Direktiva 2009/16 je bila sprejeta na podlagi člena 80(2) ES (zdaj člen 100(2) PDEU) z namenom prenove Direktive Sveta 95/21/ES z dne 19. junija 1995 o pomorski inšpekciji na ladjah, ki jo izvaja država pristanišča (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 2, str. 263), ki je bila od sprejetja večkrat spremenjena, in okrepitve mehanizmov, ki jih je vzpostavila. Direktiva 2009/16 je del skupka aktov sekundarne zakonodaje Unije, sprejetih istega dne, ki vključuje tudi Direktivo 2009/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o skladnosti z zahtevami države zastave (UL 2009, L 131, str. 132), Direktivo 2009/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o skupnih pravilih in standardih za organizacije, pooblaščene za tehnični nadzor in pregled ladij, ter za ustrezne ukrepe pomorskih uprav (UL 2009, L 131, str. 47) in Uredbo (ES) št. 391/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o skupnih pravilih in standardih za organizacije, pooblaščene za tehnični nadzor in pregled ladij (UL 2009, L 131, str. 11).

GURI št. 96 z dne 27. aprila 2011, str. 1, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 53/2011.

Naj spomnim, da je v skladu z ustaljeno prakso zadnjih let izkrcanje po operacijah reševanja iz postopka v glavni stvari odobrilo Ministero degli Interni (ministrstvo za notranje zadeve, Italija), usklajeval pa ga je Italian Maritime Rescue Coordination Centre (italijanski center za usklajevanje reševanja na morju).

Poleg tega, kot je poudarila italijanska vlada v svojih pisnih stališčih, kategorije, izključene s področja uporabe Direktive 2009/16, niso izključene zaradi tega, ker so manj nevarne kot ladje, za katere se uporablja ta direktiva. Za vsako od izključenih kategorij v posebnih virih pravnega reda EU in mednarodnega pravnega reda obstajajo posebni razlogi za neuporabo zadevne zakonodaje zanjo.

Vsekakor dodajam, da je za vsa vprašanja, ki se nanašajo na klasifikacijo teh ladij, kot jo je opravil certifikacijski organ, pristojna država zastave, in niso upoštevna v zvezi s pristojnostmi države pristanišča na podlagi Direktive 2009/16. Poleg tega, kot je poudarila španska vlada, dvomim, da bi bilo dejavnost iskanja in reševanja na morju mogoče enačiti z dejavnostjo prevoza potnikov glede na drugačne značilnosti te dejavnosti, kot sta zlasti absolutna predvidljivost storitve (ki se zagotavlja določenemu številu točno opredeljenih oseb v skladu z vnaprej določenimi potmi in pogoji) in njena pogodbena narava.

Glej zlasti uvodno izjavo 7 Direktive 2009/16 in točko 12 Priporočila 2020/1365, ki se nanašata na primerno opremljena plovila.

Glej zlasti člen 1 Direktive 2009/16.

Sodba z dne 29. julija 2019, Torubarov (C‑556/17, EU:C:2019:626, točka 77 in navedena sodna praksa).

Zakonodajalec Unije v zvezi s tem upošteva Pariški memorandum o soglasju glede nadzora, ki ga opravlja inšpekcija za varnost plovbe, podpisan 26. januarja 1982 v Parizu, v katerem je v četrti in peti uvodni izjavi navedeno, da so za učinkovito uporabo standardov, določenih v mednarodnih instrumentih, odgovorni predvsem organi države zastave, pri čemer je dodal, da morajo države pristanišča sprejeti učinkovite ukrepe za preprečevanje uporabe ladjevja, ki ne izpolnjuje mednarodnih standardov.

Skladnost s pogoji, določenimi v spričevalih o varnosti ladje, in zlasti s pogojem v zvezi s številom oseb na ladji, namreč spada v pristojnost države zastave. Enako velja za ustreznost spričevala, izdanega za opravljanje dejavnosti, za katero so ladje namenjene, na abstraktni ravni, ki ostaja v pristojnosti države zastave.

Zdi se mi, da je še posebej težko dokazati, da lahko ladja, ki ima dovoljenje za prevoz na primer približno stotih oseb, predstavlja nevarnost za ljudi, lastnino ali okolje, če prevaža nekaj več ljudi. Drugače je, če ladja, ki načeloma ni namenjena prevozu oseb in sme v skladu s spričevali o varnosti prevažati največ 30 oseb kot članov posadke, kot v obravnavani zadevi, vkrca na primer približno 400 oseb.

Ta določba, naslovljena Dolžnost nuditi pomoč, v odstavku 1 določa: Vsaka država nalaga poveljniku ladje, ki plove pod njeno zastavo, dolžnost, da v taki meri, kot je to mogoče brez resne nevarnosti za ladjo, posadko ali potnike: (a) pomaga vsaki osebi, ki jo najde v morju v življenjski nevarnosti; (b) gre z vso možno hitrostjo na pomoč osebam, ki so v nevarnosti, če je obveščen o tem, da so potrebne pomoči, kolikor se da od njega utemeljeno pričakovati tako delovanje; […].

V zvezi s tem najprej opozarjam, da člen IV(b) Konvencije o varstvu človeškega življenja na morju, ki je navedena v členu 2(1)(b) Direktive 2009/16, določa, da se osebe, ki so na ladji zlasti zato, ker je bila poveljniku naložena obveznost, da prepelje brodolomce, ne bodo upoštevale pri uporabi katere koli določbe te konvencije za to ladjo, dalje, da priloge k Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij, podpisani 2. novembra 1973 v Londonu, kakor so bile dopolnjene s Protokolom z dne 17. februarja 1978, ki je prav tako navedena v členu 2(1)(c) te direktive, določajo izjeme od ureditve izpuščanja v morje, če je treba zagotoviti varnost človeškega življenja na morju, in nazadnje, da Konvencija o delovnih standardih v pomorstvu, 2006, prav tako navedena v členu 2(1)(i) te direktive, določa pravico poveljnika, da od pomorščakov zahteva podaljšanje delovnega časa prek običajnih omejitev, kadar je treba zagotoviti pomoč drugim ladjam ali osebam v nevarnosti na morju.

Natančneje, zdi se mi, da četrto vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z uporabo navedenih mednarodnih konvencij dopolnjuje tretje vprašanje v zvezi z uporabo člena 13, točka 3, Direktive 2009/16 v smislu, da želi predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali država pristanišča, čeprav nima možnosti preveriti izpolnjevanja zahtev glede na dejansko dejavnost te ladje v smislu te direktive, lahko ima to možnost na podlagi katere od navedenih mednarodnih konvencij.

Neobstoj takih pogojev v mednarodnem pravu ali pravu Unije naj bi bil potrjen s Priporočilom 2020/1365, kjer je v uvodni izjavi 12 navedeno, da je stvar javne politike, in zlasti varnosti, da so ta plovila ustrezno registrirana in primerno opremljena za izpolnjevanje zadevnih varnostnih in zdravstvenih zahtev, povezanih s to dejavnostjo, da ne bi ogrožala posadke ali rešenih oseb. V nasprotnem primeru po mnenju tega sodišča ne bi bilo nobenega razloga za sklicevanje na javno politiko v ta namen.

Poleg tega to sodišče meni, da je treba, kadar navedene mednarodne konvencije določajo, da se vlade pogodbenice v bistvu zavežejo, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da je ladja z vidika varstva človeškega življenja primerna za storitev, ki ji je namenjena, primernost za storitev, ki ji je ladja namenjena, razumeti abstraktno, ob upoštevanju vrste klasifikacije ladje, in ne konkretno, ob upoštevanju posebne vrste dejansko opravljane dejavnosti, saj bi bil v nasprotnem primeru uporabljen izraz, kot je za katero se uporablja, ali podoben izraz. Vendar priznava, da je uporaba izraza namenjena primerna tudi za razlago, v skladu s katero se namembnost ne more nanašati na bistvene značilnosti plovila ali na uporabo, ki ji služijo te značilnosti, ampak tudi na namen, za katerega jo dejansko namenja lastnik ladje.

Poleg tega se zdi, da ta opredelitev ne obstaja niti v nemškem niti v italijanskem pravu.

Če, nasprotno, ladja ne izpolnjuje zahtev iz zakonodaje države zastave ali države pristanišča ali se zadnjenavedena država ne strinja s klasifikacijo ladje, sme (in celo mora) obvestiti državo zastave in sodelovati z njo pri iskanju rešitev za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

V tej točki bi rad podal še zadnjo pripombo. Človeško življenje in njegovo reševanje je seveda najpomembnejša skrb, ki ima prednost pred vsem drugim. Vendar opravljanje dolžnosti dobrega Samaritana ni izvzeto iz obveznosti. Na primer, kolikor je to lahko zanimivo, je dobri Samaritan iz Svetega pisma zagotovo brez oklevanja rešil osebo v nevarnosti. Vendar pa jo je odpeljal na varno mesto, v gostišče, na svoje stroške, z najvarnejšim prevoznim sredstvom, svojim lastnim oslom, in poskrbel za to osebo, ne da bi prenesel breme na druge, gostitelju dal svoj denar, da naj poskrbi zanj, in obljubil, da kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil. Primerjave so včasih težke …