Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
RIMVYDASA NORKUSA,
predstavljeni 9. julija 2026(1)
Zadeva C‑435/25
Verband Sozialer Wettbewerb eV
proti
GUT GEKAUFT Reformhäuser GmbH,
ob udeležbi
M.E.G. Gottlieb Diaderman-Haus GmbH & Co. KG,
Korea Ginseng Vertriebs GmbH (KGV)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))
„ Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj – Uredba (EU) št. 1223/2009 – Kozmetični izdelki – Obveznosti distributerjev – Obseg – Prepoved zavajajočih navedb – Nepoštene poslovne prakse – Direktiva 2005/29/ES – Področje uporabe – Distributer kozmetičnega izdelka, ki uporablja zavajajočo navedbo proizvajalca “
I. Uvod
1. Ali se distributer kozmetičnega izdelka, ki brez sprememb prevzame in razširja oglaševalske navedbe, ki mu jih je posredoval proizvajalec tega izdelka, lahko šteje za odgovornega za njihovo neskladnost z določbami Uredbe (ES) št. 1223/2009 o kozmetičnih izdelkih(2)?
2. V tej zadevi bo Sodišče moralo odgovoriti na to vprašanje, na podlagi katerega bo lahko razložilo tako določbe te uredbe kot tudi njihovo razmerje z določbami Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu(3).
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Uredba št. 1223/2009
3. V uvodnih izjavah 4, 11, 13 in 51 Uredbe št. 1223/2009 je navedeno:
„(4) Ta uredba celovito usklajuje pravila v [Uniji] z namenom vzpostavitve notranjega trga za kozmetične izdelke ob zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi.
[…]
(11) Za vzpostavitev jasne odgovornosti bi moral biti vsak kozmetični izdelek povezan z odgovorno osebo, ki ima sedež v [Uniji].
[…]
(13) Treba je določiti, pod kakšnimi pogoji se distributer šteje za odgovorno osebo.
[…]
(51) Potrošnike bi bilo treba zaščititi pred zavajajočimi izjavami v zvezi z učinkovitostjo in drugimi značilnostmi kozmetičnih izdelkov. Zlasti se uporabi [Direktiva 2005/29]. […]“
4. Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„1. Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(d) ‚proizvajalec‘ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki proizvaja kozmetični izdelek ali za katero se tak izdelek načrtuje ali proizvaja in ki trži ta kozmetični izdelek pod svojim imenom ali blagovno znamko;
(e) ‚distributer‘ pomeni vsako fizično ali pravno osebo v dobavni verigi, ki ni proizvajalec ali uvoznik in ki omogoči dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu [Unije];
[…].“
5. Člen 4 navedene uredbe, naslovljen „Odgovorna oseba“, določa:
„[…]
3. Odgovorna oseba za kozmetični izdelek, ki je proizveden v [Uniji] in ni naknadno izvožen in uvožen nazaj v [Unijo], je proizvajalec, ki ima sedež v [Uniji].
[…]
6. Distributer je odgovorna oseba, ko da na trg kozmetični izdelek s svojim imenom ali pod svojo blagovno znamko ali če izdelek, ki je že na trgu, spremeni tako, da to vpliva na skladnost z veljavnimi zahtevami.
[…]“
6. Člen 5 iste uredbe, naslovljen „Obveznosti odgovornih oseb“, določa:
„1. Odgovorne osebe zagotovijo skladnost […] s členi s členi 20 […]
[…].“
7. Člen 6 Uredbe št. 1223/2009, naslovljen „Obveznosti distributerjev“, določa:
„1. Pri omogočanju dostopnosti kozmetičnega izdelka na trgu distributerji ravnajo s potrebno skrbnostjo v zvezi z veljavnimi zahtevami.
2. Preden omogočijo dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu, distributerji preverijo, ali:
– je izdelek označen z informacijami iz člena 19(1)(a), (e) in (g) in člena 19(3) in (4);
– so izpolnjene zahteve glede jezika iz člena 19(5);
– ni pretekel datum minimalnega trajanja, kadar se ta uporablja v skladu s členom 19(1).
3. Kadar distributerji menijo ali utemeljeno domnevajo, da:
– kozmetični izdelek ni skladen z zahtevami iz te uredbe, lahko omogočijo dostopnost izdelka na trgu šele po tem, ko je ta usklajen z veljavnimi zahtevami;
[…]
4. Distributerji zagotovijo, da v času, ko je izdelek v okviru njihove odgovornosti, pogoji skladiščenja ali prevoza ne ogrožajo njegove skladnosti z zahtevami iz te uredbe.
[…]“
8. Člen 20 te uredbe, naslovljen „Navedbe na izdelkih“, določa:
„1. Kozmetičnim izdelkom se pri označevanju, dostopnosti na trgu in oglaševanju ne sme z uporabo besedil, imen, blagovnih znamk, slik ter simboličnih in drugih oznak pripisovati značilnosti ali funkcij, ki jih v resnici nimajo.
[…]“
2. Direktiva 2005/29
9. V uvodnih izjavah 7, 10 in 14 Direktive 2005/29 je navedeno:
„(7) Ta direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki. […]
[…]
(10) Treba je zagotoviti, da sta ta direktiva in obstoječa zakonodaja [Unije] usklajeni, zlasti če se v določenih sektorjih uporabljajo podrobne določbe o nepoštenih poslovnih praksah. […] Zato se ta direktiva uporablja samo, kolikor ne obstajajo posebne določbe [Unije], ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, na primer zahteve po informacijah in pravila o načinu predstavitve informacij potrošniku. Zagotavlja varstvo potrošnikov, v kolikor ni na voljo posebne sektorske zakonodaje na ravni [Unije], in prepoveduje trgovcem, da ustvarijo lažen vtis o naravi izdelkov. […] Ta direktiva posledično dopolnjuje pravni red [Unije], ki se uporablja za poslovne prakse, škodljive ekonomskim interesom potrošnikov.
[…]
(14) Zaželeno je, da zavajajoče poslovne prakse zajemajo prakse, vključno zavajajoče oglaševanje, ki z zavajanjem potrošniku preprečijo, da izbere ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in torej učinkovito. […] Ta direktiva ne sme posegati v obstoječo zakonodajo [Unije], ki državam članicam izrecno dopušča izbiro med več ureditvenimi možnostmi glede varstva potrošnikov na področju poslovnih praks. […]“
10. Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej direktivi:
[…]
(d) ,poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov‘ (v nadaljevanju tudi ,poslovne prakse‘) pomenijo vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlaga ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom;
[…].“
11. Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:
„1. Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.
[…]
4. V primeru nasprotja med določbami te direktive in drugimi pravili [Unije], ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo za te posebne vidike.
[…]“
12. Člen 5 iste direktive, naslovljen „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“, določa:
„1. Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.
[…]
4. Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:
(a) zavajajoče, kakor je določeno v členih 6 in 7,
[…].“
13. Člen 6 Direktive 2005/29, naslovljen „Zavajajoča dejanja“, določa:
„1. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna glede enega ali več sledečih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel:
[…]
(b) glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, pritiklin, poprodajnih storitev in obravnavanja pritožb, metode in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, specifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki jih lahko pričakujemo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti testov ali preizkusov, opravljenih na izdelku;
[…].“
B. Nemško pravo
14. V skladu s členom 3(1) Gesetz gegen den unlauteren Wettbewerb (zakon o preprečevanju nelojalne konkurence) z dne 3. julija 2004, v različici, objavljeni 3. marca 2010 (BGBl. 2010, str. 254), kakor je bil nazadnje spremenjen z zakonom z dne 6. maja 2024 (BGBl. 2024 I, št. 149) (v nadaljevanju: UWG), ki določa „prepoved nepoštenih poslovnih praks“, so nepoštene poslovne prakse prepovedane.
15. V skladu s členom 3a UWG, naslovljenem „Kršitev prava“, nepošteno ravna, kdor krši zakonsko določbo, s katero se med drugim v interesu udeležencev na trgu ureja ravnanje na trgu, če lahko kršitev občutno poseže v interese potrošnikov, drugih udeležencev na trgu ali konkurentov.
16. V skladu s členom 3(1) ter členom 5(1) in (2), točka 1, UWG, s katerima so preneseni člen 5(1), člen 5(4)(a) in člen 6(1)(b) Direktive 2005/29, je oglaševanje distributerja, ki vsebuje zavajajoče navedbe o prednostih izdelka, nepoštena poslovna praksa distributerja, ki je prepovedana kot taka, tudi če je ta oglaševanje prevzel od proizvajalca.
17. V skladu s členom 8(1), prvi stavek, druga možnost, UWG je mogoče zoper vsakogar, ki sodeluje pri nezakoniti poslovni praksi v smislu člena 3 tega zakona, vložiti opustitveno tožbo v primeru ponovitvene nevarnosti.
III. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
18. Družba GUT GEKAUFT Reformhäuser GmbH (v nadaljevanju: GUT GEKAUFT) ima trgovino, specializirano za prodajo dietetičnih in naravnih proizvodov.
19. Ta družba je v oglasnem letaku za november 2020 oglaševala kremo za obraz, pri čemer je zatrjevala nekatere blagodejne učinke izvlečka ginsenga v tem izdelku.
20. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je proizvajalec navedenega kozmetičnega izdelka družbi GUT GEKAUFT posredoval to oglaševalsko navedbo, ki je prav tako na embalaži zadevnega izdelka, in da je oglas pred njegovo objavo prav tako odobril proizvajalec.
21. Glede na to, da učinkovitost izvlečka ginsenga pri zunanji uporabi ni znanstveno dokazana, združenje Verband Sozialer Wettbewerb eV (v nadaljnjevanju: VSW) meni, da je zadevna oglaševalska navedba v nasprotju s členom 20(1) Uredbe št. 1223/2009 in je zato nepoštena.
22. Združenje VSW je po neuspešnem opominu z dne 17. novembra 2020 pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) zoper družbo GUT GEKAUFT vložilo opustitveno tožbo, da bi ji med drugim prepovedalo tako oglaševanje, navedeno sodišče pa je tej tožbi ugodilo.
23. Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), pri katerem je bila vložena pritožba, je spremenilo prvostopenjsko sodbo in zavrnilo predlog združenja VSW z utemeljitvijo, da družba GUT GEKAUFT ni bila odgovorna za kršitev člena 20(1) Uredbe št. 1223/2009. Ker je družba GUT GEKAUFT brez sprememb prevzela in za lastno oglaševanje uporabila oglaševalsko navedbo proizvajalca, ki je bil odgovorna oseba v smislu te uredbe, ni bila dolžna zagotavljati spoštovanja zahtev iz te določbe.
24. Združenje VSW je pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložilo revizijo, s katero predlaga potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča.
25. Navedeno sodišče izhaja iz predpostavke, da je oglaševanje zadevnega izdelka z izpodbijano navedbo v nasprotju s členom 20(1) Uredbe št. 1223/2009.
26. Na prvem mestu, sprašuje se, ali mora družba GUT GEKAUFT v skladu s členom 6(1) in (3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1223/2009 kot distributer zadevnih proizvodov odgovarjati za tako kršitev člena 20(1) te uredbe, ker je v oglasnem letaku za trženje kreme za obraz uporabila zavajajoče oglasno sporočilo, ki ji ga je dal na voljo proizvajalec, ne da bi to oglasno sporočilo preverila.
27. V zvezi s tem predložitveno sodišče sprašuje, ali obveznosti distributerja, ki izhajajo iz člena 6(1) in (3), prvi pododstavek, navedene uredbe, zajemajo tudi obveznosti v zvezi z oglaševanjem izdelkov, ki izhajajo iz člena 20(1) iste uredbe, in ali mora tak distributer odgovarjati za oglasno sporočilo, ki ni v skladu s to drugo določbo, kar bi pomenilo, da mora kontrolirati oglasno sporočilo, ki ga brez sprememb prevzame od proizvajalca, in preveriti, ali ima proizvod, ki se trži, dejansko funkcije, ki se oglašujejo.
28. Na drugem mestu, navedeno sodišče sprašuje, ali je treba distributerja – če na podlagi člena 6(1) in (3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1223/2009 ta ni odgovoren za oglaševanje kozmetičnega izdelka, s katerim se krši člen 20(1) te uredbe – vseeno šteti za odgovornega za tako zavajajoče oglaševanje na podlagi pravil, ki se uporabljajo na področju nepoštenih poslovnih praks iz Direktive 2005/29.
29. V zvezi s tem meni, da harmonizacijske določbe navedene uredbe izčrpno urejajo odgovornost distributerja kozmetičnega izdelka. Tako določbam člena 4(6) in člena 6 iste uredbe kot lex specialis v skladu s kolizijskim pravilom iz člena 3(4) Direktive 2005/29 ni mogoče odvzeti učinka s sklicevanjem na splošna načela konkurenčnega prava o nepoštenih poslovnih praksah distributerja, kadar so ta pravila v nasprotju z navedenimi določbami.
30. Po mnenju predložitvenega sodišča bi lahko bilo drugače, če odgovornost distributerja kozmetičnega izdelka ne bi bila izčrpno urejena z Uredbo št. 1223/2009, ki zlasti ne bi zajemala primera, v katerem distributer v svojem oglasu le prevzema sporočilo proizvajalca, ne da bi ga spremenil.
31. Uspeh revizije naj bi bil odvisen od razlage člena 6(1) in člena 6(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1223/2009 ter člena 3(4) Direktive 2005/29.
32. V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali ima distributer, ki ni odgovorna oseba v smislu člena 4(6) [Uredbe št. 1223/2009], v skladu s členom 6(1) in (3), prvi pododstavek, te uredbe, razlog za domnevo, da oglaševanje proizvajalca ne izpolnjuje zahtev iz člena 20(1) iste uredbe, če uporablja oglaševanje, ki mu ga je dal na voljo proizvajalec, za lastne poslovne namene, ne da bi preveril, ali so oglaševane funkcije kozmetičnega izdelka dovolj utemeljene? Ali pa ima distributer v skladu s členom 6(1) in členom 6(3), prvi pododstavek, [Uredbe št. 1223/2009] le pod določenimi pogoji – in če da, pod katerimi – razlog za domnevo, da oglaševanje proizvajalca, ki ga uporablja, ne izpolnjuje zahtev iz člena 20(1) navedene uredbe, in razlog za to, da preveri, ali so oglaševane funkcije kozmetičnega izdelka dovolj utemeljene?
2. Ali določbe člena 4(6) ter člena 6(1) in (3), prvi pododstavek, [Uredbe št. 1223/2009] v skladu s členom 3(4) [Direktive 2005/29] nasprotujejo temu, da se oglaševanje distributerja z zavajajočo navedbo o funkcijah kozmetičnega izdelka, ki jo je prevzel od proizvajalca, šteje za nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5(1) in (4)(a) ter člena 6(1)(b) [Direktive 2005/29]?“
33. Stališča so predložile družba GUT GEKAUFT, grška vlada in Evropska komisija.
34. Te stranke so bile zaslišane na obravnavi 29. aprila 2026.
IV. Analiza
A. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
35. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in (3), prvi pododstavek, ter člen 20(1) Uredbe št. 1223/2009 razlagati tako, da mora distributer, ki omogoči dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu pod imenom ali blagovno znamko proizvajalca in ne da bi ga spremenil, preveriti, ali ima ta izdelek funkcije, ki se mu pripisujejo v oglaševalskih navedbah iz oglaševalskih letakov tega distributerja, čeprav je te navedbe distributerju dal na voljo proizvajalec izdelka, so navedene tudi na embalaži izdelka in jih isti distributer prevzema brez sprememb.
36. Na eni strani člen 6(1) in (3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1223/2009 določa vrsto obveznosti za distributerje kozmetičnih izdelkov. Na drugi strani člen 20(1) te uredbe zlasti določa, da se kozmetičnim izdelkom pri oglaševanju ne smejo z uporabo besedil, imen, blagovnih znamk, slik ter simboličnih oznak pripisovati značilnosti ali funkcije, ki jih v resnici nimajo. Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da je tako v primeru oglaševanja iz postopka v glavni stvari.
37. Postavlja se torej vprašanje, komu se ta prepoved nalaga in, natančneje, ali je distributer dolžan zagotoviti spoštovanje te določbe, če zgolj prevzema oglaševalske navedbe proizvajalca, ne da bi jih spremenil.
1. Določitev osebe, odgovorne za spoštovanje člena 20(1) Uredbe št. 1223/2009
38. Uredba št. 1223/2009 v skladu s svojim členom 1 določa pravila, „s katerimi morajo biti skladni vsi kozmetični izdelki, dostopni na trgu, da se zagotovi delovanje notranjega trga in visoka raven varovanja zdravja ljudi“.
39. V ta namen Uredba št. 1223/2009 določa, da mora biti za vsak kozmetični izdelek določena odgovorna oseba in da ta odgovorna oseba za vsak kozmetični izdelek, ki je dan na trg, zagotovi skladnost z ustreznimi obveznostmi, določenimi v tej uredbi.(4) Poleg tega iz člena 5 navedene uredbe nedvoumno izhaja, da odgovorne osebe zagotovijo skladnost s členom 20 te uredbe.
40. Vendar člen 4(3) Uredbe št. 1223/2009 za odgovorno osebo za kozmetični izdelek, proizveden v Uniji, ki ni bil nato izvožen in ponovno uvožen, določa proizvajalca s sedežem v Uniji. Distributer se šteje za odgovorno osebo le, če da na trg kozmetični izdelek s svojim imenom ali pod svojo blagovno znamko ali če izdelek, ki je že na trgu, spremeni tako, da to vpliva na skladnost z veljavnimi zahtevami.(5) Kot navaja predložitveno sodišče, v postopku v glavni stvari ni tako.
41. Tako je treba v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, v katerem distributer od proizvajalca prevzame oglaševalske navedbe v zvezi z izdelkom, za katerega omogoči dostop na trgu, ne da bi ga spremenil, za odgovorno osebo, za katero velja prepoved, da pri oglaševanju kozmetičnim izdelkom pripisuje funkcije, ki jih ti nimajo, šteti proizvajalca, ne pa distributerja.
2. Obseg obveznosti distributerja
42. Vendar se postavlja vprašanje, ali je zgolj zaradi tega mogoče izključiti, da bi prepoved pripisovanja lastnosti kozmetičnim izdelkom pri oglaševanju, ki jih ti izdelki nimajo, veljala tudi za distributerja. Čeprav ta ni odgovorna oseba, omogoča dostop kozmetičnega izdelka na trgu pod imenom ali blagovno znamko proizvajalca, ne da bi ga spremenil, in prevzema oglaševalske navedbe proizvajalca, zato bi lahko bil zavezan preveriti njihovo resničnost.
43. Kot namreč navajajo stranke v pisnih stališčih, člen 6 Uredbe št. 1223/2009 določa vrsto obveznosti za distributerje, zato je treba ugotoviti, ali je med njimi obveznost zagotavljanja spoštovanja člena 20(1) te uredbe.
44. Za odgovor na to vprašanje bom v skladu z ustaljeno sodno prakso v nadaljevanju te določbe razložil ob upoštevanju njihovega besedila, konteksta, v katerem se uporabljajo, ter ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del so.(6)
a) Jezikovna razlaga
45. Najprej, navajam, da člen 6(1) Uredbe št. 1223/2009 distributerjem v okviru njihovih dejavnosti nalaga, da pri omogočanju dostopnosti kozmetičnega izdelka na trgu ravnajo „s potrebno skrbnostjo v zvezi z veljavnimi zahtevami“. Poleg tega člen 6(3) te uredbe določa, da kadar distributerji menijo ali utemeljeno domnevajo, da kozmetični izdelek ni skladen z zahtevami iz te uredbe, lahko omogočijo dostopnost izdelka na trgu šele po tem, ko je skladen z veljavnimi zahtevami.
46. Ti določbi se uporabljata za oglaševanje kozmetičnega izdelka s strani distributerja. Šteti bi bilo namreč treba, da oglaševanje kozmetičnega izdelka, ki ga distributer da na trg, spada v okvir njegovih dejavnosti, saj gre za njegovo običajno dejavnost. Poleg tega zahteve iz člena 20(1) Uredbe št. 1223/2009 nedvomno spadajo med „veljavne zahteve“, na katere napotujejo določbe o obveznostih distributerjev.
47. Vendar, kot trdi Komisija, besedilo člena 6 Uredbe št. 1223/2009 distributerjem nikakor ne nalaga splošne obveznosti, da preverijo, ali se z oglaševalskimi navedbami proizvajalca zadevnemu izdelku pripisujejo lastnosti, ki jih dejansko ima.
48. Nasprotno, s členom 6(3) Uredbe št. 1223/2009 je ta obveznost izrecno omejena na položaje, v katerih distributerji menijo ali utemeljeno domnevajo, da izdelek ni skladen z zahtevami iz te uredbe. Kot je v podobnem položaju(7) v sklepnih predlogih v zadevi Dürr Dental(8) poudaril generalni pravobranilec D. Spielmann in kot je nato razsodilo Sodišče(9), iz besedila te določbe izhaja, da mora distributer zagotoviti skladnost s členom 20(1) navedene uredbe in torej preveriti oglaševalske navedbe proizvajalca, ki jih prevzema, le, če se zaveda težave glede skladnosti izdelka s to določbo(10).
49. Podobno člen 6(2) Uredbe št. 1223/2009 določa obveznost distributerjev, da opravijo nekatera preverjanja, preden omogočijo dostop kozmetičnega izdelka na trgu. Vendar so ta preverjanja taksativno našteta in se nanašajo na natančne značilnosti proizvoda (označevanje, zahteve glede jezika in rok trajanja izdelka). Gre torej za tehnične podatke, ki jih je mogoče zlahka preveriti. Nikakor se ne nanašajo na pravilnost oglaševalskih navedb proizvajalca, katerih preverjanje bi od distributerja zahtevalo določeno stopnjo raziskovanja in strokovnega znanja, ki ju ta nima nujno na voljo.(11)
50. Zato bi moral distributer te oglaševalske navedbe preveriti le, če obstajajo konkretne okoliščine, zaradi katerih bi lahko menil ali utemeljeno domneval, da niso pravilne, da bi tako zagotovil skladnost izdelka, dostopnega na trgu, z zahtevami iz člena 20(1) Uredbe št. 1223/2009.
51. Taka razlaga je po mojem mnenju podprta s sistematično in teleološko razlago teh določb.
b) Sistematična razlaga
52. Kot je navedel generalni pravobranilec D. Spielmann v sklepnih predlogih v zadevi Dürr Dental (C‑10/24, EU:C:2025:697), se je za določitev obsega obveznosti distributerjev lahko primerno sklicevati na „Modri vodnik“ za izvajanje predpisov EU o proizvodih 2022(12). Čeprav namreč ta instrument ni pravno zavezujoč, zagotavlja koristne elemente za razlago upoštevnih določb prava Unije(13) in tako pomeni smernice.
53. V Modrem vodniku je tako pojasnjeno, da se skrbno ravnanje „[n]anaša na raven presoje, skrbnosti, preudarnosti, odločnosti in delovanja, ki se lahko razumno pričakuje od osebe v posameznih okoliščinah“.(14) Obseg obveznosti skrbnega ravnanja distributerja, kot je določena v členu 6(1) Uredbe št. 1223/2009, se torej – kot trdi Komisija – meri glede na to, kar se lahko razumno pričakuje od distributerja v danih okoliščinah.
54. Zato menim – tako kot generalni pravobranilec D. Spielmann v sklepnih predlogih v zadevi Dürr Dental – da dolžnost skrbnega ravnanja iz člena 6(1) Uredbe št. 1223/2009 v povezavi z njenim členom 6(3) pomeni, da se od distributerjev zahteva določena previdnost, preden se omogoči dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu.
55. Povedano drugače, obveznost, ki jim je naložena, je drugačna od obveznosti odgovorne osebe. Distributerjem ni treba aktivno raziskovati, ali kozmetični izdelek izpolnjuje zahteve iz Uredbe št. 1223/2009 in torej ali je oglaševalska navedba v skladu s členom 20(1) te uredbe. Vendar ne smejo prezreti morebitne neskladnosti nekaterih oglaševalskih navedb s to določbo, če zaradi konkretne okoliščine zadeve menijo ali utemeljeno domnevajo, da te navedbe niso pravilne.
56. Po mojem mnenju je taka razlaga skladna z jasno razdelitvijo odgovornosti, ki jo določa Uredba št. 1223/2009. Tako je vedno odgovorna oseba tista, ki mora zagotoviti skladnost izdelkov z zahtevami iz te uredbe in torej poskrbeti, da oglaševalske navedbe niso v nasprotju s členom 20(1) te uredbe. Take odgovornosti nima distributer, ki mora biti pri omogočanju dostopnosti kozmetičnega izdelka na trgu zgolj previden, da tega ne stori za kozmetične izdelke, za katere glede na okoliščine posameznega zadeve meni ali utemeljeno domneva, da niso skladni.
c) Teleološka razlaga
57. Cilji Uredbe št. 1223/2009 po mojem mnenju potrjujejo razlago člena 6(1) in (3) te uredbe, v skladu s katero bi moral distributer oglaševalske navedbe preveriti le, če obstajajo konkretne okoliščine, zaradi katerih bi lahko menil ali utemeljeno domneval, da niso pravilne, da bi tako zagotovil skladnost izdelka, dostopnega na trgu, z zahtevami iz člena 20(1) te uredbe.
58. V členu 1 Uredbe št. 1223/2009 sta navedena dva cilja te uredbe: gre za zagotavljanje delovanja notranjega trga in zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja ljudi.
59. Jasna razdelitev odgovornosti med različnimi subjekti in torej med proizvajalci in distributerji se mi zdi primerna za izpolnitev ne le cilja varovanja zdravja ljudi, temveč tudi cilja dobrega delovanja notranjega trga. Kot namreč trdita družba GUT GEKAUFT in Komisija, ne bi bilo logično, če bi bili distributerji vzporedno s proizvajalci sistematično odgovorni za skladnost oglaševalskih navedb z zahtevami iz Uredbe št. 1223/2009.
60. Prvič, proizvajalci so najbolj primerni za zagotavljanje skladnosti kozmetičnih izdelkov, in sicer zaradi njihovega znanja v zvezi z njimi in torej za zagotovitev, da oglaševalske navedbe, ki jih posredujejo distributerjem, ustrezajo lastnostim izdelka, tako da so potrošniki natančno obveščeni o njihovih učinkih.
61. Drugič, napor, ki bi ga zahtevala obveznost sistematičnega preverjanja skladnosti oglaševalskih navedb, prevzetih od proizvajalcev, bi bil nesorazmeren tako za majhne distributerje, ki nimajo potrebnih sredstev, kot za velike distributerje, ki tržijo veliko število izdelkov. Poleg tega bi to pripeljalo do tega, da bi se isto preverjanje opravljalo večkrat vzporedno, čeprav ga je proizvajalec že opravil.
62. Vendar čeprav se s ciljem varovanja zdravja ljudi zahteva, da so za skladnost s členom 20(1) Uredbe št. 1223/2009 sistematično odgovorni le proizvajalci, se z njim zahteva tudi, da lahko distributerji, ki prevzemajo oglaševalske navedbe proizvajalca, v manjši meri in glede na konkretne okoliščine izpolnijo skladnost teh navedb z zahtevami iz te uredbe. Po mojem mnenju bi bilo v nasprotju s tem ciljem, če bi se distributerju dovolilo, da omogoči dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu, pri čemer prevzame zavajajoče oglaševalske navedbe proizvajalca, čeprav je zaradi konkretnih okoliščin menil ali utemeljeno domneval, da niso bile v skladu s to določbo.
63. V teh okoliščinah menim, da je treba člen 6(1) in (3) Uredbe št. 1223/2009 v povezavi s členom 20(1) te uredbe razlagati tako, da mora distributer, ki omogoči dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu pod imenom ali blagovno znamko proizvajalca in ne da bi ga spremenil, preveriti, ali ima ta izdelek funkcije, ki se mu pripisujejo v oglaševalskih navedbah iz oglaševalskih letakov tega distributerja, čeprav je te navedbe distributerju dal na voljo proizvajalec izdelka, so navedene tudi na embalaži izdelka in jih isti distributer prevzema brez sprememb, kadar zaradi konkretnih okoliščin meni ali utemeljeno domneva, da niso v skladu z zahtevami iz te uredbe.
64. Da bi predložitvenemu sodišču zagotovili koristen odgovor, je treba pojasniti še, katere okoliščine bi bilo treba šteti za take, da bi zaradi njih distributer lahko menil ali utemeljeno domneval, da oglaševalske navedbe, ki jih je posredoval proizvajalec, niso skladne in bi zato privedle do nastanka obveznosti distributerja za preverjanje.
3. Nastanek obveznosti distributerja za preverjanje
65. V skladu s členom 6(1) in (3) Uredbe št. 1223/2009 mora distributer preveriti resničnost oglaševalskih navedb le, če meni ali utemeljeno domneva, da niso v skladu z določbami iz člena 20(1) te uredbe. Kot sem poudaril v točki 49 teh sklepnih predlogov, pri čemer sem sledil generalnemu pravobranilcu D. Spielmannu, to pomeni, da se distributer zaveda težave glede skladnosti zadevnega oglaševanja z določbami člena 20(1) te uredbe.
66. Niti v besedilu niti v sobesedilu člena 6(3) Uredbe št. 1223/2009 ni pojasnjeno, kakšna je raven zavedanja, ki se pričakuje od distributerja za nastanek njegove obveznosti preverjanja skladnosti oglaševalskih navedb, ki jih prevzema od proizvajalca. Iz besedila namreč izhaja le, da mora za to, da bi moral opraviti to preverjanje, „meni[ti] ali utemeljeno domnev[ati], da te navedbe niso skladne.
67. Res je, da ti izrazi bolj nakazujejo subjektivni element pri distributerju. Vendar po mojem mnenju sklicevanje na potrebo, da distributer „men[i] ali utemeljeno domnev[a]“, da oglaševalske navedbe niso skladne z zahtevami iz Uredbe št. 1223/2009, kot v obravnavani zadevi, omogoča zlasti, da mora distributer te navedbe preveriti, če je dejansko seznanjen z neskladnostjo (če „meni“) in kadar se zdi očitno, da je razumno pozoren distributer ne bi mogel prezreti („utemeljeno“ domneva).
68. Po mojem mnenju je namreč očitno, da zavedanje distributerja o neskladnosti z zahtevami Uredbe št. 1223/2009, ki je po svoji naravi subjektivno, vedno izhaja iz kombinacije objektivnih elementov. Tako je po mojem mnenju obveznost distributerja za preverjanje pogojena z obstojem konkretnih indicev, na podlagi katerih lahko distributer meni ali utemeljeno domneva, da oglaševalske navedbe, ki jih je posredoval proizvajalec, niso pravilne.
69. V zvezi s tem so, najprej, v Modrem vodniku podane nekatere usmeritve. Kar zadeva dolžnost skrbnega ravnanja distributerja, je v tem vodniku navedeno, da „mora biti sposoben prepoznati proizvode, ki očitno niso skladni z zahtevami“(15). Čeprav namreč distributerju ni treba aktivno raziskovati, ali so oglaševalske navedbe, ki jih je posredoval proizvajalec, v skladu s členom 20(1) Uredbe št. 1223/2009, menim, da bi te preveritve kljub temu moral opraviti, kadar je očitno, da to morda ni tako.(16)
70. Tako bi moral distributer na podlagi neresničnih ali nedvomno neverjetnih trditev o lastnostih kozmetičnega izdelka po mojem mnenju preveriti, ali navedbe, ki jih prevzame od proizvajalca, izpolnjujejo zahteve iz člena 20(1) Uredbe št. 1223/2009.
71. Dalje, po mojem mnenju bi moral distributer preveriti resničnost oglaševalskih navedb, ki jih je prevzel od proizvajalca, kadar se sooči z oprijemljivimi elementi, ki dokazujejo, da zadevni izdelek nima zatrjevanih lastnosti. To bi moralo veljati zlasti takrat, kadar je s strani znatnega števila potrošnikov po uporabi zadevnega kozmetičnega izdelka obveščen o neobstoju oglaševanega učinka.
72. Nazadnje, postavlja se vprašanje, ali je v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, opomin distributerju, naj preneha razširjati zavajajoče oglaševalske navedbe, element, na podlagi katerega lahko ta distributer meni ali utemeljeno domneva, da navedene navedbe niso pravilne.
73. Menim, da bi to moralo biti tako, če so v uradnem opominu navedeni razlogi, iz katerih bi bilo treba šteti, da oglaševalske navedbe, ki jih je prevzel distributer, niso v skladu s členom 20(1) Uredbe št. 1223/2009,(17) in če se poleg tega ti razlogi na prvi pogled ne zdijo povsem neutemeljeni. V takem položaju je distributer namreč opozorjen na morebitno nezdružljivost oglaševalskih navedb z zahtevami iz te uredbe, ki je ne more veljavno prezreti, če opomin pri distributerju, ki ima dolžnost skrbnega ravnanja, vzbuja dvom o njihovi skladnosti.
74. Vsekakor bo moralo predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve ugotoviti, ali je distributer imel na voljo elemente, na podlagi katerih bi lahko menil ali utemeljeno domneval o neskladnosti oglaševalskih navedb, ki jih je brez sprememb prevzel od proizvajalca, z določbami iz Uredbe št. 1223/2009.
B. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
75. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(4) Direktive 2005/29 razlagati tako, da člen 6(1) in (3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1223/2009 nasprotuje temu, da se oglaševanje kozmetičnega izdelka, ki ga opravlja distributer in ki ga ta brez sprememb prevzame od proizvajalca, ki vsebuje zavajajoče navedbe o lastnostih sestavnega dela tega izdelka, šteje za nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5(1) in (4)(a) ter člena 6(1)(b) te direktive.
76. Povedano drugače, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 4(6) ter člen 6(1) in (3), prvi pododstavek, Uredbe št. 1223/2009, ki urejata obveznosti distributerjev kozmetičnih izdelkov, kot lex specialis izključujeta uporabo določb Direktive 2005/29 v zvezi s prepovedjo zavajajočih poslovnih praks za te distributerje.
77. Namen Direktive 2005/29 je določiti enotna pravila v zvezi z nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov, da bi se prispevalo k pravilnemu delovanju notranjega trga in da bi se dosegla visoka raven varstva potrošnikov.(18)
78. Ta direktiva tako določa enotno splošno prepoved tistih nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov.(19) Zanjo je značilno široko področje uporabe, saj je pojem „poslovne prakse“ opredeljen s posebej široko formulacijo, pri čemer morajo biti tako opredeljene prakse poslovne, torej jih morajo izvajati trgovci, poleg tega pa morajo biti neposredno povezane s promocijo, prodajo ali dobavo njihovih proizvodov potrošnikom.(20)
79. V teh okoliščinah dejstvo, da distributer v oglasnem letaku oglašuje lastnosti kozmetičnega izdelka, nedvomno pomeni tržno prakso v smislu Direktive 2005/29. Poleg tega iz tega izhaja, da ta direktiva za distributerje določa obveznost, da se vzdržijo zavajajoče poslovne prakse, pri čemer ni pogoja, v skladu s katerim bi morali distributerji „meniti“ ali „utemeljeno domnevati“, da so oglaševane navedbe zavajajoče, kot je ta iz člena 6(1) in (3) Uredbe št. 1223/2009.
80. Povedano drugače, dejstvo, da distributer od proizvajalca prevzame oglaševalske navedbe, ne da bi jih spremenil, bi lahko – kadar se s temi navedbami izdelkom pripisujejo lastnosti, ki jih nimajo – spadalo na področje uporabe prepovedi zavajajočih poslovnih praks, kot so določene v členu 6(1)(b) Direktive 2005/29, čeprav pogoji iz člena 6(1) in (3) Uredbe št. 1223/2009 niso izpolnjeni.
81. Zato je treba ugotoviti, ali se te določbe Direktive 2005/29 in Uredbe št. 1223/2009 lahko uporabljajo vzporedno.
82. V zvezi s tem člen 3(3) Direktive 2005/29 določa, da se ta direktiva uporablja brez poseganja v določbe Unije o varnosti in zdravju izdelkov, medtem ko člen 3(4) te direktive vsebuje „klavzulo o izključitvi“(21), v skladu s katero „[v] primeru nasprotja med določbami te direktive in drugimi pravili [Unije], ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo za te posebne vidike“(22). Kot je Sodišče ugotovilo v podobnem okviru, ti posebni vidiki spadajo izključno na področje uporabe določb Uredbe št. 1223/2009 le pod dvema pogojema, in sicer, prvič, če Uredba št. 1223/2009 ureja posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, in drugič, če obstaja nasprotje med to uredbo in določbami navedene direktive.(23)
83. Po mojem mnenju in kot trdi Komisija se Uredba št. 1223/2009 ne nanaša le na zdravje in varnost izdelkov, ampak so njene določbe o obveznostih distributerjev tudi pravila, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks. Natančneje, člen 6(1) in (3) ter člen 20(1) te uredbe določata obseg obveznosti, ki jih imajo distributerji na področju oglaševanja kozmetičnih izdelkov, in ju je zato treba šteti za posebno pravilo v primerjavi s splošnimi pravili o zavajajočih poslovnih praksah iz Direktive 2005/29.
84. Tako je treba še ugotoviti, ali v skladu s členom 3(4) Direktive 2005/29 obstaja nasprotje med temi določbami, zaradi česar bi morala Uredba št. 1223/2009 imeti prednost.
85. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba domnevati, da obstaja nasprotje v smislu člena 3(4) Direktive 2005/29 le, če med zadevnimi določbami obstaja razmerje, ki presega zgolj neenotnost ali manjšo različnost in iz katerega izhaja razhajanje, ki ga ni mogoče premostiti s kombinirano formulacijo, ki bi omogočila soobstoj dveh položajev, ne da bi ju bilo treba izkrivljati.(24) Tako nasprotje torej obstaja le, če so z določbami, ki niso iz te direktive, pri urejanju posebnih vidikov nepoštenih poslovnih praks trgovcem brez kakršnega koli manevrskega prostora naložene obveznosti, ki niso združljive s temi, ki so določene v tej direktivi.(25)
86. Naj navedem, da je cilj Direktive 2005/29 zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in v ta namen v interesu potrošnikov zagotoviti učinkovit boj proti nepoštenim poslovnim praksam.(26) Namen člena 6(1) te direktive je prav zagotoviti ustrezno varstvo potrošnikov glede informacij, ki so jim posredovane prek oglaševanja izdelka. Podobno je cilj Uredbe št. 1223/2009 zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi, zlasti s preprečevanjem, da bi informacije o kozmetičnih izdelkih, ki so jim posredovane, potrošnike zavedle.(27)
87. Kot v pisnem stališču trdi Komisija, se z Direktivo 2005/29 in Uredbo št. 1223/2009 torej uresničuje skupni cilj, ki je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov pred zavajajočimi informacijami.
88. Vendar se mi taka ugotovitev ne zdi zadostna za to, da bi lahko sistematično izključili obstoj nasprotja med obveznostmi distributerja v zvezi z oglaševalskimi navedbami glede kozmetičnih izdelkov na podlagi Direktive 2005/29 na eni strani in Uredbe št. 1223/2009 na drugi strani.
89. Po mojem mnenju obveznosti, ki se distributerjem na področju oglaševanja nalagajo z Uredbo št. 1223/2009 na eni strani in Direktivo 2005/29 na drugi strani, pomenijo ravno razhajanje, ki ga ni mogoče premostiti s kombinirano formulacijo, njuna vzporedna uporaba pa bi členu 6(1) in (3) ter členu 20(1) te uredbe odvzela polni učinek, če je distributer ravnal v skladu z zadnjenavedenima določbama.
90. Kot je namreč razvidno iz moje analize prvega vprašanja za predhodno odločanje, Uredba št. 1223/2009 natančno opredeljuje obveznosti distributerjev na področju oglaševanja in določa, da so ti odgovorni za objavo oglasa, ki je v nasprotju s členom 20(1) te uredbe, le v položaju, ko menijo ali utemeljeno domnevajo, da oglaševalske navedbe, prevzete od proizvajalca, niso v skladu s to uredbo.(28) S tem se je zakonodajalec odločil, da omeji obseg obveznosti distributerjev na tem področju, in sicer tako, da jih razlikuje od obveznosti proizvajalcev, ki so v prvi vrsti odgovorni za kršitve člena 20(1) navedene uredbe.
91. Določbe Direktive 2005/29 kot take pa distributerjem nalagajo brezpogojno prepoved zavajajočih oglasov, prevzetih od proizvajalcev.
92. Povedano drugače, zaradi različnega obsega obveznosti distributerjev, določenih z Uredbo št. 1223/2009 in Direktivo 2005/29, bi se lahko ravnanje distributerja v primeru vzporedne uporabe te uredbe in te direktive štelo, da je v nasprotju z določbami zadnjenavedene, čeprav bi bilo v skladu z določbami navedene uredbe.
93. S tako sočasno uporabo bi se nujno odvzel polni učinek razmejitvi obveznosti distributerjev, ki jo je zakonodajalec želel doseči z Uredbo št. 1223/2009, in izničil učinek teh obveznosti, čeprav ta uredba ureja posebne vidike nepoštenih poslovnih praks.
94. Zato menim, da kadar distributer, ki prevzame oglaševalske navedbe od proizvajalca, ravna v skladu z zahtevami iz Uredbe št. 1223/2009, obstaja nasprotje med členom 6(1) in (3) ter členom 20(1) te uredbe in določbami Direktive 2005/29. Iz člena 3(4) te direktive pa je jasno razvidno, da bi morala v takem položaju prevladati pravila navedene uredbe.
95. To velja še toliko bolj, ker je iz uvodne izjave 4 Uredbe št. 1223/2009 razvidno, da je ta uredba namenjena celoviti harmonizaciji veljavnih pravil v Uniji, in ker je Sodišče večkrat razsodilo, da iz razlage vseh določb te uredbe, zlasti njenega člena 1 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 3 in 4, izhaja, da je navedena uredba namenjena celoviti harmonizaciji veljavnih pravil v Uniji, da bi se vzpostavil notranji trg za kozmetične izdelke ob zagotavljanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi.(29)
96. Vendar je drugače v primeru, v katerem distributer, ki prevzame oglaševalske navedbe proizvajalca, ne da bi jih preveril, krši zahteve iz člena 6(1) in (3) Uredbe št. 1223/2009, ker glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve meni ali utemeljeno domneva, da te navedbe niso v skladu s členom 20(1) te uredbe.
97. Člen 6(1)(b) Direktive 2005/29 namreč prepoveduje zavajajoča ravnanja gospodarskih subjektov na področju oglaševanja, kar nujno vključuje prakse iz člena 20(1) Uredbe št. 1223/2009, katerih spoštovanje mora distributer morda preveriti v skladu s členom 6(1) in (3) te uredbe. S tem je po mojem mnenju praksa distributerja, ki je v nasprotju s členom 6(1) in (3) te uredbe, tudi v nasprotju s členom 6(1)(b) te direktive. Povedano drugače – kot je Komisija zatrdila na obravnavi – distributer lahko s tem, da prevzame oglaševalske navedbe proizvajalca, ne da bi jih preveril, hkrati krši določbe navedene uredbe in določbe navedene direktive.
98. V takem položaju pogoj, ki se nanaša na obstoj nasprotja med določbami Direktive 2005/29 in določbami Uredbe št. 1223/2009, ni izpolnjen, tako da jih je po mojem mnenju mogoče uporabljati vzporedno.
99. Enako velja tudi, kadar distributer kozmetičnega izdelka uporablja prakso, ki je v nasprotju z določbami Direktive 2005/29, vendar ni zajeta z Uredbo št. 1223/2009. Čeprav je sicer res, da zadnjenavedena uredba celovito harmonizira veljavna pravila v Uniji v zvezi s kozmetičnimi izdelki, se obseg te harmonizacije nanaša le na ravnanja gospodarskih subjektov, na katera se nanaša ta uredba. Povedano drugače, določbe navedene uredbe ne zajemajo izčrpno obveznosti distributerjev, ki ne spadajo na njeno področje uporabe in ki jih je mogoče naložiti na podlagi drugih instrumentov prava Unije.
100. Zato je treba člen 3(4) Direktive 2005/29 razlagati tako, da:
– nasprotuje temu, da bi se ravnanje distributerja, ki razširja oglas za kozmetični izdelek, ki ga je brez sprememb prevzel od proizvajalca in ki je v skladu s členom 6(1) in (3) ter členom 20(1) Uredbe št. 1223/2009, štelo za „nepošteno poslovno prakso“ v smislu člena 5(1) in (4)(a) ter člena 6(1)(b) te direktive, in
– ne nasprotuje temu, da bi se ravnanje distributerja, ki razširja oglas za kozmetični izdelek, ki ga je brez sprememb prevzel od proizvajalca, pri čemer krši svoje obveznosti iz člena 6(1) in (3) ter člena 20(1) te uredbe, štelo za „nepošteno poslovno prakso“ v smislu člena 5(1) in (4)(a) ter člena 6(1)(b) navedene direktive.
V. Predlog
101. Glede na zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) odgovori tako:
1. Člen 6(1) in (3) ter člen 20(1) Uredbe (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o kozmetičnih izdelkih
je treba razlagati tako, da
mora distributer, ki omogoči dostopnost kozmetičnega izdelka na trgu pod imenom ali blagovno znamko proizvajalca in ne da bi ga spremenil, preveriti, ali ima ta izdelek funkcije, ki se mu pripisujejo v oglaševalskih navedbah iz oglaševalskih letakov tega distributerja, čeprav je te navedbe distributerju dal na voljo proizvajalec izdelka, so navedene tudi na embalaži izdelka in jih isti distributer prevzema brez sprememb, kadar zaradi konkretnih okoliščin meni ali utemeljeno domneva, da niso v skladu z zahtevami iz Uredbe št.1223/2009, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
2. Člen 3(4) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)
je treba razlagati tako, da:
– nasprotuje temu, da bi se ravnanje distributerja, ki razširja oglas za kozmetični izdelek, ki ga je brez sprememb prevzel od proizvajalca in je v skladu s členom 6(1) in (3) ter členom 20(1) Uredbe št. 1223/2009, štelo za „nepošteno poslovno prakso“ v smislu člena 5(1) in (4)(a) ter člena 6(1)(b) Direktive 2005/29, in
– ne nasprotuje temu, da bi se ravnanje distributerja, ki razširja oglas za kozmetični izdelek, ki ga je brez sprememb prevzel od proizvajalca, pri čemer krši svoje obveznosti iz člena 6(1) in (3) ter člena 20(1) te uredbe, štelo za „nepošteno poslovno prakso“ v smislu člena 5(1) in (4)(a) ter člena 6(1)(b) te direktive.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 (UL 2009, L 342, str. 59).
3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22).
4 Člen 4(1) Uredbe št. 1223/2009.
5 Člen 4(6) Uredbe št. 1223/2009.
6 Sodbe z dne 17. novembra 1983, Merck (292/82, EU:C:1983:335, točka 12); z dne 22. decembra 2022, Sambre & Biesme in Commune de Farciennes (C‑383/21 in C‑384/21, EU:C:2022:1022, točka 54); z dne 15. januarja 2026, AVR-Afvalverwerking (C‑692/23, EU:C:2026:4, točka 37), in Ambito territoriale di caccia Ancona 2 (C‑615/24, EU:C:2026:10, točka 23).
7 Ta zadeva se je nanašala na določitev obsega obveznosti distributerja na podlagi člena 14(2) Uredbe (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o medicinskih pripomočkih, spremembi Direktive 2001/83/ES, Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe (ES) št. 1223/2009 ter razveljavitvi direktiv Sveta 90/385/EGS in 93/42/EGS (UL 2017, L 117, str. 1), ki določa, da „če distributer meni ali utemeljeno domneva, da pripomoček ni skladen z zahtevami iz te uredbe, ne sme omogočiti, da bi bil dostopen na trgu, dokler ni skladen z zahtevami“. Zlasti se je nanašala na vprašanje, ali mora distributer preveriti, ali je treba pripomoček, katerega dostopnost na trgu omogoča, šteti za medicinski pripomoček, če je proizvajalec ta pripomoček uvrstil na področje uporabe Direktive 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o strojih in spremembah Direktive 95/16/ES (UL 2006, L157, str. 24) in ne na področje uporabe Uredbe 2017/745.
8 C‑10/24, EU:C:2025:697.
9 Sodba z dne 4. junija 2026, Dürr Dental (C‑10/24, EU:C:2026:443, točka 34).
10 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca D. Spielmanna v zadevi Dürr Dental (C‑10/24, EU:C:2025:697, točka 53).
11 Glej v zvezi s tem točki 61 in 62 teh sklepnih predlogov.
12 Obvestilo Komisije (UL 2022, C 247, str. 1, v nadaljevanju: modri vodnik).
13 Sodba z dne 13. marca 2025, Cassella-med in MCM Klosterfrau (C‑589/23, EU:C:2025:173, točka 40).
14 Modri vodnik, str. 41.
15 Modri vodnik, Priloga 5, str. 151.
16 To izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča v zadevi Dürr Dental v zvezi z opredelitvijo izdelka s strani proizvajalca, v kateri je Sodišče razsodilo, da „bi bilo mogoče kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja ugotoviti le, kadar je napaka v opredelitvi očitna“. Glej sodbo z dne 4. junija 2026, Dürr Dental (C‑10/24, EU:C:2026:443, točka 39).
17 V zvezi s tem glej sodbo z dne 4. junija 2026, Dürr Dental (C‑10/24, EU:C:2026:443, točka 70).
18 Sodbi z dne 26. oktobra 2016, Canal Digital Danmark (C‑611/14, EU:C:2016:800, točka 25), in z dne 25. julija 2018, Dyson (C‑632/16, EU:C:2018:599, točka 28).
19 Uvodna izjava 11 Direktive 2005/29.
20 Sodba z dne 25. julija 2018, Dyson (C‑632/16, EU:C:2018:599, točka 30).
21 Sodba z dne 24. februarja 2022, A in drugi (Zavarovalne pogodbe „unit-linked“) (C‑143/20 in C‑213/20, EU:C:2022:118, točka 136).
22 Člen 3(4) Direktive 2005/29.
23 Glej po analogiji sodbo z dne 30. aprila 2026, Lidl Italia (Nepoštene poslovne prakse v zvezi z živili) (C‑301/25, v nadaljevanju: sodba Lidl Italia, EU:C:2026:357, točka 28).
24 Sodba Lidl Italia (točka 33) in sodba z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia (C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710, točka 60).
25 Sodba Lidl Italia (točka 33) in sodba z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia (C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710, točka 61).
26 Sodba Lidl Italia (točka 34) in sodba z dne 30. januarja 2025, Trenitalia (C‑510/23, EU:C:2025:41, točka 33).
27 Glej v tem smislu sodbo Lidl Italia (točka 35).
28 Razen če jih ni mogoče šteti za „odgovorno osebo“ na podlagi člena 4(6) Uredbe št. 1223/2009. V zvezi s tem glej točko 41 teh sklepnih predlogov.
29 Sodbi z dne 17. decembra 2020, A. M. (Označevanje kozmetičnih izdelkov) (C‑667/19, EU:C:2020:1039, točka 27) in z dne 15. septembra 2022, Fédération des entreprises de la beauté (C‑4/21, EU:C:2022:681, točke 33, 53, 61 in 66).