I.

Uvod

1.

Ta pritožba odpira ponavljajoče se vprašanje razlage in uporabe pogojev za dopustnost ničnostne tožbe, ki jo vložijo tožeče stranke, ki so fizične ali pravne osebe. Natančneje, zadeva se nanaša na pojma „izpodbojni akt“ v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU in „neposredno nanašanje“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

2.

To vprašanje se pojavlja v okviru mehanizma za skladnost, določenega z Uredbo (EU) 2016/679. ( 2 ) Ta mehanizem vključuje sestavljeni postopek, v katerem sodelujejo nacionalni nadzorni organi in Evropski odbor za varstvo podatkov (v nadaljevanju: EOVP).

3.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo nedopustnost tožbe, ki jo je družba WhatsApp Ireland Ltd (v nadaljevanju: WhatsApp ali pritožnica) vložila zoper Zavezujočo odločitev 1/2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločitev) ( 3 ) EOVP, sprejeto v okviru navedenega mehanizma. ( 4 ) Zato je bila vložena ta pritožba. ( 5 )

4.

Sodišče ima v tej konkretni zadevi poleg pritožbe priložnost, da splošneje pojasni, kako je treba uporabljati pravila o dopustnosti ničnostne tožbe v sestavljenih postopkih.

II.

Dejansko stanje

5.

Obravnavana zadeva izhaja iz mehanizma za skladnost, ki je bil uveden s SUVP. Natančneje, nanaša se na del tega mehanizma iz člena 65 SUVP, v skladu s katerim je EOVP pooblaščen za sprejemanje zavezujočih odločitev, s katerimi rešuje nekatere vrste sporov, ki nastanejo med nacionalnimi nadzornimi organi pri izvrševanju pravil SUVP.

6.

Mehanizem za skladnost je eden od številnih „sestavljenih upravnih postopkov“, ki so določeni v sekundarnem pravu Unije. ( 6 )

7.

Ta izraz se uporablja za opis postopkov, v katerih se sprejemanje odločitev izvaja v več korakih, v katere so vključene institucije in organi na ravni Unije in na nacionalni ravni. ( 7 )

8.

Eno od pravnih vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s takimi postopki, je, kateri akti, ki jih v tem postopku sprejme več akterjev, so „izpodbojni akti“, in nato, pred katerimi sodišči je treba te akte izpodbijati. ( 8 )

9.

To pritožbo je treba postaviti v tak kontekst. Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče napačno razsodilo, da odločitev, ki je bila sprejeta na podlagi odločitve EOVP, sprejete v okviru mehanizma za skladnost, ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati pred sodišči Unije.

A.

Mehanizem za skladnost iz SUVP

10.

Za spremljanje in izvrševanje pravil SUVP so zadolženi različni nadzorni organi držav članic na svojih ozemljih. ( 9 )

11.

Za soočanje z morebitno razdrobljenostjo izvajanja pravil v zvezi z varstvom podatkov v Evropski uniji, ki bi lahko nastala zaradi takšne „decentralizirane“ ureditve, je v SUVP določeno sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi organi. ( 10 )

12.

Kadar postopek obdelave podatkov poteka na čezmejni ravni, mora organ, pristojen za zadevnega obdelovalca ali upravljavca – vodilni nadzorni organ (v nadaljevanju: VNO) – zadevnim nadzornim organom drugih držav članic razposlati svoj osnutek odločitve o izvršitvi pravil SUVP zoper obdelovalca ali upravljavca, za katerega je pristojen.

13.

Če se ti drugi organi strinjajo z razlago SUVP in izvršilnimi ukrepi, ki jih je predlagal VNO, lahko zadnjenavedeni sprejme končno odločitev, ki zadevnega upravljavca ali obdelovalca zavezuje.

14.

Vendar če ti drugi nadzorni organi podajo ustrezne in utemeljene razloge za ugovore, s katerimi se VNO ne strinja ali jih šteje za neustrezne ali neutemeljene, mora VNO zadevo predložiti EOVP, da ta sprejme odločitev. ( 11 )

15.

EOVP intervenira v sporu med vpletenimi nacionalnimi nadzornimi organi in posamezno zadevo reši z zavezujočo odločitvijo. ( 12 )

16.

V skladu s členom 65(2) SUVP se ta odločitev naslovi na VNO in druge zadevne nadzorne organe ter jih zavezuje. ( 13 ) Odločitev se tudi objavi na spletnem mestu EOVP. ( 14 )

17.

VNO mora v predpisanih rokih ( 15 ) in na podlagi te zavezujoče odločitve EOVP sprejeti svojo končno odločitev, ( 16 ) o kateri nato obvesti zadevnega upravljavca ali obdelovalca.

B.

Dogodki, na podlagi katerih poteka ta zadeva

18.

WhatsApp je družba, ki zagotavlja internetne storitve za klicanje in pošiljanje sporočil (v nadaljevanju: storitev za pošiljanje sporočil).

19.

Da uporabnik pri tej družbi ustvari račun za uporabo storitev pošiljanja sporočil, se mora strinjati z njenimi pogoji uporabe storitev in pravilnikom o zasebnosti. ( 17 )

20.

Družba WhatsApp je 24. maja 2018 spremenila svoj pravilnik o zasebnosti, da bi upoštevala spremembe, uvedene s SUVP, ki naj bi se začele uporabljati 25. maja 2018. ( 18 ) Obstoječim uporabnikom je bila ponujena možnost, da te spremembe sprejmejo ali pa prenehajo uporabljati storitev za pošiljanje sporočil pritožnice.

21.

Irish Data Protection Commission (irska komisija za varstvo podatkov, v nadaljevanju: irski nadzorni organ) je nato od posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, prejel številne pritožbe v zvezi z dejavnostmi obdelave podatkov pritožnice. ( 19 )

22.

Irski nadzorni organ je decembra 2018 po predhodni oceni pritožb začel preiskavo o tem, ali je družba WhatsApp izpolnila svoje obveznosti glede preglednosti iz SUVP v skladu s členi od 12 do 14 te uredbe v zvezi z zagotavljanjem informacij za uporabnike in neuporabnike njene storitve za pošiljanje sporočil in v zvezi s preglednostjo teh informacij. ( 20 )

23.

Ker storitev za pošiljanje sporočil družbe WhatsApp vključuje čezmejno obdelavo po vsej Uniji, je irski nadzorni organ v skladu s svojimi obveznostmi, ki izhajajo iz SUVP, svoj osnutek odločitve razposlal drugim zadevnim nacionalnim nadzornim organom. ( 21 )

24.

Irski nadzorni organ je v odgovor prejel ugovore nadzornih organov Nemčije (zvezna raven), Madžarske, Nizozemske, Poljske, Francije, Italije, Portugalske in nemške zvezne dežele Baden-Württemberg. ( 22 ) Poleg tega je od avstrijskih, nizozemskih, danskih, poljskih, belgijskih, francoskih in hamburških nadzornih organov prejel več pripomb na ta osnutek odločitve. ( 23 )

25.

Ker so številni nadzorni organi podali ustrezne in utemeljene ugovore na osnutek odločitve, s katerimi se irski nadzorni organ ni strinjal, je ta ugovore predložil v reševanje EOVP. ( 24 )

26.

EOVP je 28. julija 2021 sprejel izpodbijano odločitev ter nato o tem obvestil irski nadzorni organ in druge zadevne nadzorne organe. ( 25 )

27.

EOVP je v izpodbijani odločitvi irskemu nadzornemu organu naročil, naj spremeni nekatere ugotovitve iz osnutka odločitve in zviša globe, predlagane v osnutku odločitve.

28.

Z izpodbijano odločitvijo se irskemu nadzornemu organu v bistvu nalaga, naj ugotovi, da so „izgubno zgoščeni podatki“ ( 26 ) osebni podatki v smislu člena 4(1) SUVP ( 27 ) in da je pritožnica kršila pravila glede preglednosti iz člena 5(1)(a), člena 13(1)(d) in (2)(e) ter člena 14 te uredbe. ( 28 )

29.

Kar zadeva postopkovne ugotovitve in globe, se z izpodbijano odločitvijo zahteva, naj se rok za izpolnitev obveznosti pritožnice skrajša s šestih mesecev na tri mesece, ter navaja, da irski nadzorni organ ni pravilno razlagal merila glede zneska glob in da bi bilo treba zneske glob, ki jih je ta organ določil, zvišati. ( 29 )

30.

Irski nadzorni organ je na podlagi teh navodil spremenil svoj osnutek odločitve in 20. avgusta 2021 sprejel končno nacionalno odločitev. ( 30 )

31.

Pritožnica je 1. novembra 2021 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razveljavitev izpodbijane odločitve.

32.

Splošno sodišče je 7. decembra 2022 sprejelo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo pritožnice zavrglo kot nedopustno.

33.

Splošno sodišče je v tem sklepu v bistvu ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni izpodbojni akt v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU in da se ta odločitev ne nanaša neposredno na pritožnico v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

34.

Izpodbijani sklep je strukturiran tako:

–

Splošno sodišče je v točki 40 ugotovilo, da se izpodbijana odločitev nanaša na pritožnico posamično.

–

Navedeno sodišče je v točkah od 42 do 49 obravnavalo vprašanje, ali je izpodbijana odločitev izpodbojni akt v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU, in ugotovilo, da ta ni takšen akt.

–

Splošno sodišče je v točki 40 ugotovilo, da se izpodbijana odločitev na pritožnico nanaša posamično.

–

V točkah od 50 do 65 je preizkusilo, ali se izpodbijana odločitev neposredno nanaša na pritožnico v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Ugotovilo je, da ta ne vpliva neposredno na pravni položaj pritožnice in da se s to odločitvijo irskemu nadzornemu organu prepušča diskrecijska pravica, tako da pogoji za neposredno nanašanje niso izpolnjeni.

–

Splošno sodišče je zato v točkah od 66 do 71 ugotovilo nedopustnost ničnostne tožbe pritožnice in dodatno pojasnilo, kako naj bi bila njegova ugotovitev skladna z logiko sistema pravnih sredstev, določeno s Pogodbama.

C.

Postopek pred Sodiščem

35.

Pritožnica s pritožbo, vloženo 17. februarja 2023, Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, ugotovi dopustnost tožbe, zadevo vrne Splošnemu sodišču, da to meritorno odloči, in EOVP naloži plačilo stroškov.

36.

Nemška vlada je kot intervenientka sodelovala v podporo EOVP.

37.

Na obravnavi, ki je potekala 26. novembra 2024, sta pritožnica in EOVB ustno podala navedbe.

III.

Analiza

38.

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga. S prvim pritožbenim razlogom trdi, da Splošno sodišče ni pravilno razlagalo pojmov izpodbojnega akta, kot je določen v členu 263, prvi odstavek, PDEU, in neposrednega nanašanja, kot je določen v četrtem odstavku tega člena. Ta napaka naj bi v obravnavani zadevi privedla do napačne uporabe člena 263 PDEU, zaradi česar naj bi Splošno sodišče izpodbijano odločitev napačno opredelilo kot akt, ki ga pritožnica ne more izpodbijati. Z drugim pritožbenim razlogom pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo člen 65(1) SUVP v povezavi z izpodbijano odločitvijo.

39.

V teh sklepnih predlogih Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je Splošno sodišče analizo, ki se zahteva v skladu s členom 263, prvi in četrti odstavek, PDEU, napačno uporabilo za mehanizem za skladnost, določen s SUVP. Prvi pritožbeni razlog je zato treba sprejeti in izpodbijani sklep razveljaviti. Drugega pritožbenega razloga zato ni treba obravnavati.

40.

Menim pa, da se v obravnavani zadevi poleg neposrednega konteksta te pritožbe odpira tudi vprašanje bolj horizontalne narave: to je vprašanje, katere korake analize je treba uporabiti za določitev dopustnosti ničnostne tožbe, vložene zoper akt, ki je bil sprejet v okviru sestavljenega postopka.

41.

Sestavljeni postopki se med seboj znatno razlikujejo, saj je vsak oblikovan posebej na podlagi sekundarnega akta Unije in je uveden tako, da ustreza namenu, ki ga ta poseben postopek izpolnjuje na določenem področju upravnega odločanja, ki temelji na pravu Unije.

42.

Če se koraki analize pri ugotavljanju dopustnosti ničnostnih tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte, sprejete v takšnih postopkih, napačno razumejo, obstaja verjetnost, da bo Splošno sodišče v prihodnjih zadevah v zvezi z različnimi vrstami sestavljenih postopkov tem osebam ponovno neupravičeno zavrnilo dostop do sodišč Unije.

43.

Vendar kljub navedenim različnim strukturam pogoji iz člena 263 PDEU ostajajo enaki. Zato bi bilo treba splošna pravila o dopustnosti tožb, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe zoper akte, sprejete v okviru sestavljenega postopka, uporabljati na enak način in z uporabo enakih korakov analize za vse take sestavljene postopke, obenem pa bi bilo treba upoštevati posebnosti vsakega od teh postopkov.

44.

Kot bom poskusila prikazati v svoji analizi, je Splošno sodišče – ki se je oprlo na posebnosti mehanizma za skladnost iz SUVP – pri presoji pogojev dopustnosti na podlagi člena 263 PDEU uvedlo nekatere nepotrebne (in zavajajoče) korake analize. Po mojem mnenju se na primer z vprašanjem, ali je izpodbijana odločitev vmesni akt v okviru tega postopka, odvrača pozornost od upoštevnega vprašanja, ali je ta odločitev končen in zavezujoč akt, kar je edino primerno vprašanje, ki ga je treba postaviti v okviru analize, ki jo je treba opraviti na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU. Podobno se tudi z ugotavljanjem, ali je izpodbijano odločitev mogoče uveljavljati neposredno zoper pritožnico, odvrača pozornost od vprašanja analize, ali ta odločitev sama po sebi vpliva na pravni položaj pritožnice, kot se to zahteva s členom 263, četrti odstavek, PDEU.

45.

Sodišče se pri utemeljevanju ugotovitve o (ne)dopustnosti v določeni zadevi pogosto sklicuje na posebnosti sestavljenega postopka, ki je bil predmet obravnavane zadeve, in te posebnosti pogosto razlikuje od značilnosti drugega postopka, v katerem je ugotovilo drugače. ( 31 ) Takih pojasnil Sodišča ni mogoče posplošiti in mehanično prenesti na nove zadeve. ( 32 )

46.

Splošno sodišče se je pri analizi oprlo na več sodb Sodišča, zlasti na sodbi v zadevah IBM ( 33 ) in Deutsche Post. ( 34 )

47.

Sodišču bom predlagala, naj ponovno preuči nekatere od navedenih sodb in pojasni, da namen določenih trditev v teh sodbah ni bil dodajati k pogojem, ki so določeni v Pogodbi DEU. Njihov namen je bil namreč pojasniti uporabo pravil Pogodbe v posebnem položaju, ki je podlaga za navedene zadeve. Avtomatično ponavljanje izjav Sodišča iz prejšnjih zadev, ki so nastale na podlagi drugačnih okoliščin, v poznejših sodbah, lahko Splošno sodišče privede – kot se je to zgodilo v obravnavani zadevi – do napačne ugotovitve v zvezi z dopustnostjo ničnostne tožbe.

48.

Sodišče ima tako v obravnavani zadevi priložnost, da ponovno pojasni korake analize, ki so potrebni in zadostujejo za ugotovitev, ali posameznik lahko vloži neposredno ničnostno tožbo.

49.

V zvezi s tem je po mojem mnenju pomembno, da Sodišče jasno razlikuje med dvema korakoma analize, na katerih temeljijo pogoji dopustnosti iz člena 263 PDEU: prvič, med analizo vprašanja, ali je akt izpodbojni akt v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU, in drugič, kadar je ta akt izpodbojen, analizo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU v zvezi s tem, ali je posamezna tožeča stranka, ki je fizična ali pravna oseba, upravičena izpodbijati ta akt.

50.

Glede na zgoraj navedeno je moja analiza strukturirana, kot sledi. Začela bom s predhodnim vprašanjem, da temeljna tožba ni bila vložena prepozno (A). Nato bom obravnavala vsebino pritožbe in navedla razloge, zakaj menim, da bi moralo Sodišče izpodbijani sklep razveljaviti. V skladu s strukturo prvega pritožbenega razloga bom najprej pojasnila, da je Splošno sodišče zamenjalo pogoje za ugotovitev, ali je izpodbijana odločitev izpodbojni akt, s pogoji za ugotovitev neposrednega nanašanja na pritožnico. Na podlagi tega menim, da je to sodišče napačno ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni izpodbojni akt (B). Nato bom pojasnila, da je Splošno sodišče prav tako napačno uporabilo pravo, ko je štelo, da se izpodbijana odločitev ne nanaša neposredno na pritožnico (C). Nazadnje bom pokazala, da, v nasprotju s stališčem Splošnega sodišča, logika sistema pravnih sredstev, kot je zasnovana v Pogodbah in kot jo razlaga Sodišče, zahteva, da se o veljavnosti izpodbijane odločitve odloča z direktno tožbo pred sodišči Unije (D).

A.

Zadeva ni bila vložena prepozno

51.

EOVP v svojem odgovoru trdi, da je bila tožba pritožnice vložena prepozno. ( 35 ) EOVP se sklicuje na dopis iz spisa Sodišča z dne 16. avgusta 2021, iz katerega naj bi izhajalo, da je irski nadzorni organ pritožnico že 13. avgusta 2021 obvestil o „upoštevni vsebini“ izpodbijane odločitve, preden jo je EOVP objavil na svojem spletnem mestu. EOVP zato trdi, da se je rok za vložitev ničnostne tožbe iztekel „najpozneje 25. oktobra 2021“, torej pred 1. novembrom 2021, ko je bila tožba vložena pri Splošnem sodišču.

52.

Po mojem mnenju je treba ta argument zavrniti.

53.

Iz sodne prakse je jasno, da je sklicevanje – iz člena 263, šesti odstavek, PDEU – na dan, ko je tožeča stranka izvedela za akt, podredno glede na merila objave ali obvestitve o istem aktu. ( 36 )

54.

V obravnavani zadevi pritožnica ni bila obveščena o izpodbijani odločitvi. EOVP ima zgolj obveznost, da o svoji odločitvi neposredno obvesti irski VNO in zadevne nacionalne nadzorne organe. ( 37 )

55.

Zato je treba ugotoviti, ali je bila izpodbijana odločitev objavljena v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU.

56.

Člen 263 PDEU ne določa nobenih posebnih pogojev v zvezi z objavo akta.

57.

Ker pa je Sodišče dalo prednost razlagi rokov, določenih v Pogodbah, na način, ki preprečuje vsakršno neupravičeno omejevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ( 38 ) je treba pojem „objava“ razumeti široko. ( 39 )

58.

V zvezi s tem je Sodišče že imelo priložnost ugotoviti, da objava na spletnem mestu, kadar je predpisana s sekundarnim pravom Unije, izpolnjuje zahtevo po „objavi“ iz člena 263, šesti odstavek, PDEU. ( 40 )

59.

V obravnavani zadevi je objava zavezujočih odločitev EOVP, kot je izpodbijana odločitev, predpisana s tretjim stavkom člena 65(5) SUVP.

60.

Ker je pritožnica izpodbijano odločitev izpodbijala v veljavnih rokih od njene objave na spletnem mestu EOVP (2. septembra 2021), dejstvo, da je bila morda seznanjena tudi z materialno vsebino te odločitve pred njeno predpisano objavo, za dopustnost te ničnostne tožbe ni upoštevno. ( 41 )

61.

Glede na zgoraj navedeno ni treba določiti točnega časa, ko je bila pritožnica seznanjena z vsebino izpodbijane odločitve.

62.

Sodišču zato predlagam, naj zavrne argument EOVP, da je bila tožba pred Splošnim sodiščem vložena prepozno.

B.

Izpodbijana odločitev je izpodbojni akt

1.

Dve ločeni vprašanji v analizi

63.

Pritožnica s prvim in drugim argumentom prvega pritožbenega razloga trdi, da v nasprotju s stališčem Splošnega sodišča za vprašanje, ali je akt izpodbojen, ni potrebna analiza, ali ta akt bistveno spreminja pravni položaj pritožnice.

64.

S pritožnico se strinjam. Vprašanje, ali je ukrep izpodbojni akt, se razlikuje od vprašanja, ali določena tožeča stranka, ki je fizična ali pravna oseba, ta akt – če je izpodbojni akt – sploh lahko izpodbija.

65.

Vprašanje, ali je akt izpodbojen, se nanaša na analizo na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU. Za to je potrebna drugačna in ločena metoda analize, s katero se postavljajo drugačna vprašanja od tistih, ki so upoštevna za ugotovitev, ali akt vpliva na pravni položaj tožeče stranke (ki se nanaša na člen 263, četrti odstavek, PDEU).

66.

Ta ugotovitev izhaja iz besedila, strukture in zgodovine člena 263 PDEU (a) in ni v nasprotju s sodno prakso Sodišča (b).

a)

Besedilo, struktura in zgodovina člena 263 PDEU

67.

Obstaja več razlogov, zaradi katerih bi morala biti presoja vprašanja, ali je izpodbijana odločitev vrsta akta, za katero lahko sodišča Unije opravijo presojo veljavnosti, ločena od vprašanja, ali ta akt vpliva na pravni položaj pritožnice.

68.

Prvič, določitev vrste akta, ki ga je mogoče izpodbijati pred sodišči Unije, je navedena v členu 263, prvi odstavek, PDEU. Ta določitev je navedena neodvisno od osebe, ki ta akt izpodbija.

69.

Zato mora biti odgovor na vprašanje, ali je akt izpodbojni akt, enak ne glede na to, ali je ničnostno tožbo vložila privilegirana (kot so naštete v členu 263, drugi odstavek, PDEU), polprivilegirana (kot so naštete v členu 263, tretji odstavek, PDEU) ali neprivilegirana (kot sta našteti v členu 263, četrti odstavek, PDEU) tožeča stranka.

70.

Drugič, za odgovor na vprašanje, ali je akt izpodbojen, je treba presoditi, ali ima ta akt lahko zavezujoče pravne učinke za tretjo osebo. ( 42 ) Ni nujno, da je ta oseba ista oseba, ki je vložila zadevno ničnostno tožbo.

71.

Kot bom pojasnila v nadaljevanju, ta zahteva temelji na sedanjem besedilu člena 263, prvi odstavek PDEU, ki je rezultat več sprememb, in na sodni praksi Sodišča, ki je ena od gonilnih sil teh sprememb.

72.

Člen 263, prvi odstavek, PDEU v sedanji različici kot izpodbojne akte določa (i) zakonodajne akte, (ii) akte Sveta, Komisije in Evropske centralne banke, razen priporočil in mnenj, ter (iii) akte Evropskega parlamenta in Evropskega sveta ter organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe.

73.

V prvotni Pogodbi EGS niso bili našteti akti, ki jih je mogoče izpodbijati, ampak so bili le negativno opredeljeni kot „pravni akti Komisije in Sveta razen priporočil in mnenj“. ( 43 )

74.

Ker Pogodba priporočila in mnenja opredeljuje kot nezavezujoče akte, ( 44 ) je Sodišče sklenilo, da so vsi akti (institucij in drugih organov Unije), ne glede na njihovo obliko ali ime, ki imajo zavezujoče pravne učinke, izpodbojni akti. ( 45 )

75.

Če akt nima zavezujočih pravnih učinkov, tožba ni dopustna ne glede na to, ali so jo vložile privilegirane ali neprivilegirane tožeče stranke. ( 46 )

76.

Zato ni potrebe po nadaljnjem vprašanju, ali akt vpliva na pravni položaj tožeče stranke v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU. ( 47 )

77.

Iz sodne prakse in besedila člena 263, prvi odstavek, PDEU izhaja, da je akt pravno zavezujoč, če ima pravne učinke v razmerju do tretjih oseb. Kaj to pomeni?

78.

Da bi se štelo, da ima akt zavezujoče pravne učinke v razmerju do tretjih oseb, mora imeti pravne učinke zunaj institucije ali organa, ki ga je sprejel. Če akt ustvarja obveznosti samo „navznoter“, torej za isto institucijo, ki ga je sprejela, ne pa tudi „navzven“, torej za tretje osebe, tak akt ni izpodbojni akt. ( 48 )

79.

Ni nujno, da je tretja oseba, za katero ima akt pravno zavezujoče učinke, tožeča stranka. ( 49 )

80.

Sodišče je dalje pojasnilo, da ima akt učinke „zunaj“ institucije le, če je ta institucija, ki ga je sprejela, s tem aktom izrazila svoje končno stališče. ( 50 )

81.

Stališče je končno, če ga institucija ali organ, ki je akt sprejel, ne more več spremeniti, kar pomeni, da bi lahko pravne učinke, ki iz njega izhajajo, preprečil le z odpravo tega akta. ( 51 ) Če avtor končnega akta ne odpravi, se njegovi pravni učinki lahko izničijo le z razveljavitvijo tega akta v sodnem postopku.

82.

Na podlagi zgoraj navedenega to za obravnavano zadevo pomeni: za ugotovitev, ali je izpodbijana odločitev izpodbojni akt, je bilo nujno in dovolj, da Splošno sodišče ugotovi, da izpodbijana odločitev pomeni končno stališče EOVP in da je s to odločitvijo nekomu zunaj tega organa naložena obveznost; v obravnavani zadevi irskemu nadzornemu organu.

83.

Za to presojo ni bilo treba presojati, ali ta akt tudi bistveno spreminja pravni položaj pritožnice. Zadnjenavedeno vprašanje se nanaša na neposredno nanašanje in ne na izpodbojnost akta. ( 52 )

84.

Ali sodna praksa, na katero se opira Splošno sodišče, nakazuje na drugačno ugotovitev?

b)

Sodna praksa, ki navidezno združuje oba pogoja

85.

Splošno sodišče je v točki 41 izpodbijanega sklepa razložilo, da je treba preizkusiti vprašanje, „ali ima izpodbijana odločitev pravne učinke, ki bistveno spreminjajo pravni položaj družbe WhatsApp, in ali se neposredno nanaša na družbo WhatsApp v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU“. ( 53 )

86.

Zdi se, da ugotovitev Splošnega sodišča, da sta presoja, ali izpodbijana odločitev bistveno spreminja pravni položaj družbe WhatsApp na eni strani, in presoja, ali se ta odločitev neposredno nanaša na to družbo na drugi strani, dve ločeni analizi, ki ju je treba opraviti, temelji na sodni praksi, ki jo navaja, in sicer iz sodb v zadevah IBM in Deutsche Post. ( 54 )

87.

Zato bom te sodbe ponovno obravnavala.

88.

Sodišče je v točki 9 sodbe IBM navedlo, da „ukrepi, ki imajo zavezujoče pravne učinke za in vplivajo na interese tožeče stranke, saj bistveno spreminjajo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločitve, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba v smislu člena 173 ES“. ( 55 )

89.

To besedilo, ki sta ga Sodišče ( 56 ) in Splošno sodišče ( 57 ) ponovila v mnogih sodbah, ki so sledile, je mogoče razlagati in se je razlagalo tako, da pomeni, da vprašanje, ali je akt izpodbojni akt na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU, vključuje tudi presojo, ali ta akt vpliva na pravni položaj tožeče stranke. ( 58 ) Zdi se, da je Splošno sodišče tako razumelo tudi točko 9 iz sodbe IBM (glej točko 86 teh sklepnih predlogov).

90.

Po mojem mnenju to ni pravilno (ali koristno) razumevanje te točke.

91.

Točko 9 iz sodbe IBM razumem tako, da je Sodišče – v enem stavku – izrazilo vse pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da ima lahko neprivilegirana tožeča stranka dostop do sodišč Unije: torej pogoje, ki izhajajo iz člena 263, prvi odstavek, PDEU na eni strani, in pogoje, ki izhajajo iz člena 263, četrti odstavek, PDEU na drugi strani.

92.

Sodišče s tem stavkom ne obravnava vprašanja učinkov akta na tožečo stranko kot del presoje glede izpolnjevanja pogojev iz člena 263, prvi odstavek, PDEU. Namreč, akt se lahko še vedno šteje za izpodbojni akt na splošno, tudi če ga v konkretni zadevi določena neprivilegirana tožeča stranka ne more izpodbijati, ker ne spreminja bistveno pravnega položaja tožeče stranke.

93.

Po mojem mnenju je Sodišče morebitno zmedo, nastalo zaradi večkrat uporabljenega besedila iz sodbe IBM, poskusilo odpraviti v zadevi Deutsche Post, in sicer v teh točkah:

94.

Po mojem mnenju je Sodišče v sodbi Deutsche Post želelo pojasniti, da se točka 9 sodbe IBM nanaša na položaj, v katerem je naslovnica izpodbijanega akta neprivilegirana tožeča stranka. V takem položaju je namreč za odgovor na vprašanje, ali ima akt zavezujoč pravni učinek v razmerju do tretjih oseb, nujno potrebna presoja, ali ima ta akt učinke v razmerju do tožeče stranke kot naslovnice akta. V takem položaju je vprašanje, ali ima akt zavezujoče pravne učinke, in vprašanje, ali spreminja pravni položaj tožeče stranke, isto vprašanje.

95.

Vendar če neprivilegirana tožeča stranka ni naslovnica zadevnega akta, je vprašanje, ali ta akt bistveno spreminja njen pravni položaj, vprašanje, ki se nanaša na neposredno nanašanje in ga je treba presojati glede na člen 263, četrti odstavek, PDEU – in ne glede na člen 263, prvi odstavek, PDEU.

96.

Pogosto napačno navajano besedilo, v skladu s katerim se vprašanje, ali ima akt pravne učinke, ki povzročajo bistveno spremembo, „prekriva“ z zahtevo po neposrednem nanašanju iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, dejansko izraža razumevanje Sodišča, da je treba vprašanje neposrednega nanašanja presojati ločeno in poleg vprašanja, ali ima akt zavezujoče pravne učinke.

97.

Sodišče je v novejši sodni praksi po navedbi točke 38 iz sodbe Deutsche Post običajno nadaljevalo z analizo, ali se zadevni akt neposredno nanaša na neprivilegirano tožečo stranko, ki ni naslovnica izpodbijanega akta. ( 62 )

98.

Sodbe IBM se zato, kot je pojasnjeno v sodbi Deutsche Post, ne sme razlagati tako, da združuje zahteve iz člena 263, prvi in četrti odstavek, PDEU za položaje, v katerih je akt naslovljen na osebo, ki ni tožeča stranka.

99.

V takem položaju, torej kadar je akt naslovljen na nekoga drugega kot na tožečo stranko, je zahteva, da je akt pravno zavezujoč, ločena od zahteve, da ta akt bistveno spreminja pravni položaj tožeče stranke.

100.

V obravnavani zadevi za odgovor na vprašanje, ali je tožba, ki jo je vložila tožeča stranka, dopustna, ne zadostuje, da ima zadevni akt zavezujoče pravne učinke za naslovnika ali za koga drugega; nasprotno, Sodišče mora presoditi tudi, ali zadevni akt vpliva na pravni položaj tožeče stranke. To se zahteva v skladu z dodatnim pogojem dopustnosti, ki izhaja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

101.

Sodišče je v sodbi Deutsche Post sledilo točno tej metodologiji in v dveh ločenih korakih ugotovilo, najprej, da je ukrep pravno zavezujoč, in šele nato, da se neposredno nanaša na neprivilegirano tožečo stranko. Pomembno je tudi, da Sodišče v delu analize, ki se nanaša na vprašanje, ali je ukrep pravno zavezujoč, ni štelo za upoštevno, ali je bil ta ukrep pripravljalni v okviru širšega postopka, v katerem je bil sprejet. ( 63 ) Po mnenju Splošnega sodišča je bilo za navedeno analizo pomembno, da je imela odločitev samostojne pravne učinke, zaradi česar je bila lahko predmet ničnostne tožbe. ( 64 ) Šele po tem, ko je Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da izpodbijani akt zaradi svoje pripravljalne narave ni pravno zavezujoč, ( 65 ) je to nadaljevalo z drugim korakom analize in ugotovilo, da se je ta ukrep tudi neposredno in posamično nanašal na zadevno neprivilegirano tožečo stranko, v tistem primeru družbo Deutsche Post AG. ( 66 )

102.

Po mojem mnenju je zato namen treh točk iz sodbe Deutsche Post, navedenih v točki 93 teh sklepnih predlogov, prav odpraviti morebitno zmedo, ki izhaja iz sodbe IBM, in ločiti analizo glede pravno zavezujoče narave izpodbijanega akta od analize glede tega, ali navedeni akt vpliva na pravni položaj tožeče stranke.

103.

V obravnavani zadevi Splošno sodišče ni razlikovalo med tema korakoma analize. Splošno sodišče je s tem, da je štelo, da izpodbijana odločitev sama po sebi ne vpliva na pravni položaj pritožnice, napačno ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni izpodbojni akt. V navedeni analizi se Splošno sodišče ni osredotočilo na vprašanje, ali ima izpodbijana odločitev pravno zavezujoči učinek za tretje osebe. To sodišče se je namesto tega osredotočilo na vprašanje, ali je treba ta akt z vidika tožeče stranke obravnavati kot vmesni akt. ( 67 ) Splošno sodišče je s tem storilo podobno napako kot pred mnogimi leti v sklepu v zadevi Deutsche Post/Komisija ( 68 ), ki ga je Sodišče s sodbo Deutsche Post razveljavilo.

104.

Po mojem mnenju je vprašanje, ali je akt „vmesni“ ali „pripravljalni“, nepotrebno in po nepotrebnem zaplete analizo na podlagi člena 263, prvi in četrti odstavek, PDEU. Kot je razvidno iz obravnavane zadeve, lahko dogmatično opiranje na te pojme dejansko privede do napačne ugotovitve v zvezi z dopustnostjo ničnostne tožbe. To vprašanje bom obravnavala v nadaljevanju.

2.

Nepotrebni vprašanji, ali je akt „pripravljalni“/„vmesni“ in ali ga „je mogoče uveljavljati“

105.

Splošno sodišče je v točki 42 izpodbijanega sklepa štelo, da je za presojo dopustnosti upoštevno, da je izpodbijana odločitev (i) „pripravljalni“ ali „vmesni“ akt v postopku, ki se mora končati s končno odločitvijo nacionalnega nadzornega organa, in (ii) da te odločitve ni mogoče neposredno uveljavljati zoper pritožnico.

106.

Nobeden od teh elementov, „pripravljalna“ ali „vmesna“ narava akta ali celo možnost neposrednega uveljavljanja tega akta zoper pritožnico, z vidika analize ni upošteven za odgovor na vprašanje, ali je navedeni akt izpodbojni akt v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU.

107.

Ti elementi prav tako niso upoštevni pri presoji, ali se ta akt neposredno nanaša na pritožnico na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU (kar bom obravnavala v razdelku C spodaj).

108.

Vprašanje, ali je zadevni akt „končen“, torej ali se z njim določen sestavljeni postopek konča ali pa bo sledil „drug“ akt istega ali drugega organa, ni upoštevno za določitev, ali je zadevni akt mogoče izpodbijati. Kot sem namreč pojasnila v točki 78 teh sklepnih predlogov, je pravilno vprašanje, ki si ga je treba zastaviti v zvezi s presojo, ali je akt mogoče izpodbijati, to, ali ima zadevni akt samostojne pravne učinke – ki jih ima lahko le, če je z vidika institucije ali organa, ki ga je sprejel, dokončen ali končen.

109.

Vendar se je Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu oprlo na točko 10 sodbe IBM in ugotovilo, da obstaja načelo, v skladu s katerim vmesni akti niso akti, ki jih je mogoče izpodbijati. ( 69 ) Splošno sodišče je ob uvedbi tega načela pojasnilo, da je možnost izpodbijanja vmesnega akta izjema, ki obstaja, kadar ima tak akt samostojne pravne učinke. ( 70 )

110.

Vendar je Sodišče v točki 10 sodbe IBM določilo: „načeloma je akt lahko predmet nadzora samo, če je ukrep, ki dokončno določa stališče Komisije ali Sveta o koncu tega postopka.“ ( 71 ) V skladu s tem je Sodišče pojasnilo, da se je treba pri analizi izpodbojnosti akta osredotočiti na vprašanje, ali zadevni akt izraža dokončno stališče institucije z vidika te institucije.

111.

Sodba IBM torej ni razkrila obstoja načela, v skladu s katerim vmesni akti niso izpodbojni akti.

112.

Poleg tega se sodba IBM sploh ni nanašala na sestavljeni postopek, temveč na postopek, ki ga je izvajala izključno Komisija. Sodišče je v okviru navedenega postopka presojalo upoštevnost različnih faz notranjega postopka Komisije, da bi ugotovilo, da dopis, ki se je v navedeni zadevi izpodbijal, ni izražal dokončnega stališča te institucije. ( 72 )

113.

Tako je izraz „vmesni“ ali „pripravljalni“ lahko upošteven le, če se uporablja v nasprotju z izrazom „dokončni“ ali „končni“ v okviru notranjega postopka institucije ali organa. ( 73 )

114.

Če bi se akt razumel kot „vmesni“ in ga zato ne bi bilo mogoče izpodbijati zgolj zaradi njegove umeščenosti v sestavljenem postopku, v katerem bo z vidika tožeče stranke sledil drug akt, ki bo naslovljen na to tožečo stranko, posameznik nikoli ne bi mogel izpodbijati dejanskega akta, ki vpliva na njegov pravni položaj in se torej na tega posameznika neposredno nanaša. To bi bilo v nasprotju s členom 263, četrti odstavek, PDEU.

115.

Osredotočenost Splošnega sodišča na „vmesno“ ali „pripravljalno“ naravo izpodbijane odločitve na način, kot je v obravnavani zadevi, analizo tako odvrača od edinega upoštevnega vprašanja na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU: in sicer, ali je stališče EOVP, kot je izraženo v izpodbijani odločitvi, končno stališče tega organa, ki je zavezujoče v razmerju do tretje osebe ne glede na to, da bo za „zaključek“ postopka, določenega v mehanizmu za skladnost iz SUVP, sledil drug akt.

116.

V obravnavani zadevi je izpodbijana odločitev akt EOVP. Z navedeno odločitvijo je ta organ sprejel končno stališče o vprašanju, prvič, ali so „izgubno zgoščeni podatki“ ki jih je uporabila pritožnica, osebni podatki v smislu SUVP, in drugič, ali je pritožnica kršila pravila glede preglednosti iz SUVP. Obe končni ugotovitvi imata tak pravni učinek, da irski nadzorni organ v vlogi VNO obvezujeta, da spremeni svoj osnutek odločitve (torej tiste odločitve, v kateri je ta organ predhodno predlagal nasprotno ugotovitev). EOVP z izpodbijano odločitvijo temu organu nalaga tudi obveznost, da skrajša zadevne roke za izpolnjevanje obveznosti in da zavezujoča navodila glede načina izračuna zadevnih glob. Zadnjenavedeno bo privedlo do zvišanja teh glob v primerjavi z globami, ki jih je nameraval naložiti irski nadzorni organ. Te ugotovitve so z vidika EOVP končne v smislu, da določajo dokončno stališče tega organa o vprašanjih, ki so mu bila predložena. S tem za irske nadzorne organe ustvarjajo obveznost, ( 74 ) ki jo je mogoče izničiti le, če EOVP svojo odločitev odpravi ali če jo sodišča Unije razveljavijo.

117.

Ker je ta odločitev končna in ker ima zavezujoče pravne učinke zunaj organa, ki jo je sprejel, torej v razmerju do irskega nadzornega organa, bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da izpodbijana odločitev izpolnjuje pogoje na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU, in bi jo bilo torej treba opredeliti kot izpodbojni akt.

118.

Drugi nepotreben element, ki ga je Splošno sodišče vključilo v svojo analizo, je možnost neposrednega uveljavljanja odločitve EOVP zoper družbo WhatsApp.

119.

To lahko strnjeno pojasnim: glede na to, da določitev, ali je akt mogoče izpodbijati, ni odvisna od tega, ali oziroma kako spreminja pravni položaj tožeče stranke, vprašanje možnosti neposrednega uveljavljanja izpodbijane odločitve zoper družbo WhatsApp ne more biti upoštevno za analizo na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU. Poleg tega, kot bom utemeljila pozneje, možnost neposrednega uveljavljanja zoper to stranko kot merilo za presojo, ali se odločitev EOVP neposredno nanaša na to družbo, prav tako ni upoštevna.

3.

Vmesni predlog

120.

Za odgovor na vprašanje, ali je akt institucije ali organa Evropske unije izpodbojni akt pred sodišči Unije v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU, je treba presoditi, ali ta akt izraža dokončno stališče te institucije ali organa, ki ima zavezujoče pravne učinke za osebo zunaj te institucije ali organa.

121.

Za odgovor na vprašanje, ali je akt mogoče izpodbijati pred sodišči Unije, ni treba, da je tretja oseba, za katero ima akt zavezujoče pravne učinke, ista kot tista, ki je vložila ničnostno tožbo.

122.

Vprašanje, ali ima oseba, ki je vložila tožbo zoper izpodbojni akt, procesno upravičenje za izpodbijanje tega akta, se rešuje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU in ne na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU.

123.

Za ugotovitev, ali je akt izpodbojen, je upoštevno, da ta akt pomeni „vmesno“ fazo sestavljenega postopka.

124.

Splošno sodišče je s tem, da se je osredotočilo na dejstvo, da izpodbijana odločitev EOVP ni končna odločitev v okviru mehanizma za skladnost, določenega s SUVP, in je zato, namesto da bi opravilo presojo, ali je ta odločitev končna ali dokončna odločitev EOVP, ki ima zavezujoče pravne učinke za irski nadzorni organ, v izpodbijanem sklepu storilo napako pri presoji pogojev iz člena 263, prvi odstavek, PDEU.

125.

Sodišču zato predlagam, naj prvima argumentoma prvega pritožbenega razloga ugodi.

C.

Izpodbijana odločitev se na pritožnico neposredno nanaša

126.

Pritožnica s tretjim in četrtim argumentom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se izpodbijana odločitev nanjo ne nanaša neposredno.

127.

Po mnenju pritožnice Splošno sodišče sicer pravilno navaja sodno prakso Sodišča, v skladu s katero morata biti izpolnjena dva pogoja za ugotovitev, da se akt neposredno nanaša na fizično ali pravno osebo, ki ni naslovnica tega akta, ( 75 ) vendar naj bi Splošno sodišče to sodno prakso napačno uporabilo.

128.

V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je Splošno sodišče navedlo, „pogoj, da se ukrep, ki je predmet tožbe fizične ali pravne osebe, nanjo neposredno nanaša, zahteva, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da ima ta ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe in, drugič, da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne pušča nobene proste presoje, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil“. ( 76 )

129.

Obravnava teh dveh meril kot „kumulativnih“ izhaja iz sodne prakse, v kateri je izpodbijani akt potreboval izvedbene ukrepe. ( 77 )

130.

V takem položaju bi izpodbijani ukrep lahko neposredno vplival na pravni položaj tožeče stranke le, če izvajalski organ ne bi imel izbire, ali in kako bo izvajal ta ukrep. ( 78 )

131.

Tako je v obravnavani zadevi. Izpodbijana odločitev, ki se nanaša na pritožnico, je naslovljena na irski nadzorni organ in ne na pritožnico. S to odločitvijo se od irskega organa zahteva, naj pri sprejetju končne odločitve, ki je naslovljena na pritožnico, spremeni svoj osnutek odločitve tako, da se z njo sprejmejo ugotovitve iz izpodbijane odločitve. Zato je za ugotovitev neposrednega nanašanja na pritožnico upoštevno vprašanje, ali je bilo irskemu nadzornemu organu po tem, ko je EOVP sprejel izpodbijano odločitev, dopuščena diskrecijska pravica.

132.

Pritožnica v zvezi s tem trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 263, četrti odstavek, PDEU na dva načina. Prvič, Splošno sodišče naj bi pri presoji prvega pogoja za neposredno nanašanje uporabilo merili „možnosti uveljavljanja“ in „zadnjega koraka v postopku“, ki nista upoštevni za ugotavljanje neposrednega nanašanja. Drugič, Splošno sodišče naj bi pri presoji drugega pogoja za neposredno nanašanje napačno uporabilo merilo diskrecijske pravice za izpodbijano odločitev.

133.

S pritožnico se strinjam v obeh točkah.

1.

Možnost uveljavljanja izpodbijane odločitve zoper pritožnico

134.

Prva napačna razlaga, ki jo pritožnica očita Splošnemu sodišču, je, da je to v točki 52 izpodbijanega sklepa štelo, da pogoj, da izpodbijana odločitev neposredno vpliva na pravni položaj družbe WhatsApp, ni izpolnjen, ker tega akta ni mogoče uveljavljati zoper njo.

135.

Pogoj „možnosti uveljavljanja“ ni naveden v členu 263, četrti odstavek, PDEU, niti ne izhaja iz sodne prakse Sodišča.

136.

Za to obstajajo tehtni razlogi. V večini položajev, v katerih je potreben izvedbeni ukrep na ravni Unije ali nacionalni ravni, odločbe Unije, ki se izvaja, same po sebi ni mogoče uveljavljati zoper fizične ali pravne osebe, tudi če so te osebe naslovnice tega ukrepa. Izvedbeni ukrep je pogosto potreben zato, ker zadevni ukrep Unije sam po sebi ne more „doseči“ tožeče stranke. V teh položajih je zoper fizično ali pravno osebo mogoče uveljavljati samo izvedbeni ukrep.

137.

Če bi bila „možnost neposrednega uveljavljanja“ ukrepa zoper fizično ali pravno osebo pogoj za neposredno nanašanje, praktično ne bilo položajev, v katerih bi neprivilegirane tožeče stranke lahko izpodbijale akt Unije, ki zahteva izvedbene ukrepe.

138.

Za vprašanje v zvezi z neposrednim nanašanjem namreč ni pomembno, ali je zoper fizično ali pravno osebo mogoče uveljavljati le zadevni izvedbeni ukrep in ne ukrep, katerega veljavnost ta oseba izpodbija pred sodišči Unije. Če je izvedbeni ukrep zgolj reprodukcija ukrepa, ki je predmet tožbe, ker izvajalski organ ni imel izbire, ali in kako oblikovati svojo odločitev, je jasno, da je izpodbijani ukrep pravi razlog za vplivanje na pravni položaj tožeče stranke.

139.

V obravnavani zadevi to pomeni, da je Splošno sodišče storilo napako, ko je upoštevalo možnost uveljavljanja izpodbijane odločitve zoper pritožnico kot upoštevni element za presojo, ali se ta odločitev nanjo neposredno nanaša.

2.

Izpodbijani ukrep ni zadnji korak postopka, določenega v mehanizmu za skladnost

140.

Splošno sodišče je v isti točki 52 izpodbijanega sklepa štelo, da se izpodbijana odločitev ne nanaša neposredno na pritožnico, ker navedena odločitev ni zadnji korak postopka, določenega z mehanizmom za skladnost iz SUVP, temveč da zahteva izvedbene ukrepe na nacionalni ravni.

141.

Iz zgornje razprave že izhaja, da se lahko ukrep neposredno nanaša na osebo, tudi če ta ukrep potrebuje izvedbene ukrepe. ( 79 )

142.

Drugi pogoj za ugotovitev neposrednega nanašanja iz sodne prakse Sodišča (glej točko 128 teh sklepnih predlogov), ki ga je Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo kot pravo, ki se uporablja, ( 80 ) bi bil nesmiseln, če neposredno nanašanje ne bi moglo obstajati, kadar izpodbijani akt potrebuje izvedbene ukrepe.

143.

Poleg tega se s to razlago ne upošteva razlikovanje med zahtevo, da predpis ne potrebuje izvedbenih ukrepov, in zahtevo po neposrednem nanašanju, ki morata biti izpolnjeni, da lahko neprivilegirana tožeča stranka dokaže procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU. ( 81 )

144.

Splošno sodišče je torej napačno štelo, da je dejstvo, da mora irski nadzorni organ v okviru mehanizma za skladnost sprejeti odločitev o izvajanju izpodbijane odločitve, upoštevno merilo za analizo, ali se zadnjenavedena odločitev neposredno nanaša na pritožnico.

145.

Navedeno sodišče je poskušalo razlikovati položaj v obravnavani zadevi od položajev, ki nastanejo na področju državnih pomoči, v katerih Komisija ugotovi nezdružljivost pomoči z notranjim trgom in zadevni državi članici odredi izterjavo zadevne pomoči. ( 82 ) Sodišče je v takih položajih ugotovilo, da se zadevna odločba Komisije neposredno nanaša na prejemnike pomoči, tudi če je morala to odločbo izvajati zadevna država članica in jo je bilo mogoče izvršiti le na podlagi navedenih izvedbenih ukrepov. ( 83 )

146.

S pritožnico se strinjam, da se je Splošno sodišče napačno oprlo na navedene zadeve, da bi razlikovalo obravnavani položaj in da bi ugotovilo, da se izpodbijana odločitev ne nanaša neposredno na družbo WhatsApp. ( 84 )

147.

Ravno nasprotno, te zadeve pravzaprav prispevajo k argumentom v prid ugotovitvi, da se izpodbijana odločitev neposredno nanaša na družbo WhatsApp. Ta odločitev je povzročila spremembo pravnega položaja pritožnice ne glede na to, da mora irski nadzorni organ sprejeti „izvedbeno“ odločitev. V bistvu gre za točno to logiko, ki jo je Sodišče uporabilo v sodni praksi, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 64 izpodbijanega sklepa.

148.

Splošno sodišče je po mojem mnenju prav tako napačno ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni podobna odločbam Komisije, s katerimi se zahteva izterjava pomoči, ker naj z izpodbijano odločitvijo ne bi bil končan zadevni upravni postopek na nacionalni ravni. ( 85 ) Vendar je bil postopek, ki ureja mehanizem za skladnost, glede vprašanj, o katerih je EOVP odločil z izpodbijano odločitvijo, dejansko končan, saj irski nadzorni organ ne more spremeniti ugotovitev iz izpodbijane odločitve. Dejstvo, da mora ta organ morda odločiti tudi o nekaterih dodatnih vprašanjih, ki v izpodbijani odločitvi niso zajeta, ne spremeni „končnosti“ ugotovitev iz izpodbijane odločitve v zvezi z vprašanji, ki so bila z njo rešena.

149.

Glede na navedeno se mi zdi jasno, da izpodbijana odločitev vpliva na pravni položaj pritožnice, ker, prvič, njen postopek „izgubnega zgoščevanja“ v njej opredeljuje kot postopek, ki vključuje osebne podatke, in, drugič, se v njej ugotavlja, da ta družba s svojo prakso krši nekatera pravila glede preglednosti, ki so upravljavcem naložena s SUVP.

150.

Že ta ugotovitev ustvarja pravno obveznost pritožnice, da spremeni svojo prakso. Poleg tega predstavlja pravno podlago za to, da irski nadzorni organ pritožnici naloži višje globe. Brez izpodbijane odločitve ta organ tega ne bi mogel storiti. Navedeni organ je te ugotovitve vključil v svojo končno odločitev, naslovljeno na pritožnico, le zato, ker ga je k temu zavezovala izpodbijana odločitev. Po mojem mnenju je iz tega povsem jasno, da je resnični razlog za spremembo pravnega položaja pritožnice izpodbijana odločitev in ne, kot je Splošno sodišče napačno ugotovilo, odločitev irskega nadzornega organa.

3.

Diskrecijska pravica irskega nadzornega organa

151.

Če akt, ki je predmet ničnostne tožbe, potrebuje izvedbene ukrepe, se šteje, da se neposredno nanaša na tožečo stranko le, če organ, ki sprejme te izvedbene ukrepe, nima nikakršne diskrecijske pravice, temveč mora avtomatično uporabiti ugotovitve iz izpodbijane odločitve.

152.

V obravnavani zadevi bi to pomenilo, da bi se izpodbijana odločitev neposredno nanašala na družbo WhatsApp, če irski nadzorni organ ne bi imel diskrecijske pravice glede tega, ali oziroma kako naj to odločitev izvaja.

153.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu štelo, da je irski nadzorni organ imel diskrecijsko pravico in da se zato izpodbijana odločitev na pritožnico ni neposredno nanašala, temveč da se je nanjo nanašala le končna odločitev tega organa. ( 86 )

154.

S pritožnico se strinjam, da je Splošno sodišče storilo napako tudi pri tej presoji.

155.

Prvič, ugotovitev EOVP, da „izgubno zgoščevanje“ pomeni obdelavo osebnih podatkov in da je pritožnica kot upravljavka podatkov kršila svoje obveznosti iz členov 5, 13 in 14 SUVP, je bilo treba prenesti v končno odločitev irskega nadzornega organa, tako da zadnjenavedeni ni imel nobene diskrecijske pravice, da bi sprejel nasprotno odločitev.

156.

Drugič, z izpodbijano odločitvijo je bila irskemu nadzornemu organu naložena brezpogojna obveznost, da zviša globe in uporabi metode izračuna, navedene v odločitvi EOVP, čeprav sta bila končni izračun in naložitev zneska teh glob prepuščena irskemu nadzornemu organu. To pomeni, da ta organ kot „izvajalski organ“ ni imel nikakršne diskrecijske pravice, da prvotne globe ohrani ali jih zniža. ( 87 )

157.

Zato irski nadzorni organ v zvezi s temi vidiki izpodbijane odločitve ni imel nobene diskrecijske pravice glede tega, ali oziroma kako naj odloči v zvezi s pritožnico.

158.

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je imel irski nadzorni organ v zvezi s temi vidiki diskrecijsko pravico. ( 88 )

159.

EOVP v skladu s členom 65(1)(a) SUVP odloča le o tistih vidikih uporabe SUVP, ki so jim drugi nadzorni organi ugovarjali in jih sodelujoči nadzorni organi niso rešili. Irski nadzorni organ zato dejansko ima diskrecijsko pravico, da odloči o tistih vprašanjih, ki niso bila predložena EOVP, vendar so kljub temu sestavni del končne nacionalne odločitve. ( 89 )

160.

Ali je to upoštevno za ugotovitev, da se izpodbijana odločitev neposredno nanaša na pritožnico?

161.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu trdilo, da je omejeno področje uporabe izpodbijane odločitve pomembno, saj končna odločitev irskega nadzornega organa pomeni celoto, ki je ni mogoče ločiti glede na tiste vidike, za katere je irski nadzorni organ imel diskrecijsko pravico, in tiste, za katere je ni imel. ( 90 )

162.

Po mojem mnenju, ki je ponovno enako mnenju pritožnice, ta element ni pomemben za vprašanje, ali se izpodbijana odločitev neposredno nanaša na to stranko.

163.

Za presojo vprašanja neposrednega nanašanja je treba izhajati iz vsebine izpodbijanega akta. ( 91 ) V zvezi s tem zadostuje, da vsebina izpodbijane odločitve, ki vpliva na pravni položaj pritožnice, irskemu nadzornemu organu v teh točkah ni dopuščala nobene diskrecijske pravice, čeprav so bila v njegovi končni odločitvi obravnavana tudi druga vprašanja.

164.

Namreč, kot bom pojasnila v naslednjem delu teh sklepnih predlogov, če pritožnica izpodbijane odločitve ne bi izpodbijala pred Splošnim sodiščem, bi izgubila možnost uveljavljanja neveljavnosti te odločitve kot dela izpodbijanja končne odločitve irskega nadzornega organa pred pristojnimi irskimi sodišči.

165.

Kot je pritožnica pojasnila na obravnavi, tak postopek dejansko teče pred irskimi sodišči. Pritožnica v njem zahteva razveljavitev končne odločitve irskega nadzornega organa tudi za tiste vidike, ki niso obravnavani v izpodbijani odločitvi. Pritožnica pa je istočasno izpodbijala odločitev EOVP pred Splošnim sodiščem, da bi zavarovala svojo pravico do uveljavljanja neveljavnosti tistih delov odločitve irskega nadzornega organa, glede katerih ta organ ni mogel izvajati nikakršne diskrecijske pravice.

166.

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče prav tako napačno ugotovilo, da se izpodbijana odločitev na pritožnico ne nanaša neposredno, ker naj bi imel irski nadzorni organ pri „izvajanju“ izpodbijane odločitve diskrecijsko pravico, saj naj bi končna nacionalna odločitev vsebovala tudi vidike, ki naj jih izpodbijana odločitev ne bi zajemala.

4.

Vmesni predlog

167.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pogoje za presojo obstoja neposrednega nanašanja iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

168.

Prvič, pri presoji se je oprlo na neobstoječe pogoje, da je izpodbijani akt (i) mogoče neposredno uveljavljati zoper tožečo stranko v postopku za razglasitev ničnosti in da (ii) ne potrebuje izvedbenih ukrepov.

169.

Drugič, Splošno sodišče je napačno presodilo, da je izpodbijana odločitev izvajalskemu organu prepuščala diskrecijsko pravico, v tej zadevi irskemu nadzornemu organu.

170.

Nazadnje, Splošno sodišče je napačno ugotovilo, da je vsebovanost delov v končni odločitvi irskega nadzornega organa, ki jih v izpodbijani odločitvi ni, upoštevna za vprašanje, ali izpodbijana odločitev temu organu ne prepušča nobene diskrecijske pravice.

171.

Sodišču zato predlagam, naj tretjemu in četrtemu argumentu prvega pritožbenega razloga ugodi.

D.

Logika sistema pravnih sredstev Unije v obravnavani zadevi zahteva dopustnost tožbe

172.

Pritožnica s petim argumentom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno navedlo postopkovne zahteve sistema pravnih sredstev Unije.

173.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu štelo, da je treba v postopku, določenem z mehanizmom za skladnost, pravno sredstvo zoper končno odločitev nacionalnega nadzornega organa vložiti pri pristojnih nacionalnih sodiščih. Po mnenju Splošnega sodišča logika celotnega sistema pravnih sredstev kaže v prid nacionalnemu sodišču kot ustreznemu sodišču, ( 92 ) ki bi nato pri Sodišču začelo postopek predhodnega odločanja glede veljavnosti dela nacionalne odločitve, ki temelji na upoštevni odločitvi EOVP.

174.

Stališče Splošnega sodišča glede tega, da se zahteva koncentracija vseh tožb pri enem sodišču, je smiselno. Rešitev, ki jo predlaga, bi namreč odpravila sedanjo postopkovno neugodnost, v skladu s katero se od tožeče stranke dejansko zahteva, da vloži dve ločeni tožbi, eno pred Splošnim sodiščem in drugo pred nacionalnim sodiščem, če ta stranka želi zagotoviti učinkovito varstvo vseh pravic na podlagi prava Unije. To dejansko ni najučinkovitejši način varstva pravic posameznika.

175.

V obravnavani zadevi je pritožnica storila prav to: vložila je dve tožbi, eno pred Splošnim sodiščem in drugo pred pristojnimi irskimi sodišči. Vendar sistem pravnega varstva Unije, vsaj v svoji sedanji strukturi – kot bom pojasnila – ne določa nobene druge rešitve.

1.

Razmerje med direktnimi tožbami in posrednimi pravnimi sredstvi zoper akt Unije

176.

Prvič, kot vemo, nacionalna sodišča niso pristojna za razveljavitev aktov institucij in drugih organov Unije. Če torej menijo, da je akt Unije neveljaven, morajo pri Sodišču začeti postopek predhodnega odločanja in od Sodišča pridobiti potrditev o tej neveljavnosti. ( 93 )

177.

Drugič, nacionalno sodišče ne more izpodbijati veljavnosti akta Unije, če stranka, ki se sklicuje na to neveljavnost, izpolnjuje pogoje za procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, vendar tega akta ni izpodbijala pred sodišči Unije v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU. To izhaja iz sodbe v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf ( 94 ) in je bilo potrjeno v poznejših sodbah, vključno s sodbo v zadevi Georgsmarienhütte in drugi, ( 95 ) o kateri so razpravljale stranke v tem postopku.

178.

V zadnjenavedeni sodbi je Sodišče odločilo, da „kadar ima oseba, ki želi izpodbijati akt Unije, nedvomno procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, mora izkoristiti pravno sredstvo iz te določbe in tožbo vložiti pri Splošnem sodišču“. ( 96 ) Če oseba, ki je imela možnost vložiti ničnostno tožbo, tega ni storila v roku, ki je določen v členu 263, šesti odstavek, PDEU, nacionalno sodišče ne more ugoditi ugovoru neveljavnosti akta Unije, ki ga je vložila ta oseba, temveč mora šteti, da je izpodbijani akt v razmerju do nje končen. ( 97 ) Če bi nacionalno sodišče v takem položaju pri Sodišču začelo postopek predhodnega odločanja, bi to moralo predlog za sprejetje predhodne odločbe zavreči kot nedopusten, saj bi odgovarjalo na vprašanje, ki ga predložitveno sodišče ne more uporabiti.

179.

Sodba v zadevi Iccrea Banca je nedavni primer, ki vključuje sestavljene postopke. ( 98 ) Sodišče je v navedeni sodbi razsodilo, da del predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), pred katerim je banka Iccrea Banca izpodbijala izračun zneska svojega prispevka v Enotni sklad za reševanje, ni dopusten. Sodišče je trdilo, da se je sklep EOR – ki je bil podlaga za določitev zneska teh prispevkov – na to banko neposredno in posamično nanašal, vendar da zoper ta sklep ni vložila ničnostne tožbe pred Splošnim sodiščem. ( 99 ) Iccrea Banca je torej izgubila priložnost, da pred nacionalnim sodiščem posredno uveljavlja ugovor neveljavnosti sklepa EOR, zato je moralo Sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe na tisti točki zavreči kot nedopusten.

180.

Če to sodno prakso uporabimo v obravnavanem primeru, v katerem je imela družba WhatsApp procesno upravičenje, da izpodbijano odločitev izpodbija pred Splošnim sodiščem, je jasno, da neveljavnosti odločbe EOVP ne bi bilo mogoče uveljavljati pred nacionalnim sodiščem, če družba WhatsApp te odločitve ne bi poskušala izpodbijati tudi z direktno tožbo pred Splošnim sodiščem v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU. ( 100 )

181.

Ker se izpodbijana odločitev, prvič, neposredno nanaša na pritožnico in ker, drugič, kot je tudi Splošno sodišče ugotovilo, se izpodbijana odločitev posamično nanaša na pritožnico, ( 101 ) je torej treba pritožbo zoper izpodbijano odločitev vložiti pred sodišči Unije in ne pred nacionalnimi sodišči.

182.

Nazadnje, v uvodni izjavi 143 SUVP se potrjuje, da je treba v položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, sodni nadzor ustrezno načrtovati tako, da se izvede z ničnostno tožbo pred Splošnim sodiščem. ( 102 ) Čeprav ta uvodna izjava ni zavezujoča, kot to pravilno navaja EOVP, so v njej vseeno opisane posledice, ki izhajajo iz uporabe zavezujočih norm Pogodbe v zvezi z organizacijo sodnih postopkov.

183.

Nazadnje lahko k zgornjim argumentom dodam, da je direktna tožba pred Splošnim sodiščem, v kateri je stranka v postopku organ Unije, ki je avtor izpodbijane odločitve, po mojem mnenju primernejši način za odločanje o veljavnosti njegove odločitve. Navsezadnje bi bila procesna vloga tega organa pred nacionalnim sodiščem odvisna od upoštevnih nacionalnih postopkovnih pravil, kar bi mu lahko onemogočilo dostop do razprave v zvezi z njegovim aktom. ( 103 )

2.

Druga postopkovna vprašanja

184.

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu izrazilo tudi zaskrbljenost zaradi morebitnih različnih odločitev na ravni Unije in na nacionalni ravni, ki bi lahko nastale zaradi prekrivanja sodnih postopkov. ( 104 )

185.

To področje ni novo. Kot je Sodišče pojasnilo v sodbi v zadevi Masterfoods in HB, imajo nacionalna sodišča, kadar se veljavnost akta Unije izpodbija tako pred nacionalnimi sodišči kot pred sodišči Unije, na podlagi načela lojalnega sodelovanja obveznost, da ne sprejmejo odločitve, ki bi lahko bila v nasprotju z obstoječo ali prihodnjo odločitvijo sodišč Unije. ( 105 ) Kadar torej pred Splošnim sodiščem poteka postopek z ničnostno tožbo in se v okviru vzporedne tožbe v nacionalnem postopku zastavi vprašanje veljavnosti, se v skladu z delitvijo pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči lahko zahteva, da nacionalno sodišče postopek prekine. ( 106 ) To je bila očitno odločitev pristojnih irskih sodišč v obravnavani zadevi. ( 107 )

186.

Če bi nacionalno sodišče začelo postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem, kljub temu da pred Splošnim sodiščem poteka postopek z ničnostno tožbo, bi lahko Sodišče na podlagi člena 54 Statuta Sodišča Evropske unije in načela dobrega upravljanja prekinilo svoj postopek, da bi dalo prednost postopku s to ničnostno tožbo. ( 108 )

3.

Vmesni predlog

187.

Logika sistema pravnega varstva, uvedenega s Pogodbama, ne zahteva, da se ničnostna tožba, ki jo je pritožnica vložila pri Splošnem sodišču, razglasi za nedopustno.

188.

Sodišču zato predlagam, naj tudi petemu argumentu prvega pritožbenega razloga ugodi.

189.

Glede na vse zgoraj navedene argumente Sodišču predlagam, naj prvemu pritožbenemu razlogu pritožnice ugodi.

E.

Posledice

190.

Sodišče lahko v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije, če to dopušča stanje postopka, samo dokončno odloči o zadevi.

191.

V obravnavani zadevi je ta pogoj izpolnjen v delu, v katerem se nanaša na dopustnost direktne tožbe, vložene pri Splošnem sodišču.

192.

Prvič, izpodbijana odločitev je izpodbojni akt v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU. Drugič, izpodbijana odločitev se na pritožnico neposredno nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Tretjič, kot je Splošno sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, se izpodbijana odločitev na pritožnico posamično nanaša. ( 109 ) Iz tega izhaja, da so pogoji iz člena 263, prvi in četrti odstavek, PDEU izpolnjeni. Tožba je torej dopustna.

193.

Ker pa Splošno sodišče ni preučilo utemeljenosti tožbe, o kateri je odločalo, katere določitev zahteva podrobno pravno in dejansko presojo, stanje postopka Sodišču ne dopušča, da bi odločalo o utemeljenosti tožbe pritožnice.

194.

Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču in pridržati odločitev o stroških.

IV.

Predlog

195.

Sodišču predlagam, naj:

–

sklep z dne 7. decembra 2022, WhatsApp Ireland/Evropski odbor za varstvo podatkov (T‑709/21, EU:T:2022:783), razveljavi;

–

ugotovi, da je ničnostna tožba pritožnice dopustna;

–

zadevo vrne Splošnemu sodišču, da to meritorno odloči, in

–

pridrži odločitev o stroških.