1.Ali obravnavani postopek odreditve obveznih zdravstvenih ukrepov, ki so vrsta državne prisile v razmerju do oseb, ki so po ugotovitvah državnega tožilstva storile družbeno nevarno dejanje, spada na področje uporabe Direktive [2012/13] in Direktive [2013/48]?2.Ali je z bolgarskimi postopkovnimi predpisi, ki urejajo posebni postopek odreditve obveznih zdravstvenih ukrepov v skladu s členom 427 in naslednjimi zakonika o kazenskem postopku in v skladu s katerimi sodišče nima pravice vrniti zadeve državnemu tožilstvu in mu naložiti, naj odpravi bistvene kršitve postopka, storjene med predkazenskim postopkom, temveč lahko bodisi ugodi predlogu za odreditev obveznih zdravstvenih ukrepov bodisi ga zavrne, zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v smislu člena 12 Direktive 2013/48 in člena 8 Direktive 2012/13 v povezavi s členom 47 Listine, ki osebi zagotavlja pravico, da pred sodiščem uveljavlja kršitev svojih pravic med predkazenskim postopkom?3.Ali je mogoče Direktivo 2012/13 in Direktivo 2013/48 uporabiti za (pred‑)kazenski postopek, če nacionalno pravo, in sicer zakonik o kazenskem postopku, ne pozna pravnega pojma osumljenec, državno tožilstvo pa med predkazenskim postopkom osebe uradno ne šteje za obdolženca, saj izhaja iz tega, da je umor, ki je predmet preiskav, storila oseba v stanju neprištevnosti, ki izključuje njeno kazensko odgovornost, in zato ustavi kazenski postopek, ne da bi osebo o tem obvestilo, pri sodišču pa predlaga odreditev obveznih zdravstvenih ukrepov zoper navedeno osebo?4.Ali se oseba, v zvezi s katero se predlaga obvezno zdravljenje, šteje za osumljeno v smislu člena 2(1) Direktive 2012/13 in člena 2(3) Direktive 2013/48, če je policist ob prvem ogledu kraja kaznivega dejanja in med začetnimi preiskovalnimi ukrepi v stanovanju žrtve in njenega sina, potem ko je ugotovil, da ima sin sledove krvi na svojem telesu, tega vprašal, zakaj je umoril svojo mater in zakaj je truplo odnesel na cesto, ter sinu po tem, ko mu je odgovoril na ti vprašanji, nadel lisice? Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, ali je treba osebo že v tem trenutku obvestiti v skladu s členom 3(1) Direktive 2012/13 v povezavi z odstavkom 2 tega člena in kako je treba v takem primeru pri obvestitvi upoštevati posebne potrebe osebe v skladu z odstavkom 2 istega člena, če je policist vedel, da ima oseba duševno motnjo?5.Ali so nacionalni predpisi, ki dovoljujejo dejanski odvzem prostosti s prisilno namestitvijo v psihiatrično bolnišnico po postopku v skladu z zakonom o zdravju (preventivni prisilni ukrep, ki se odredi, če je dokazano, da ima oseba duševno motnjo in obstaja nevarnost, da bo storila kaznivo dejanje, vendar ne zaradi že storjenega dejanja), v skladu s členom 3 Direktive 2016/343 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku, če je dejanski razlog za uvedbo postopka dejanje, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek zoper osebo, ki je bila privedena na zdravljenje, in se na ta način pri prijetju zaobide pravica do poštenega sojenja, ki mora izpolnjevati pogoje iz člena 5(4) [EKČP], to pomeni, da mora iti za postopek, v katerem ima sodišče pooblastilo, da preveri, ali so se upoštevala postopkovna pravila, da preveri sum, na katerem je temeljilo prijetje, pa tudi zakonitost cilja, ki se uresničuje s temi ukrepi, kar sodišče mora storiti, če je bila oseba prijeta po postopku, določenem v zakoniku o kazenskem postopku?6.Ali pojem domneve nedolžnosti iz člena 3 Direktive 2016/343 zajema tudi domnevo, da osebe, ki zaradi neprištevnosti kazensko ne odgovarjajo, niso storile dejanja, ki je družbeno nevarno in ki jim ga očita državno tožilstvo, če se ne dokaže nasprotno v skladu s postopkovnimi pravili (v kazenskem postopku ob zagotavljanju pravice do obrambe)?7.Ali nacionalni predpisi, ki določajo različna pooblastila sodišča, ki zadevo obravnava, v zvezi s presojo zakonitosti predkazenskega postopka po uradni dolžnosti, glede na to, ali:

(a)sodišče preizkusi obtožni akt državnega tožilstva, v katerem se zatrjuje, da je določena duševno zdrava oseba storila kaznivo dejanje umora (člen 249(1) zakonika o kazenskem postopku v povezavi z odstavkom 4 tega člena), ali(b)sodišče preizkusi predlog državnega tožilstva, v katerem se zatrjuje, da je oseba storila kaznivo dejanje umora, vendar dejanje zaradi duševne motnje storilca ni kaznivo dejanje, in s katerim se zato predlaga sodna odredba državne prisile za namene zdravljenja,

zagotavljajo ranljivim osebam učinkovito pravno sredstvo, kakor je določeno v členu 13 v povezavi s členom 12 Direktive 2013/48 in v členu 8(2) v povezavi s členom 3(2) Direktive 2012/13, in ali so različna pooblastila sodišča, ki so odvisna od vrste postopka, ki pa se določi glede na to, ali je oseba, ki se šteje za storilca, duševno zdrava in torej lahko kazensko odgovarja, v skladu z načelom prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine?