Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JEANA RICHARDA DE LA TOURA,

predstavljeni 25. junija 2026(1)

Zadeva C‑172/25

CP,

Personal Sea Management SRL

proti

Sulina Logistics SRL

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Constanţa (višje sodišče v Konstanci, Romunija))

„ Predhodno odločanje – Socialna politika – Delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela – Direktiva 2008/104/ES – Člen 5(1) – Načelo enakega obravnavanja – Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve – Odločba o odpovedi delovnega razmerja – Različno obravnavanje delavca, ki ga neposredno zaposli podjetje uporabnik, in delavca, ki ga napoti agencija za zagotavljanje začasnega dela “






I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Constanţa (višje sodišče v Konstanci, Romunija), se nanaša na razlago načela enakega obravnavanja iz člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela(2) v povezavi s členom 2 in členom 3(1)(f) te direktive.

2.        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med CP, delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in družbo Personal Sea Management SRL, agencijo za zagotavljanje začasnega dela, glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani te agencije. Razlog za to odpoved je predčasni konec napotitve, ki jo je ta delavec izvajal pri Sulina Logistics SRL, podjetju uporabniku.

3.        Predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj pojasni obseg načela enakega obravnavanja delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in delavcev, ki jih podjetje uporabnik zaposli neposredno. Zlasti, ali se to načelo uporablja za pogoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4.        Za odgovor na to vprašanje je treba upoštevati, da je delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela zapleten in specifičen pojav delovnega prava(3). Za to obliko dela je značilno trikotno razmerje med delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in podjetjem uporabnikom. Ta posebnost v veliki meri vpliva na odgovor, ki ga je treba po mojem mnenju dati predložitvenemu sodišču, in sicer, da pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne spadajo na področje uporabe načela enakega obravnavanja iz člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 2 in členom 3(1)(f) te direktive.

II.    Pravni okvir

A.      Direktiva 2008/104

5.        Člen 1 Direktive 2008/104, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja.“

6.        Člen 2 te direktive, naslovljen „Cilj“, določa:

„Namen te direktive je zagotovitev varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, izboljšanje kakovosti dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela z zagotavljanjem uporabe načela enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 5, za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in s priznavanjem agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev, ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem učinkovito prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela.“

7.        Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve“, v odstavku 1(f) določa:

„V tej direktivi:

[…]

(f)      ,osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve‘ pomeni delovne pogoje in pogoje zaposlitve, določene z zakoni in drugimi predpisi, kolektivnimi pogodbami in/ali drugimi zavezujočimi splošnimi določbami, ki veljajo v podjetju uporabniku in se nanašajo na:

(i)      trajanje delovnega časa, nadurno delo, odmore, počitke, nočno delo, dopust in dela proste dni;

(ii)      plačilo.“

8.        Člen 5 te direktive, naslovljen „Načelo enakega obravnavanja“, v prvem pododstavku odstavka 1 določa:

„Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, so v času njihove napotitve v podjetju uporabniku vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.“

B.      Romunsko pravo

9.        Člen 62(3) Legea nr. 53/2003 privind Codul muncii (zakon št. 53/2003 o zakoniku o delovnih razmerjih)(4) z dne 24. januarja 2003(5) določa:

„Odločba [o odpovedi pogodbe o zaposlitvi] se izda v pisni obliki in mora biti vsebinsko in pravno obrazložena, sicer je absolutno nična, poleg tega pa mora vsebovati podatke o roku, v katerem se lahko izpodbija, in o sodišču, pri katerem se vloži pritožba.“

10.      Člen 65 zakonika o delovnih razmerjih določa:

„1.      Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki niso povezani s posameznim delavcem, pomeni prenehanje individualne pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal delavec, iz enega ali več razlogov, ki jih ni mogoče pripisati delavcu.

2.      Ukinitev delovnega mesta mora biti dejanska ter imeti dejanski in resen razlog.“

11.      Člen 76 tega zakonika določa:

„Delavec je o odločbi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveščen pisno, obvezno pa mora vsebovati:

(a)      razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi;

(b)      trajanje odpovednega roka;

(c)      merila za določitev prednostnega vrstnega reda v skladu s členom 69(2)(d) samo v primeru kolektivnih odpuščanj;

(d)      seznam vseh delovnih mest, ki so na voljo v podjetju, in rok, v katerem morajo zaposleni izbrati prosto delovno mesto v skladu s pogoji iz člena 64.“

12.      Člen 95(4) navedenega zakonika določa:

„Pogodba o zaposlitvi pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela preneha ob koncu napotitve, za katero je bila sklenjena, ali če se uporabnik odpove svojim storitvam pred koncem napotitve v skladu s pogoji pogodbe o napotitvi.“

13.      Člen 100 tega zakonika določa:

„Agencija za zagotavljanje začasnega dela, ki agencijskemu delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi pred iztekom roka, določenega v pogodbi o zaposlitvi pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, iz razlogov, ki niso disciplinski, mora spoštovati zakonske določbe v zvezi s prenehanjem individualne pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki niso povezani z delavcem.“

III. Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

14.      Oseba CP in Personal Sea Management kot agencija za zagotavljanje začasnega dela sta 27. junija 2023 sklenili pogodbo o začasnem delu. V skladu s to pogodbo je morala oseba CP po navodilih delodajalca pri družbi Sulina Logistics v okviru izvajanja pogodbe, ki sta jo družbi sklenili 30. maja 2023, opravljati delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela.

15.      Družba Sulina Logistics je 28. septembra 2023 družbo Personal Sea Management obvestila o svoji odločitvi, da prekine napotitev osebe CP. Istega dne jo je obvestila o reorganizaciji svojega organigrama in ukinitvi delovnega mesta vodje oddelka/strojnega upravitelja, ki ga je zasedala oseba CP, pri čemer ji je predlagala prehod na delovno mesto mehanika.

16.      Družba Personal Sea Management je 29. septembra 2023 osebo CP obvestila, da bo ob upoštevanju odločitve družbe Sulina Logistics o prenehanju njene napotitve 28. oktobra 2023 v skladu s členom 95(4) zakonika o delovnih razmerjih odpovedala pogodbo o začasnem delu.

17.      Zato je oseba CP pri Tribunalul Constanța (okrožno sodišče v Konstanci, Romunija) vložila tožbo, da bi izpodbijala zakonitost odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi. Po eni strani je trdila, da glede na člen 65(2) zakonika o delovnih razmerjih ukinitev delovnega mesta ne izpolnjuje zakonskih pogojev, in sicer dejanskega in resnega razloga. Po drugi strani naj odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi izpolnjevala formalnih pogojev, zaradi česar naj bi bila absolutno nična, določbe člena 76 zakonika o delovnih razmerjih pa naj ne bi bile spoštovane.

18.      Tribunalul Constanța (okrožno sodišče v Konstanci) je s sodbo z dne 10. junija 2024 tožbo zavrnilo. Menilo je, da je glede na določbe člena 100 zakonika o delovnih razmerjih odpoved podjetja uporabnika zadosten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi med delavcem in agencijo za zagotavljanje začasnega dela, ker je odpoved podjetja uporabnika dejanski in resen razlog za ukinitev delovnega mesta. Prvostopenjsko sodišče je tudi menilo, da zakon ne določa nobenega pogoja za navedeno odpoved, ki je lahko posledica reorganizacije podjetja uporabnika ali dejstva, da ta ne želi več, da delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki mu ga dodeli ta agencija, zanj izvaja določene dejavnosti.

19.      Oseba CP je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Curtea de Apel Constanţa (višje sodišče v Konstanci).

20.      To sodišče poudarja, da je Sodišče v zvezi z okvirnim sporazumom o delu za določen čas, sklenjenim 18. marca 1999, ki je priloga k Direktivi 1999/70/ES(6), že razsodilo, da izraz „pogoji zaposlitve“ označuje pravice in obveznosti, ki opredeljujejo dano delovno razmerje, tako da vanj vključijo tako pogoje, pod katerimi oseba opravlja delo, kot pogoje v zvezi s prenehanjem tega delovnega razmerja(7). Po mnenju navedenega sodišča se ta sodna praksa uporablja tudi za Direktivo 2008/104, ki enako ureja načelo enakega obravnavanja. Isto sodišče dvomi o spoštovanju tega načela v okviru spora, o katerem odloča.

21.      V zvezi s tem predložitveno sodišče izhaja iz ugotovitve, da če bi podjetje uporabnik samo zaposlilo osebo CP, bi moralo v skladu s členoma 65 in 76 zakonika o delovnih razmerjih ukinitev zaposlitve utemeljiti z dejanskim in resnim razlogom ter dokazati učinkovitost te ukinitve. Poleg tega naj bi bilo obvezno, da so vsi ti elementi navedeni v odločbi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sicer so absolutno nični.

22.      Nasprotno, kot poudarja to sodišče, se lahko podjetje uporabnik, kadar uporablja istega delavca, zaposlenega prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, odpove njegovim storitvam brez kakršne koli utemeljitve in ne da bi spoštovalo kakršen koli formalni pogoj za akt o odpovedi. To podjetje uporabnik torej ni podvrženo zahtevam iz členov 65 in 76 zakonika o delovnih razmerjih, saj člen 95(4) tega zakonika ne vsebuje nobenega vsebinskega ali formalnega pogoja za to odpoved.

23.      Navedeno sodišče pojasnjuje, da čeprav za agencijo za zagotavljanje začasnega dela velja obveznost iz člena 100 zakonika o delovnih razmerjih, odpoved, tudi diskrecijska, o kateri se odloči podjetje uporabnik, pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja med agencijo za zagotavljanje začasnega dela in delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, na podlagi člena 95(4) tega zakonika.

24.      Po mnenju predložitvenega sodišča iz tega sledi, da na podlagi te določbe delavec, zaposlen prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, ne uživa enakega varstva pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, do katerega bi bil upravičen, če bi bil zaposlen pri podjetju uporabniku.

25.      To sodišče navaja, da se lahko podjetje uporabnik v nasprotju s tem, kar določa člen 2 Direktive 2008/104, tako izogne obveznostim, ki so z nacionalno zakonodajo določene v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcem, kar bi zanje povzročilo negotov položaj, s čimer bi bilo kršeno načelo enakega obravnavanja.

26.      V teh okoliščinah je Curtea de Apel Constanţa (višje sodišče v Konstanci) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 5(1) v povezavi s členom 2 Direktive 2008/104, ki se nanaša na ,načelo enakega obravnavanja‘, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki kot razlog za prenehanje individualne pogodbe o zaposlitvi delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, določa […] odpoved [podjetja uporabnika] storitvam delavca, če te odpovedi ni treba na noben način utemeljiti in zanjo ne veljajo nobene formalne zahteve ter je po mnenju agencije za zagotavljanje začasnega dela ta odpoved sama po sebi zadosten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, medtem ko bi za [podjetje uporabnika], če bi tega delavca zaposlilo samo, veljale zakonske zahteve glede utemeljitve razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in formalne zahteve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi?“

27.      Romunska in nizozemska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča. Obravnava je potekala 6. maja 2026 v navzočnosti danske, nemške in nizozemske vlade ter Komisije.

IV.    Analiza

28.      Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 2 in členom 3(1)(f) te direktive razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko agencija za zagotavljanje začasnega dela odpove pogodbo o zaposlitvi, ki jo veže z delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ker je podjetje uporabnik, v katero je bil ta delavec napoten, predčasno odpovedalo njegovo napotitev, čeprav to podjetje ni spoštovalo zakonskih pogojev za odpoved, ki bi se uporabljali v primeru odpovedi pogodbe delavcu, ki ga je zaposlilo neposredno.

29.      To vprašanje se postavlja v okviru spora, s katerim oseba CP izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani agencije za zagotavljanje začasnega dela, družbe Personal Sea Management, ki temelji na tem, da se je podjetje uporabnik, družba Sulina Logistics, odpovedalo storitvam osebe CP pred koncem njene napotitve. Člen 95(4) zakonika o delovnih razmerjih namreč agenciji za zagotavljanje začasnega dela omogoča, da odpove pogodbo o zaposlitvi pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, če se podjetje uporabnik odpove storitvam delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali ne bi moralo to podjetje na podlagi načela enakega obravnavanja, izraženega v členu 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, spoštovati nacionalnih pravil o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je končalo to napotitev, kot bi moralo storiti, če bi prenehalo delovno razmerje delavca, ki ga je zaposlilo neposredno. Pritrdilen odgovor na to vprašanje bi lahko omajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi osebi CP, ker naj bi bil ta razlog določen z nacionalno ureditvijo, ki je v nasprotju s to določbo.

30.      Za odgovor predložitvenemu sodišču je treba ugotoviti, ali „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive vključujejo pravila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem, zaposlenim prek agencij za zagotavljanje začasnega dela.

A.      Odločilen pomen besedila člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi z njenim členom 3(1)(f) te direktive

31.      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava EU upoštevati ne le njeno besedilo, temveč tudi okoliščine, v katerih se pojavlja, in cilje, ki naj bi se dosegli s pravili, katerih del je(8).

32.      Neizogibno izhodišče za tako razlago je torej besedilo določbe, ki jo je treba razložiti. Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga določbe prava Unije ne sme povzročiti, da se jasnemu in natančnemu besedilu te določbe odvzame polni učinek. Če torej pomen določbe prava Unije nedvoumno izhaja iz njenega besedila, Sodišče od te razlage(9) ne more odstopati, saj bi sicer kršilo načelo pravne varnosti(10).

33.      Zato je treba izrazom, ki jih je izbral zakonodajalec Unije, pripisati odločilen pomen.

34.      V skladu s členom 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, morajo biti delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v času njihove napotitve v podjetju uporabniku deležni vsaj takšnih osnovnih delovnih in zaposlitvenih pogojev, kot bi se zanje uporabljali, če bi jih to podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

35.      Zakonodajalec Unije je tako izrazil svoj namen, da v skladu z načelom enakega obravnavanja zagotovi, da delavci, zaposleni pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, načeloma niso v manj ugodnem položaju, kot je položaj primerljivih delavcev podjetja uporabnika(11).

36.      Stvarno in časovno področje uporabe načela enakega obravnavanja natančno opredeli zakonodajalec Unije.

37.      Na prvem mestu, glede stvarnega področja uporabe ugotavljam, da se to načelo uporablja za osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve. Že iz uporabe tega pridevnika je mogoče sklepati, da se navedeno načelo ne uporablja za vse pogoje za delo in zaposlitev.

38.      Pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ je opredeljen v členu 3(1)(f) Direktive 2008/104 in se nanaša na trajanje delovnega časa, nadurno delo, odmore, počitke, nočno delo, dopust, dela proste dni in plačilo(12).

39.      Kot je Sodišče že ugotovilo, se s to direktivo zahteva le enakost „osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve“ delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer je ta pojem v členu 3(1)(f) navedene direktive opredeljen tako, da se v bistvu nanaša na pogoje, določene z zavezujočimi splošnimi določbami, ki veljajo v podjetju uporabniku ter se nanašajo na delovni čas in plačilo(13).

40.      Zakonodajalec Unije je tako izrecno navedel elemente, ki sestavljajo osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve, za katere se uporablja načelo enakega obravnavanja.

41.      Seznam teh elementov je izčrpen, kot kaže tudi dejstvo, da v njem ni navedenih primerov, kot na primer besede „zlasti“. Iz besedila člena 3(1)(f) Direktive 2008/104 pa je jasno razvidno, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni vključena na izčrpen seznam elementov, ki so vključeni v „osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve“ v smislu te določbe. Po mojem mnenju je treba zavrniti trditev, ki jo je Komisija zagovarjala na obravnavi, in sicer, da bi bilo treba, ker pred tem seznamom ni navedena beseda, kot je „izključno“, iz tega izpeljati implicitni namen zakonodajalca Unije, da določi odprt seznam.

42.      Po mojem mnenju bi bila zato z razlago, ki bi odpoved pogodbe o zaposlitvi vključevala med „osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, kršena izrecna opredelitev tega pojma iz člena 3(1)(f) te direktive(14). Naj še pojasnim, da „trajanja dela“ v smislu te določbe ni mogoče razširiti tako, da bi se vanj vključili pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

43.      V zvezi s tem ugotavljam, da je zakonodajalec Unije, ko je želel v drugih aktih prava Unije med delovnimi in zaposlitvenimi pogoji, za katere velja načelo enakega obravnavanja, upoštevati pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to storil izrecno. To velja na primer v okviru Direktive 2014/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve sezonskih delavcev(15). Člen 23 te direktive, naslovljen „Pravica do enake obravnave“, namreč v odstavku 1(a) določa, da so „[s]ezonski delavci […] upravičeni do enake obravnave kot državljani države članice gostiteljice vsaj glede […] pogojev zaposlitve, vključno z najnižjo starostjo delavca, ter delovnih pogojev, vključno s plačo in odpovedjo, delovnega časa, dopusta in počitnic ter zdravstvenih in varnostnih zahtev na delovnem mestu“(16).

44.      Na drugem mestu, kar zadeva časovno področje uporabe načela enakega obravnavanja iz člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, je v besedilu te določbe navedeno, da je to načelo namenjeno začasnim delavcem v času njihove napotitve v podjetju uporabniku.

45.      V členu 3(1)(e) te direktive je „napotitev“ opredeljena kot „čas, v katerem je delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, dodeljen podjetju uporabniku, kjer začasno dela pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja“.

46.      Vsi elementi, ki so v členu 3(1)(f) Direktive 2008/104 našteti kot del „osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve“ v smislu te določbe, se nanašajo na izvajanje napotitve, in ne na njeno prenehanje. Logično je, da se načelo enakega obravnavanja iz člena 5(1), prvi pododstavek, te direktive uporablja le za osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve, ki so upoštevni v času napotitve v podjetje uporabnika. Iz tega sledi, da časovno področje uporabe tega načela ne zajema prenehanja napotitve, ki jo delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, opravlja v podjetju uporabniku.

47.      Dosledno razlago te določbe potrjuje tudi kontekst, v katerega je ta določba umeščena.

B.      Dosledna razlaga, potrjena s kontekstom, v katerega je umeščen člen 5(1), prvi odstavek, Direktive 2008/104

48.      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bila Direktiva 2008/104 sprejeta za dopolnitev regulativnega okvira, ki je bil z Direktivo Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC(17) in Direktivo 1999/70 določen na podlagi člena 137(1) in (2) ES, ki je institucije pooblaščal, da z direktivami sprejmejo minimalne zahteve, ki se izvajajo postopno, med drugim glede delovnih pogojev(18).

49.      V ta namen, kot je razvidno iz člena 9(2) Direktive 2008/104, zadnjenavedena določa le uvedbo minimalnih zahtev(19). To se kaže zlasti v tem, da ta direktiva, kot je navedeno v njenem členu 3(2), „ne posega v nacionalno zakonodajo glede opredelitve pojma plačila, pogodbe o zaposlitvi, delovnega razmerja ali delavca“.

50.      Sodišče je že imelo priložnost pojasniti, da je napotitev delavcev, zaposlenih pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zapleten in specifičen konstrukt delovnega prava, ki zajema dvojno delovno razmerje med podjetjem za zagotavljanje dela in napotenim delavcem na eni strani ter med tem delavcem in podjetjem uporabnikom na drugi strani, poleg tega pa še posredniško razmerje med podjetjem za zagotavljanje dela in podjetjem uporabnikom(20).

51.      Po mnenju Sodišča je posebnost tega delovnega razmerja v tem, da agencija za zagotavljanje začasnega dela v okviru napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ohrani delovno razmerje s tem delavcem, vendar nadzor in dajanje navodil, ki ju načeloma izvaja vsak delodajalec, prenese na podjetje uporabnika, s čimer ustvarja novo razmerje podrejenosti med delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in podjetjem uporabnikom, saj navedeni delavec opravlja pogodbeno storitev, ki jo podjetje za zagotavljanje začasnega dela dolguje zadnjenavedenemu podjetju, in je zaradi tega pod njegovim vodstvom in nadzorom(21).

52.      To tristransko razmerje pojasnjuje, da osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve ne zajemajo pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Agencija za zagotavljanje začasnega dela namreč med napotitvijo v podjetje uporabnika ostane delodajalec delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela. Spoštovanje nacionalne zakonodaje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej treba preveriti na ravni agencije za zagotavljanje začasnega dela.

53.      Če pa se podjetje uporabnik odloči prekiniti napotitev delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, to ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi temu delavcu. Če bi se mu naložilo spoštovanje istih nacionalnih pravil o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot bi se uporabljala za delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, če bi ga to podjetje zaposlilo neposredno, se ne bi upoštevalo posebnih razmerij, ki na področju začasnega dela povezujejo podjetje za začasno delo, podjetje uporabnika in začasnega delavca.

54.      V zvezi s tem je treba poudariti, da glede na nacionalna pravila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki je napoten v podjetje uporabnika, in delavec, ki ga to podjetje neposredno zaposli, nista v primerljivem položaju. V obdobju, ko je delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, napoten v podjetje uporabnika, ga namreč še naprej zavezuje delovno razmerje z agencijo za zagotavljanje začasnega dela. Iz tega sledi, da mora zadnjenavedeno podjetje spoštovati pravila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kadar se odloči odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ki jo veže z delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in ne s podjetjem uporabnikom.

55.      Natančneje, Direktiva 2008/104 podjetju uporabniku ne nalaga, da utemelji konec napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela. Ugotavljam, da je Sodišče pri razlagi člena 5(5), prvi stavek, te direktive(22) razsodilo, da ta določba državam članicam ne nalaga, da uporabo te oblike dela za določen čas pogojujejo z navedbo tehničnih razlogov ali razlogov, ki se nanašajo na zahteve glede proizvodnje, organizacije ali nadomeščanja. Poleg tega ne s to določbo ne z nobeno drugo določbo navedene direktive ni opredeljen noben poseben ukrep, ki bi ga države članice morale sprejeti v zvezi s tem(23).

56.      Ker Direktiva 2008/104 podjetju uporabniku ne nalaga obveznosti, da navede razloge, zaradi katerih uporablja delo prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, mu take obveznosti tudi ni mogoče naložiti, če se odloči, da prekine napotitev delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela.

57.      Iz teh elementov izhaja, da odločitve podjetja uporabnika, s katero se konča napotitev, ni mogoče enačiti z odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker bi bili učinki teh odločb enakovredni. Na načelo enakega obravnavanja se zato ni mogoče sklicevati za utemeljitev nezakonitosti ureditve, ki ne zagotavlja enakih obveznosti obrazložitve prve odločbe, kot so tiste, ki jih zakon nalaga za drugo.

58.      Poudariti je treba še en element okvira, v katerega je umeščen člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104. Dejansko je treba ugotoviti, da ta direktiva napotuje na Direktivo Sveta 91/383/EGS z dne 25. junija 1991 o dopolnitvi ukrepov za spodbujanje izboljšanja varnosti in zdravja pri delu delavcev z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem(24). V skladu z uvodno izjavo 13 Direktive 2008/104 Direktiva 91/383 določa določbe o varnosti in zdravju pri delu, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

59.      Iz člena 2(1) Direktive 91/383 v povezavi z njenim členom 1, točka 2, je razvidno, da je namen te direktive zagotoviti, da uživajo delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu enako raven varovanja kot drugi delavci v podjetju uporabniku. Poleg tega iz tega člena 2(2) v povezavi s tem členom 1, točka 2, izhaja, da obstoj začasnega delovnega razmerja ne upravičuje drugačnega obravnavanja v zvezi z delovnimi pogoji, ker gre za varovanje varnosti in zdravja pri delu, in to še toliko bolj, ker so, kot je razvidno iz četrte uvodne izjave navedene direktive, delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v nekaterih sektorjih bolj izpostavljeni tveganju, da bo prišlo do nesreče pri delu, kot drugi delavci.

60.      Poleg tega člen 8 Direktive 91/383 v bistvu določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je – brez poseganja v odgovornost, ki jo v zvezi z agencijo za zagotavljanje začasnega dela določa nacionalna zakonodaja – za razmere, ki vladajo pri izvajanju dela v zvezi z varnostjo, higieno in zdravjem pri delu, dokler traja delo, odgovorno podjetje uporabnik.

61.      Sodišče je iz teh elementov sklepalo, da varstvo „varnosti“ in „zdravja“ pri delu spada med „delovne pogoje“ v smislu Direktive 91/383 in da je treba delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, med njegovo napotitvijo obravnavati enako kot delavce, ki so v podjetju uporabniku neposredno zaposleni(25).

62.      Pogoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa niso neposredno povezani z varovanjem varnosti in zdravja pri delu. Glede na napotitev v Direktivi 2008/104 na Direktivo 91/383 je zato treba šteti, da kontekst, v katerega je umeščen člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive, podpira razlago, v skladu s katero pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ iz teh določb ne zajema pogojev odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela.

63.      Ta razlaga je v skladu s cilji Direktive 2008/104.

C.      Jezikovna in kontekstualna razlaga, ki je v skladu s cilji Direktive 2008/104

64.      Iz uvodne izjave 1 Direktive 2008/104 je razvidno, da je njen namen zlasti zagotoviti popolno spoštovanje člena 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v skladu z odstavkom 1 na splošno določa pravico vsakega delavca do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo. Cilj te direktive je tako zagotoviti varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, na področju varnosti in zdravja pri delu(26).

65.      Poleg tega je namen Direktive 2008/104 zagotoviti ravnovesje med varnostjo in prožnostjo.

66.      V zvezi s tem ugotavljam, da je v uvodni izjavi 11 Direktive 2008/104 navedeno, da je namen dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ne le zadostiti potrebam podjetij po prožnosti, ampak tudi potrebi zaposlenih glede usklajevanja njihovega poklicnega in zasebnega življenja, in tako prispeva k odpiranju novih delovnih mest ter k udeležbi na trgu dela in vključevanju vanj. Namen te direktive je tako uskladiti cilj prožnosti, ki ga želijo doseči podjetja, s ciljem varnosti, ki ustreza varstvu delavcev(27).

67.      Poleg tega člen 2 navedene direktive določa, da je namen te direktive zagotovitev varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, izboljšanje kakovosti dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela z zagotavljanjem uporabe načela enakega obravnavanja za te delavce in s priznavanjem agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev, ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo te vrste dela, da bi se s tem učinkovito prispevalo k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela(28).

68.      Namen Direktive 2008/104 je torej uskladiti dva cilja z zagotavljanjem pravičnega ravnovesja med varstvom delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, na eni strani in razvojem prožnih oblik dela na drugi strani(29). To ravnovesje med varstvom in prožnostjo bi bilo ogroženo, če bi bilo podjetje uporabnik prisiljeno spoštovati nacionalna pravila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi želelo prekiniti napotitev delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki mu ga posreduje agencija za zagotavljanje začasnega dela. Taka prisila bi imela daljnosežne posledice za sektor dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, saj bi v veliki meri izničila interes, ki ga ima lahko podjetje uporabnik za uporabo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, da bi zadovoljilo svoje posebne potrebe po delovni sili.

D.      Meje uporabe sodne prakse Sodišča po analogiji

69.      Kljub temu, kar izrecno izhaja iz besedila člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive, kot je potrjeno s kontekstom in cilji navedene direktive, Komisija meni, da je prenehanje delovnega razmerja del „osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve“ v smislu teh določb. V zvezi s tem se opira na spoznanja iz več sodb Sodišča, za katere meni, da se po analogiji uporabljajo v okviru te zadeve. Tako meni, da je treba pogoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih mora podjetje uporabnik spoštovati v zvezi z delavci, ki jih je neposredno zaposlilo, uporabiti za delovno razmerje med tem podjetjem in delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela.

70.      Vendar se mi zdi, da Komisija s takim sklepanjem ne upošteva nekaterih parametrov, med katerimi je besedilo člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive.

71.      V zvezi s tem ugotavljam, da čeprav je res, da se je Sodišče pri opredelitvi tega, kaj je mogoče vključiti v pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu teh določb, lahko oprlo na kontekst, v katerega so umeščene upoštevne določbe Direktive 2008/104, in na cilje te direktive, je to vedno storilo v položajih, v katerih je besedilo navedenih določb omogočalo, da se v ta pojem vključijo zadevni elementi.

72.      Komisija se opira zlasti na sodbo Luso Temp , v kateri je Sodišče razsodilo, da nadomestilo, ki je v primeru prenehanja delovnega razmerja za delo prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, dolgovano iz naslova neizrabljenega plačanega letnega dopusta in pripadajočega regresa, spada pod pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi z njenim členom 3(1)(f).

73.      Vendar drugače kot v primeru iz obravnavane zadeve besedilo člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 vsebuje bistveno informacijo za vključitev takega nadomestila v pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu te določbe. Sodišče je namreč navedlo, da se ta pojem v skladu z opredelitvijo iz člena 3(1)(f) te direktive nanaša tako na dopust kot na plačilo(30).

74.      Na podlagi te ugotovitve je Sodišče ugotovilo, da ker se v tej opredelitvi izrecno sklicuje na dopust in ker iz uvodne izjave 1 Direktive 2008/104 izhaja, da je njen namen zagotoviti polno spoštovanje člena 31 Listine o temeljnih pravicah, ki med drugim določa, da ima vsak delavec pravico do plačanega letnega dopusta, je pravica do plačanega letnega dopusta del „osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, te direktive v povezavi z njenim členom 3(1)(f)(31). Če pa se izkaže, da dejansko koriščenje plačanega letnega dopusta ni mogoče, mora biti omogočeno, da se ta pravica uveljavi v denarni obliki(32).

75.      Sodišče je nato na podlagi te jezikovne podlage lahko uporabilo kontekst, v katerega so umeščene te določbe, da bi potrdilo svojo razlago.

76.      Sodišče je tako opozorilo, da je bila Direktiva 2008/104 sprejeta za dopolnitev regulativnega okvira, vzpostavljenega z Direktivo 97/81, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/23/ES z dne 7. aprila 1998(33), in z Direktivo 1999/70, na podlagi člena 137(1) in (2) ES, s katerim so bile institucije Unije pooblaščene, da z direktivami sprejmejo minimalne zahteve, ki se izvajajo postopno, med drugim glede delovnih pogojev(34).

77.      Sodišče pa je glede okvirnega sporazuma o delu za določen čas razsodilo, da izraz „pogoji zaposlitve“ opredeljuje pravice in obveznosti, ki neko delovno razmerje opredeljujejo s tem, da vanj vključujejo tako pogoje, v katerih neka oseba opravlja zaposlitev, kot pogoje v zvezi s prenehanjem tega delovnega razmerja(35).

78.      Sodišče je prav tako razsodilo, da pojem „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, tega okvirnega sporazuma obsega odpravnino, ki jo mora delodajalec plačati delavcu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas(36).

79.      Sodišče se je oprlo tudi na svojo sodno prakso v zvezi z okvirnim sporazumom o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim 6. junija 1997, ki je priloga k Direktivi 97/81(37) in v skladu s katero je treba – kadar gre za delavca, ki iz razlogov, za katere ne odgovarja, ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja – nadomestilo, do katerega ima ta pravico, izračunati tako, da je ta delavec postavljen v položaj, ki je primerljiv s tistim, v katerem bi bil, če bi to pravico izvršil med trajanjem delovnega razmerja (38).

80.      Po mnenju Sodišča je uporaba po analogiji še toliko bolj potrebna, ker je namen člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 – še bolj kot določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom in določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas – zagotoviti učinkovito varstvo atipičnih in prekarnih delavcev, tako da je rešitev, podobna tisti iz sodne prakse Sodišča v zvezi z razlago pojma „pogoji zaposlitve“ v smislu teh določb 4, še toliko bolj nujna za določitev obsega pojma „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu navedenega člena 5(39).

81.      Vendar je treba poudariti, da je bila uporaba po analogiji v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba Luso Temp, mogoča, ker temu ni nasprotovalo besedilo člena 3(1)(f) Direktive 2008/104, kar pomeni bistveno razliko v primerjavi z obravnavano zadevo.

82.      Res je, da je Sodišče v sodbi Luso Temp zavrnilo tudi razlago, ki bi imela za posledico, da se načelo enakega obravnavanja od trenutka odpovedi pogodbe delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ne bi več uporabljalo, tako da bi se dajala prednost odpovedi pogodb o zaposlitvi za delo prek agencije za zagotavljanje začasnega dela namesto uresničevanju cilja Direktive 2008/104, in sicer spodbujati dostop delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, do stalnega delovnega mesta(40).

83.      Po mnenju Sodišča torej ni pomembno zagotavljanje enakega obravnavanja v zvezi s pogoji, pod katerimi je pogodba delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, odpovedana, temveč zagotavljanje tega enakega obravnavanja v zvezi z osnovnimi delovnimi pogoji in pogoji zaposlitve med delovnim razmerjem, saj mora biti upravičenost do teh pogojev mogoča po prenehanju tega razmerja.

84.      Povedano drugače, trenutek, ko se zahteva pravica do nadomestila za neizrabljene dni plačanega letnega dopusta in pripadajočega regresa, ni pomemben, če se nanaša na pogoje, ki so veljali med delovnim razmerjem. Pravica do dopusta se namreč nanaša na obdobje, v katerem je delavec opravljal delo v podjetju uporabniku. Poleg tega je to nadomestilo med elementi, navedenimi v členu 3(1)(f) Direktive 2008/104. Sodišče želi tako zagotoviti, da se je na načelo enakega obravnavanja, ki ga mora biti deležen delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, med njegovo napotitvijo mogoče sklicevati tudi po odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela. Gre za to, da se tudi naknadno z izravnalnimi ukrepi zagotovi, da delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, med napotitvijo v podjetje uporabnika ni bil v slabšem položaju.

85.      Zato je treba previdno obravnavati skušnjavo, da se po analogiji uporabijo rešitve, ki jih je Sodišče sprejelo v zvezi z drugimi elementi, ki niso pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

86.      Čeprav torej sobesedilo in cilji Direktive 2008/104 lahko potrjujejo razlago, ki izhaja iz besedila, pa ne morejo biti v nasprotju z jezikovno razlago, ki pogoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključuje iz pojma „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, te direktive. V zvezi s tem v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ni dovolj poudariti, da je namen navedene direktive spodbujati dostop delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, do stalne zaposlitve v podjetju uporabniku(41).

87.      Enako velja za to, kar je Sodišče razsodilo v sodbi Randstad Empleo in drugi v zvezi z nadomestilom, dolgovanim delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zaradi popolne trajne nezmožnosti za opravljanje njegovega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu v podjetju uporabniku in katere posledica je prenehanje njegovega začasnega delovnega razmerja. Po mnenju Sodišča je tako nadomestilo zajeto s pojmom „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi z njenim členom 3(1)(f).

88.      Tudi v tem primeru je bilo na podlagi besedila zadnjenavedene določbe mogoče priti do take ugotovitve, saj je v njej navedeno „plačilo“ kot del „osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, te direktive.

89.      Poleg tega, kot sem že navedel, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, uveljavlja načelo enakega obravnavanja tudi po prenehanju delovnega razmerja. Tako je Sodišče že razsodilo, da bi bila razlaga pojma „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“, ki bi s področja uporabe člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104/ES izključila nadomestilo, ki ga je delodajalec dolžan plačati delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, samo zato, ker je to nadomestilo povezano s prenehanjem delovnega razmerja, v nasprotju tako s kontekstom te določbe kot s cilji te direktive(42).

90.      Vendar je treba pojasniti, da je Sodišče v sodbi Randstad Empleo in drugi upoštevalo okoliščino, da se je nesreča pri delu iz postopka v glavni stvari, ki je dogodek, zaradi katerega je delavec postal popolnoma trajno nezmožen za opravljanje svojega običajnega poklica, zgodila „v času napotitve v podjetju uporabniku“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, tako da ni mogoče sprejeti trditve, da je podlaga za nadomestilo, izplačano zaradi te nezmožnosti, le prenehanje delovnega razmerja tega delavca(43).

91.      Sodišče tako poudarja, da mora biti to bistveni pogoj za delo ali zaposlitev, ki se nanaša na trajanje misije in ki ne izhaja le iz prenehanja delovnega razmerja.

92.      V obravnavanem primeru dejstvo, da se odpravnina izplača po prenehanju delovnega razmerja, ne zadostuje za omilitev povezave z opravljanjem dela(44). Vzrok za nezmožnost za delo in ustrezno nadomestilo je nesreča pri delu.

93.      Prispevka iz sodbe Randstad Empleo in drugi torej ni mogoče ekstrapolirati tako, da se iz nje sklepa, kot trdi Komisija, da so pogoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi del „osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104.

94.      Komisija se opira tudi na sodno prakso, iz katere izhaja, da so pogoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi del „pogojev zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom in določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas.

95.      Sodišče je tako razsodilo, da izraz „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas označuje pravice in obveznosti, ki opredeljujejo dano delovno razmerje, tako da vanj vključijo tako pogoje, pod katerimi oseba opravlja zaposlitev, kot pogoje v zvezi s prenehanjem tega delovnega razmerja(45).

96.      Po mnenju Sodišča je odločilno merilo za ugotovitev, ali je neki ukrep zajet s „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4 tega okvirnega sporazuma, prav merilo zaposlitve, in sicer delovno razmerje med delavcem in njegovim delodajalcem(46).

97.      Sodišče je tako ugotovilo, da ta pojem zajema zlasti varstvo, ki se delavcu zagotovi v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in pravila o določitvi odpovednega roka, ki se uporabljajo v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi za določen čas, kakor tudi pravila o odpravnini, ki se delavcu odobri zaradi odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi, ki ga veže z njegovim delodajalcem, saj se taka odpravnina plača zaradi delovnega razmerja, ki je nastalo med njima(47).

98.      Po mnenju Sodišča bi namreč razlaga določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki bi iz opredelitve pojma „pogoji zaposlitve“ izključevala pogoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v nasprotju s ciljem, ki mu sledi ta določba, zmanjšala področje uporabe varstva, ki je delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotovljeno pred manj ugodnim obravnavanjem(48).

99.      Zato je Sodišče odločilo, da nacionalna ureditev, v skladu s katero delodajalcu ni treba pisno obrazložiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z odpovednim rokom, medtem ko ima tako obveznost v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, spada pod pojem „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas. Ta zakonodaja namreč določa, kako je urejena odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru odpustitve, saj je smisel te ureditve v delovnem razmerju, vzpostavljenem med delavcem in njegovim delodajalcem(49).

100. Komisija trdi, da se ta sodna praksa uporablja v okviru obravnavane zadeve.

101. S tem se ne strinjam. Poudariti je namreč treba, da je mogoče široko razlago pojma „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki jo je Sodišče lahko uporabilo, pojasniti s tem, da v besedilu te določbe elementi, zajeti v tem pojmu, niso pojasnjeni(50). Zaradi tega se navedena določba jasno razlikuje od člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi z njenim členom 3(1)(f).

102. Poleg tega je zakonodajalec Unije s področja uporabe okvirnega sporazuma o delu za določen čas izrecno izključil delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela. V skladu s četrtim odstavkom preambule se namreč ta okvirni sporazum uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, z izjemo tistih, ki jih zaposlitvena agencija za začasno delo da na razpolago uporabniškemu podjetju. Sodišče je poleg tega pojasnilo, da je treba Direktivo 1999/70 in navedeni okvirni sporazum razlagati tako, da se ne uporabljata ne za delovno razmerje za določen čas med napotenim delavcem in podjetjem za zagotavljanje dela ne za delovno razmerje za določen čas med takim delavcem in podjetjem uporabnikom(51).

103. Nazadnje ugotavljam, da Komisija v svojih trditvah meni, da bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je prenehanje napotitve za določen čas v primeru pogodb o zaposlitvi prek agencij za zagotavljanje začasnega dela ukrep, enakovreden odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj v skladu s členom 95(4) zakonika o delovnih razmerjih pogodba o zaposlitvi pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela preneha, če se podjetje uporabnik odpove storitvam delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pred koncem njegove napotitve. Ob upoštevanju te pravne posledice naj delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ne bi mogel zahtevati odškodnine zaradi pomanjkljive obrazložitve prenehanja napotitve niti zahtevati razglasitve ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponovne vzpostavitve stanja pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je v nasprotju s pravicami, ki naj bi jih imel delavec, ki ga je podjetje uporabnik zaposlilo neposredno.

104. Zato Komisija meni, da ima člen 95(4) zakonika o delovnih razmerjih pomembno vrzel, ki omogoča izogibanje varstvu, ki se želi doseči z Direktivo 2008/104. Če prenehanje napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pred njenim zaključkom ne bi bilo ustrezno obrazloženo, bi bilo varstvo, določeno s to direktivo, kakor je bila prenesena z nacionalnim pravom, ogroženo. Povedano drugače, delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, bi bili prikrajšani za varstvo v primeru prekinitve njihove napotitve, o kateri bi lahko po lastni presoji odločalo podjetje uporabnik, kar bi imelo za pravno posledico zakonsko prenehanje delovnega razmerja z agencijo za zagotavljanje začasnega dela, s čimer bi bili prikrajšani ne le za nadaljevanje delovnega razmerja s to agencijo, ampak tudi za vsakršno odškodnino zaradi odpovedi njihove pogodbe o zaposlitvi.

105. Tako po mnenju Komisije člen 95(4) zakonika o delovnih razmerjih ni v skladu s členom 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, ker podjetjem uporabnikom ne nalaga, da obrazložijo svojo odločitev o prenehanju napotitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, medtem ko imajo na podlagi nacionalnega prava ta podjetja tako obveznost v primeru odpovedi pogodb z delavci, ki jih neposredno zaposlujejo.

106. Ne zanikam, da bi romunska ureditev lahko dodatno varovala delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, katerih napotitev podjetje uporabnik predčasno prekine. V zvezi s tem opozarjam, da je v skladu s členom 95(4) zakonika o delovnih razmerjih to, da se podjetje uporabnik odpove storitvam delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zadosten razlog, da lahko agencija za zagotavljanje začasnega dela tega delavca odpusti. Jasno je, da bi bila nacionalna ureditev, ki bi izključevala, da ima lahko taka odpoved kot pravno posledico to, da agencija za zagotavljanje začasnega dela odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, bolj zaščitna.

107. Vendar se mi iz razlogov, ki sem jih navedel zgoraj, zdi, da načelo enakega obravnavanja, kot je opredeljeno v členu 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, ne nasprotuje temu, kar določa člen 95(4) zakonika o delovnih razmerjih. Zdi se mi, da nobena druga določba te direktive ne prepoveduje povezave, ki jo ta določba vzpostavlja med, na eni strani, odločitvijo podjetja uporabnika, da predčasno prekine napotitev delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in, na drugi strani, odločitvijo agencije za zagotavljanje začasnega dela, da prekine njeno delovno razmerje z zadnjenavedenim delavcem. Naloga Sodišča ni, da v zvezi s tem preoblikuje navedeno direktivo.

V.      Predlog

108. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Curtea de Apel Constanţa (višje sodišče v Konstanci, Romunija), odgovori:

Člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela v povezavi s členom 2 in 3(1)(f) te direktive

je treba razlagati tako, da

pogoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spadajo na področje uporabe načela enakega obravnavanja delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in delavcev, ki jih podjetje uporabnik zaposli neposredno. Te določbe torej ne nasprotujejo ureditvi države članice, v skladu s katero lahko agencija za zagotavljanje začasnega dela odpove pogodbo o zaposlitvi, ki jo veže z delavcem, zaposlenim prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, ker je podjetje uporabnik, v katero je bil ta delavec napoten, predčasno odpovedalo napotitev tega delavca, čeprav to podjetje ni spoštovalo zakonskih pogojev odpovedi, ki bi se uporabljali v primeru odpovedi pogodbe delavcu, ki ga je zaposlilo neposredno.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      UL 2008, L 327, str. 9.


3      Glej zlasti sodbo z dne 24. oktobra 2024, Omnitel Comunicaciones in drugi (C‑441/23, v nadaljevanju: sodba Omnitel Comunicaciones in drugi, EU:C:2024:916, točka 56 in navedena sodna praksa).


4      Monitorul Oficial al României, del I, št. 72 z dne 5. februarja 2003.


5      V različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o delovnih razmerjih).


6      Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (v nadaljevanju: okvirni sporazum o delu za določen čas).


7      Predložitveno sodišče se sklicuje zlasti na sodbo z dne 12. maja 2022, Luso Temp (C‑426/20, v nadaljevanju: sodba Luso Temp, EU:C:2022:373, točka 33 in navedena sodna praksa).


8      Glej zlasti sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck (292/82, EU:C:1983:335, točka 12), ter Omnitel Comunicaciones in drugi (točka 30 in navedena sodna praksa).


9      Glej zlasti sodbo z dne 10. junija 2025, Regione Marche (Najvišja stopnja pomoči) (C‑497/24, EU:C:2025:959, točka 26 in navedena sodna praksa).


10      Glej zlasti sodbo z dne 26. junija 2025, Komisija/Španija in drugi (Posredni deleži) (od C‑776/23 P do C‑780/23 P, EU:C:2025:487, točka 95 in navedena sodna praksa).


11      Glej sodbo z dne 15. decembra 2022, TimePartner Personalmanagement (C‑311/21, EU:C:2022:983, točka 47).


12      Glej sodbo z dne 15. decembra 2022, TimePartner Personalmanagement (C‑311/21, EU:C:2022:983, točka 32).


13      Glej sodbo z dne 11. novembra 2021, Manpower Lit (C‑948/19, EU:C:2021:906, točka 60).


14      Ugotavljam, da Komisija v poročilu Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 21. marca 2014 o uporabi Direktive 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (COM(2014) 176 final) navaja, da seznam iz člena 3(1)(f) te direktive „ne dopušča nobenih odstopanj“. S to presojo se strinjam in pojasnjujem, da bi to moralo pomeniti tudi, da tega seznama ni mogoče razširiti.


15      UL 2014, L 94, str. 375.


16      Moj poudarek.


17      UL 1998, L 14, str. 9.


18      Glej zlasti sodbo Omnitel Comunicaciones in drugi (točka 37 in navedena sodna praksa).


19      Glej zlasti sodbo Omnitel Comunicaciones in drugi (točka 38 in navedena sodna praksa).


20      Glej zlasti sodbo Omnitel Comunicaciones in drugi (točka 56 in navedena sodna praksa).


21      Glej sodbo Omnitel Comunicaciones in drugi (točka 57).


22      V skladu s to določbo države članice v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje zlorab pri uporabi tega člena, zlasti za preprečevanje zaporednih napotitev, katerih namen je obiti določbe iz Direktive 2008/104.


23      Glej sodbo z dne 14. oktobra 2020, KG (Zaporedne napotitve v okviru dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela) (C‑681/18, EU:C:2020:823, točka 42).


24      UL 1991, L 206, str. 19.


25      Glej zlasti sodbo z dne 22. februarja 2024, Randstad Empleo in drugi (C‑649/22, v nadaljevanju: sodba Randstad Empleo in drugi, EU:C:2024:156, točka 53).


26      Glej sodbo Randstad Empleo in drugi (točka 57).


27      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 42 in navedena sodna praksa).


28      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 41 in navedena sodna praksa).


29      Tako je bil „[s]plošni cilj delovanja Unije na področju socialne politike […] razvoj prožnih oblik dela ob prizadevanju za doseganje višje stopnje harmonizacije socialnega prava. Ureditveni okvir za tako delovanje, ki temelji na iskanju ravnovesja med prožnostjo in varnostjo na trgu dela, je bil poimenovan ,prožna varnost‘“; glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Pitruzzelle v zadevi Luso Temp (C‑426/20, EU:C:2021:995, točka 35).


30      Glej sodbo Luso Temp (točka 30).


31      Glej sodbo Luso Temp (točka 31).


32      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 38 in navedena sodna praksa).


33      UL 1998, L 131, str. 10.


34      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 32 in navedena sodna praksa).


35      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 33 in navedena sodna praksa).


36      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 34 in navedena sodna praksa).


37      V nadaljevanju: Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom.


38      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 35 in navedena sodna praksa).


39      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 36).


40      Glej sodbo Luso Temp (točka 47).


41      Glej zlasti sodbo Luso Temp (točka 43 in navedena sodna praksa).


42      Glej zlasti sodbo Randstad Empleo in drugi (točka 61 in navedena sodna praksa).


43      Glej sodbo Randstad Empleo in drugi (točka 62).


44      Glej Driguez, L., „Égalité de traitement des travailleurs intérimaires“, Europe, št. 4, Éditions technique, Pariz, april 2024.


45      Glej sodbo z dne 20. decembra 2017, Vega González (C‑158/16, EU:C:2017:1014, točka 34). Tako so pravila o določitvi odpovednega roka, ki veljajo v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi za določen čas, del „pogojev zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma (točka 32 in navedena sodna praksa). Enako velja za odpravnino, ki jo mora delodajalec plačati delavcu zaradi nezakonite določitve datuma prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi, ali zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (točka 33 in navedena sodna praksa).


46      Glej zlasti sodbo z dne 20. februarja 2024, X (Neobstoj razlogov za odpoved) (C‑715/20, EU:C:2024:139, točka 37 in navedena sodna praksa).


47      Glej zlasti sodbo z dne 20. februarja 2024, X (Neobstoj razlogov za odpoved) (C‑715/20, EU:C:2024:139, točka 38 in navedena sodna praksa).


48      Glej zlasti sodbo z dne 20. februarja 2024, X (Neobstoj razlogov za odpoved) (C‑715/20, EU:C:2024:139, točka 39 in navedena sodna praksa).


49      Glej sodbo z dne 20. decembra 2024, X (Neobstoj razlogov za odpoved) (C‑715/20, EU:C:2024:139, točka 40.


50      Določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas določa, da se „[d]elavce, zaposlene za določen čas, […] glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.“


51      Glej sodbo z dne 11. aprila 2013, Della Rocca (C‑290/12, EU:C:2013:235, točka 45).