1.

„Zame je tarifa najlepša beseda v slovarju in je moja najljubša beseda“, je nedavno dejal predsednik Združenih držav Donald J. Trump. ( 2 )

2.

Navdušenje predsednika Trumpa nad tarifami sega v čas njegovega prvega predsedniškega mandata, če ne dlje. Leta 2018 so Združene države po njegovem navodilu uvedle dajatve ad valorem na več vrst izdelkov iz jekla, ki so različnega porekla, vključno z izdelki iz Evropske unije. Evropska unija je v odgovor na to uvedla izravnalne ukrepe v obliki dodatnih dajatev ad valorem za nekatere tarifne postavke kombinirane nomenklature ( 3 ) (v nadaljevanju: KN).

3.

Ena od kategorij izdelkov, ki so se znašli v tem navzkrižnem ognju geopolitike, je bila oznaka KN 96138000 („Drugi vžigalniki“), za katero je bila z Izvedbeno uredbo (EU) 2020/502 ( 4 ) (v nadaljevanju: izpodbijana uredba) uvedena dodatna 20‑odstotna tarifa ad valorem.

4.

Vžigalnik „Zippo“, ki je tipično ameriški izdelek, je mogoče uvrstiti v to kategorijo izdelkov. Zato so družbe Zippo Manufacturing Co, Zippo GmbH in Zippo SAS (v nadaljevanju skupaj: Zippo) ( 5 ) to izpodbijano uredbo izpodbijale pred Splošnim sodiščem. Ena od njihovih trditev je bila, da bi pred uvedbo teh dajatev morale imeti možnost izjave.

5.

Splošno sodišče se je v sodbi z dne 18. oktobra 2023, Zippo Manufacturing in Zippo/Komisija (T‑402/20, EU:T:2023:640; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), strinjalo s to trditvijo.

6.

Evropska Komisija je zoper to sodbo vložila pritožbo, v kateri je med drugim trdila, da se pravica vsakogar, da se izjasni, kot je zagotovljena s členom 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), v obravnavani zadevi ne uporablja. Z navedenim se strinjam.

7.

Dejansko stanje tega spora je navedeno v točkah od 2 do 13 izpodbijane sodbe. Ponovno je treba povedati naslednje.

8.

Predsednik Trump je 2. marca 2018 na Twitterju zapisal med drugim naslednje:

„Zaščititi moramo našo državo in naše delavce. Naša jeklarska industrija je v slabem stanju. ČE NIMAŠ JEKLA, NIMAŠ DRŽAVE!“. ( 6 )

9.

Združene države so 8. marca 2018 sprejele ukrepe v obliki 20‑odstotnih tarif ad valorem na uvoz nekaterih jeklenih in aluminijastih izdelkov med drugim iz Evropske unije, ki veljajo od 23. marca 2018, in sicer za nedoločen čas. ( 7 )

10.

Komisija je 16. maja 2018 kot odziv na navedene ukrepe objavila Izvedbeno uredbo (EU) 2018/724 ( 8 ) za postopno uporabo dodatnih carin za nekatere proizvode iz Združenih držav. Izbrani nabor izdelkov, ki jih zajemajo oznake KN s področja uporabe te uredbe, vključuje sladko koruzo, brusnice, tobak, ličila, oblačila, jeklene izdelke, burbon, papir, obutev, gospodinjske izdelke, pralne stroje, baterije, motorna vozila, motorna kolesa, ribiška plovila in motorne čolne.

11.

Evropska unija je 18. maja 2018 Svet Svetovne trgovinske organizacije (Svet STO) za trgovino z blagom uradno obvestila o predvideni opustitvi koncesij in drugih obveznosti v skladu s členom 8(2) Sporazuma STO o zaščitnih ukrepih v zvezi z oznakami KN iz Izvedbene uredbe (EU) 2018/724. ( 9 )

12.

Združene države so 24. januarja 2020 tarife razširile na nekatere izdelke, ki vsebujejo jeklo in aluminij, te tarife pa naj bi se začele uporabljati isti dan, in sicer 24. januarja 2020, tudi tokrat za nedoločen čas. ( 10 )

13.

Komisija je 6. marca 2020 v skladu s členom 9 Uredbe (EU) št. 654/2014 (v nadaljevanju: uredba o izvrševanju) ( 11 ) zainteresirane strani zaprosila za mnenje z obrazcem, ki je bil objavljen na spletni strani Generalnega direktorata Komisije (GD) za trgovino. ( 12 ) Zbiranje informacij, ki ga je že takrat zahteval GD za trgovino, se je med drugim nanašalo na oznako KN 96138000. ( 13 )

14.

Družba Zippo pri tem ni sodelovala.

15.

Komisija je 7. aprila 2020 objavila izpodbijano uredbo.

16.

V njem pojasnjuje, da so ti ukrepi „ne glede na to, da so jih Združene države opredelile kot varnostne ukrepe, v svojem bistvu zaščitni ukrepi“. ( 14 ) V skladu s tem in ker posvetovanja z Združenimi državami niso prinesla zadovoljive rešitve, je Evropska unija v skladu s Sporazumom STO o zaščitnih ukrepih na podlagi člena 4(1) Uredbe o izvrševanju uveljavila svojo pravico do začasne prekinitve in izravnave koncesij. ( 15 )

17.

Ustrezni ukrepi v ta namen so bili sprejeti v obliki ukrepov trgovinske politike, ki so pomenili začasno prekinitev uporabe tarifnih koncesij in uvedbo novih ali povečanih carinskih dajatev. ( 16 )

18.

Za izdelke, ki spadajo pod oznako KN 96138000 („Drugi vžigalniki“ in ki spadajo v kategorijo „Cigaretni vžigalniki in drugi vžigalniki, vključno z mehaničnimi ali električnimi, in njihovi deli, razen kremenov in stenjev“), je to pomenilo uvedbo dodatne 20‑odstotne dajatve ad valorem. ( 17 ) V skladu z izpodbijano uredbo je Komisija „pri oblikovanju in izbiri teh ukrepov […] uporabila objektivna merila v skladu s členoma 4(2)(c) in 4(3)“ uredbe o izvrševanju. ( 18 )

19.

Člen 4(2)(c) uredbe o izvrševanju pooblašča Komisijo, da sprejme ukrepe trgovinske politike na ravni, „ki je v bistvu enakovredna ravni koncesij ali drugih obveznosti, na katere vpliva zaščitni ukrep, in sicer v skladu s pogoji iz Sporazuma STO o zaščitnih ukrepih“.

20.

V skladu s členom 4(3) uredbe o izvrševanju se zadevni ukrepi trgovinske politike določijo na podlagi naslednjih meril: „(a) učinkovitost ukrepov pri spodbujanju tretjih držav, da upoštevajo pravila mednarodne trgovine“; „(b) potencial ukrepov, da zagotovijo pomoč nosilcem gospodarske dejavnosti v Uniji, ki so jih prizadeli ukrepi tretjih držav“; „(c) alternativni viri dobave za zadevno blago ali storitve, da se prepreči oziroma čim bolj zmanjša morebiten negativen učinek na panoge na koncu proizvodne verige, naročnike oziroma subjekte ali končne potrošnike v Uniji“; „(d) izogibanje nesorazmerni upravni kompleksnosti in stroškom pri uporabi ukrepov“ in „(e) morebitna specifična merila, ki se lahko določijo v mednarodnih trgovinskih sporazumih v zvezi s primeri iz člena 3“ uredbe o izvrševanju.

21.

Iz spisa pred Sodiščem izhaja, da je v skladu z dopisom GD za trgovino z dne 26. marca 2020, na podlagi postopka zbiranja informacij iz člena 9 uredbe o izvrševanju, „ocena različnih zahtevkov deležnikov odražala ustrezna merila v skladu z uredbo o izvrševanju, in sicer [(b)] in [(c)] zgoraj. Ta merila so Komisijo najprej vodila pri izbiri izdelkov. Ker so predvideni ukrepi tarife, ki se uporabljajo na meji, je pogoj iz točke (d) izpolnjen. Merilo (e) se ne uporablja, ker Sporazum STO o zaščitnih ukrepih ne določa dodatnih posebnih meril, ki bi presegala merilo v bistvu enakovredne ravni. Merilo (a) se v tem primeru ne uporablja, saj je relevantno za druge položaje, ki so predvideni v uredbi o izvrševanju.“ ( 19 )

22.

Izpodbijana uredba je začela veljati 6. aprila 2020. ( 20 )

23.

Evropska unija je 7. aprila 2020 v skladu s členom 8(2) Sporazuma STO o zaščitnih ukrepih Svet STO za trgovino z blagom uradno obvestila o ukrepih, uvedenih z izpodbijano uredbo. ( 21 )

24.

Potem ko so Združene države 31. oktobra 2021 napovedale začasno prekinitev uporabe svojih ukrepov za obdobje do 31. decembra 2023, je Komisija prav tako začasno prekinila uporabo ukrepov, uvedenih z izpodbijano uredbo, in sicer do 31. decembra 2023. ( 22 )

25.

Kovinske mehanske vžigalnike, odporne na veter, ki jih proizvaja družba Zippo Manufacturing Co. v Združenih državah, v Evropsko unijo uvaža družba Zippo GmbH pod oznako KN 96138000 (v nadaljevanju: zadevni izdelek). Ta oznaka KN je zajeta v izpodbijani uredbi.

26.

Družba Zippo je 30. junija 2020 vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.

27.

Splošno sodišče je 18. oktobra 2023 izdalo izpodbijano sodbo, s katero je izpodbijano uredbo razglasilo za nično v delu, v katerem se nanaša na izdelke, uvrščene pod oznako KN 96138000, z obrazložitvijo, da Komisija ni spoštovala pravice družbe Zippo do izjave v postopku, v katerem je bila sprejeta ta uredba.

28.

Ta sodba ima v bistvu naslednjo strukturo.

29.

Kar zadeva dopustnost, je Splošno sodišče upoštevalo le položaj družbe Zippo Manufacturing Co. ( 23 )

30.

Prvič, Splošno sodišče je pojasnilo, da se je izpodbijana uredba posamično nanašala na družbo Zippo Manufacturing Co. zaradi „niza dejanskih in pravnih dejavnikov, ki pomenijo poseben položaj, po katerem se [ta družba] razlikuje od vseh drugih gospodarskih subjektov“. ( 24 ) Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da se izpodbijana uredba nanaša neposredno na družbo Zippo Manufacturing Co., med drugim zato, ker je ta uredba vplivala na pravico te družbe glede dostopa do trga EU. ( 25 ) Tretjič, Splošno sodišče je ugotovilo, da je ta družba kljub odložitvi izvrševanja izpodbijane uredbe ohranila pravni interes, da bi preprečila ponovitev kakršne koli domnevne nezakonitosti v prihodnosti. ( 26 )

31.

Splošno sodišče je takoj vsebinsko obravnavalo peti tožbeni razlog, v katerem družba Zippo zatrjuje, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja. ( 27 )

32.

Prvič, Splošno sodišče je tožbeni razlog družbe Zippo presojalo z vidika zahtev iz člena 9 uredbe o izvrševanju. Ugotovilo je, da ta določba Komisije ne zavezuje, da bi morala zadevne zainteresirane strani uradno obvestiti o postopku zbiranja informacij z objavo v Uradnem listu Evropske unije, temveč zadostuje uradno obvestilo o tem postopku z objavo na spletnem mestu GD za trgovino. ( 28 )

33.

Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da pravica do dobrega upravljanja zajema samostojno pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki vpliva na njen položaj. V zvezi s tem se je oprlo na člen 41(2)(a) Listine. ( 29 ) Po navedbah Splošnega sodišča so izravnalni ukrepi, uvedeni na podlagi člena 4 uredbe o izvrševanju, „namenjeni temu, da […] negativno ekonomsko vplivajo na dejavnost podjetij iz Združenih držav, ki v Evropsko Unijo izvažajo izdelke, za katere se uporabljajo ti ukrepi.“ ( 30 ) V skladu s tem tak ukrep, „tudi če ni sprejet po posamičnem postopku zoper podjetja, ki izvažajo zadevne izdelke […], lahko pomeni ukrep, ki lahko negativno vpliva na interese navedenih podjetij“, tako da „ni mogoče izključiti“, da se ta podjetja lahko sklicujejo na pravico do izjave. ( 31 )

34.

Splošno sodišče je hkrati ugotovilo, da člen 9 uredbe o izvrševanju ne pomeni izvajanja pravice do izjave, s tem da določa obveznost Komisije, da pridobi informacije in mnenja v zvezi z gospodarskimi interesi Evropske unije glede določenega blaga ali storitev, in ne informacij o posebnih interesih podjetij, na katere predlagani ukrepi EU vplivajo negativno. ( 32 )

35.

Glede na te predpostavke in glede na to, da se je Komisija zavedala, da bodo ukrepi, uvedeni z izpodbijano uredbo, verjetno škodljivo vplivali na družbo Zippo, je Splošno sodišče sklenilo, da bi morala Komisija tej stranki omogočiti, da se izjavi že med postopkom sprejemanja izpodbijane uredbe. ( 33 )

36.

Nazadnje, Splošno sodišče je ugotovilo, da bi kršitev pravice do izjave lahko vplivala na izid postopka. Menilo je, da če bi bila družbi Zippo priznana pravica do izjave, „ni mogoče izključiti, da bi bila vsebina izpodbijane uredbe drugačna“. ( 34 )

37.

Ob upoštevanju navedenega je Splošno sodišče ugodilo petemu tožbenemu razlogu in izpodbijano uredbo razglasilo za nično, ne da bi preučilo druge tožbene razloge.

38.

Komisija s pritožbo, vloženo 26. decembra 2023, Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, zavrne peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, in družbi Zippo naloži plačilo stroškov.

39.

Družba Zippo Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in, podredno, naj zadevo vrne Splošnemu sodišču ter Komisiji naloži plačilo stroškov.

40.

Tako Komisija kot družba Zippo sta uporabili svojo pravico do replike in duplike. Obravnave ni bilo.

41.

Sodišče je predlagalo, naj se v svoji analizi osredotočim na prvi pritožbeni razlog. Komisija v navedenem pritožbenem razlogu trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je kršila pravico družbe Zippo do izjave, kot izhaja iz člena 41(2)(a) Listine. ( 35 )

42.

Ta pritožbeni razlog Komisije je sestavljen iz treh delov. V prvem delu je navedeno, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da se člen 41(2)(a) Listine ne uporablja za ukrepe splošne uporabe. V drugem delu je navedeno, da izpodbijana uredba ni „posamičen ukrep“. Nazadnje, v tretjem delu je navedeno, da tudi če bi družba Zippo imela pravico do izjave v zvezi s sprejetjem izpodbijane uredbe, bi bilo tej pravici zadoščeno s postopkom zbiranja informacij, vodenim na podlagi člena 9 uredbe o izvrševanju.

43.

Sledila bom strukturi, ki jo je uporabila Komisija, in bom trditve v zvezi s temi tremi deli obravnavala po vrsti (oddelek A). Čeprav Sodišču predlagam, naj ugodi vsem trem delom, ugotavljam, da stanje postopka ne dovoljuje dokončne odločitve o zadevi in da bi bilo zato treba zadevo vrniti v odločanje Splošnemu sodišču (oddelek B).

44.

Komisija meni, da je Splošno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je področje uporabe člena 41(2)(a) Listine omejeno na posamične akte, ( 36 ) vendar te zahteve ni upoštevalo za postopek sprejetja izpodbijane uredbe, saj ta akt prava EU ni posamičen ukrep v smislu navedene določbe. ( 37 )

45.

Družba Zippo meni, da Splošno sodišče ni spregledalo zahteve glede posamičnega ukrepa, kot izhaja iz člena 41(2)(a) Listine, in da v izpodbijani sodbi ni navedeno drugače.

46.

Čeprav se strinjam z družbo Zippo, da v izpodbijani sodbi to ni izrecno navedeno, ima Komisija prav pri trditvi, da se zdi, da Splošno sodišče člen 41(2)(a) Listine razlaga in uporablja, kot da zahteva glede „posamičnega ukrepa“ iz tega člena ne bi obstajala, zaradi česar se zdi, da je Splošno sodišče ugotovilo, da bi za uporabo pravice do izjave zadoščal negativni vpliv na osebo. ( 38 )

47.

Ta pristop je očitno napačen.

48.

Že iz besedila člena 41(2)(a) Listine in zadevne sodne prakse ( 39 ) izhaja, da se pravica do izjave iz te določbe uporablja pod dvema pogojema: prvič, kadar gre za posamični akt, ki ga je treba sprejeti v okviru upravnega postopka, ki poteka zoper neko osebo, in drugič, kadar bi ukrep, ki ga je treba sprejeti, lahko imel negativni vpliv na položaj te osebe.

49.

Sodišče je na podlagi te logike razsodilo, da se pravica do izjave, kot izhaja iz člena 41(2)(a) Listine, uporablja le v okviru postopka, v katerem uprava sprejme posamičen ukrep v zvezi z osebo, ne pa v postopku, ki vodi k ukrepu splošne uporabe. ( 40 )

50.

Obstajajo pomembni politični razlogi, zaradi katerih je ta omejitev upravičena: večina, če ne vsi ukrepi splošne uporabe, bodo verjetno imeli negativne učinke na vsaj eno fizično ali pravno osebo, ne glede na to, ali je te osebe mogoče vnaprej določiti ali ne. Čeprav morajo institucije EU, kot trdi tudi Komisija, upoštevati vpliv, ki ga lahko imajo taki ukrepi na fizične ali pravne osebe, jim ni treba upoštevati posebnih okoliščin teh oseb.

51.

Zato splošno vplivanje takega ukrepa na osebo ne more zadostovati za nastanek pravice do izjave, kot izhaja iz člena 41(2)(a) Listine.

52.

Kot pravilno navaja Komisija, nasprotno – in sicer to, da se pravica do izjave zagotovi vsaki osebi, na katero bi ukrep splošne uporabe lahko vplival – v praksi ne bi bilo izvedljivo.

53.

Vendar, tudi če bi bilo mogoče najti način za izvedbo takega postopka, bi bilo nemogoče identificirati in obvestiti vse osebe, na katere vpliva ukrep splošne uporabe, da bi jim bila dana možnost izjave.

54.

Na področju skupne trgovinske politike je tako zato, ker Komisija, kot je pojasnila v odgovoru na vprašanja, ki jih je strankam postavilo Splošno sodišče, nima seznama uvoznikov določenega izdelka. Prav tako Komisija nima dostopa do posameznih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati osebe, na katere morebiti vpliva ukrep.

55.

Iz tega sledi, da „posamična“ pravica do izjave, kot izhaja iz člena 41(2)(a) Listine, tako iz pravnih kot iz praktičnih razlogov lahko nastane le v zvezi s posamičnimi ukrepi. ( 41 )

56.

Zato je treba prvemu delu prvega pritožbenega razloga ugoditi.

57.

Komisija poleg tega trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da izpodbijana uredba za družbo Zippo pomeni posamičen ukrep v smislu člena 41(2)(a) Listine.

58.

Strinjam se s Komisijo.

59.

Prvič, izpodbijani ukrep je uredba, torej akt, ki se v skladu s členom 288, drugi odstavek, PDEU splošno uporablja za vse subjekte prava EU.

60.

Kljub temu ima družba Zippo v bistvu prav, ko trdi, da zgolj ta oblika akta še ne pomeni možnosti, da izpodbijana uredba lahko vsebuje posamične odločitve glede določenih oseb, tako da bi se zanjo lahko uporabila pravica do izjave, kot izhaja iz člena 41(2)(a) Listine. ( 42 )

61.

Tako je na primer na področju protidampinških in omejevalnih ukrepov, na katerem Komisija in Svet Evropske unije sprejmeta uredbe za uvedbo nekaterih ukrepov glede fizičnih ali pravnih oseb ad nominen. Taki ukrepi, čeprav so na splošno sprejeti v obliki uredbe, imajo namreč za nekatere fizične in pravne osebe značilnosti odločbe, saj odražajo končno stališče institucij Unije ob koncu upravnega postopka v zvezi z njihovim posebnim položajem. ( 43 )

62.

Zato se te fizične in pravne osebe lahko sklicujejo na pravico do izjave, kot da bi bile naslovnice te uredbe, tudi če ustrezna sekundarna zakonodaja EU te možnosti ne določa. ( 44 )

63.

Vendar je izpodbijana uredba drugačna.

64.

Ta uredba namreč objektivno določa položaje in ima pravne učinke za splošno in abstraktno določene kategorije oseb. ( 45 )

65.

V obravnavani zadevi se uredba uporablja za vse izdelke, ki so uvoženi iz Združenih držav in uvrščeni pod oznako KN 96138000.

66.

V ta namen v izpodbijani uredbi niso uporabljene informacije v zvezi s poslovnimi dejavnostmi katere koli od fizičnih ali pravnih oseb, na katere vpliva.

67.

Prav tako ni usmerjena proti ravnanju določenega podjetja ( 46 ) niti ni naslovljena na družbo Zippo. ( 47 )

68.

Namesto tega, kot je pojasnilo Splošno sodišče, je namen izpodbijane uredbe na splošno izvajati pritisk na Združene države, da spremenijo svoje prakse. ( 48 )

69.

Družba Zippo kot taka ne more trditi, da je izpodbijana uredba posamični ukrep, naslovljen nanjo, in da bi ji bilo torej treba pred sprejetjem te uredbe priznati pravico do izjave.

70.

Nobena sodna praksa, na katero se sklicuje Splošno sodišče, ne daje podlage za nasprotno ugotovitev. ( 49 )

71.

Dejstvo, da je Komisija med vodenjem postopka za sprejetje izpodbijane uredbe opredelila osebo, na interese katere bi izpodbijana uredba lahko vplivala, ( 50 ) ali to, da se je ta institucija zavedala, da zadevni proizvod spada v kategorije proizvodov, ki so zajete s tem aktom ( 51 ) – in ki jih je poleg tega opredelila na lastno pobudo ( 52 ) – ne pomeni, da je bila izpodbijana uredba sprejeta v postopku proti družbi Zippo ali v zvezi z njo.

72.

Zgolj zaradi teh dejstev izpodbijana uredba ni posamičen ukrep v smislu, ki se zahteva za uporabo člena 41(2)(a) Listine.

73.

Dejansko bi bilo zaskrbljujoče, če Komisija ne bi bila seznanjena z razmerami in ne bi poznala glavnih udeležencev na trgu ZDA na področju, na katerem se je ta institucija odločila uvesti izravnalne ukrepe iz preprostega razloga, ker morajo v skladu z Uredbo o izvrševanju biti takšni ukrepi med drugim izbrani in oblikovani tako, da se tretje države spodbudi k spoštovanju veljavnih pravil mednarodne trgovine. ( 53 )

74.

Iz tega sledi, da Komisija pravilno trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da izpodbijana uredba za družbo Zippo pomeni „posamičen ukrep“ v smislu člena 41(2)(a) Listine.

75.

Te ugotovitve ne omaja trditev družbe Zippo, da bi bilo protislovno na eni strani priznati dopustnost zadevne tožbe, na drugi strani pa izpodbijati uporabo pravice do izjave.

76.

V zvezi s tem zadostuje navesti, da je Sodišče že pojasnilo, da dejstvo, da se akt splošne uporabe na stranko nanaša neposredno in posamično, ne pomeni, da mora ta stranka imeti možnost podati izjavo v okviru postopka, ki je bil podlaga za sprejetje tega akta. ( 54 )

77.

Kot je Komisija pravilno trdila, za priznanje pravice do izjave na podlagi člena 41(2)(a) Listine ne zadostuje, da se ukrep na osebo nanaša posamično. Zadevni postopek mora poleg tega voditi k „posamičnem ukrepu“.

78.

To je mogoče razložiti z različnimi nameni pogojev za procesno upravičenje iz člena 263, četrti odstavek, PDEU in pogojev za priznanje (posamične) pravice do izjave iz člena 41(2)(a) Listine. Po eni strani je namen tega, da se fizični ali pravni osebi prizna procesno upravičenje pred sodišči EU, omogočiti osebi, na katero ukrep negativno vpliva, da izpodbija njegovo pravno veljavnost. Po drugi strani pa je namen pravice do izjave to, da se osebi omogoči, da prepreči sprejetje odločitve v zvezi z njo, če bi ta odločitev negativno vplivala na njen osebni položaj. ( 55 )

79.

Zato za odobritev dostopa do sodišč EU zadostuje, da ukrep individualizira zadevno osebo, tudi če ta ukrep ni bil sprejet z mislijo na to osebo.

80.

Sicer pa mora ta postopek, da bi se tej osebi priznala pravica do izjave v okviru upravnega postopka, potekati tako, da se upošteva posamičen položaj zadevne osebe in to, da se ta postopek lahko konča z aktom, ki bi lahko negativno vplival na to osebo.

81.

Zato je Komisija pravilno trdila, da ugotovitev, da se ukrep splošne uporabe na fizično ali pravno osebo nanaša posamično, ne pomeni nujno, da je zadevni ukrep „posamičen ukrep“ v smislu člena 41(2)(a) Listine.

82.

Zato je treba tudi drugemu delu prvega pritožbenega razloga ugoditi.

83.

Komisija v tretjem delu v bistvu trdi, da – tudi če bi bilo v tem položaju treba uporabiti pravico do izjave iz člena 41(2)(a) Listine – bi tej pravici moralo biti zadoščeno v postopku zbiranja informacij, izvedenim na podlagi člena 9 uredbe o izvrševanju.

84.

Družba Zippo je v repliki izpodbijala dopustnost te Komisijine trditve. Družba Zippo meni, da v Komisijini pritožbi v zvezi s tem ni bilo zadostno opredeljeno, katere točke izpodbijane sodbe so relevantne. Komisijina pritožba glede tega dela torej ne izpolnjuje zahtev, ki izhajajo iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča. V skladu s to določbo je treba „v okviru navajanih pravnih razlogov in trditev natančno opredeliti izpodbijane dele obrazložitve odločbe Splošnega sodišča.“

85.

S tem se ne strinjam.

86.

Kot pojasnjuje Komisija, se teh procesnih zahtev ne bi smelo razlagati preveč formalno, kot da se zahteva, da je treba v vseh primerih natančno opredeliti točke sodbe, ki se izpodbijajo.

87.

Smisel člena 169(2) Poslovnika je omogočiti Sodišču, da opravi nadzor zakonitosti akta prava EU. ( 56 )

88.

Ta določba kot taka izraža vsebino člena 256(2) PDEU in člena 58 Statuta Sodišča Evropske unije, ki zahtevata, da je Sodišče pri izvrševanju svojih pooblastil v pritožbenem postopku sposobno razumeti predmet spora.

89.

Ta zahteva je izpolnjena, če je v pritožbi z navedenimi pritožbenimi razlogi in trditvami navedeno, katere elemente izpodbijane sodbe želi pritožnik razveljaviti. ( 57 )

90.

Kot je Sodišče priznalo, je to mogoče storiti tako, da se v pritožbi izpodbijani deli obrazložitve izpodbijane sodbe opredelijo bodisi izrecno bodisi „z navedbo ali povzetjem elementov, ki so v njej navedeni, kar omogoča njihovo identifikacijo“. ( 58 )

91.

V obravnavani zadevi Komisija v tretjem delu prvega pritožbenega razloga ne le pojasni, da v bistvu izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča, v skladu s katero se s členom 9 uredbe o izvrševanju ne izvaja pravica do izjave, kot izhaja iz člena 41(2)(a) Listine, ampak tudi natančno navede, za katere točke izpodbijane sodbe predlaga, naj se razveljavijo. ( 59 )

92.

Iz tega sledi, da pritožba izpolnjuje zahteve iz člena 169(2) Poslovnika in da je trditev družbe Zippo o nedopustnosti zato treba zavrniti.

93.

Splošno sodišče je v točki 67 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „če podjetje – na interese katerega bi ukrepi, določeni z izvedbenim aktom, ki ga je Komisija sprejela v skladu s členom 4(1) [uredbe o izvrševanju], lahko negativno vplivali – ni sodelovalo pri takem zbiranju informacij, ni mogoče šteti, da njegova pravica do izjave, kot je zagotovljena s členom 41(2)(a) Listine, ni bila kršena zgolj zato, ker je Komisija izpolnila svojo obveznost organizacije navedenega zbiranja na podlagi člena 9(1) te uredbe“. ( 60 )

94.

Komisija izpodbija to razlago člena 9 uredbe o izvrševanju, saj meni, da bi razlaga Splošnega sodišča glede te določbe lahko spodbudila deležnike, da ne bi sodelovali v takih postopkih zbiranja informacij, kot so bili izvedeni v tej zadevi, zgolj zato, da bi kasneje na podlagi kršitve pravice do obrambe izpodbijali veljavnost nastalega akta prava EU.

95.

Kot sem že pojasnila v točki 49 teh sklepnih predlogov, pravica do izjave v okviru postopka, ki vodi k sprejetju ukrepov splošne uporabe, kot v primeru izpodbijane uredbe, ne more temeljiti na členu 41(2)(a) Listine.

96.

Glede na navedeno je v sistemu, ki temelji na načelu participativne demokracije ( 61 ) – v katerem je treba subjektom, na katere lahko vplivajo ukrepi splošne uporabe, ki jih sprejme uprava, dati možnost, da izrazijo svoje interese in pojasnijo svoje pomisleke ( 62 ) – to možnost mogoče zagotoviti z neke vrste postopkom zbiranja informacij pred sprejetjem takih ukrepov, kot je postopek, predviden v členu 9 uredbe o izvrševanju.

97.

Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo nobene težave glede preglednosti in odprtosti tega postopka v zvezi s tem, da je bil ta postopek organiziran v okviru sprejetja izpodbijane uredbe. ( 63 )

98.

Poleg tega tudi družba Zippo te ugotovitve ni izpodbijala z nasprotno pritožbo.

99.

Zato je mogoče ugotoviti, da je bilo v obravnavani zadevi pravici do izjave v postopkih, ki vodijo do sprejetja ukrepov splošne uporabe, v obsegu, v katerem je mogoče šteti, da taka pravica v pravu EU obstaja neodvisno od člena 41(2)(a) Listine, zadoščeno.

100.

Okoliščina, da družba Zippo ni sodelovala v tem postopku zbiranja informacij, čeprav je bila o obstoju tega postopka uradno obveščena z objavo na spletnem mestu GD za trgovino, te ugotovitve ne more omajati.

101.

Če bi družba Zippo sodelovala v tem postopku, bi lahko navedla trditve, za katere trdi, da bi lahko vplivale na vsebino izpodbijane uredbe, in sicer, da so bili „ob sprejetju izpodbijane uredbe izravnalni ukrepi, predvideni v zvezi z njihovimi izdelki, najtežja oblika predvidenih izravnalnih ukrepov, tako glede svojega obsega kot zneska, v primerjavi s tistimi, ki so se nanašali na druge industrijske sektorje Združenih držav“, da „posebna strogost ukrepa, ki se nanaša na eno samo podjetje in temu podjetju nalaga celotne posledice izravnalnih ukrepov, in to, da njihovi izdelki nimajo nobene zveze z izdelki, na katere se nanašajo zaščitni ukrepi, ki so jih sprejele Združene države Amerike, tako da ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, torej ne morejo izravnati učinkov navedenih zaščitnih ukrepov“, in da je „Komisija s tem, da se je osredotočila specifično nanje, sprejela diskriminatoren ukrep, čeprav je imela možnost izbrati druge izdelke, ki bi zadevali več podjetij, in zadevne izravnalne ukrepe porazdeliti pravičneje“. ( 64 )

102.

Zato naj Komisija v okoliščinah obravnavane zadeve, tudi če bi družba Zippo imela nekakšno „splošno“ pravico do izjave, preden je Komisija sprejela akt splošne uporabe – zunaj področja uporabe člena 41(2)(a) Listine – te pravice ne bi kršila.

103.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj ugodi tudi tretjemu delu in tako celotnemu prvemu pritožbenemu razlogu.

104.

V skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi.

105.

V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen.

106.

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi proučilo samo peti tožbeni razlog družbe Zippo.

107.

Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da ta tožbeni razlog ni utemeljen. Zato ga je treba zavrniti.

108.

Ker pa Splošno sodišče ni preučilo od prvega do četrtega tožbenega razloga, ki jih je družba Zippo navedla v utemeljitev svoje tožbe in ki se nanašajo na vsebino izpodbijane uredbe ter delno na preučitev, ki vključuje kompleksno presojo dejstev, ( 65 ) Sodišče nima na voljo vseh elementov, potrebnih za dokončno odločitev. ( 66 )

109.

Zato bi bilo treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o preostalih tožbenih razlogih in trditvah, ki so mu bili predloženi, odločitev o stroških pa naj se pridrži.

110.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: