1.

V skladu z estonsko zakonodajo morajo podjetja za cestni prevoz določene kategorije potnikov (če povzamem, predšolske otroke in osebe z invalidnostjo) prevažati brezplačno.

2.

Tallinna Halduskohus (upravno sodišče v Talinu, Estonija) v bistvu sprašuje, ali je ta zakonska obveznost zajeta s pojmom obveznosti javne službe, kot je opredeljen v Uredbi (ES) št. 1370/2007, ( 2 ) in če je, ali imajo zadevna podjetja pravico do nadomestila za ustrezen izpad prihodkov.

3.

Člen 1, naslovljen „Namen in področje uporabe“, določa:

„1.   Namen te uredbe je opredeliti, kako lahko pristojni organi ob upoštevanju določb prava Skupnosti ukrepajo na področju javnega potniškega prevoza, da bi zagotovili opravljanje storitev v splošnem interesu, ki so med drugim pogostejše, varnejše, kakovostnejše in cenejše od tistih, ki bi jih zagotovil sam trg.

Zato ta uredba določa pogoje, po katerih pristojni organi, kadar nalagajo obveznosti javnih služb ali sklepajo pogodbe o izvajanju javne službe, izvajalcem javnih služb nadomestijo nastale stroške, in/ali dodelijo izključne pravice v zameno za izvajanje obveznosti javnih služb.

[…]“.

4.

Člen 2, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

[…]“

5.

Člen 3, naslovljen „Pogodbe o izvajanju javne službe in splošna pravila“, določa:

„1.   Kadar se pristojni organ odloči, da izvajalcu, ki ga izbere sam, dodeli izključno pravico in/ali nadomestilo, ne glede na vrsto nadomestila, v zameno za izvajanje obveznosti javne službe, to stori v okviru pogodbe o izvajanju javne službe.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 so lahko obveznosti javne službe, katerih namen je določiti maksimalne tarife za vse potnike ali za določene kategorije potnikov, tudi predmet splošnih pravil. Pristojni organ v skladu z načeli, določenimi v členih 4 in 6 ter v Prilogi, izvajalcem javne službe nadomesti neto finančni učinek – pozitiven ali negativen – na stroške in prihodke, nastale zaradi upoštevanja tarifnih obveznosti, določenih s splošnimi pravili, tako, da se prepreči čezmerna kompenzacija. To velja ne glede na pravico pristojnih organov, da obveznosti javne službe, ki določajo maksimalne tarife, vključijo v pogodbe o izvajanju javne službe.

3.   Brez poseganja v določbe členov 73, 86, 87 in 88 Pogodbe lahko države članice iz področja uporabe te uredbe izključijo splošna pravila o finančnih nadomestilih za obveznosti javne službe, ki določajo maksimalne tarife za šolarje, študente, vajence in osebe z omejeno mobilnostjo. O teh splošnih pravilih se poda obvestilo v skladu s členom 88 Pogodbe. Vsako takšno obvestilo vsebuje popolne podatke o ukrepu in zlasti podrobnosti o metodi izračuna.“

6.

Člen 4, naslovljen „Obvezna vsebina pogodb o izvajanju javne službe in splošnih pravil“, določa:

„1.   Pogodbe o izvajanju javne službe in splošna pravila:

[…]“

7.

Člen 6, naslovljen „Nadomestila za opravljanje javne službe“, določa:

„1.   Vsa nadomestila, povezana s splošnim pravilom ali pogodbo o izvajanju javne službe, so […] v skladu z določbami člena 4.“

8.

V prilogi, naslovljeni „Pravila o nadomestilih v primerih iz člena 6(1)“ k Uredbi, je navedeno:

„1.   Nadomestila, povezana s pogodbami o izvajanju javne službe, ki so neposredno sklenjene v skladu s členom 5(2), (4), (5) ali (6), ali s splošnim pravilom, je treba izračunati po pravilih iz te priloge.

2.   Nadomestilo ne sme preseči zneska, ki ustreza finančnemu neto učinku, ki ustreza vsoti pozitivnih ali negativnih posledic upoštevanja obveznosti javne službe na stroške in prihodke izvajalca javne službe. Posledice se ocenijo s primerjavo položaja, ko je obveznost opravljanja javne službe izpolnjena, s položajem, ki bi obstajal, če obveznost ne bi bila izpolnjena. Za izračunanje finančnega neto učinka pristojni organ upošteva naslednji sistem:

[…]

3.   Izpolnjevanje obveznosti opravljanja javne službe ima lahko na morebitne prevozne dejavnosti izvajalca učinek, ki presega zadevno(-e) obveznost(-i) opravljanja javne službe. Za preprečevanje čezmerne kompenzacije ali premajhne kompenzacije se zato pri izračunavanju finančnega neto učinka upoštevajo merljivi finančni učinki na zadevna omrežja izvajalca.

[…]“

9.

Člen 34 določa:

„Prevoznik, ki na nacionalnem ozemlju opravlja linijski prevoz v cestnem, vodnem in železniškem prometu, mora brezplačno prevažati otroke, ki 1. oktobra tekočega šolskega leta še niso dopolnili sedmega leta starosti, otroke, pri katerih je bil začetek obveznega šolanja preložen, invalide do dopolnjenega 16. leta starosti, osebe s hudo obliko invalidnosti po dopolnjenem 16. letu starosti, osebe s hudo obliko slabovidnosti, spremljevalce osebe s težjo ali hudo obliko slabovidnosti in psa vodnika oziroma psa pomočnika za osebe z invalidnostjo. Za brezplačen prevoz teh kategorij potnikov prevoznik ne prejme nadomestila.“

10.

Družbi Eesti Buss OÜ in AS Lux Express Estonia, ki se ukvarjata s komercialnim cestnim potniškim prevozom, ( 4 ) sta 5. junija 2019 pri ministru za gospodarstvo in infrastrukturo zahtevali odškodnino v višini zneska vozovnic, ki jih zaradi člena 34 ÜTS nista zaračunali.

11.

Minister za gospodarstvo in infrastrukturo je 10. julija 2019 zahtevka zavrnil z utemeljitvijo, da podjetji v skladu s členom 34 ÜTS za brezplačen prevoz oseb iz kategorij, ki so v njem navedene, nimata pravice do nadomestila.

12.

Družba Lux Express Estonia je 12. avgusta 2019 pri Tallinna Halduskohus (upravno sodišče v Talinu, Estonija) vložila tožbo, s katero je primarno zahtevala odškodnino, ( 5 ) podredno pa naložitev plačila denarnega nadomestila v razumnem znesku, ki ga določi sodišče, s pripadajočimi obrestmi.

13.

Predložitveno sodišče je pojasnilo:

14.

Predložitveno sodišče želi izvedeti tudi, ali bi bilo, če se Uredba št. 1370/2007 ne bi uporabljala, plačilo nadomestila mogoče utemeljiti na podlagi drugega akta Unije (na primer z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)), ali pa bi bilo treba spor rešiti izključno v skladu z nacionalnim pravom.

15.

Dvomi predložitvenega sodišča se, če je treba prevozniku priznati nadomestilo, nazadnje nanašajo tudi na pogoje za določitev zneska nadomestila v skladu s pravili Unije o državnih pomočeh.

16.

V teh okoliščinah je Tallinna Halduskohus (upravno sodišče v Talinu) Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

17.

Sodno tajništvo Sodišča je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 18. novembra 2020.

18.

Pisna stališča so predložile družba Lux Express Estonia, estonska vlada in Evropska komisija.

19.

Presojeno je bilo, da izvedba obravnave ni nujna.

20.

V Republiki Estoniji je organizacija javnega potniškega prometa urejena z ÜTS. Področje uporabe tega zakona zajema cestni prevoz potnikov v obliki storitev linijskih, občasnih ter avtotaksi prevozov.

21.

Storitve linijskega prevoza, ki vključujejo storitve, ki se izvajajo s sredstvi za javni prevoz po kopnem, se opravljajo bodisi v okviru pogodb o izvajanju javne službe bodisi v obliki komercialnih storitev. ( 6 )

22.

Tarifo za komercialne storitve linijskega prevoza določi prevoznik. Za storitve linijskega prevoza, ki se nudijo v okviru pogodb o izvajanju javne službe, pa maksimalno tarifo za kilometer prevoza ali maksimalno ceno vozovnice določi pristojni organ.

23.

V skladu s členom 34 ÜTS mora – kot je bilo opisano zgoraj – ( 7 ) vsak prevoznik, ki na nacionalnem ozemlju izvaja storitev linijskega prevoza, brezplačno prevažati nekatere kategorije potnikov, kot so predšolski otroci in osebe z invalidnostjo. Prevoznik za brezplačen prevoz teh potnikov ne prejme nobenega nadomestila.

24.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali je obveznost zagotavljanja brezplačnega prevoza, določena v estonskem pravu, zajeta s pojmom obveznosti javne službe v smislu Uredbe št. 1370/2007.

25.

V skladu z Uredbo št. 1370/2007 „obveznost javne službe“ pomeni „zahtevo, opredeljeno ali določeno od pristojnega organa, da se zagotovijo storitve javnega potniškega prevoza v splošnem interesu, ki jih izvajalec, če bi upošteval svoje poslovne interese, ne bi opravljal ali jih ne bi opravljal v istem obsegu ali pod istimi pogoji brez plačila“. ( 8 )

26.

Naložitev obveznosti javne službe je oblika posredovanja pristojnih organov v sektorju potniškega prometa, ki je v sami Uredbi št. 1370/2007 označena kot storitev v splošnem gospodarskem interesu (člen 2(a)). Z njo se želi doseči „zagotovi[tev] opravljanj[a] storitev v splošnem interesu, ki so med drugim pogostejše, varnejše, kakovostnejše in cenejše od tistih, ki bi jih zagotovil sam trg“. ( 9 )

27.

Za določitev obveznosti javne službe je v skladu z Uredbo št. 1370/2007 mogoče uporabiti dve vrsti pravnih orodij: pogodbe o izvajanju javne službe in splošna pravila. ( 10 )

28.

Ena od obveznosti javne službe, ki je v Uredbi št. 1370/2007 navedena kot primer, je prav obveznost, katere „namen je določiti maksimalne tarife za […] določene kategorije potnikov“ na podlagi splošnih pravil (člen 3(2) Uredbe št. 1370/2007).

29.

Estonska vlada priznava, da je s členom 34 ÜTS ( 11 ) komercialnim prevoznikom sporna obveznost naložena za to, da se „družinam z majhnimi otroki in invalidnim osebam omogoči uporaba javnega prevoza, tako da se zanje napravi bolj ugoden in dostopen“. ( 12 )

30.

Iz teh izjav estonske vlade je jasno razvidno, da se z uvedbo „ničelne“ tarife za nekatere družbene skupine na komercialnih avtobusnih linijah sledi cilju v splošnem interesu ob upoštevanju družbenih meril.

31.

Tega družbenega interesa brezplačno ne bi zadovoljil prevoznik, ki bi se ravnal le po dobičkih iz poslovanja na teh linijah. Opravljanje storitev brez plačila je v nasprotju z logiko trga, zato je dolžnost brezplačnega prevoza z zakonom spremenjena v obveznost javne službe, ki se mora izvajati (v tem primeru je uvedena s „splošnim pravilom“).

32.

S členom 34 ÜTS je tako določena prava obveznost javne službe, ki jo morajo izpolnjevati prevozniki, ki na nacionalnem ozemlju izvajajo storitev linijskega prevoza, in pri kateri gre za to, da določene kategorije potnikov prevažajo brezplačno. ( 13 )

33.

Z ÜTS je s tem, da je tarifa omejena do skrajnosti (na „ničelni“ znesek), s splošnim pravilom za prevoznike določena prava obveznost javne službe, katere namen je olajšanje položaja „določenih kategorij potnikov“.

34.

Drugo vprašanje pa je, ali bi se moralo na podlagi Uredbe št. 1370/2007 v zvezi s to obveznostjo prevozniku priznati nadomestilo; ( 14 ) to se želi razjasniti z drugim vprašanjem za predhodno odločanje.

35.

Predložitveno sodišče je pravilno ugotovilo, da je treba, če ÜTS določa obveznost javne službe v smislu Uredbe št. 1370/2007, prevozniku, ki to obveznost izvaja, načeloma in v skladu s členoma 3(2) in 4 te uredbe plačati nadomestilo.

36.

Vendar se postavlja vprašanje, ali lahko država članica na podlagi člena 4(1)(b)(i) Uredbe št. 1370/2007 z zakonskimi določbami izključi plačilo takšnega nadomestila prevozniku, in če to lahko stori, pod katerimi pogoji.

37.

V okviru analize tega vprašanja za predhodno odločanje je treba preučiti, prvič, samo nadomestilo, in drugič, možnost njegove izključitve na podlagi člena 4(1)(b)(i) Uredbe št. 1370/2007.

38.

Uredba 1370/2007 določa kompenzacijo v zameno ( 15 ) za izpolnjevanje obveznosti javne službe, ki za zadevna podjetja pomenijo obremenitev. Prevoznik, ki prevzame take obveznosti, je upravičen bodisi do nadomestila ( 16 ) bodisi do dodelitve izključne pravice ( 17 ).

39.

S pojmom „nadomestilo za opravljanje javne službe“ je korist, zlasti finančna, vezana na izpolnjevanje obveznosti javne službe, pri kateri gre za zagotavljanje storitev, za izvajanje katerih ni poslovnega interesa.

40.

V ureditvi pred sprejetjem Uredbe št. 1370/2007 je bil privzet enak pristop, ki ga je mogoče označiti za „povračilen“:

41.

Načelo nadomestitve za obremenitve, ki izhajajo iz obveznosti javne službe, je zdaj vključeno v različne določbe Uredbe št. 1370/2007:

42.

S tem se doseže, da zaradi obremenjujočih obveznosti javne službe prevoznikom, ki jih morajo izpolnjevati, ne nastane gospodarska škoda, in sicer tako, da se jim, kot sem že navedel, bodisi nadomestijo stroški, ki zaradi nje nastanejo, bodisi dodelijo izključne pravice.

43.

Uredba št. 1370/2007 torej ne določa, da morajo stroške, ki nastanejo zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, določene v korist nekaterih kategorij potnikov, nositi izključno prevozniki (v takem primeru, kot ugotavlja predložitveno sodišče, verjetno nobeden od njih ne bi bil pripravljen opravljati storitve, za katero samo po sebi nima poslovnega interesa).

44.

Skratka, v zvezi s temi obveznosti, ki so lahko določene s pogodbo o izvajanju javne službe ali, kot v obravnavanem primeru, splošnim pravilom, mora biti priznano ustrezno finančno nadomestilo ali dodeljena izključna pravica.

45.

Pojasniti je treba, da splošna tarifna pravila, kakršna so sporna v obravnavanem primeru, nimajo enake narave kot pravila o varnosti potnikov, varstvu okolja, varnosti zaposlenih ali kakovosti prevoznih storitev. ( 23 ) Izpolnjevanje teh pravil, če so del ureditvenega – netarifnega – okvirja, v katerem se opravlja dejavnost, ne povzroči nastanka pravice do nadomestila.

46.

Člen 4(1)(b)(i) Uredbe št. 1370/2007 se nanaša na „parametre, na podlagi katerih se izračuna morebitno nadomestilo“. ( 24 )

47.

Ta vstavek, za katerega razlago prosi predložitveno sodišče, se ne sme razlagati tako, da imajo na njegovi podlagi države članice pristojnost, da nadomestilo dodelijo ali pa ne. V njem je odražena možnost, da pristojni organ ob sklenitvi pogodbe o izvajanju javne službe v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 1370/2007 „odloči, da izvajalcu, ki ga izbere sam, dodeli izključno pravico,“ namesto da mu prizna finančno nadomestilo.

48.

Kompenzacija „v zameno za izpolnjevanje obveznosti javnih službe“, ki se zahteva s členom 3(1), se mora določiti v pogodbi o izvajanju javne službe, ( 25 ) razen če ni obveznost, pri kateri gre za določitev maksimalnih tarif, uvedena s „splošnimi pravili“ (člen 3(2) Uredbe 1370/2007).

49.

V tem primeru (ki je podan v obravnavani zadevi) – kot sem že navedel – v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 1370/2007 „[p]ristojni organ […] izvajalcem javne službe nadomesti neto finančni učinek – pozitiven ali negativen – na stroške in prihodke, nastale zaradi upoštevanja tarifnih obveznosti, določenih s splošnimi pravili, tako, da se prepreči čezmerna kompenzacija“.

50.

Ker obveznost javne službe enako velja za vse prevoznike, bi bilo mogoče ugovarjati, da zanjo ni treba plačati nadomestila, saj zaradi nje z vidika konkurence nekateri od njih ne bodo v slabšem položaju kot drugi.

51.

Vendar menim, da na podlagi Uredbe št. 1370/2007 te trditve ni mogoče utemeljiti.

52.

Sodišče je ugotovilo, da Uredba št. 1191/69, ki je predhodnica te, ki se uporablja zdaj, „državam članicam dovoljuje naložiti obveznosti javne službe javnemu podjetju, katerega naloga je opravljati javni prevoz potnikov v občini, in da za finančne obremenitve, ki izhajajo iz teh obveznosti, predvideva dodelitev nadomestila, ki se določi v skladu z določbami navedene uredbe“. ( 26 )

53.

Uredba št. 1370/2007 pomeni enakovredno podlago za ohranitev tega stališča. To, da je bil v primeru, rešenim s sodbo Antrop, prevoznik javno podjetje, v tem primeru pa je zasebno podjetje, ni ovira. ( 27 ) Nasprotno, naložitev obremenjujoče obveznosti javne službe zasebnim gospodarskim subjektom, ki izgubijo del plačila, povezanega z njihovo dejavnostjo, ( 28 ) upravičuje uvedbo nadomestil za izravnavo negativnih učinkov, ki lahko vplivajo na njihovo konkurenčnost na trgu.

54.

V Uredbi št. 1370/2007 je sicer res navedeno – kar bom obravnaval spodaj – da ne sme priti do čezmerne kompenzacije, ki bi pomenila državno pomoč. Za to je z njo določena vrsta omejevalnih mehanizmov, ( 29 ) ni pa dopuščeno, da bi se obveznosti javne službe, kakršna je ta iz obravnavane zadeve, naložile brez nadomestila.

55.

Sodišče je bilo pozorno na obseg nadomestil in njihovo skladnost s pravili o državni pomoči. ( 30 ) Ni pa – če se ne motim – odločalo o nacionalni ureditvi, s katero bi bilo v sektorju potniškega prometa preprosto izključeno nadomestilo za opravljanje obveznosti javne službe, kakršna je obravnavana.

56.

Sodišče je v sodbi Altmark ( 31 ) preizkusilo zakonitost nekaterih javnih subvencij za omogočitev opravljanja rednih linijskih prevozov. Pri preučitvi, ali se za te subvencije uporablja člen 107 PDEU, je moralo presoditi, ali se lahko „štejejo za nadomestilo, ki pomeni plačilo za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki prejemajo nadomestilo, zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe“. ( 32 )

57.

Sodišče je v sodbi Altmark torej predpostavilo, da je podjetje, ki mora izpolnjevati jasno opredeljene obveznosti javne službe, upravičeno do nadomestila (povračila), ki mora biti izračunano tako, da ne presega zneska, potrebnega za kritje vseh ali dela stroškov, nastalih zaradi izpolnjevanja teh obveznosti javne službe. ( 33 )

58.

V sodbi Altmark je bilo tako potrjeno splošno načelo (da je treba prevozniku za opravljanje obveznosti javne službe, ki je zanj obremenjujoča, plačati nadomestilo), obenem pa so bili navedeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, „da v konkretnem primeru takega nadomestila ne bi bilo treba šteti za državno pomoč“. ( 34 )

59.

Kot sem že navedel, je posebnost obravnavane zadeve v tem, da je bilo nadomestilo z nacionalnim zakonom izključeno. V zadevnem okviru je sporno to, ali se ponudnik storitve za to, da ga od organov državne članice zahteva, lahko sklicuje na Uredbo št. 1370/2007.

60.

Menim, da je pravica do plačila za storitve, opravljene za uporabnike, neločljivo povezana z opravljanjem podjetniške dejavnosti v sektorju cestnega potniškega prometa, kadar so edini vir prihodkov prevoznika voznine. ( 35 ) Te storitve morajo plačati bodisi uporabniki bodisi organi, ki so prevoznika obvezali, da jih izvaja brezplačno.

61.

Naložena omejitev poleg tega ne vpliva na „gole poslovne interese ali priložnosti, katerih negotovost je značilna za samo bistvo gospodarske dejavnosti, temveč na pravice, ki imajo premoženjsko vrednost in iz katerih glede na pravni red izhaja pridobljen pravni položaj, ki imetniku teh pravic omogoča samostojno izvajanje teh pravic v njegovo korist“. ( 36 )

62.

Zato člen 4(1)(b)(i) Uredbe št. 1370/2007 v primeru, kakršen je obravnavni, ne omogoča izključitve nadomestila.

63.

S tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je na podlagi člena 3(3) Uredbe št. 1370/2007 s področja uporabe te uredbe mogoče izključiti splošna pravila, ki določajo maksimalne tarife za kategorije potnikov, ki niso kategorije, navedene v tej določbi. ( 37 )

64.

V skladu s členom 3(3) Uredbe št. 1370/2007 lahko države članice iz njenega področja uporabe izključijo „splošna pravila o finančnih nadomestilih za obveznosti javne službe, ki določajo maksimalne tarife za šolarje, študente, vajence in osebe z omejeno mobilnostjo“.

65.

Ta možnost je pogojena s tem, da država o teh splošnih pravilih obvesti Komisijo in pri tem poda „popolne podatke o ukrepu in zlasti podrobnosti o metodi izračuna“.

66.

Tudi v prejšnji ureditvi iz Uredbe št. 1191/69 ( 38 ) je bila določena podobna možnost, ki je veljala za podjetja, katerih dejavnost je bila omejena na opravljanje mestnih, primestnih ali regionalnih storitev.

67.

Vendar enako kot v drugih zadevah, ki jih je Sodišče ( 39 ) že obravnavalo, tudi v tej zadevi – glede na podatke iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in navedb udeleženk postopka predhodnega odločanja – niso izpolnjeni pogoji iz člena 3(3) Uredbe št. 1370/2007.

68.

Iz teh podatkov in navedb ni razvidno niti to, da je Republika Estonija izrazila željo, da bi svoja splošna pravila (o maksimalnih tarifah, ki se uporabljajo za nekatere kategorije oseb) izključila iz področja uporabe Uredbe št. 1370/2007, niti to, da je o njih obvestila Komisijo.

69.

V teh okoliščinah je tretje vprašanje za predhodno odločanje pravzaprav hipotetično (in zato ni dopustno), saj v obravnavani zadevi ni dejanske predpostavke, ki mora biti podana za uporabo člena 3(3) Uredbe št. 1370/2007.

70.

Vsekakor pa države članice na podlagi možnosti izključitve teh splošnih pravil iz področja uporabe Uredbe št. 1370/2007 ne morejo spregledati zahtev, ki izhajajo iz drugih pravil in načel prava Unije. Menim, da o tem ni treba obširneje razpravljati, saj Republika Estonija te možnosti, kot sem že omenil, ni izrabila.

71.

Četrto vprašanje za predhodno odločanje je postavljeno, če „se Uredba št. 1370/2007 v obravnavani zadevi ne uporablja“. Če bi bilo tako, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali lahko nadomestilo temelji na drugem pravnem aktu Evropske unije, kakršen je Listina.

72.

Na to vprašanje ni treba odgovoriti, ker se Uredba št. 1370/2007 za spor uporabi in ker je v njej določena ureditev, ki se uporabi za nadomestila za obveznosti javne službe, naložene s splošnimi pravili.

73.

Za pravno utemeljitev nadomestil, na katera se nanaša ta spor, se zato ni treba sklicevati na Listino.

74.

Listina bi se lahko uporabila kot razlagalno orodje glede na to, da člen 34 ÜTS – kot priznava estonska vlada – pomeni omejitev temeljnih pravic prevoznikov. Ta vlada je večkrat ( 40 ) ponovila, da s tem členom svoboda gospodarske pobude ( 41 ) in lastninska pravica nista pretirano omejeni, s čimer priznava, da takšna omejitev obstaja.

75.

Omejitve temeljnih pravic so mogoče, če so v skladu z določbami člena 52(1) Listine. ( 42 ) Za sektorje, v katerih Unija izvaja svoje pristojnosti, kakršen je sektor cestnega potniškega prometa, ravnotežje med priznavanjem temeljne pravice in dopustnimi omejitvami (ki temeljijo na legitimnih ciljih v splošnem interesu) na podlagi navedenega člena Listine opredeli zakonodajalec Unije. ( 43 )

76.

Glede nadomestil, ki se morajo priznati za obveznosti javne službe v sektorju cestnega potniškega prometa, je to ravnotežje vzpostavljeno z določbami Uredbe št. 1370/2007.

77.

Predložitveno sodišče želi vedeti, katere „pogoje mora izpolnjevati nadomestilo, ki ga je treba po potrebi dodeliti prevozniku, da bi bilo v skladu s pravili o državnih pomočeh“.

78.

Tako oblikovano vprašanje je bolj podobno poizvedbi kot pravemu vprašanju za predhodno odločanje, s katerim se prosi za razlago konkretnih določb prava Unije, ki so upoštevne za spor.

79.

Odgovor je treba oblikovati enako abstraktno in zgolj spomniti, da:

80.

Uporaba teh meril v sporu gre čez okvir razlage prava Unije, za katero je na podlagi člena 267 PDEU pristojno Sodišče. Zato je naloga predložitvenega sodišča, da razjasni, ali bi se moral v obravnavani zadevi znesek nadomestila določiti v višini, ki ustreza morebitnemu lucrum cessans prevoznika, izračunanemu na podlagi osnovne tarife vozovnice ali drugih parametrov, ki se mu zdijo primerni. Iz določb priloge k Uredbi št. 1370/2007, na katere se predložitveno sodišče sklicuje v zadnjem delu predložitvenega sklepa, so razvidne smernice za izvedbo te naloge.

81.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja Tallinna Halduskohus (upravno sodišče v Talinu, Estonija) odgovori tako: