Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

z dne 21. oktobra 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Obdavčenje – Skupni sistem DDV – Uvoz blaga – Člen 2(1)(d) in člen 30 Direktive 2006/112/ES – Vnos jadrnice v Unijo brez predložitve carini zaradi izvedbe vzdrževalnih del in popravil – Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka – Člen 70 in člen 71(1) Direktive 2006/112 – Neobstoj dovoljenja za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja – Carinska unija – Carinski zakonik Unije – Ugasnitev carinskega dolga ob iznosu s carinskega območja Unije – Člen 124(1)(k) Uredbe (EU) št. 952/2013 – Pojem ,uporabljeno blago‘ “

V zadevi T‑383/25,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 18. februarja 2025, ki je na Sodišče prispela 28. maja 2025, v postopku

Hauptzollamt A

proti

Segelbootwartung,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov),

v sestavi N. Półtorak, predsednica, G. Hesse, sodnik, G. Steinfatt, sodnica, D. Petrlík (poročevalec) in I. Dimitrakopoulos, sodnika,

generalna pravobranilka: M. Brkan,

sodni tajnik: P. Cullen, administrator,

na podlagi tega, da je Sodišče 12. junija 2025 na podlagi člena 50b, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije predlog za sprejetje predhodne odločbe preneslo na Splošno sodišče,

ob upoštevanju področij iz člena 50b, prvi odstavek, točki (a) in (c), Statuta Sodišča Evropske unije in neobstoja samostojnega vprašanja glede razlage v smislu člena 50b, drugi odstavek, navedenega statuta,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 25. marca 2026,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Segelbootwartung M. Hanke in M. Hanke, Rechtsanwälte,

–        za grško vlado K. Konsta, A. Magrippi, S. Papaioannou in M. Tassopoulou, agentke,

–        za Evropsko komisijo P. Carlin, B. Eggers in F. Moro, agentke,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 3. junija 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1)(d), členov 30 in 70 ter člena 71(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV) in člena 124(1)(k) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Hauptzollamt A (glavni carinski urad A, Nemčija, v nadaljevanju: Hauptzollamt) in Segelbootwartung glede uvoznih dajatev in uvoznega davka na dodano vrednost (DDV), ki se zahtevajo od Segelbootwartung zaradi vnosa jadrnice na nemško ozemlje.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Direktiva o DDV

3        Člen 2 Direktive o DDV določa:

„1.      Predmet DDV so naslednje transakcije:

[…]

(d)      uvoz blaga.

[…]“

4        Člen 30 Direktive o DDV določa:

„Za ‚uvoz blaga‘ se šteje vnos blaga v [Unijo], ki ni v prostem prometu v smislu člena [29 PDEU].

[…]“

5        Člen 60 Direktive o DDV določa:

„Kraj uvoza blaga je država članica, na ozemlju katere se nahaja blago, ko se vnese v [Unijo].“

6        Člen 70 Direktive o DDV določa:

„Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo.“

7        Člen 71 Direktive o DDV določa:

„1.      Če je za blago pri vnosu v [Unijo] začet eden od postopkov ali transakcij iz členov 156, 276 in 277 ali postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta šele v trenutku, ko se za to blago ti postopki ali transakcije končajo.

Vendar, če je uvoženo blago zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenih v okviru skupne politike, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna teh dajatev.

[…]“

 Carinski zakonik

8        V uvodni izjavi 38 carinskega zakonika je navedeno:

„Kadar carinski dolg nastane zaradi nespoštovanja carinske zakonodaje, je treba upoštevati, ali je zadevna oseba delovala v dobri veri, ter v največji meri zmanjšati posledice dolžnikove malomarnosti.“

9        Člen 79 carinskega zakonika določa:

„1.      Za blago, zavezano uvozni dajatvi, nastane carinski dolg pri uvozu zaradi neizpolnjevanja:

(a)      ene od obveznosti, ki so določene s carinsko zakonodajo za vnos neunijskega blaga na carinsko območje Unije, njegovo odstranitev izpod carinskega nadzora ali gibanje, predelavo, hrambo, začasno hrambo, začasni uvoz ali prepustitev takega blaga na navedenem območju;

[…]

2.      Čas nastanka carinskega dolga je:

(a)      trenutek, ko ni izpolnjena ali se ne izpolnjuje več obveznost, katere neizpolnjevanje povzroči carinski dolg;

[…]

3.      V primerih iz točk (a) in (b) odstavka 1 je dolžnik:

(a)      vsaka oseba, od katere se je zahtevala izpolnitev zadevne obveznosti;

[…]“

10      Člen 124 carinskega zakonika določa:

„1.      […] carinski dolg pri uvozu ali izvozu ugasne:

[…]

(k)      kadar je ob upoštevanju odstavka 6 carinski dolg nastal na podlagi člena 79 in predloženo dokazilo prepriča carinske organe, da se blago ni uporabilo ali porabilo ter se je izneslo s carinskega območja Unije.

[…]

6.      V primeru iz točke (k) odstavka 1 carinski dolg ne ugasne za osebo ali osebe, ki je storila oziroma so storile poskus goljufivega dejanja.

[…]“

11      Člen 139 carinskega zakonika določa:

„1.      Blago, ki se vnese na carinsko območje Unije, se carini predloži takoj ob prihodu v namembni carinski urad ali na drug kraj, ki so ga carinski organi določili ali odobrili, ali v prosto cono ena od naslednjih oseb:

(a)      oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje Unije;

[…]“

12      Člen 210 carinskega zakonika določa:

„Blago se lahko da v katero koli od naslednjih kategorij posebnih postopkov:

[…]

(d)      oplemenitenje, kar zajema aktivno in pasivno oplemenitenje.“

13      Člen 211 carinskega zakonika določa:

„1.      Dovoljenje carinskih organov se zahteva, ko gre za:

(a)      uporabo postopka aktivnega ali pasivnega oplemenitenja, postopka začasnega uvoza ali postopka posebne rabe;

[…]

2.      Carinski organi podelijo dovoljenje z učinkom za nazaj, kadar so izpolnjeni vsi [pogoji iz tega odstavka]:

[…]

3.      Razen kadar ni drugače določeno, se dovoljenje iz odstavka 1 podeli samo osebam, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(a)      imajo sedež na carinskem območju Unije;

(b)      dajo potrebno zagotovilo za pravilno izvajanje operacij; šteje se, da pooblaščeni gospodarski subjekt za carinske poenostavitve izpolnjuje ta pogoj, če je dejavnost v zvezi z zadevnim posebnim postopkom upoštevana pri dovoljenju iz točke (a) člena 38(2);

(c)      ko lahko nastane carinski dolg ali druge dajatve za blago, dano v posebni postopek, predložijo zavarovanje v skladu s členom 89;

(d)      v primeru začasnega uvoza ali postopka aktivnega oplemenitenja uporabljajo blago ali organizirajo njegovo uporabo ali izvajajo oplemenitenje blaga oziroma uredijo takšno izvajanje.

4.      Razen kadar ni drugače določeno in poleg odstavka 3, se dovoljenje iz odstavka 1 podeli samo ob izpolnjevanju vseh naslednjih pogojev:

(a)      carinski organi lahko opravljajo carinski nadzor, ne da bi morali uvesti upravne ukrepe, ki bi bili nesorazmerni z zadevnimi gospodarskimi potrebami;

(b)      dovoljenje za postopek oplemenitenja (gospodarski pogoji) nima negativnih posledic za bistvene interese proizvajalcev Unije.

[…]“

14      Člen 220 tega zakonika določa:

„Blago, ki je dano v carinsko skladiščenje, v postopek oplemenitenja ali v prosto cono, je lahko predmet običajnega ravnanja, katerega namen je blago ohraniti, izboljšati njegov videz ali tržno kakovost ali ga pripraviti za distribucijo ali nadaljnjo prodajo.“

15      Člen 256 carinskega zakonika določa:

„1.      Brez poseganja v člen 223 se neunijsko blago v okviru postopka aktivnega oplemenitenja lahko uporabi na carinskem območju Unije v eni ali več operacijah oplemenitenja, ne da bi za takšno blago veljale:

(a)      uvozna dajatev;

(b)      druge dajatve, kakor jih določajo druga ustrezna veljavna pravila;

(c)      ukrepi trgovinske politike, če ne prepovedujejo vstopa blaga na carinsko območje Unije ali izstopa blaga z njega.

2.      Postopek aktivnega oplemenitenja se brez poseganja v uporabo proizvodnih pripomočkov lahko uporabi v primerih, ko ne gre za popravilo in uničenje, samo kadar se blago, dano v postopek, lahko identificira v oplemenitenih proizvodih.

V primeru iz člena 223 se postopek lahko uporabi, kadar se lahko preveri skladnost s predpisanimi pogoji glede enakovrednega blaga.

3.      Postopek aktivnega oplemenitenja se lahko poleg primerov iz odstavkov 1 in 2 uporablja tudi za naslednje blago:

(a)      blago, za katero so predvidene operacije za zagotovitev usklajenosti s tehničnimi zahtevami za sprostitev blaga v prosti promet;

(b)      blago, ki je predmet običajnega ravnanja v skladu s členom 220.“

 Delegirana uredba (EU) 2015/2446

16      Člen 161 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe št. 952/2013 o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL 2015, L 343, str. 1) določa:

„Z odstopanjem od člena 211(3)(a) zakonika lahko carinski organi izjemoma, kadar menijo, da je to upravičeno, odobrijo dovoljenje za postopek posebne rabe ali za postopek aktivnega oplemenitenja za osebe s sedežem zunaj carinskega območja Unije.“

 Nemško pravo

17      Člen 1 Umsatzsteuergesetz (zakon o davku na dodano vrednost) z dne 21. februarja 2005 (BGBl. 2005 I, str. 386) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, določa:

„1.      Predmet davka na dodano vrednost so te transakcije:

[…]

4.      uvoz blaga na nacionalno ozemlje […];

[…]“

18      Člen 21 zakona o davku na dodano vrednost določa:

„[…]

2.      Za uvozni davek na dodano vrednost se smiselno uporabljajo predpisi o carinah;

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

19      Tožena stranka iz postopka v glavni stvari, fizična oseba s stalnim prebivališčem v Švici, je nemško mejo prečkala z avtomobilom s prikolico za plovila, na kateri je bila jadrnica, registrirana v Švici na njeno ime (v nadaljevanju: jadrnica), ne da bi opravila carinjenje. Isti dan je bil v zvezi z njo opravljen carinski nadzor, med katerim je navedla, da je na poti v prostore družbe X s sedežem v Nemčiji, da bi se opravila vzdrževalna dela in popravila na izvenkrmnem motorju jadrnice. Hauptzollamt je po tem nadzoru izdal odločbo o odmeri uvoznih carinskih dajatev in uvoznega DDV, ki jih je treba plačati za uvoz jadrnice v Nemčijo.

20      Potem ko je tožena stranka iz postopka v glavni stvari plačala uvozne dajatve, je jadrnico odpeljala v prostore družbe X, da bi se na jadrnici opravila vzdrževalna dela in popravila. Ta dela so zajemala spremembo nosilca kobilice, ponovno vstavitev kobilice, pregled motorja, popravilo sistema za filtriranje goriva in zamenjavo katalizatorja za pretvarjanje izpušnih plinov. Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je nato jadrnico izvozila v Švico.

21      Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je zoper odločbo o odmeri uvoznih carinskih dajatev in uvoznega DDV, navedeno v točki 19 zgoraj, vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena. Zato je vložila tožbo pri Finanzgericht (finančno sodišče, Nemčija), ki je to odločbo in odločbo o pritožbi zoper navedeno odločbo razveljavilo. Finanzgericht (finančno sodišče) je ugotovilo, da je carinski dolg nastal, ker tožena stranka iz postopka v glavni stvari ni niti izrecno obvestila carine o predložitvi blaga niti ni vložila carinske deklaracije, ko je z jadrnico prečkala mejo. Navedeno sodišče pa je izrazilo pomisleke o nastanku dolga iz naslova uvoznega DDV v zvezi z jadrnico. Vsekakor je presodilo, da sta ta carinski dolg in morebitni dolg iz naslova uvoznega DDV ugasnila v skladu s členom 124(1)(k) carinskega zakonika, ker je bila jadrnica ponovno izvožena v Švico, ne da bi bila uporabljena ali porabljena na carinskem območju Evropske unije.

22      Hauptzollamt je zoper sodbo Finanzgericht (finančno sodišče) vložil revizijo pri Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdil, da je bila jadrnica „uporabljena“ v smislu člena 124(1)(k) carinskega zakonika, saj je bila predmet oplemenitenja brez dovoljenja. Zato naj carinski dolg kljub poznejšemu ponovnemu izvozu jadrnice ne bi ugasnil. Poleg tega naj bi nastal dolg iz naslova uvoznega DDV, ker je bila z oplemenitenjem na jadrnici opravljena storitev, zaradi česar je jadrnica vstopila v gospodarski krogotok Unije. Tožena stranka iz postopka v glavni stvari v bistvu trdi, da je carinski dolg ugasnil s ponovnim izvozom jadrnice in da ta jadrnica ni mogla vstopiti v gospodarski krogotok Unije, saj so bila opravljena dela omejena na vzdrževanje.

23      Predložitveno sodišče meni, da je v skladu s členom 79(1)(a) carinskega zakonika carinski dolg nastal, ker je tožena stranka iz postopka v glavni stvari jadrnico vnesla na carinsko območje Unije, ne da bi opravila formalno predložitev carini, ki se zahteva s členom 139(1) navedenega zakonika. Vendar to sodišče na eni strani dvomi o tem, ali je dolg iz naslova uvoznega DDV nastal poleg carinskega dolga na podlagi člena 2(1)(d) Direktive o DDV. Natančneje, sprašuje se, ali okoliščina, da je bila jadrnica vnesena na carinsko območje Unije, ne da bi bila dana v carinski postopek, ter da je bila pasivni predmet opravljanja storitev vzdrževanja in popravil, ne da bi bila aktivno uporabljena kot prevozno sredstvo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, zadostuje za to, da gre za vstop v gospodarski krogotok Unije, na podlagi katerega je mogoče domnevati, da je prišlo do potrošnje, ki lahko povzroči obdavčljivi dogodek za DDV. Na drugi strani se predložitveno sodišče sprašuje, ali je carinski dolg v skladu s členom 124(1)(k) carinskega zakonika ugasnil s poznejšim iznosom jadrnice s carinskega območja Unije. Ker vzdrževalnih del in popravil ni mogoče šteti za običajno ravnanje v smislu člena 220 carinskega zakonika, naj ne bi bilo gotovo, da je bila jadrnica, čeprav ni bila dana v postopek aktivnega oplemenitenja, uporabljena na carinskem območju Unije.

24      V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali prevozno sredstvo vstopi v gospodarski krogotok Unije, če se v državi članici ne uporablja kot prevozno sredstvo, ampak se na njem opravi storitev (v obravnavanem primeru: vzdrževalna dela in popravila)?

2.      Ali je treba člen 124(1)(k) [carinskega zakonika] razlagati tako, da je neunijsko blago uporabljeno v smislu te določbe, če se na njem na carinskem območju Unije opravijo le vzdrževana dela ali popravila in se neunijsko blago nato ponovno izvozi?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

25      Najprej je treba ugotoviti, da čeprav se besedilo prvega vprašanja za predhodno odločanje ne nanaša na nobeno določbo prava Unije, je iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe jasno razvidno, da predložitveno sodišče prosi za razlago določb člena 2(1)(d) ter členov 30, 70 in 71 Direktive o DDV, ki so izrecno navedene v tem predlogu.

26      V teh okoliščinah je treba šteti, da želi predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(1)(d) ter člene 30, 70 in 71 Direktive o DDV razlagati tako, da nezakoniti vnos prevoznega sredstva iz tretje države v državo članico, v kateri je nato to prevozno sredstvo predmet vzdrževalnih del in popravil, preden se ponovno izvozi s carinskega območja Unije, ne da bi bilo uporabljeno kot prevozno sredstvo, pomeni uvoz blaga, ki je predmet DDV.

27      V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v skladu s členom 2(1)(d) Direktive o DDV predmet DDV uvoz blaga in da se v skladu s členom 30, prvi odstavek, te direktive za uvoz blaga šteje vnos blaga, ki ni v prostem prometu, v Unijo.

28      Dalje, člen 70 Direktive o DDV določa načelo, da obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta, ko je blago uvoženo.

29      Nazadnje, člen 71(1) Direktive o DDV v prvem pododstavku med drugim določa, da če je za blago od njegovega vnosa v Unijo začet eden od posebnih carinskih postopkov ali ena od transakcij iz tega člena, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastaneta šele, ko se za blago ta postopek ali ta transakcija konča.

30      Vendar se drugi pododstavek člena 71(1) Direktive o DDV nanaša na poseben položaj, v katerem za uvoženo blago, ki je med drugim zavezano carini, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastaneta ob nastanku obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna teh dajatev.

31      V obravnavani zadevi je po navedbah predložitvenega sodišča carinski dolg nastal na podlagi člena 79(1)(a) carinskega zakonika, ker jadrnica takoj po vnosu na carinsko območje Unije ni bila predložena carinskemu uradu, kar je v nasprotju s členom 139(1)(a) tega zakonika.

32      Iz sodne prakse izhaja, da se glede na vzporednost med uvoznim DDV in carinskimi dajatvami, ki je potrjena s členom 71(1), drugi pododstavek, Direktive o DDV, dolg iz naslova DDV lahko prišteje carinskemu dolgu, če je na podlagi nezakonitega dejanja, zaradi katerega je nastal zadnjenavedeni dolg, mogoče domnevati, da je zadevno blago vstopilo v gospodarski krogotok Unije in je bilo zato lahko predmet potrošnje, zaradi česar je nastal obdavčljivi dogodek za DDV (glej sodbo z dne 18. januarja 2024, Hauptzollamt Braunschweig (Kraj nastanka DDV – III), C‑791/22, EU:C:2024:59, točka 30 in navedena sodna praksa). Tako bi bilo zlasti, kadar blago ni bilo zakonito vneseno na carinsko območje Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2019, Federal Express Corporation Deutsche Niederlassung, C‑26/18, EU:C:2019:579, točka 46).

33      Vendar je Sodišče, kar zadeva blago, ki ni zakonito vneseno na carinsko območje Unije in ki je lahko predmet potrošnje ali uporabe v več državah članicah, razsodilo, da je domnevo o vstopu v gospodarski krogotok mogoče ovreči, če se dokaže, da je bilo kljub kršitvam carinskih predpisov, ki so povzročile nastanek uvoznega carinskega dolga v državi članici, v kateri so bile te kršitve storjene, zadevno blago vneseno v gospodarski krogotok Unije na ozemlju druge države članice, v kateri je bilo to blago namenjeno potrošnji. V tem primeru obdavčljivi dogodek za uvozni DDV nastane v tej drugi državi članici (sodbi z dne 10. julija 2019, Federal Express Corporation Deutsche Niederlassung, C‑26/18, EU:C:2019:579, točka 48, in z dne 18. januarja 2024, Hauptzollamt Braunschweig (Kraj nastanka DDV – III), C‑791/22, EU:C:2024:59, točka 31).

34      Zato je treba preučiti, ali je domnevo o vstopu v gospodarski krogotok mogoče ovreči tudi v položaju, v katerem blago, ki ni bilo zakonito vneseno v Unijo na ozemlje ene same države članice, ni bilo namenjeno potrošnji v drugi državi članici, ampak zunaj ozemlja Unije.

35      Glede tega iz sodne prakse izhaja, da le kršitve carinskih predpisov same po sebi niso zadosten element za to, da se šteje, da je zadevno blago dejansko vstopilo v gospodarski krogotok Unije. To lahko velja tudi, če je bila posledica takih kršitev ta, da to blago ni bilo več pod nadzorom carinskih organov, ki jim je bila odvzeta možnost nadzora nad gibanjem tega blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2019, Federal Express Corporation Deutsche Niederlassung, C‑26/18, EU:C:2019:579, točke od 50 do 52).

36      Ker je poleg tega DDV po naravi davek na potrošnjo, vstop blaga v gospodarski krogotok Unije predpostavlja vsaj, da je bilo to blago namenjeno potrošnji ali uporabi na ozemlju Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 3. marca 2021, Hauptzollamt Münster (Kraj nastanka DDV), C‑7/20, EU:C:2021:161, točke od 31 do 35; z dne 8. septembra 2022, Hauptzollamt Hamburg (Kraj nastanka DDV – II), C‑368/21, EU:C:2022:647, točka 33, in z dne 18. januarja 2024, Hauptzollamt Braunschweig (Kraj nastanka DDV – III), C‑791/22, EU:C:2024:59, točka 33).

37      To velja še toliko bolj, ker je domneva, da blago, ki ni bilo zakonito vneseno na carinsko območje Unije, vstopi v gospodarski krogotok Unije, utemeljena zlasti s potrebo po zagotovitvi konkurenčne nevtralnosti med blagom iz tretjih držav in primerljivim blagom iz Unije. Če pa se ugotovi, da blago iz tretje države ni bilo namenjeno niti potrošnji niti uporabi na ozemlju Unije, načeloma ne more konkurirati primerljivemu blagu iz Unije.

38      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je domnevo o vstopu v gospodarski krogotok Unije, kot je navedena v točki 32 zgoraj, mogoče ovreči, če oseba, ki je blago nezakonito vnesla na carinsko območje Unije, na podlagi objektivnih in preverljivih elementov dokaže, da to blago ni bilo namenjeno potrošnji ali uporabi na tem ozemlju.

39      V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da prevozna sredstva po svoji naravi običajno niso predmet potrošnje, ampak uporabe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, Hauptzollamt Hamburg (Kraj nastanka DDV – II), C‑368/21, EU:C:2022:647, točka 34).

40      Dalje, za ovrženje domneve o vstopu v gospodarski krogotok Unije mora oseba, ki je prevozno sredstvo nezakonito vnesla na carinsko območje Unije, predložiti objektivne in preverljive elemente, na podlagi katerih je mogoče določiti ozemlje, na katerem naj bi se to prevozno sredstvo uporabljalo, ali vsaj dokazati, da je navedeno prevozno sredstvo vsekakor namenjeno za uporabo zunaj carinskega območja Unije (glej po analogiji sodbo z dne 18. novembra 2010, X, C‑84/09, EU:C:2010:693, točka 44).

41      V tem okviru je treba med drugim upoštevati okoliščine, v katerih je časovno potekal prevoz tega prevoznega sredstva, kraj stalnega prebivališča njegovega lastnika ali imetnika, kraj njegove običajne uporabe ter obstoj ali neobstoj povezav, ki jih ima ta lastnik ali ta imetnik na eni strani s carinskim območjem Unije in na drugi strani s tretjimi državami, ki bi lahko bile namembni kraj navedenega prevoznega sredstva (glej po analogiji sodbo z dne 18. novembra 2010, X, C‑84/09, EU:C:2010:693, točki 45 in 46).

42      Poleg tega je treba, kolikor je mogoče, upoštevati namene osebe, ki je prevozno sredstvo nezakonito vnesla na carinsko območje Unije, če so ti nameni podprti z objektivnimi in preverljivimi elementi (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. novembra 2010, X, C‑84/09, EU:C:2010:693, točka 47).

43      Nazadnje, navesti je treba, da je mogoče na podlagi dejanske potrošnje ali uporabe blaga na carinskem območju Unije šteti, da je to blago vstopilo v gospodarski krogotok Unije. Zato mora oseba, ki je blago nezakonito vnesla na carinsko območje Unije, zlasti dokazati, da je to blago zapustilo carinsko območje Unije, ne da bi bilo tam dejansko potrošeno ali uporabljeno.

44      V zvezi s tem je treba navesti, da mora ta uporaba, da bi se štela za „dejansko“, načeloma omogočati izkoriščanje tega blaga z njegovo uporabo v skladu z njegovo funkcijo ali namenom. Zgolj dejstvo, da je to prevozno sredstvo prisotno na ozemlju Unije ali da je predmet postopkov, katerih namen je, da postane primerno za tako uporabo, pa ne zadostuje za to, da bi se uporaba navedenega prevoznega sredstva štela za „dejansko“.

45      Natančneje, dejanska uporaba prevoznih sredstev ustreza zlasti uporabi teh sredstev za prevoz oseb ali blaga.

46      Prestavitev prevoznega sredstva na kraj, kjer se dejansko uporablja, pa sama po sebi ne more pomeniti dejanske uporabe tega prevoznega sredstva (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2022, Hauptzollamt Hamburg (Kraj nastanka DDV – II), C‑368/21, EU:C:2022:647, točka 34).

47      V obravnavani zadevi je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da ima tožena stranka iz postopka v glavni stvari stalno prebivališče v Švici in da je jadrnica registrirana v tej državi. Poleg tega ni sporno, da je bila jadrnica v Nemčijo vnesena izključno za izvedbo vzdrževalnih del in popravil ter da je bila po koncu teh del ponovno izvožena v Švico. Poleg tega se zdi, da noben element iz spisa ne dokazuje obstoja posebnih povezav med jadrnico in Nemčijo, razen izvedbe navedenih del. Ti elementi kažejo na to, da jadrnica ni bila namenjena za uporabo kot prevozno sredstvo v Nemčiji ali drugi državi članici, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

48      Poleg tega, čeprav je jadrnica prevozno sredstvo, namenjeno plovbi, je iz trditev tožene stranke iz postopka v glavni stvari, ki se ne izpodbijajo, razvidno, da je bila jadrnica na nemško ozemlje prepeljana na prikolici in na tem ozemlju ni bila uporabljena za plovbo.

49      Poleg tega je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da je bila ta jadrnica prepeljana v družbo X, da bi bila tam opravljena vzdrževalna dela in popravila, ter da je bila nato ponovno izvožena v Švico.

50      Iz same narave teh del, in sicer spremembe nosilca kobilice, ponovne vstavitve kobilice, pregleda motorja, popravila sistema za filtriranje goriva in zamenjave katalizatorja za pretvarjanje izpušnih plinov, pa izhaja, da je bil edini namen navedenih del ta, da jadrnica postane primerna za uporabo v skladu s svojo funkcijo in namenom, to je plovbo. Lastnik ali imetnik jadrnice zgolj z izvedbo takih del ne izkorišča te jadrnice v skladu z njeno funkcijo ali namenom.

51      Poleg tega v zvezi s tem ni upoštevno, da so lahko taka dela kot storitve, opravljene za plačilo na ozemlju države članice v smislu člena 2(1)(c) Direktive o DDV, predmet DDV. Ker namreč morebitni nastanek DDV za te storitve ni odvisen od nastanka uvoznega DDV, je treba navedene storitve šteti za transakcije, ki so ločene od uvoza jadrnice, tudi če bi ta dela povzročila povečanje njene vrednosti.

52      Iz tega izhaja, da zgolj dejstva, da je bila jadrnica predmet popravil in vzdrževalnih del v Nemčiji, preden je bila nato ponovno izvožena v Švico, ni mogoče šteti za dejansko uporabo tega prevoznega sredstva na carinskem območju Unije.

53      Zato, če tožena stranka iz postopka v glavni stvari na podlagi objektivnih in preverljivih elementov dokaže, da jadrnica ni bila namenjena uporabi v Nemčiji ali drugi državi članici, zlasti ker, prvič, njen namen ni bil taka uporaba in, drugič, je bila jadrnica ponovno izvožena v Švico, ne da bi bila dejansko uporabljena na carinskem območju Unije, kar mora preveriti predložitveno sodišče, ni treba plačati nobenega uvoznega DDV.

54      V nasprotju s trditvami grške vlade taka ugotovitev ne izpodbije polnega učinka člena 71(1), prvi pododstavek, Direktive o DDV, ki odlog nastanka obdavčljivega dogodka za uvozni DDV pogojuje s tem, da je za blago začet eden oziroma ena od carinskih postopkov ali transakcij, izrecno navedenih v tej določbi.

55      Gospodarski subjekti, ki v Unijo vnesejo blago, za katero se uporablja eden od carinskih postopkov iz člena 71(1), prvi pododstavek, Direktive o DDV, so namreč še vedno spodbujeni k temu, da zadevno blago dajo v ta carinski postopek, saj bi bili v nasprotnem primeru izpostavljeni, prvič, carinskemu dolgu, morda celo sankcijam za carinske kršitve, in drugič, obveznosti, da na podlagi meril, navedenih v točki 38 zgoraj, ovržejo domnevo o vstopu blaga v gospodarski krogotok Unije, da bi bili oproščeni plačila DDV za to blago.

56      Prav tako ugotovitve iz točke 53 zgoraj ni mogoče izpodbiti s sodno prakso, v skladu s katero je, kadar se blago zaseže in odvzame po tem, ko je zapustilo prvi carinski urad na carinskem območju Unije, obdavčljivi dogodek za DDV že nastal, zaradi česar je nastala tudi obveznost obračuna DDV (sodbi z dne 29. aprila 2010, Dansk Transport og Logistik, C‑230/08, EU:C:2010:231, točka 94, in z dne 7. aprila 2022, Kauno teritorinė muitinė, C‑489/20, EU:C:2022:277, točka 50).

57      V zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi, navedeni v točki 56 zgoraj, je bilo namreč zadevno blago, in sicer cigarete, nezakonito vnesene v Unijo, po svoji naravi in glede na okoliščine vnosa tega blaga namenjeno potrošnji na ozemlju Unije. Ni se torej postavljalo vprašanje možnosti ovrženja domneve vnosa v gospodarski krogotok Unije, saj pogojev, na katere je bilo opozorjeno v točki 38 zgoraj, ne bi bilo mogoče izpolniti.

58      Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(d) ter člene 30, 70 in 71 Direktive o DDV razlagati tako, da nezakoniti vnos prevoznega sredstva iz tretje države na carinsko območje Unije, če se na podlagi objektivnih in preverljivih elementov ugotovi, da tako prevozno sredstvo ni bilo namenjeno uporabi na tem območju in da je bilo ponovno izvoženo, ne da bi bilo na navedenem območju dejansko uporabljeno, ne pomeni uvoza blaga, ki je predmet DDV.

 Drugo vprašanje

59      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 124(1)(k) carinskega zakonika razlagati tako, da to, da je bilo blago pred ponovnim izvozom predmet vzdrževalnih del in popravil na carinskem območju Unije, kadar ta dela niso bila dovoljena kot operacije oplemenitenja v okviru postopka aktivnega oplemenitenja, pomeni uporabo blaga v smislu te določbe.

60      V skladu s členom 124(1)(k) carinskega zakonika carinski dolg, ki je nastal na podlagi člena 79 tega zakonika, ugasne – razen v primeru, da je zadevna oseba poskušala storiti goljufivo dejanje v smislu člena 124(6) navedenega zakonika – kadar se dokaže, da blago ni bilo uporabljeno ali porabljeno in da je bilo izneseno s carinskega območja Unije.

61      Člen 124(1)(k) carinskega zakonika je treba razlagati glede na uvodno izjavo 38 tega zakonika, v kateri je navedeno, da je treba, kadar carinski dolg nastane zaradi nespoštovanja carinske zakonodaje, upoštevati, ali je zadevna oseba delovala v dobri veri, ter kar najbolj zmanjšati posledice dolžnikove malomarnosti.

62      V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da je cilj člena 124(1)(k) carinskega zakonika ob upoštevanju uvodne izjave 38 in člena 124(6) tega zakonika omogočiti, da carinski dolg, ki je nastal na podlagi člena 79 navedenega zakonika, če ni šlo za poskus goljufije, ugasne, če se – kljub temu, da nekateri pogoji in obveznosti iz tega zakonika niso izpolnjeni – dokaže, da se blago ni uporabilo na način, zaradi katerega bi bilo treba zanj plačati carinske dajatve, in da se je izneslo s carinskega območja Unije (sodba z dne 8. oktobra 2020, Combinova, C‑476/19, EU:C:2020:802, točka 32).

63      Zato je pojem „uporabljeno blago“ v smislu člena 124(1)(k) carinskega zakonika treba razumeti tako, da ne zajema kakršne koli uporabe, ampak le uporabo, ki sama po sebi povzroči nastanek carinskega dolga (sodba z dne 8. oktobra 2020, Combinova, C‑476/19, EU:C:2020:802, točka 33).

64      Poleg tega nespoštovanje formalnih pogojev, določenih s carinskim zakonikom, samo po sebi ne more preprečiti uporabe nekaterih določb tega zakonika, katerih namen je omiliti posledice neizpolnitve carinskih obveznosti, med katerimi je tudi obveznost iz člena 124(1)(k) navedenega zakonika, ker je namen teh določb prav to, da se uporabijo v položajih, ki izhajajo iz take neizpolnitve. Členu 124(1)(k) carinskega zakonika bi bil tako v velikem obsegu odvzet polni učinek, če bi se razlagal tako, da ga ni mogoče uporabiti, kadar blago ni bilo dano v postopek aktivnega oplemenitenja (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 12. junija 2025, Palmstråle, C‑125/24, EU:C:2025:431, točka 33).

65      Zato zgolj dejstvo, da operacije oplemenitenja niso bile formalno dovoljene v okviru postopka aktivnega oplemenitenja, samo po sebi ne more preprečiti ugasnitve carinskega dolga, če so poleg tega izpolnjeni pogoji iz člena 124(1)(k) carinskega zakonika v povezavi z njegovo uvodno izjavo 38.

66      Zato, kot je Komisija navedla v pisnem stališču, kadar operacija, opravljena v zvezi z blagom na carinskem območju Unije, sama po sebi ne povzroči nastanka carinskega dolga, ker ima značilnosti operacije, ki bi jo bilo mogoče dovoliti v okviru postopka aktivnega oplemenitenja, te operacije ni mogoče opredeliti kot uporabo v smislu člena 124(1)(k) carinskega zakonika, čeprav navedena operacija v okviru takega postopka ni bila formalno dovoljena (glej v tem smislu sodbo z dne 8. oktobra 2020, Combinova, C‑476/19, EU:C:2020:802, točka 35).

67      V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče preveriti, ali imajo vzdrževalna dela in popravila take značilnosti, da bi jih bilo mogoče dovoliti v okviru postopka aktivnega oplemenitenja.

68      V zvezi s tem mora predložitveno sodišče zlasti preučiti, prvič, ali vzdrževalna dela in popravila kot taka spadajo na področje uporabe postopka aktivnega oplemenitenja, kot je opredeljen v členu 256 carinskega zakonika.

69      Drugič, predložitveno sodišče mora preveriti, ali je tožena stranka iz postopka v glavni stvari izpolnjevala pogoje, ki se zahtevajo za podelitev dovoljenja za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja.

70      V zvezi s tem je treba opozoriti, da carinski zakonik določa možnost podelitve dovoljenja za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja z retroaktivnim učinkom, če so izpolnjeni pogoji iz člena 211(2) tega zakonika. Da torej zadnjenavedeni določbi ne bi bil odvzet polni učinek, morajo biti ti pogoji izpolnjeni tudi, kadar mora sodišče naknadno preveriti, ali bi lahko bile nekatere operacije dovoljene v okviru tega postopka.

71      V tem okviru je treba tudi opozoriti, da člen 161 Delegirane uredbe 2015/2446 določa, da se lahko z odstopanjem od člena 211(3)(a) carinskega zakonika dovoljenje za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja, kadar se izdaja takega dovoljenja šteje za upravičeno, izjemoma odobri osebam s sedežem zunaj carinskega območja Unije.

72      Če se po preverjanju, ki ga predložitveno sodišče opravi v skladu s točkami od 67 do 70 zgoraj, izkaže, da bi se vzdrževalna dela in popravila lahko dovolila v okviru postopka aktivnega oplemenitenja, izvedbe teh del ni mogoče opredeliti kot uporabo jadrnice v smislu člena 124(1)(k) carinskega zakonika.

73      V zvezi s tem je treba dodati, da ta ugotovitev ne posega v polni učinek člena 210 carinskega zakonika, ki določa dajanje blaga v enega od posebnih carinskih postopkov.

74      Kot je namreč razvidno iz točke 55 zgoraj, so gospodarski subjekti, ki v Unijo vnesejo blago, ki bi lahko spadalo na področje uporabe postopka aktivnega oplemenitenja, vedno spodbujeni k temu, da to blago dajo v ta postopek, saj uporaba takega postopka prepreči nastanek carinskega dolga in jih tako razbremeni dolžnosti, da za ta dolg potem zahtevajo ugasnitev.

75      Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 124(1)(k) carinskega zakonika razlagati tako, da to, da je bilo blago pred ponovnim izvozom predmet vzdrževalnih del in popravil na carinskem območju Unije, ne pomeni uporabe tega blaga v smislu te določbe, kadar bi bila ta dela lahko dovoljena v okviru postopka aktivnega oplemenitenja.

 Stroški

76      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Splošnemu sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat, ki zaseda v sestavi petih sodnikov)

razsodilo:

1.      Člen 2(1)(d) ter člene 30, 70 in 71 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost

je treba razlagati tako, da

nezakoniti vnos prevoznega sredstva iz tretje države na carinsko območje Evropske unije, če se na podlagi objektivnih in preverljivih elementov ugotovi, da tako prevozno sredstvo ni bilo namenjeno uporabi na tem območju in da je bilo ponovno izvoženo, ne da bi bilo na navedenem območju dejansko uporabljeno, ne pomeni uvoza blaga, ki je predmet davka na dodano vrednost (DDV).

2.      Člen 124(1)(k) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije

je treba razlagati tako, da

to, da je bilo blago pred ponovnim izvozom predmet vzdrževalnih del in popravil na carinskem območju Unije, ne pomeni uporabe tega blaga v smislu te določbe, kadar bi bila ta dela lahko dovoljena v okviru postopka aktivnega oplemenitenja.

Półtorak

Hesse

Steinfatt

Petrlík

 

      Dimitrakopoulos

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. oktobra 2026.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.