Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 16. julija 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Direktiva 2000/31/ES – Člen 1(5) – Področje uporabe – Izključitev dejavnosti igralništva – Oglaševanje igralništva – Gostiteljstvo takega oglaševanja – Člen 14 – Ureditev odgovornosti ponudnikov storitev gostiteljstva – Aktivna vloga – Poslovna pogodba, sklenjena med ponudnikom storitev gostiteljstva in prejemnikom storitve “

V zadevi C‑421/24,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija) z odločbo z dne 11. junija 2024, ki je na Sodišče prispela 14. junija 2024, v postopku

Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (AGCOM)

proti

Google Ireland Ltd,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika drugega senata, F. Schalin, M. Gavalec in Z. Csehi, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodna tajnica: E. Sartori, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. septembra 2025,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Google Ireland Ltd F. Angeloni, A. Bellan, M. Berliri in G. Gelera, avvocati,

– za italijansko vlado S. Fiorentino, agent, skupaj z R. Guizzi in F. Varrone, avvocati dello Stato,

– za belgijsko vlado C. Jacob in L. Van den Broeck, agentki, skupaj z V. Ramogninom, avocat, ter R. Verbekejem in P. Vlaemminckom, advocaten,

– za češko vlado A. Edelmannová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

– za portugalsko vlado P. Barros da Costa, L. Medeiros in A. Silva Coelho, agentke,

– za Evropsko komisijo L. Armati, P. A. Messina in J. Szczodrowski, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. novembra 2025

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(5) in člena 14 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo irskega prava Google Ireland Ltd (v nadaljevanju: Google) in Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (nadzorni organ za komunikacije, Italija) (v nadaljevanju: AGCOM) glede globe, ki jo je ta organ naložil družbi Google zaradi oglaševanja in promocije igralniških spletnih mest.

Pravni okvir

Pravo Unije

3 V uvodnih izjavah 12, 16, 21 in 42 Direktive 2000/31 je navedeno:

„(12) Nekatere dejavnosti je treba izključiti iz področja veljavnosti te direktive, saj svobode opravljanja storitev na teh področjih danes ni mogoče zagotoviti na podlagi Pogodbe ali obstoječe sekundarne zakonodaje; izključitev teh dejavnosti ne posega v mehanizme, ki bi se lahko izkazali za potrebne pri pravilnem delovanju notranjega trga; […]

[…]

(16) Izključitev igralništva s področja uporabe te direktive zajema samo igre na srečo, loterijo in transakcije v zvezi s stavami, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti; direktiva ne ureja nagradnih tekmovanj ali iger, katerih namen je spodbuditi prodajo blaga ali storitev in pri katerih so možna plačila namenjena le nakupu ponujenega blaga ali storitev;

[…]

(21) Z obsegom koordiniranega področja se ne posega v usklajevanje [harmonizacijo] Skupnosti glede storitev informacijske družbe v prihodnosti in prihodnje zakonodaje, sprejete na nacionalni ravni skladno s pravom Skupnosti; koordinirano področje zajema le zahteve v zvezi z dejavnostmi v stalnem dostopu do interneta, na primer obveščanje na spletu, oglaševanje na spletu, nakupovanje na spletu in sklepanje pogodb na spletu, in se ne nanaša na pravne zahteve držav članic glede blaga, na primer na varnostne standarde, obveznosti glede označevanja, neoporečnost blaga ali zahteve držav članic glede dobave ali prevoza blaga, vključno z dobavo zdravil; […]

[…]

(42) Izjeme v zvezi z odgovornostjo se po tej direktivi nanašajo samo na primere, pri katerih se dejavnost ponudnika storitev informacijske družbe omejuje na tehnični proces upravljanja in omogočanja dostopa do komunikacijskega omrežja, po katerem se podatki, ki jih zagotovijo tretji, prenesejo ali začasno shranijo zaradi izboljšanja učinkovitosti prenosa; ta dejavnost je bolj tehnična, samodejna in pasivna, torej ponudnik storitve informacijske družbe ne pozna niti ne more nadzorovati podatkov, ki se prenašajo ali shranjujejo“.

4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Cilji in področje uporabe“, določa:

„1. Cilj te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami.

2. Ta direktiva usklajuje, kolikor je to potrebno za dosego ciljev iz odstavka 1, nekatere nacionalne določbe o storitvah informacijske družbe glede notranjega trga, sedeža ponudnikov storitev, komercialnih sporočil, elektronskih pogodb, odgovornosti posrednikov, kodeksov ravnanja, izvensodnih poravnav sporov, sodnega varstva in sodelovanja med državami članicami.

[…]

5. Ta direktiva se ne uporablja za:

(a) področje obdavčitve,

(b) vprašanja v zvezi s storitvami informacijske družbe, ki jih zajemata direktivi [Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355)] in 97/66/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju telekomunikacij (UL 1998, L 24, str. 1)];

(d) naslednje dejavnosti storitev informacijske družbe:

– dejavnosti notarjev ali podobnih poklicev, če so v neposredni in posebni zvezi z izvajanjem javnih pooblastil,

– zastopanje stranke in varovanje njenih interesov na sodišču,

– dejavnosti igralništva, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, vključno z loterijami in transakcijami v zvezi s stavami.“

5 Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Notranji trg“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1. Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.

2. Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.“

6 Oddelek 4 poglavja II Direktive 2000/31, ki se nanaša na odgovornost posrednih ponudnikov storitev, vsebuje člene od 12 do 15 te direktive. Njen člen 14, naslovljen „Gostiteljstvo“, določa:

„1. Države članice zagotovijo, da ponudnik storitve, če se storitev informacijske družbe nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ni odgovoren za podatek, ki ga je shranil na zahtevo prejemnika storitve, pod pogojem, da:

(a) ponudnik dejansko ne ve za nezakonito dejavnost ali podatek in mu glede odškodninskih zahtevkov niso znana dejstva ali okoliščine, iz katerih je očitno, da gre za nezakonito dejavnost ali podatek,

ali

(b) ponudnik, takoj ko za to izve ali se tega zave, nemudoma ukrepa in odstrani ali onemogoči dostop do podatka.

2. Odstavek 1 se ne uporabi, če prejemnik storitve ukrepa v okviru pooblastil ali pod nadzorom ponudnika.

3. Ta člen ne posega v možnost, da sodišče ali upravni organ skladno s pravnimi sistemi držav članic od ponudnika storitve zahteva ustavitev ali preprečitev kršitve, in tudi ne v možnost, da države članice določijo postopke, ki urejajo odstranitev ali onemogočenje dostopa do podatkov.“

Italijansko pravo

7 Člen 9 decreto-legge n.°87 – Disposizioni urgenti per la dignità dei lavoratori e delle imprese (uredba-zakon št. 87 o uvedbi nujnih določb za dostojanstvo delavcev in podjetij) z dne 12. julija 2018 (GURI št. 61 z dne 13. julija 2018, v nadaljevanju: uredba-zakon št. 87/2018) prepoveduje vsakršno oglaševanje, tudi posredno, v zvezi z igrami ali stavami z denarnimi dobitki in igralništvom, v kateri koli obliki in na katerem koli mediju, vključno s športnimi, kulturnimi ali umetniškimi prireditvami, televizijskimi ali radijskimi oddajami, dnevnimi in periodičnimi tiskanimi mediji, publikacijami na splošno, prikazovalniki ter digitalnimi in telematskimi informacijskimi kanali, vključno s socialnimi mediji. V primeru kršitve te prepovedi se naročitelju, lastniku oddajnega oziroma ciljnega sredstva ali spletnega mesta in organizatorju prireditve, dogodka ali dejavnosti naloži upravna globa v višini 20 % vrednosti sponzorstva ali oglaševanja, ki v nobenem primeru ne sme biti nižja od 50.000 EUR za vsako kršitev.

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

8 AGCOM, italijanski nadzorni organ za komunikacije, je z odločbo z dne 19. julija 2022 družbi Google naložil upravno globo v znesku 750.000 EUR zaradi kršitve člena 9 uredbe-zakona št. 87/2018, ki prepoveduje vsakršno oglaševanje, tudi posredno, v zvezi z igralništvom v kakršni koli obliki in na katerem koli nosilcu.

9 AGCOM je družbi Google očital, da je z videoposnetki, ki jih je objavil ustvarjalec vsebin na petih kanalih spletne platforme za videoposnetke YouTube (v nadaljevanju: platforma YouTube), omogočila promocijo igralniških spletnih mest. Poleg tega so bili na vsakem od teh kanalov prikazani videoposnetki, s katerimi je bil uporabnik, ne glede na svojo starost, pozvan, naj pošlje videoposnetke, ki izkazujejo njegove lastne dobitke, tako da bi lahko ta oblikovalec vsebin proti plačilu, ki bi ga plačal temu uporabniku, razširjal videoposnetke z največjimi doseženimi dobitki. AGCOM je družbi Google poleg naložitve globe odredil, naj s platforme YouTube odstrani 630 videoposnetkov navedenega ustvarjalca vsebin in videoposnetke tega ustvarjalca s podobno vsebino, ki prav tako kršijo prepoved iz člena 9 uredbe-zakona št. 87/2018.

10 Družba Google je zoper to odločbo vložila tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija). Navedeno sodišče je menilo, da družba Google ni kršila določb člena 9 uredbe-zakona št. 87/2018. Navedeno sodišče je namreč storitve, ki jih ponuja platforma YouTube, opredelilo kot storitve gostiteljstva in iz tega sklepalo, da bi morala biti družba Google upravičena do oprostitve odgovornosti, ki je določena z določbami italijanskega prava, s katerimi je prenesen člen 14 Direktive 2000/31.

11 AGCOM je zoper odločbo istega sodišča vložil pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče. AGCOM v utemeljitev te pritožbe trdi, da se Direktiva 2000/31 za oglase iz postopka v glavni stvari ne uporablja, ker člen 1(5) te direktive z njenega področja uporabe izključuje dejavnosti igralništva.

12 Družba Google, nasprotno, trdi, da se navedena direktiva uporablja. Izključitev iz člena 1(5) iste direktive naj se ne bi nanašala na ponudnike storitev gostiteljstva, ampak le na ponudnike storitev igralništva. Poleg tega družba Google meni, da ji kot ponudniku storitev gostiteljstva ni treba preverjati vsebine videoposnetkov, objavljenih na njeni platformi YouTube. V teh okoliščinah naj bi bila z odločbo AGCOM naložena cenzura ter naj bi se omejevali svoboda izražanja uporabnikov te platforme in svoboda opravljanja storitev družbe Google.

13 Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali se Direktiva 2000/31 uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari. Iz uvodne izjave 21, drugi stavek, te direktive naj bi izhajalo, da je treba spletno oglaševanje šteti za spletno dejavnost v smislu te direktive. Tako naj bi bilo iz člena 1(5)(d), tretja alinea, navedene direktive mogoče sklepati, da je zakonodajalec Evropske unije s področja uporabe te direktive želel izključiti vse dejavnosti v sektorju igralništva, vključno z njihovim spletnim oglaševanjem.

14 Če bi Sodišče razsodilo, da se Direktiva 2000/31 uporablja za dejavnost iz postopka v glavni stvari, predložitveno sodišče Sodišču predlaga drugo vprašanje, ki se nanaša na obseg odstopajoče ureditve odgovornosti, ki je določena v členu 14 te direktive.

15 V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali je družba Google lahko upravičena do uporabe te ureditve, glede na to, da je z zadevnim ustvarjalcem vsebin sklenila sporazum o poslovnem partnerstvu („YouTube Partner Program“, v nadaljevanju: poslovno partnerstvo), v okviru katerega naj družba Google ne bi imela zgolj tehnične in nevtralne vloge glede vsebine, naložene na splet. To poslovno partnerstvo naj bi po eni strani določalo delitev prihodkov, ustvarjenih z oglasi, ki se predvajajo pred vsakim videoposnetkom tega ustvarjalca vsebin, ki jih pobere družba Google. Po drugi strani naj bi družba Google neposredno prejemala plačila naročnikov na kanale navedenega ustvarjalca vsebin in naj bi jih nato izplačala temu ustvarjalcu vsebin. Za sklenitev navedenega poslovnega partnerstva naj bi moral navedeni ustvarjalec vsebin izpolnjevati nekatere pogoje, ki jih je določila družba Google. Zlasti naj bi moral preseči pragove glede števila naročnikov in ur ogledov njegovih videoposnetkov. Poleg tega naj bi družba Google pred sklenitvijo takega sporazuma o poslovnem partnerstvu z ustvarjalcem vsebin na platformi YouTube izvajala tudi nadzor nad vsebino videoposnetkov, pri čemer naj bi preučevala tematiko kanala, najbolj gledane ali najnovejše videoposnetke in metapodatke (naslovi, opisi itd.) teh videoposnetkov. Vendar naj ta nadzor ne bi pomenil celovitega nadzora nad vsemi videoposnetki na kanalu.

16 Predložitveno sodišče opozarja, da se člen 14 Direktive 2000/31 uporablja le za ponudnika storitev gostiteljstva, ki ima „nevtralno“ vlogo, ki je zgolj tehnična. Po mnenju navedenega sodišča pa glede na nadzor nad vsebino ustvarjalcev, ki ga opravlja družba Google, in „optimizacijo“ poslovne dejavnosti teh ustvarjalcev z delitvijo prihodkov z njimi ni mogoče šteti, da je položaj družbe Google „nevtralen“.

17 V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

„1. Ali se ureditev odgovornosti ponudnikov storitev gostiteljstva iz člena 14 Direktive [2000/31] v skladu s členom 1(5) te direktive uporablja za dejavnosti, povezane s spletnim oglaševanjem iger ali stav z denarnimi dobitki in oglaševanjem igralništva?

2. Ali se ureditev odgovornosti iz člena 14 Direktive 2000/31 uporablja za ponudnika storitev gostiteljstva, kakršen je družba Google, in sicer za vsebine, ki jih objavijo lastniki kanalov na platformi za izmenjavo videoposnetkov YouTube, s katerimi je družba Google sklenila navedeno pogodbo o poslovnem partnerstvu?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

18 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(5)(d), tretja alinea, Direktive 2000/31 razlagati tako, da storitev informacijske družbe, ki zajema spletno gostiteljstvo videoposnetkov, spada na področje uporabe te direktive, če ti videoposnetki vsebujejo oglaševanje igralništva, pri katerem gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, v smislu te določbe.

19 Opozoriti je treba, da je iz člena 1(1) in (2) Direktive 2000/31 razvidno, da je namen te direktive prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga. Po eni strani vzpostavlja pravni okvir, ki zagotavlja prosti pretok storitev informacijske družbe med državami članicami in ki zajema zlasti uporabo mehanizma iz člena 3(1) in (2) te direktive, v skladu s katerim so v okviru koordiniranega področja storitve informacijske družbe urejene le v državi članici, na ozemlju katere imajo ponudniki teh storitev sedež. Po drugi strani navedena direktiva zlasti v poglavjih II in III vsebuje določbe, ki – kolikor je to potrebno za doseganje tega cilja – približujejo nekatere nacionalne določbe, ki se uporabljajo za te storitve (sodba z dne 16. junija 2026, WebGroup Czech Republic in drugi, C‑188/24 in C‑190/24, EU:C:2026:492, točka 54).

20 Člen 1(5)(d) Direktive 2000/31 določa, da se ta direktiva ne uporablja za „dejavnosti“ storitev informacijske družbe, naštete v tej določbi, med katerimi so v tretji alinei te določbe „dejavnosti igralništva, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, vključno z loterijami in transakcijami v zvezi s stavami“. Poleg tega je v uvodni izjavi 16 navedene direktive pojasnjeno, da izjema iz te tretje alinee ne ureja nagradnih tekmovanj ali iger, katerih namen je spodbuditi prodajo blaga ali storitev in pri katerih so morebitna plačila namenjena le nakupu ponujenega blaga ali storitev.

21 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej sodbi z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi, 283/81, EU:C:1982:335, točka 20, in z dne 19. decembra 2024, Ford Italia, C‑157/23, EU:C:2024:1045, točka 42).

22 V zvezi s tem je treba navesti, da je iz besedila člena 1(5)(d), tretja alinea, Direktive 2000/31, iz konteksta, v katerega je umeščena ta določba, ter zlasti iz cilja, ki se uresničuje z navedeno določbo, razvidno, da izključitev, ki je v njej določena, ne zajema le samega igralništva, ampak tudi dejavnosti, ki so neločljivo povezane z njim, zlasti dejavnost spletnega oglaševanja igralništva v smislu navedene določbe.

23 Na eni strani so namreč tako ta izključitev kot druge izključitve, določene v členu 1(5) te direktive, oblikovane široko, kar kaže na to, da je treba „področja“, „vprašanja“ in „dejavnosti“, na katere se nanašajo, razumeti široko (glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 2022, Airbnb Ireland, C‑674/20, EU:C:2022:303, točka 29).

24 Na drugi strani in predvsem je iz uvodne izjave 12 navedene direktive razvidno, da je namen člena 1(5) te direktive s področja uporabe te direktive izključiti nekatere dejavnosti, in sicer iz razloga, da svobode opravljanja storitev na teh področjih za zdaj ni mogoče zagotoviti na podlagi Pogodbe DEU ali obstoječe sekundarne zakonodaje. Sodišče je namreč zlasti v zvezi z dejavnostmi igralništva, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, že razsodilo, da je ureditev iger na srečo eno od področij, na katerih med državami članicami obstajajo precejšnje moralne, verske in kulturne razlike. Ob neobstoju harmonizacije v Uniji v zvezi s tem mora na teh področjih vsaka država članica na podlagi lastne lestvice vrednot presoditi, katere zahteve izhajajo iz varstva zadevnih interesov (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2023, Recreatieprojecten Zeeland in drugi, C‑695/21, EU:C:2023:144, točka 14 in navedena sodna praksa).

25 Za zagotovitev polja proste presoje, ki ga morajo imeti države članice, da bi lahko učinkovito uredile področje igralništva v skladu s svojimi lestvicami vrednot, pa morajo imeti države članice možnost, da ob spoštovanju prava Unije urejajo vse dejavnosti, ki so neločljivo povezane s tem področjem, vključno z oglaševanjem, ki se nanj nanaša.

26 Iz tega sledi, da je treba člen 1(5)(d), tretja alinea, Direktive 2000/31 razlagati tako, da se ta direktiva ne uporablja za dejavnost spletnega oglaševanja igralništva v smislu te določbe.

27 Vendar iz tega ne izhaja, da je dejavnost spletnega gostiteljstva takega oglaševanja prav tako zajeta z izključitvijo iz člena 1(5)(d), tretja alinea, Direktive 2000/31.

28 V nasprotju z dejavnostjo spletnega oglaševanja igralništva namreč dejavnost spletnega gostiteljstva ni neločljivo povezana s tem igralništvom. Zadnjenavedena dejavnost, ki zajema zgolj shranjevanje vsebin, ki jih zagotavlja prejemnik storitve, je načeloma nevtralna glede na shranjene vsebine in se ne razlikuje glede na njihovo naravo. Dejavnost spletnega gostiteljstva oglaševanja igralništva v smislu te določbe se tako ne razlikuje od dejavnosti gostiteljstva drugih vrst oglaševanja ali, širše, od drugih vsebin. Zlasti ta dejavnost ni neposredno povezana s tem igralništvom in ni namenjena njegovi promociji.

29 V teh okoliščinah, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 34 sklepnih predlogov, s področja uporabe te direktive ni treba izključiti dejavnosti spletnega gostiteljstva oglaševanja igralništva, da bi se državam članicam omogočilo, da po želji in v skladu s svojimi lestvicami vrednot izvajajo politiko nadzorovanega širjenja igralništva.

30 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(5)(d), tretja alinea, Direktive 2000/31 razlagati tako, da storitev informacijske družbe, ki zajema spletno gostiteljstvo videoposnetkov, spada na področje uporabe te direktive, tudi če ti videoposnetki vsebujejo oglaševanje igralništva, pri katerem gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, v smislu te določbe.

Drugo vprašanje

31 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14 Direktive 2000/31 razlagati tako, da se uporablja za upravljavca spletne platforme za videoposnetke, ki je z osebo, ki to platformo uporablja za razširjanje videoposnetkov na namenskem kanalu, sklenil sporazum o poslovnem partnerstvu, ki določa delitev prihodkov iz oglaševanja, in ki je v okviru sklenitve ali izvajanja tega sporazuma preučil vsebino tega kanala, zlasti njeno glavno tematiko, najbolj gledane ali najnovejše videoposnetke ali tudi metapodatke teh videoposnetkov.

32 Člen 14(1) Direktive 2000/31 določa pogoje, pod katerimi države članice zagotovijo, da ponudnik storitve v primeru opravljanja storitve informacijske družbe, ki zajema shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ni odgovoren za podatke, shranjene na zahtevo prejemnika storitve. V zvezi s tem ponudnik dejansko ne sme vedeti za nezakonito dejavnost ali podatek, v primeru odškodninskega zahtevka pa ne sme biti seznanjen z dejstvi ali okoliščinami, iz katerih je očitno, da gre za nezakonito dejavnost ali podatek, če pa to ve, pa mora takoj po tem, ko je s tem seznanjen, ukrepati, da odstrani podatke ali onemogoči dostop do njih.

33 Opredelitev pojma „gostiteljstvo“ iz tega člena 14(1) ne izključuje, da lahko storitev, katere predmet je tudi razširjanje ali izmenjava shranjenih podatkov, pod nekaterimi pogoji spada pod ta pojem. Vendar dejstvo, da storitev, ki jo opravlja upravljavec, zajema shranjevanje podatkov, ki so mu posredovani, samo po sebi ne zadostuje za ugotovitev, da ta storitev v vseh okoliščinah spada na področje uporabe člena 14(1) Direktive 2000/31 (sodba z dne 16. junija 2026, WebGroup Czech Republic in drugi, C‑188/24 in C‑190/24, EU:C:2026:492, točki 106 in 107 ter navedena sodna praksa).

34 Da bi bilo tako, je bistveno, da je zadevni ponudnik storitve „posredni ponudnik storitev“ v smislu členov od 12 do 14 Direktive 2000/31. V zvezi s tem je iz uvodne izjave 42 te direktive razvidno, da odstopanja na področju odgovornosti, ki jih ta direktiva določa v teh členih, zajemajo zgolj primere, ko je dejavnost ponudnika storitev v okviru informacijske družbe omejena na tehnični proces upravljanja in zagotavljanja dostopa do komunikacijskega omrežja. Prav tako je v skladu s to uvodno izjavo 42 ta dejavnost povsem tehnična, samodejna in pasivna, kar pomeni, da ta ponudnik ne pozna niti ne nadzoruje podatkov, ki se prenašajo ali shranjujejo (glej v tem smislu sodbi z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 105, ter z dne 16. junija 2026, WebGroup Czech Republic in drugi, C‑188/24 in C‑190/24, EU:C:2026:492, točka 108).

35 Zato je treba za presojo, ali je mogoče upravljavca spletne platforme za videoposnetke v skladu s členom 14(1) Direktive 2000/31 oprostiti odgovornosti na podlagi prava države članice za videoposnetke, ki vsebujejo oglaševanje igralništva, ki ga to pravo prepoveduje, najprej preučiti, ali je vloga, ki jo opravlja ta upravljavec, nevtralna, torej ali je njegovo ravnanje zgolj tehnično, samodejno in pasivno, kar pomeni, da ne pozna ali nadzira vsebin, ki jih shranjuje, ali pa ima, nasprotno, navedeni upravljavec aktivno vlogo, zaradi katere lahko te vsebine pozna ali nadzira (sodbi z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 106, ter z dne 16. junija 2026, WebGroup Czech Republic in drugi, C‑188/24 in C‑190/24, EU:C:2026:492, točka 109).

36 Glede na uvodno izjavo 42 Direktive 2000/31 je treba ta pogoja glede poznavanja in nadzora razumeti kot alternativna in neodvisna drug od drugega (sodba z dne 16. junija 2026, WebGroup Czech Republic in drugi, C‑188/24 in C‑190/24, EU:C:2026:492, točka 110).

37 Tako je na eni strani upravljavec storitve informacijske družbe, ki nadzoruje shranjene podatke, izključen iz uporabe člena 14(1) te direktive, tudi če se s temi podatki ne seznani zaradi avtomatizacije njihove obdelave. Tak upravljavec pa nadzor nad shranjenimi podatki izvaja zlasti z uporabljenim algoritmom. Če je s tem algoritmom vnaprej določil pogoje za razširjanje ali nerazširjanje takih podatkov, ni pomembno, da ta upravljavec sam ne izvaja dodatnih posegov, katerih učinek je spodbujanje, spreminjanje ali izbris shranjenih podatkov zaradi njihovega razširjanja (sodba z dne 16. junija 2026, WebGroup Czech Republic in drugi, C‑188/24 in C‑190/24, EU:C:2026:492, točki 110 in 111).

38 V zvezi s tem je treba pojasniti, da če uporabljeni algoritem poleg preproste kategorizacije in indeksacije podatkov zaradi njihove boljše dostopnosti določa – v interesu upravljavca ali njegove storitve – pod katerimi pogoji, na kakšen način in po katerem prednostnem vrstnem redu se ti podatki razširjajo ali se ne razširjajo, navedeni upravljavec izvaja nadzor nad temi podatki, tako da storitve, ki jo ponuja, ni mogoče opredeliti kot „storitev informacijske družbe[, ki se] nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve“ v smislu člena 14(1) Direktive 2000/31 (sodba z dne 16. junija 2026, WebGroup Czech Republic in drugi, C‑188/24 in C‑190/24, EU:C:2026:492, točka 112 in navedena sodna praksa).

39 Na drugi strani, kadar dejavnost upravljavca storitve informacijske družbe pomeni, da je ta seznanjen z vsebino, ki jo gosti, je ta upravljavec izključen s področja uporabe tega člena 14, ne da bi bilo treba dokazati, da izvaja tudi nadzor nad to vsebino.

40 V zvezi s tem okoliščina, da se upravljavec spletne platforme posredno ali naključno seznani z obstojem določene nezakonite vsebine med sklopom videoposnetkov, objavljenih na njegovi platformi, ne more zadostovati za to, da bi bil izključen s področja uporabe navedenega člena 14. Enako velja, kadar takega upravljavca tretja oseba obvesti, da je bila taka vsebina objavljena na njegovi platformi. V teh dveh položajih bi bil namreč, če bi bil ta upravljavec izključen s tega področja uporabe, členu 14(1) Direktive 2000/31 odvzet polni učinek, saj ta določba ponudniku storitve informacijske družbe omogoča prav to, da je upravičen do oprostitve iz te določbe, kadar v primeru, da izve za nezakonito vsebino, hitro ukrepa, da to vsebino odstrani ali onemogoči dostop do nje.

41 Prav tako iz tega, da upravljavec spletne platforme za videoposnetke izvaja tehnične ukrepe, katerih namen je med videoposnetki, ki so priobčeni javnosti na tej platformi, odkrivati vsebine, ki so v nasprotju z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, ni mogoče sklepati, da ima ta upravljavec aktivno vlogo, zaradi katere bi bil izključen iz upravičenosti do uporabe ureditve o oprostitvi iz člena 14(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 109).

42 Poleg tega ni mogoče šteti, da lahko le dejavnost upravljavca spletne platforme, zaradi katere je ta izčrpno seznanjen z vsemi vsebinami, naloženimi na njegovo platformo, temu upravljavcu odvzame upravičenost do uporabe oprostitve odgovornosti iz člena 14 Direktive 2000/31.

43 Nasprotno, če je upravljavec spletne platforme zaradi svoje dejavnosti seznanjen z bistveno vsebino, ki jo je uporabnik naložil na to platformo, se ne more sklicevati na pravico do uporabe oprostitve odgovornosti iz člena 14 Direktive 2000/31.

44 Kot je Sodišče že imelo priložnost ugotoviti, to velja, kadar je upravljavec spletne platforme zagotavljal pomoč, ki je zajemala zlasti optimizacijo predstavitve oglasov, objavljenih na tej platformi, ali njihovo promocijo. V tem primeru namreč upravljavec ni imel nevtralnega položaja posrednika, ampak je imel aktivno vlogo, zaradi katere je lahko poznal ali nadziral vsebino teh oglasov. V zvezi z navedenimi oglasi se torej ne more sklicevati na odstopanje v zvezi z odgovornostjo, na katero se nanaša člen 14 Direktive 2000/31 (sodba z dne 12. julija 2011, L’Oréal in drugi, C‑324/09, EU:C:2011:474, točka 116).

45 Tako je tudi, kadar upravljavec spletne platforme za videoposnetke pred sklenitvijo sporazuma o delitvi prihodkov preuči glavno tematiko video kanala, najbolj gledane ali najnovejše videoposnetke tega kanala ali tudi metapodatke teh videoposnetkov. Tudi če je namen te preučitve vsebine, ki je bodisi avtomatizirana bodisi jo opravijo fizične osebe, preveriti, ali ustvarjalec vsebin, ki zaprosi za ta sporazum o poslovnem partnerstvu, spoštuje pravila, ki jih platforma določa za dostop do takega partnerstva, ta preučitev upravljavcu te platforme daje konkretno znanje o bistveni vsebini celote videoposnetkov, tako da ta ne more trditi, da opravlja povsem tehnično, samodejno in pasivno dejavnost ter da ima torej vlogo nevtralnega posrednika.

46 V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da družba Google v okviru sporazuma o poslovnem partnerstvu, sklenjenega med upravljavcem platforme YouTube in nekaterimi ustvarjalci vsebin, ki objavljajo videoposnetke na kanalu, vzpostavljenem na tej platformi, v okviru sklenitve ali izvajanja tega sporazuma preuči bistveno vsebino tega kanala, zlasti njegovo glavno tematiko, najbolj gledane ali najnovejše videoposnetke ali tudi metapodatke teh videoposnetkov. Namen te preučitve vsebine, ki je bodisi avtomatizirana bodisi jo opravijo fizične osebe, je med drugim preveriti, ali ustvarjalec vsebin, ki zaprosi za ta sporazum o poslovnem partnerstvu, spoštuje pravila, ki jih platforma določa za dostop do takega partnerstva, in torej dopolnjuje standardna preverjanja, ki se brez razlikovanja izvajajo za vse videoposnetke, naložene na platformo YouTube. Navedena preučitev se nanaša tudi na izvirnost in kakovost vsebin. Le če so ti posebni pogoji v zvezi z vsebinami izpolnjeni, je lahko zadevni ustvarjalec vsebin upravičen do sistema delitve prihodkov iz oglaševanja, ki ga ponuja družba Google.

47 V teh okoliščinah in s pridržkom preverjanja, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče, je treba ugotoviti, da družba Google s tem, da je preučila YouTube kanale iz postopka v glavni stvari, ni mogla razumno prezreti, da je bila njihova glavna tematika igralništvo in da so vsebovali številne videoposnetke, s katerimi se je to igralništvo oglaševalo v nasprotju s členom 9 uredbe-zakona št. 87/2018.

48 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 14 Direktive 2000/31 razlagati tako, da se ne uporablja za upravljavca spletne platforme za videoposnetke, ki je z osebo, ki to platformo uporablja za razširjanje videoposnetkov na namenskem kanalu, sklenil sporazum o poslovnem partnerstvu, ki določa delitev prihodkov iz oglaševanja, in ki je v okviru sklenitve ali izvajanja tega sporazuma preučil vsebino tega kanala, zlasti njegovo glavno tematiko, najbolj gledane ali najnovejše videoposnetke ali tudi metapodatke teh videoposnetkov.

Stroški

49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1. Člen 1(5)(d), tretja alinea, Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju)

je treba razlagati tako, da

storitev informacijske družbe, ki zajema spletno gostiteljstvo videoposnetkov, spada na področje uporabe te direktive, tudi če ti videoposnetki vsebujejo oglaševanje igralništva, pri katerem gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, v smislu te določbe.

2. Člen 14 Direktive 2000/31

je treba razlagati tako, da

se ne uporablja za upravljavca spletne platforme za videoposnetke, ki je z osebo, ki to platformo uporablja za razširjanje videoposnetkov na namenskem kanalu, sklenil sporazum o poslovnem partnerstvu, ki določa delitev prihodkov iz oglaševanja, in ki je v okviru sklenitve ali izvajanja tega sporazuma preučil vsebino tega kanala, zlasti njegovo glavno tematiko, najbolj gledane ali najnovejše videoposnetke ali tudi metapodatke teh videoposnetkov.

Podpisi

* Jezik postopka: italijanščina.