SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 2. aprila 2025(*)

„ Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Omejitve glede vstopa na ozemlje držav članic – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejitve glede vstopa na ozemlje držav članic – Ohranitev imena tožeče stranke na seznamih – Obveznost obrazložitve – Pojem ,vodilni poslovneži, ki delujejo v Rusiji‘ – Člen 2(1)(g) Sklepa 2014/145/SZVP – Člen 3(1)(g) Uredbe (EU) št. 269/2014 – Ugovor nezakonitosti – Napaka pri presoji – Pravica do izjave – Državljanstvo Unije – Prosto gibanje – Lastninska pravica – Sorazmernost “

V zadevi T‑297/23,

Gennady Nikolayevich Timchenko, stanujoč v Moskvi (Rusija), ki ga zastopajo T. Bontinck, S. Bonifassi, E. Federova, J. Goffin in J. Bastien, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske Unije, ki ga zastopata M.‑C. Cadilhac in V. Piessevaux, agenta,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi R. Mastroianni v funkciji predsednika, M. Brkan, sodnica, I. Gâlea, T. Tóth (poročevalec) in S. L. Kalėda, sodniki,

sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,

na podlagi pisnega postopka, zlasti:

–        tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. maja 2023,

–        prilagoditvene vloge, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. novembra 2023,

na podlagi obravnave z dne 11. junija 2024

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Gennady Nikolayevich Timchenko, s tožbo predlaga, na eni strani, na podlagi člena 263 PDEU razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2023/572 z dne 13. marca 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 134) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/571 z dne 13. marca 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz marca 2023) ter, drugič, Sklepa Sveta (SZVP) 2023/1767 z dne 13. septembra 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 226, str. 104) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/1765 z dne 13. septembra 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 226, str. 3) (v nadaljevanju skupaj: akta iz septembra 2023) v delu, v katerem se ti akti (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani akti) nanašajo nanjo, in na drugi strani, na podlagi člena 268 PDEU, povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja teh aktov.

I.      Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi tožbe

2        Tožeča stranka je poslovnež z ruskim in finskim državljanstvom.

3        Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, ki jih je Evropska unija sprejela v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

4        Svet Evropske unije je 17. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 16, in popravek v UL 2023, L 125, str. 61).

5        Svet je istega dne na podlagi člena 215 PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 6).

6        Po agresiji oboroženih sil Ruske federacije na Ukrajino je Svet 25. februarja 2022 sprejel Sklep 2022/329/SZVP o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 50, str. 1, in popravek v UL 2023, L 125, str. 62), da bi med drugim prilagodil merila, na podlagi katerih se lahko fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom naložijo zadevni omejevalni ukrepi.

7        Člen 2(1) in (2) Sklepa 2014/145 v različici, spremenjeni s Sklepom 2022/329, določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:

(a)      fizične osebe, odgovorne za podporo ali izvajanje dejanj ali politik, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine ali stabilnost ali varnost v Ukrajini ali ovirajo delo mednarodnih organizacij v Ukrajini;

[…]

(d)      fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki materialno ali finančno podpirajo ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, ali pa imajo od njih korist;

[…]

(g)      vodilni poslovneži ali pravne osebe, subjekti ali organi, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine,

ter fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, povezani z njimi, kot so navedeni v Prilogi.

2.      Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi, ne smejo biti neposredno ali posredno dana na razpolago ali v njihovo korist nikakršna sredstva ali gospodarski viri.“

8        Podrobna pravila te zamrznitve sredstev so opredeljena v naslednjih odstavkih istega člena.

9        Člen 1(1)(a) in (b) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, prepoveduje vstop na ozemlje držav članic ali tranzit prek njega fizičnim osebam, ki izpolnjujejo merila, ki so v bistvu enaka tistim, navedenim v členu 2(1)(a) in (d) istega sklepa.

10      Uredba št. 269/2014 v različici po spremembi z Uredbo Sveta (EU) 2022/330 z dne 25. februarja 2022 (UL 2022, L 51, str. 1) nalaga sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev in opredeljuje podrobna pravila te zamrznitve, ki so v bistvu enaka tistim iz Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329. Natančneje, v členu 3(1)(a) in (d) te uredbe so namreč v bistvu povzeta ista merila, kot so navedena v členu 2(1)(a) in (d) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329 (v nadaljevanju: merilo (a) oziroma merilo (d)).

A.      Prvoten vpis in ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih do 13. marca 2023

11      Svet je 28. februarja 2022 sprejel Sklep (SZVP) 2022/337 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 59, str. 1) in Izvedbeno uredbo (EU) 2022/336 o izvajanju Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 58, str. 1) (v nadaljevanju: akta iz februarja 2022).

12      S tema aktoma je bilo ime tožeče stranke pod številko 694 dodano na seznam iz Priloge k Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, in pod isto številko na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330 (v nadaljevanju: sporna seznama), in sicer iz teh razlogov:

„[Tožeča stranka] je dolgoletni znanec predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina in je splošno znan kot eden njegovih zagovornikov.

Ima koristi od svojih povezav z ruskimi snovalci odločitev. Je ustanovitelj in delničar skupine Volga Group, investicijske skupine s portfeljem naložb v ključne sektorje ruskega gospodarstva. Volga Group znatno prispeva v rusko gospodarstvo in njegov razvoj.

Je tudi delničar banke Bank Rossiya, ki je poznana kot osebna banka višjih uradnikov Ruske federacije. Po nezakoniti priključitvi Krima je banka Bank Rossiya odprla podružnice na Krimu in v Sevastopolu, s čimer je utrdila njuno povezavo z Rusko federacijo.

Poleg tega ima banka Bank Rossiya pomembne deleže v National Media Group, ki po drugi strani obvladuje televizijske postaje, ki aktivno podpirajo politiko ruske vlade v zvezi z destabilizacijo Ukrajine.

Zato je odgovoren za [podporo] ukrepov in politik, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

[Zagotavlja] tudi […] finančn[o] in materialn[o] [podporo] ruskim nosilcem odločitev, odgovornim za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine, [od katerih] ima […] koristi.“

13      Tožeča stranka je z dopisom z dne 25. marca 2022 Svet zaprosila, naj ji omogoči dostop do celotnega spisa v zvezi z njo, kar je bilo storjeno 13. aprila 2022 s posredovanjem spisa WK 2807/2022 INIT (v nadaljevanju: prvotni spis WK).

14      Potem ko je tožeča stranka 15. aprila 2022 zaprosila za dodatne dokumente, ji je Svet 28. aprila 2022 posredoval te dokumente, ki so bili vključeni v spis WK 12005/2019 INIT, 28. aprila 2022 pa dokumente, vpisane kot MD 2015293, 294, 296 in 297 Kovalchuk (v nadaljevanju: dodatni prvotni spis WK).

15      Tožeča stranka je 9. maja 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, vpisano pod številko T‑252/22, katere predmet je bil predlog za razglasitev ničnosti aktov iz februarja 2022.

16      Svet je 14. septembra 2022 sprejel Sklep (SZVP) 2022/1530 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 239, str. 149) in Izvedbeno uredbo (EU) 2022/1529 o izvajanju Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 239, str. 1) (v nadaljevanju: akta iz septembra 2022), v katerih je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih.

17      Tožeča stranka je 25. novembra 2022 na podlagi člena 86 Poslovnika Splošnega sodišča in v okviru zadeve T‑252/22 vložila prilagoditveno vlogo, s katero je prav tako predlagala razglasitev ničnosti aktov iz septembra 2022 v delu, v katerem se nanašajo nanjo.

18      Splošno sodišče je s sodbo z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑252/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:496), zlasti zavrnilo predlog za razglasitev ničnosti aktov iz februarja 2022 in aktov iz septembra 2022.

B.      Ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih do 15. septembra 2023

19      Svet je 22. decembra 2022 tožečo stranko obvestil, da namerava omejevalne ukrepe zoper njo ohraniti, in ji posredoval spis WK 17609/2022 INIT (v nadaljevanju: spis WK o ohranitvi 1) in spis WK 17683/2022 INIT.

20      Z aktoma iz marca 2023 je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih iz teh razlogov:

„[Tožeča stranka] je dolgoletni znanec predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina in je splošno znan kot eden njegovih zaupnikov.

Ima koristi od svojih povezav z ruskimi snovalci odločitev. Je ustanovitelj in delničar skupine Volga Group, investicijske skupine s portfeljem naložb v ključne sektorje ruskega gospodarstva. Volga Group znatno prispeva v rusko gospodarstvo in njegov razvoj.

Je tudi delničar banke Bank Rossiya, ki je poznana kot banka Putina in njegovih sodelavcev. Po nezakoniti priključitvi Krima je banka Bank Rossiya odprla podružnice na Krimu in v Sevastopolu, s čimer je utrdila njuno povezavo z Rusko federacijo.

Poleg tega ima banka Bank Rossiya deleže v National Media Group, medijskem holdingu, ki nadzoruje 28 medijskih podjetij v Rusiji, ki dejavno širijo propagando in dezinformacije, povezane z rusko vojno agresijo proti Ukrajini.

Zato je odgovoren za [podporo] ukrepov ali politik, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

[Zagotavlja] tudi […] finančn[o] in materialn[o] [podporo] ruskim nosilcem odločitev, odgovornim za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine, [od katerih] ima […] korist[i].“

21      Svet je 14. marca 2023 tožečo stranko obvestil o svoji odločitvi, da se njeno ime ohrani na spornih seznamih, in odgovoril na njena dopisa z dne 31. oktobra 2022 in 20. januarja 2023, pri čemer je v bistvu navedel, da je na podlagi deležev, ki jih ta ima v banki Bank Rossiya in skupini National Media Group, mogoče sklepati, da podpira dejanja proti Ukrajini in da so ukrepi, ki jih izpodbija, sorazmerni, saj lahko vplivajo na razmere v Ukrajini in na odločanje ruskega vodstva.

22      Tožeča stranka je z dopisom z dne 31. maja 2023 Svetu predložila prošnjo za ponovni pregled.

C.      Sprememba meril za vpis na sporna seznama

23      Svet je 5. junija 2023 sprejel Sklep (SZVP) 2023/1094 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2023, L 146, str. 20) in Uredbo (EU) 2023/1089 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2023, L 146, str. 1).

24      S tem sklepom je bil spremenjen člen 2(1)(g) Sklepa 2014/145 (v nadaljevanju: spremenjeno merilo (g)), in sicer tako:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:

(g)      vodilni poslovneži, ki delujejo v Rusiji, in njihovi ožji družinski člani ali druge fizične osebe, ki imajo od njih korist, ali poslovneži, pravne osebe, subjekti ali organi, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine […].“

25      V uvodni izjavi 4 tega sklepa je navedeno:

„Svet je ocenil, da med vlado Ruske federacije in vodilnimi poslovneži, ki delujejo v Rusiji, obstaja odnos vzajemne koristi in podpore. Zlasti uglednim ruskim poslovnežem je vlada Ruske federacije sistematično dopuščala, da svoje bogastvo kopičijo z izkoriščanjem naravnih in drugih javnih virov. Glede na to razmerje soodvisnosti med vodilnimi poslovneži in vlado Ruske federacije Svet meni, da bi morala merila za uvrstitev fizičnih ali pravnih oseb, subjektov ali organov na seznam zajemati vodilne poslovneže, ki delujejo v katerem koli gospodarskem sektorju Rusije. Poleg tega Svet meni, da bi bilo treba merila za uvrstitev fizičnih ali pravnih oseb, subjektov ali organov na seznam razširiti tako, da se po potrebi omogoči uvrstitev drugih poslovnežev, ki so dejavni v gospodarskih sektorjih, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodkov, da bi tako povečali pritisk na vlado Ruske federacije, da konča svojo vojno agresijo proti Ukrajini.“

26      Uredba št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2023/1089, določa spremembe, ki so v bistvu enake tistim iz Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2023/1094. V členu 3(1)(g) te uredbe je namreč v bistvu prevzeto isto merilo, kot je navedeno v členu 2(1)(g) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2023/1094.

D.      Ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih do 13. marca 2024

27      Svet je 19. junija 2023 tožečo stranko obvestil, da namerava na podlagi spremenjenih razlogov in novega merila za uvrstitev ohraniti njeno ime na spornih seznamih. Tožeči stranki je 10. julija 2023 posredoval nov delovni dokument, naslovljen WK 5142/2023 INIT (v nadaljevanju: spis WK o ohranitvi 2), temu pa je 18. avgusta 2023 priložil dodatni delovni dokument, naslovljen WK 5142/2023 ADD 1 (v nadaljevanju: dodatni spis WK o ohranitvi 2) (v nadaljevanju skupaj: dodatna spisa WK o ohranitvi 2).

28      Tožeča stranka je v dopisih z dne 27. junija in 21. julija 2023 Svetu predložila svoje pripombe glede osnutka podaljšanja omejevalnih ukrepov v zvezi z njo.

29      Svet je 18. avgusta 2023 tožečo stranko obvestil, da namerava ohraniti omejevalne ukrepe zoper njo. Tožeča stranka je 31. avgusta 2023 na ta osnutek ohranitve predložila svoje pripombe.

30      Svet je 13. septembra 2023 sprejel akta iz septembra 2023.

31      S tema aktoma je Svet ohranil ime tožeče stranke na spornih seznamih iz teh razlogov:

„[Tožeča stranka] je dolgoletni znanec predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina in je splošno znan kot eden njegovih zaupnikov.

Ima koristi od svojih povezav z ruskimi nosilci odločitev. Je ustanovitelj in delničar skupine Volga Group, investicijske skupine s portfeljem naložb v ključne sektorje ruskega gospodarstva. Volga Group znatno prispeva v rusko gospodarstvo in njegov razvoj.

Je tudi delničar banke Bank Rossiya, ki je poznana kot banka [Vladimirja] Putina in njegovih sodelavcev. Po nezakoniti priključitvi Krima je banka Bank Rossiya odprla podružnice na Krimu in v Sevastopolu, s čimer je utrdila njuno povezavo z Rusko federacijo.

Poleg tega ima banka Bank Rossiya deleže v National Media Group, medijskem holdingu, ki nadzoruje 28 medijskih podjetij v Rusiji, ki dejavno širijo propagando in dezinformacije, povezane z rusko vojno agresijo proti Ukrajini.

Zato je vodilni poslovnež, ki deluje v Rusiji in je odgovoren za [podporo] ukrepov ali politik, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

[Zagotavlja] tudi […] finančn[o] in materialn[o] [podporo] ruskim nosilcem odločitev, odgovornim za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine, [od katerih] ima […] korist.“

32      Svet je 15. septembra 2023 odgovoril na dopise tožeče stranke z dne 31. maja, 27. junija, 21. julija in 31. avgusta 2023 ter ji med drugim sporočil, da spremenjeno merilo (g) ni preširoko niti ni namenjeno sprejetju samovoljnih ukrepov.

II.    Predlogi strank

33      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijane akte razglasi za nične;

–        Svetu naloži plačilo zneska 1.000.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

34      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v celoti zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

A.      Predlog za razglasitev ničnosti

35      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na očitno napako pri presoji, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve, tretji na kršitev pravice do izjave, četrti na kršitev načela sorazmernosti, peti na kršitev temeljne pravice do prostega gibanja, določene v členu 21 PDEU, člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in skupnih ustavnih tradicij držav članic, šesti pa na kršitev lastninske pravice, člena 52(1) Listine, skupnih ustavnih tradicij držav članic in na kršitev pravice do zasebnega življenja.

36      Tožeča stranka v prilagoditveni vlogi navaja sedmi tožbeni razlog, ki se nanaša na ugovor nezakonitosti zoper spremenjeno merilo (g) v delu, v katerem se to nanaša na „vodilne poslovneže, ki delujejo v Rusiji“ (v nadaljevanju: prvi del spremenjenega merila (g)).

1.      Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

37      Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da Svet ni spoštoval obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU. V zvezi s tem navaja, da Svet s tem, da ni obrazložil svoje odločitve o zamrznitvi sredstev, ki se nanašajo nanjo, in o omejitvi njene svobode gibanja glede na cilje, ki se uresničujejo s Sklepom 2014/145, ni dokazal, kako bi uporaba izpodbijanih aktov omogočila uresničitev teh ciljev.

38      Svet tem trditvam nasprotuje.

39      V skladu s sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezana z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi se lahko izpodbijala njegova veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 63 in navedena sodna praksa).

40      Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Zlasti se ne zahteva, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, niti da se v njej podrobno odgovori na pripombe, ki jih je zadevna oseba navedla med posvetovanjem pred sprejetjem akta, ker se zadostnosti obrazložitve ne sme presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okoliščinah, ki jih zadevna oseba pozna in ji omogočajo, da razume obseg ukrepov, sprejetih v zvezi z njo (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 64 in navedena sodna praksa).

41      Tako mora biti stopnja natančnosti obrazložitve akta sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti akt sprejet (glej sodbo 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 65 in navedena sodna praksa).

42      V sodni praksi je bilo pojasnjeno, da morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet omejevalni ukrep, poleg pravne podlage tega ukrepa navedeni tudi specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih je Svet pri odločanju na podlagi svoje diskrecijske pravice štel, da mora ta ukrep veljati za zadevno osebo (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 105 in navedena sodna praksa).

43      Poleg tega je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve akta bistvena formalna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti razlogov, ki se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 67). Obrazložitev akta namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta akt temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost navedenega akta in ne na njegovo obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav navaja napačne razloge (glej sodbo z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 37 in navedena sodna praksa).

44      V obravnavani zadevi je treba poudariti, da tako Sklep 2014/145 kot Uredba št. 269/2014 vsebujeta sklicevanje na pravno podlago, na kateri temeljita, in sicer na člen 29 PEU oziroma člen 215 PDEU. Prav tako je treba navesti, da so splošne okoliščine, zaradi katerih je Svet izpodbijane akte sprejel, navedene v uvodnih izjavah izpodbijanih aktov.

45      Poleg tega je treba ugotoviti, da je Svet v zvezi z merilom (a) v obrazložitvi izpodbijanih aktov, navedeni v točkah 20 in 31 zgoraj zlasti navedel, na prvem mestu, da je tožeča stranka delničarka banke Bank Rossiya, ki je odprla podružnice na Krimu in v Sevastopolu, s čimer je utrdila njuno povezavo z Rusko federacijo, in na drugem mestu, da je tožeča stranka lastnica skupine Volga Group, ki „znatno prispeva v rusko gospodarstvo“, zaradi česar je bilo mogoče sklepati, da je „odgovor[na] za [podporo] ukrepov ali politik, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine“.

46      Svet je v zvezi z merilom (d) v obrazložitvi izpodbijanih aktov navedel, prvič, da je tožeča stranka „dolgoletn[a] znan[ka] predsednika Ruske federacije“, in drugič, da je banka Rossiya, katere delničar[ka] je, „poznana kot banka [Vladimirja] Putina in njegovih sodelavcev“, na podlagi česar je sklepal, da tožeča stranka „[zagotavlja] finančno ali materialno podporo ruskim nosilcem odločitev, odgovornim za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine, in ima od njih koristi“.

47      Nazadnje, Svet je v zvezi s spremenjenim merilom (g) v obrazložitvi aktov iz septembra 2023 med drugim navedel, prvič, da je tožeča stranka dolgoletna znanka predsednika Ruske federacije, in drugič, da je poleg tega, da je delničarka banke Bank Rossiya, „ustanovitelj[ica] in delničar[ka] skupine Volga Group, investicijske skupine s portfeljem naložb v ključne sektorje ruskega gospodarstva [in ki] znatno prispeva h gospodarstvu Rusije in njegovemu razvoju“, na podlagi česar je sklepal, da je ena od vodilnih poslovnežev, ki delujejo v Rusiji.

48      Iz uvodne izjave 4 Sklepa 2014/145, uvodnih izjav 3 in 4 Uredbe št. 269/2014 ter uvodnih izjav 10 in 11 Sklepa 2022/329 izhaja, da je Svet štel, da sta prepoved vstopa na ozemlje Unije ter zamrznitev sredstev in virov za osebe, za katere veljajo merila za vpis iz Sklepa 2014/145, potrebna ukrepa za dosego ciljev, ki se uresničujejo s skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP). Poleg tega je v uvodnih izjavah 10 in 11 Sklepa 2022/329 ter v uvodnih izjavah 3 in 4 Sklepa 2023/1094 v bistvu navedeno, da je bila razširitev osebnega področja uporabe omejevalnih ukrepov ugotovljena za potrebno glede na razvoj konflikta, da bi se zagotovil progresiven in postopen odziv na poslabšanje razmer v Ukrajini s končnim ciljem, da se na ruske oblasti izvaja največji pritisk, da bi te prenehale svoja dejanja in politike, ki destabilizirajo Ukrajino, ter vojaško agresijo, ki jo je ta država utrpela.

49      Poleg tega je treba očitek, da Svet ni dokazal, kako bi uporaba ukrepov, sprejetih v zvezi z njo, omogočila dosego ciljev, ki jih je ta institucija uresničuje s Sklepom 2014/145 in Uredbo št. 269/2014, ker da jih ni obrazložil, zavrniti, saj se z njim izpodbija utemeljitev spornih ukrepov, ki se nanaša na utemeljenost teh ukrepov in ne na njihovo formalno obrazložitev (glej točko 43 zgoraj).

50      Zato in ker iz zgoraj navedenih elementov izhaja, da so tako okoliščine kot obrazložitev izpodbijanih aktov tožeči stranki omogočili, da ugotovi pravno podlago omejevalnih ukrepov zoper njo ter specifične in konkretne razloge, zaradi katerih je Svet na podlagi svoje diskrecijske pravice ugotovil, da je treba zoper zadevno osebo uporabiti take ukrepe, je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

2.      Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave

51      Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom Svetu očita, da ni upošteval trditev, ki jih je ta navedla v različnih dopisih, zlasti v dopisu z dne 20. januarja 2023.

52      Tožeča stranka poudarja, da Svet ni predložil nobenega dokaza, da je njene pripombe in prošnje za ponovni pregled posredoval državam članicam, zaradi česar je mogoče sklepati, da je bila njena pravica do izjave instrumentalizirana.

53      Tožeča stranka v zvezi s postopkom, v katerem sta bila sprejeta akta iz septembra 2023, Svetu očita, da je imela za preučitev spisa WK o ohranitvi 2 na voljo zgolj enajst delovnih dni in za preučitev dodatnega spisa WK o ohranitvi 2 zgolj devet dni.

54      Navaja, da v tem spisu niso bili navedeni odlomki, na katere se je Svet nameraval sklicevati za utemeljitev uporabe spremenjenega merila (g) v zvezi z njo. Nazadnje trdi, da zelo kratek rok med datumom predložitve njenih pripomb v zvezi z dodatnim spisom WK o ohranitvi 2 in datumom sprejetja aktov iz septembra 2023 sam po sebi dokazuje, da si Svet ni vzel dovolj časa, da bi pravilno preučil njene pripombe.

55      Svet tem trditvam nasprotuje.

56      V zvezi s tem je treba navesti, da pravica do izjave v vsakem postopku, določena v členu 41(2)(a) Listine, ki je sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločitve, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej v tem smislu sodbi z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točki 34 in 36, in z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točki 65 in 67 ter navedena sodna praksa).

57      V okviru postopka, ki se nanaša na sprejetje odločitve o vpisu ali ohranitvi vpisa imena osebe na seznamu iz priloge k aktu o omejevalnih ukrepih, se na podlagi pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva zahteva, da pristojni organ Unije zadevni osebi posreduje elemente, s katerimi razpolaga zoper navedeno osebo, za utemeljitev svoje odločitve, zato da se tej osebi omogoči obramba njenih pravic v najboljših okoliščinah in da se lahko ob popolnem poznavanju razlogov odloči, ali je smiselno, da se obrne na sodišče Unije. Pristojni organ Unije mora ob tem posredovanju tej osebi omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče glede razlogov, ki so bili uporabljeni zoper njo (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 111 in 112; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 93).

58      Vendar člen 52(1) Listine dopušča omejitve pri izvrševanju pravic, ki jih ta zagotavlja, če zadevna omejitev spoštuje bistveno vsebino zadevne temeljne pravice ter če je v skladu z načelom sorazmernosti potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 101 in navedena sodna praksa).

59      Poleg tega je treba obstoj kršitve pravice do obrambe presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine njegovega sprejetja in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 102 in navedena sodna praksa). Pravico do izjave pred sprejetjem aktov, s katerimi se ime osebe ali subjekta ohrani na seznamu oseb ali subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, je treba priznati, če je Svet v odločitvi o ohranitvi vpisa imena osebe na seznamu zoper to osebo uporabil nove elemente, in sicer elemente, ki v prvotnem sklepu o vpisu njenega imena na ta seznam niso bili upoštevani (glej sodbo z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 54 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 7. aprila 2016, Central Bank of Iran/Svet, C‑266/15 P, EU:C:2016:208, točka 33).

60      Poleg tega mora pristojni organ Unije, če zadevna oseba v zvezi z obrazložitvijo predloži pripombe, skrbno in nepristransko preizkusiti utemeljenost zatrjevanih razlogov glede na te pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, priložene tem pripombam (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 114).

61      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da so bili prošnje za ponovni pregled, za katerega je tožeča stranka v zvezi z akti iz marca 2023 Svet zaprosila 31. maja 2023, ter dopisa z dne 27. junija in 21. julija 2023, v katerih je bila izpodbijana izražena namera Sveta o ohranitvi teh aktov, posredovane vsem delegacijam te institucije.

62      Poleg tega je Svet tožečo stranko 22. decembra 2022 in 19. junija 2023 obvestil, da namerava ohraniti omejevalne ukrepe v zvezi z njo. Svet je v dopisih z dne 14. marca in 15. septembra 2023 v bistvu odgovoril na vse ugovore tožeče stranke, pri čemer se je skliceval zlasti na vloge, ki jih je vložil v postopku, v katerem je bila sprejeta sodba z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑252/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:496), in bolj utemeljeno odgovoril na njene trditve o neutemeljenosti ukrepov zoper njo, zlasti kar zadeva domnevno kršitev pravice do izjave in kar zadeva utemeljenost vpisa njenega imena na sporna seznama na podlagi prvega dela spremenjenega merila (g).

63      Kar zadeva roka, ki sta bila tožeči stranki določena za preučitev dodatnega spisa WK o ohranitvi 2, ki ji je bil posredovan po tem, ko jo je Svet 19. junija 2023 obvestil o svoji nameri, da njeno ime vpiše na sporna seznama v skladu s prvim delom spremenjenega merila (g), je ne glede na obseg 192 strani dolgega spisa obdobje več kot desetih dni, ki ga je tožeča stranka imela na voljo, in sicer med 18. in 31. avgustom 2023, zadostovalo, da ga je lahko preučila in predložila svoje pripombe, kar je dejansko storila. To velja tudi za spis WK o ohranitvi 2, saj je Svet v dopisu z dne 10. julija 2023 tožeči stranki omogočil, da svoje pripombe predloži do 25. julija 2023. Namreč, razsojeno je že bilo, da lahko v okviru postopka podaljšanja omejevalnih ukrepov rok dvanajstih dni zadostuje, da se osebam ali subjektom, na katere se ti ukrepi nanašajo, omogoči, da predložijo svoje pripombe (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 8. julija 2020, Ocean Capital Administration in drugi/Svet, T‑332/15, neobjavljena, EU:T:2020:308, točka 191)

64      Poleg tega je treba navesti, da je Svet v nasprotju z navedbami tožeče stranke, in kot je razvidno iz dopisa z dne 15. septembra 2023, na ugovore tožeče stranke odgovoril v dopisu z dne 18. avgusta 2023, v katerem je zlasti navedel, da so informacije iz spisa WK o ohranitvi 2 „[vsebovale] posebne navedbe [v zvezi s tožečo stranko], ki so [potrdile] stališča in argumente, ki jih je predložil v zadevah T‑252/22 in T‑297/23“.

65      Ker torej nobeden od elementov, ki jih navaja tožeča stranka, ne dokazuje obstoja kršitve pravice do izjave, je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

3.      Sedmi tožbeni razlog: ugovor nezakonitosti zoper prvi del spremenjenega merila (g)

66      Tožeča stranka s sedmim tožbenim razlogom z ugovorom uveljavlja nezakonitost prvega dela spremenjenega merila (g). Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele, od katerih se v bistvu prvi nanaša na nezadostne dokazne elemente za utemeljitev sprejetja prvega dela spremenjenega merila (g) in na očitno napako pri presoji v okviru sprejetja tega merila, drugi na kršitev načel pravne varnosti in zakonitosti, tretji pa na kršitev načela sorazmernosti.

67      Svet tem trditvam nasprotuje.

68      V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko na podlagi člena 277 PDEU vsaka stranka v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja in ga je sprejela institucija, organ, urad ali agencija Unije, pred Sodiščem Evropske unije uveljavlja, da se ta akt iz razlogov, navedenih v drugem odstavku člena 263 PDEU, ne uporablja.

69      Člen 277 PDEU je izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti akta, zoper katerega lahko vloži tožbo, posredno izpodbija veljavnost splošnih aktov, ki so pravna podlaga za tak akt, če ta stranka ni imela pravice, da na podlagi člena 263 PDEU vloži direktno tožbo zoper te akte, katerih posledice tako čuti, ne da bi imela možnost predlagati razglasitev njihove ničnosti. Splošni akt, katerega nezakonitost se uveljavlja, se mora neposredno ali posredno uporabljati za zadevo, ki je predmet tožbe, in obstajati mora neposredna pravna zveza med izpodbijanim aktom in splošnim aktom, katerega zakonitost se izpodbija (glej sodbo z dne 17. februarja 2017, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, T‑14/14 in T‑87/14, EU:T:2017:102, točka 55 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. februarja 2020 Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 145 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

70      V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo sodišča Unije – v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodbe DEU – zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije glede na temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije. Ta zahteva je izrecno določena v členu 275, drugi odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 97 in navedena sodna praksa, in z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 65 in navedena sodna praksa).

71      Vendar ima Svet široko diskrecijsko pravico pri splošni in abstraktni opredelitvi meril za uvrstitev in načinov sprejemanja omejevalnih ukrepov (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 41 in navedena sodna praksa). Zato so splošna pravila, ki opredeljujejo ta merila in podrobna pravila, kot so določbe izpodbijanih aktov, ki določajo merilo, na katerega se nanaša ugovor nezakonitosti, predmet omejenega sodnega nadzora, ki je omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja napačne uporabe prava ter neobstoja očitnih napak pri presoji dejanskega stanja in zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbi z dne 29. aprila 2015, Bank of Industry and Mine/Svet, T‑10/13, EU:T:2015:235, točka 75 in navedena sodna praksa, in z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 149 (neobjavljena)).

72      Trije deli sedmega tožbenega razloga bodo analizirani glede na te ugotovitve.

a)      Prvi del sedmega tožbenega razloga: neobstoj dokazov za utemeljitev sprejetja prvega dela spremenjenega merila (g) in očitna napaka pri presoji

73      S prvim delom sedmega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da je Svet s sprejetjem prvega dela spremenjenega merila (g) – kot je razvidno iz uvodne izjave 4 Sklepa 2023/1094 – uvedel domnevo o soodvisnosti med vodilnimi poslovneži na eni strani in rusko vlado na drugi strani.

74      Navaja, da dokazni elementi iz dodatnih spisov WK o ohranitvi 2 ne morejo upravičiti sprejetja prvega dela spremenjenega merila (g), zlasti ker je bil dodatni spis WK o ohranitvi 2 pripravljen po sprejetju tega merila.

75      Dodaja, da sprejetje prvega dela spremenjenega merila (g) kaže na očitno napako Sveta pri presoji, ker je iz dokaznih elementov iz dodatnega spisa WK o ohranitvi 2 razvidno, da poslovneži, ki so blizu predsedniku Ruske federacije, od začetka vojne v Ukrajini nimajo več nobenega vpliva nanj.

76      Iz tega sklepa, da je domneva, uvedena s prvim delom spremenjenega merila (g), neosnovana in neutemeljena ter da je Svet tako s sprejetjem takšne domneve storil očitno napako pri presoji.

77      Poudariti je treba, da se je merilo (g) pred spremembo nanašalo le na „vodilne poslovneže […], vključen[e] v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“. Sprememba tega merila s Sklepom 2023/1094 je povzročila, da se je področje uporabe tega merila razširilo na „vodilne poslovneže, ki delujejo v Rusiji“, kar izpodbija tožeča stranka, ter na „poslovneže, vključene v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“.

78      V obravnavani zadevi tožeča stranka z opiranjem na uvodno izjavo 4 Sklepa 2023/1094 izhaja iz predpostavke, da prvi del spremenjenega merila (g) uvaja domnevo o obstoju razmerja soodvisnosti med vodilnimi poslovneži ter osebami, ki izvajajo politično oblast v Ruski federaciji.

79      V zvezi s tem je treba navesti, da je v spremenjenem merilu (g) prevzet pojem „vodilni poslovneži“, ki se je uporabljal pred spremembami, tako da je treba ta pojem razlagati enako, in sicer tako, da se nanaša na pomembnost navedenih poslovnežev glede na – odvisno od primera – njihov poklicni status, pomen njihovih gospodarskih dejavnosti, obseg njihovega kapitala ali funkcije v enem ali več podjetjih, v katerih opravljajo te dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 143).

80      Drugače povedano, sprememba merila (g) se ne nanaša na opredelitev pojma „vodilni poslovneži“ kot tako, temveč je namenjena izključno razširitvi področja uporabe omejevalnih ukrepov tako, da se ti uporabljajo za vse vodilne poslovneže, tudi tiste, ki niso vključeni v gospodarski sektor, ki zagotavlja znaten vir prihodka vladi Ruske federacije.

81      Razlogi za razširitev merila iz člena 2(1)(g) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, so navedeni v uvodni izjavi 4 Sklepa 2023/1094. V tej uvodni izjavi je namreč opisano delovanje ruskega gospodarstva, za katero je značilno razmerje soodvisnosti med vodilnimi poslovneži, ki delujejo v Rusiji, in vlado Ruske federacije. Svet tako želi z usmeritvijo na te poslovneže izkoristiti vpliv, ki ga ta kategorija oseb lahko ima na ruski režim, in jih spodbuditi k izvajanju pritiska na to vlado, da spremeni svojo politiko glede Ukrajine.

82      Kar zadeva trditve, da naj sprejetje prvega dela spremenjenega merila (g) ne bi bilo podprto z zadostnimi dokaznimi elementi, je treba opozoriti, prvič, da je sprejetje merila za vpis osebe ali subjekta na sporna seznama splošni akt, namenjen doseganju cilja, ki spada na področje SZVP, in sicer v obravnavanem primeru prenehanje ruske vojne agresije v Ukrajini, in drugič, da ima Svet pri sprejemanju takih meril široko diskrecijsko pravico.

83      Iz tega izhaja, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke Svetu za sprejetje prvega dela spremenjenega merila (g) ni treba predložiti dokazov o obstoju razmerja soodvisnosti med vlado Ruske federacije in vodilnimi poslovneži. Dejansko mora tožeča stranka v utemeljitev svojega ugovora nezakonitosti predložiti vse elemente, s katerimi je mogoče dokazati, da je takšna ugotovitev o obstoju navedenih razmerij očitno napačna in da zato vpliva na zakonitost navedenega dela.

84      V zvezi s tem je treba navesti, da tudi če bi bilo z dokaznimi elementi v zvezi z dodatnima spisoma WK o ohranitvi 2, na katere se sklicuje tožeča stranka pri izpodbijanju utemeljenosti spremenjenega merila (g), mogoče dokazati obstoj relativne oslabitve vpliva vodilnih poslovnežev na vlado Ruske federacije po vojni v Ukrajini, z njimi vseeno ni mogoče dokazati, da je Svet s tem, da je za sprejetje prvega dela spremenjenega merila (g) upošteval obstoj razmerja soodvisnosti med rusko vlado ter vodilnimi poslovneži, storil očitno napako.

85      Zato je treba trditve tožeče stranke, da je bila pri prvem delu spremenjenega merila (g) storjena očitna napaka pri presoji, zavrniti. Prav tako je treba iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 83 zgoraj, zavrniti trditev tožeče stranke, da naj z dokaznimi elementi iz dodatnega spisa WK o ohranitvi 2 ne bi bilo mogoče utemeljiti sprejetja prvega dela spremenjenega merila (g), ker je bil ta spis sestavljen po sprejetju tega merila.

86      Poleg tega je treba navesti, da mora Svet za uporabo prvega dela spremenjenega merila (g) za posamični položaj vsake osebe, katere ime je vpisano na sporna seznama, dokazati, prvič, da je fizično osebo mogoče opredeliti kot vodilnega poslovneža v smislu iz točke 79 zgoraj, in drugič, da ta fizična oseba deluje v Rusiji. V zvezi s tem je treba poudariti, da že sama okoliščina, da oseba spada v kategorijo vodilnih poslovnežev, ki delujejo v Rusiji, zadostuje za utemeljitev sprejetja potrebnih omejevalnih ukrepov na podlagi prvega dela spremenjenega merila (g), ne da bi bilo treba predložiti dokaz o povezavi med statusom vodilnega poslovneža in ruskim režimom niti med tem statusom in podporo temu režimu ali koristjo, ki jo ima od njega (glej po analogiji sodbo z dne 9. julija 2020, Haswani/Svet, C‑241/19 P, EU:C:2020:545, točka 66, in sklep z dne 6. septembra 2022, Haikal/Svet, C‑113/21 P, neobjavljen, EU:C:2022:640, točka 41).

87      Ker je bil torej edini namen prvega dela spremenjenega merila (g) določiti objektivno, samostojno in zadostno merilo, ki lahko utemelji vpis oseb na sporna seznama, pri čemer mora Svet dokazati, da sta izpolnjena dva kumulativna elementa, in sicer, prvič, da je zadevna oseba vodilni poslovnež, in drugič, da ta oseba deluje v Ruski federaciji, tožeča stranka ne more trditi, da ta del uvaja domnevo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 9. julija 2020, Haswani/Svet, C‑241/19 P, EU:C:2020:545, točka 79 in navedena sodna praksa).

88      Glede na zgornje ugotovitve je treba prvi del sedmega tožbenega razloga zavrniti.

b)      Drugi del sedmega tožbenega razloga: kršitev načel pravne varnosti in zakonitosti

89      Z drugim delom sedmega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da tudi če bi bilo mogoče šteti, da spremenjeno merilo (g) ustvarja izpodbojno domnevo, ostaja dejstvo, da je taka domneva oblikovana preširoko in tako krši načelo pravne varnosti in načelo zakonitosti, kot je določeno v členu 52(1) Listine.

90      Kar zadeva, na prvem mestu, prvi očitek, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti s prvim delom spremenjenega merila (g), je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Unije, zlasti zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna ter da so njihovi učinki predvidljivi, predvsem če imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja. Sankcijo, tudi če nima kazenskopravne narave, je mogoče naložiti le, če ima jasno in nedvoumno zakonito podlago. Načelo pravne varnosti zlasti pomeni, da so vsi predpisi Unije, zlasti kadar se z njimi nalagajo sankcije ali se dovoljuje, da se naložijo sankcije, jasni in natančni, zato da lahko zadevne osebe nedvoumno poznajo pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njih, in lahko posledično ustrezno ukrepajo. Ta zahteva po jasni in natančni pravni podlagi je bila določena na področju omejevalnih ukrepov (glej sodbo z dne 16. julija 2014, National Iranian Oil Company/Svet, T‑578/12, neobjavljena, EU:T:2014:678, točki 112 in 113 ter navedena sodna praksa).

91      Poleg tega je bilo razsojeno, da diskrecijska pravica, ki je bila Svetu podeljena z merilom iz člena 2(1)(g) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, ni v nasprotju z zahtevo po predvidljivosti, ker je navedeno merilo dovolj jasno in predvidljivo ter spada v pravni okvir, ki je jasno zamejen s cilji, ki jih uresničuje ureditev, ki ureja zadevne omejevalne ukrepe, in sicer v bistvu s potrebo, da se glede na resnost razmer v Ukrajini izvaja pritisk na ruske oblasti, da bi te prenehale svoja dejanja in politike, ki destabilizirajo Ukrajino, ter vojaško agresijo, katere žrtev je ta. S tega vidika je bilo ugotovljeno, da so zadevni omejevalni ukrepi združljivi s ciljem iz člena 21(2)(c) PEU o ohranjanju miru, preprečevanju sporov in krepitvi mednarodne varnosti v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov, podpisane 26. junija 1945 v San Franciscu. Zato je bilo ugotovljeno, da je to merilo združljivo z načelom pravne varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točke od 45 do 48 in navedena sodna praksa).

92      V obravnavani zadevi je treba v zvezi s pojmom „vodilni poslovneži“ v smislu prvega dela spremenjenega merila (g) opozoriti, da se ta pojem nanaša na njihovo pomembnost, zlasti glede na njihov poklicni status, pomen njihovih gospodarskih dejavnosti, obseg njihovega kapitala ali funkcije v enem ali več podjetjih, v katerih opravljajo svoje dejavnosti (glej točko 79 zgoraj).

93      Glede pogoja v zvezi z delovanjem teh poslovnežev v Rusiji je treba ugotoviti, da je dovolj zamejen in opredeljen, da ni v nasprotju z načelom varnosti.

94      Iz točk 92 in 93 zgoraj tako izhaja, da so določbe prvega dela spremenjenega merila (g) dovolj jasne, natančne in predvidljive za določitev oseb, za katere se uporabljajo, in da spadajo v pravni okvir, ki je jasno zamejen s cilji, ki jih uresničuje ureditev, ki ureja zadevne omejevalne ukrepe, in na katerega je opozorjeno v točki 91 zgoraj. Poleg tega je diskrecijska pravica, ki je Svetu podeljena s prvim delom spremenjenega merila (g), izravnana z obveznostjo obrazložitve in okrepljenimi procesnimi pravicami (glej po analogiji sodbi z dne 16. julija 2014, National Iranian Oil Company/Svet, T‑578/12, neobjavljena, EU:T:2014:678, točka 122, in z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 47).

95      Kar zadeva, na drugem mestu, drugi očitek, ki se nanaša na kršitev načela zakonitosti, je treba ugotoviti, da je bil prvi del spremenjenega merila (g) uveden s Sklepom 2023/1094, ki je splošni akt, sprejet na podlagi člena 29 PEU. Zato tožeča stranka ne more trditi, da to merilo ne spoštuje načela zakonitosti.

96      Ker torej prvemu delu spremenjenega merila (g) ni mogoče očitati kršitve načela pravne varnosti in načela zakonitosti, je treba drugi del sedmega tožbenega razloga zavrniti.

c)      Tretji del sedmega tožbenega razloga: kršitev načela sorazmernosti s spremenjenim merilom (g)

97      Tožeča stranka s tretjim delom sedmega tožbenega razloga trdi, da spremenjeno merilo (g) krši načelo sorazmernosti.

98      V zvezi s tem, prvič, zatrjuje, da prvi del spremenjenega merila (g) zaradi zelo široke opredelitve, ki jo uporablja, omogoča samovoljno uvrstitev zelo velikega števila oseb, zaradi česar tako sprejetih ukrepov ni mogoče šteti za ciljno usmerjene. Drugič, navaja, da ta del omogoča sprejetje omejevalnih ukrepov, ne da bi se upoštevalo osebno ravnanje zadevnih oseb v zvezi s politiko ruske vlade v Ukrajini, čeprav zgolj status vodilnega poslovneža ne pomeni nobene povezave s to vlado, še manj pa vpliva na navedeno vlado. Tretjič, zatrjuje, da je z dokaznimi elementi, ki jih je predložil Svet, mogoče dokazati, da poslovneži, tudi pomembni, nimajo vpliva na rusko vlado, zato je prvi del spremenjenega merila (g) očitno neprimeren za dosego cilja, ki ga uresničuje Svet, kar še toliko bolj velja, ker se zdi, da je to novo merilo zaradi opustitve upoštevanja dejstva, da ciljne osebe zagotavljajo znaten vir prihodkov, povsem neučinkovito.

99      Opozoriti je treba, da se z načelom sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da so ukrepi, uvedeni z določbo prava Unije, taki, da se z njimi lahko uresničijo legitimni cilji, ki jim sledi zadevna ureditev, in da očitno ne prekoračijo tega, kar je potrebno za doseganje teh ciljev (sodba z dne 13. marca 2012, Melli Bank/Svet, C‑380/09 P, EU:C:2012:137, točka 52).

100    Poleg tega Svetu ni treba dokazati, da omejevalni ukrepi, ki jih uvede, ustvarjajo učinke, predvidene z zadevno zakonodajo, temveč le, da je s temi ukrepi mogoče doseči cilje, ki se s to zakonodajo uresničujejo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:499, točka 66).

101    Svet je v obravnavanem primeru prvi del spremenjenega merila (g) sprejel, ker je pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice in ob upoštevanju poslabšanja razmer v Ukrajini ocenil, da bi bilo treba za izvajanje pritiska na vlado Ruske federacije na sporna seznama mogoče vpisati vodilne poslovneže, ki delujejo v tej državi.

102    Najprej je treba navesti, da pristop Sveta, da zaradi poslabšanja razmer v Ukrajini razširi krog oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, da bi dosegel zastavljene cilje, temelji na progresivnosti posega v pravice glede na učinkovitost ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 25. januarja 2017, Almaz‑Antey Air in Space Defence/Svet, T‑255/15, neobjavljena, EU:T:2017:25, točka 104 navedena sodna praksa).

103    Dalje, kot izhaja iz točke 81 zgoraj, želi Svet s sprejetjem prvega dela spremenjenega merila (g) izkoristiti vpliv, ki ga ta kategorija oseb lahko ima na ruski režim, in jih spodbuditi k izvajanju pritiska na to vlado, da spremeni svojo politiko glede Ukrajine. V zvezi s tem je treba navesti, da se v nasprotju s trditvami tožeče stranke prvi del spremenjenega merila (g) ne nanaša brez razlikovanja in na splošno na vse poslovneže, ki delujejo v Ruski federaciji, temveč je usmerjen na vodilne poslovneže, ki delujejo v tej državi. Zato je treba ugotoviti, da je bilo sprejetje prvega dela spremenjenega merila (g) primerno za dosego ciljev, ki se uresničujejo z omejevalnimi ukrepi.

104    Nazadnje je treba navesti, da je prvi del spremenjenega merila (g) potreben za uresničevanje in izvajanje ciljev iz člena 21 PEU. Iz uvodne izjave 4 Sklepa 2023/1094 je namreč razvidno, da je Svet z razširitvijo osebnega področja uporabe omejevalnih ukrepov, in sicer z usmeritvijo na vodilne poslovneže, ki delujejo v katerem koli gospodarskem sektorju v Rusiji, lahko ugotovil, ne da bi storil očitno napako pri presoji, da navedeni ukrepi prispevajo k povečanju pritiska na navedeno vlado, ki je odgovorna za napad na Ukrajino. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi alternativno merilo z bolj omejenim obsegom lahko omogočilo enako učinkovito doseganje ciljev, ki se uresničujejo z omejevalnimi ukrepi.

105    Poleg tega ni mogoče sprejeti ugovorov tožeče stranke, s katerimi izpodbija prvi del spremenjenega merila (g), ker naj ta ne bi upošteval osebnega ravnanja poslovnežev, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, in ker naj ti ne bi imeli vpliva na vlado Ruske federacije. Poudariti je namreč treba, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila pri ugotovitvah Sveta v zvezi z obstojem razmerja soodvisnosti med vodilnimi poslovneži in vlado Ruske federacije storjena očitna napaka pri presoji (glej točko 84 zgoraj). Zato tožeča stranka tudi ni dokazala, da ta kategorija oseb ne bi mogla izvajati pritiska na vlado Ruske federacije, da bi ta spremenila svojo politiko glede Ukrajine. Iz tega sledi, da na podlagi dejstva, da vodilni poslovneži, ki delujejo v Rusiji, niso odgovorni za priključitev Ukrajine in invazijo nanjo ter da prav tako ne podpirajo tega konflikta ali nimajo koristi od njega, ni mogoče ugotoviti, da je prvi del spremenjenega merila (g) očitno nesorazmeren za dosego ciljev, ki se uresničujejo z omejevalnimi ukrepi.

106    Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da bi uvedba prvega dela spremenjenega merila (g) lahko kršila načelo sorazmernosti, je treba tretji del sedmega tožbenega razloga in s tem sedmi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

4.      Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji

107    Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Svet s tem, da je ugotovil, da sta bili v zvezi z njo v aktih iz marca 2023 izpolnjeni merili (a) in (d), v aktih iz septembra 2023 pa izpolnjena merila (a), (d) in (g), storil očitno napako pri presoji.

108    Svet predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

109    Splošno sodišče v obravnavani zadevi ocenjuje, da je koristno analizirati utemeljenost vpisa imena tožeče stranke na sporna seznama glede na vsa merila, ki so bila v izpodbijanih aktih uporabljena zoper njo, in sicer, prvič, merilo (a), in drugič, merilo (d), kar zadeva izpodbijane akte. in nazadnje, merilo (g), kar zadeva akta iz septembra 2023.

110    Najprej je treba navesti, da je treba prvi tožbeni razlog razumeti tako, da se nanaša na napako pri presoji in ne na očitno napako pri presoji. Čeprav je namreč res, da ima Svet določeno diskrecijsko pravico, da v vsakem primeru posebej ugotovi, ali so pravna merila, na katerih temeljijo zadevni omejevalni ukrepi, izpolnjena, morajo sodišča Unije zagotoviti načeloma celovit nadzor vseh aktov Unije (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 121 in navedena sodna praksa).

111    Opozoriti je tudi treba, da učinkovitost sodnega nadzora, ki je zagotovljen s členom 47 Listine, med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, ali sklep, s katerim so bili omejevalni ukrepi sprejeti ali ohranjeni in ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam po sebi zadostuje za utemeljitev navedenega sklepa – utemeljeni (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119, in z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 122).

112    Dejansko mora pristojni organ Unije v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo ali subjekt, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 121, in z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 123).

113    Poleg tega je treba presojo utemeljenosti teh razlogov opraviti tako, da se dokazi in informacije ne preizkusijo ločeno, temveč v okviru, v katerega so umeščeni. Svet namreč zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi, če sodišču Unije predloži sklenjen krog dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je mogoče dokazati obstoj zadostne povezave med osebo, za katero velja zamrznitev sredstev, in režimom ali na splošno položaji, proti katerim se bori (glej sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 124 in navedena sodna praksa).

114    Poleg tega so omejevalni ukrepi po naravi varstveni in že po definiciji začasni ukrepi, katerih veljavnost je vedno odvisna od tega, ali so dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih so bili ti ukrepi sprejeti, še vedno podane, in od tega, ali jih je treba, da bi bil njihov cilj uresničen, ohraniti v veljavi. Iz tega izhaja, da mora Svet pri rednem pregledu teh omejevalnih ukrepov ponovno presoditi položaj in pripraviti analizo učinka takih ukrepov, da se ugotovi, ali so omogočili dosego ciljev prvotnega vpisa imen zadevnih oseb in subjektov na sporna seznama oziroma ali je v zvezi z navedenimi osebami in subjekti še vedno mogoča enaka ugotovitev (glej sodbo z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 67 in navedena sodna praksa).

115    Svetu za utemeljitev ohranitve imena osebe na spornih seznamih ni prepovedano, da se opre na enake dokazne elemente, na katerih je temeljil prvoten vpis, ponovni vpis ali prejšnja ohranitev imena zadevne osebe na teh seznamih, če se, prvič, razlogi za vpis niso spremenili, in drugič, se okoliščine niso spremenile do te mere, da bi ti dokazi postali brezpredmetni. Navedene okoliščine ne vključujejo le razmer v državi, v zvezi s katero je bil uveden sistem omejevalnih ukrepov, temveč tudi poseben položaj zadevne osebe. Prav tako je ohranitev na spornih seznamih utemeljena glede na vse upoštevne okoliščine in zlasti glede na to, da cilji omejevalnih ukrepov niso bili doseženi (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 169 in navedena sodna praksa).

116    Svet se lahko v takih okoliščinah odloči, da imena zadevnih oseb ohrani na spornih seznamih, pri čemer ohrani razloge, ki se nanašajo na pretekla dejstva in so bili sprejeti v prejšnjih sklepih v zvezi z njimi, če je taka ohranitev utemeljena glede na vse upoštevne okoliščine in zlasti glede na to, da cilji omejevalnih ukrepov niso bili doseženi (glej po analogiji sodbo z dne 8. marca 2023, Mutondo/Svet, T‑94/22, neobjavljena, EU:T:2023:120, točka 50 in navedena sodna praksa).

117    Trditve, ki jih je tožeča stranka navedla zoper izpodbijane akte, bodo analizirane ob upoštevanju teh ugotovitev.

a)      Zatrjevana napaka pri presoji v zvezi z aktoma iz marca 2023

118    V obravnavani zadevi sta bila akta iz marca 2023 sprejeta na podlagi meril (a) in (d). Tožeča stranka trdi, da ti merili v njenem primeru nista bili izpolnjeni, ker naj Svet ne bi predložil zadostnih dokazov. Zato je treba po vrsti analizirati vsako od teh meril.

1)      Napaka v presoji v zvezi z merilom (a)

119    Tožeča stranka v obravnavani zadevi v bistvu trdi, da dokazni elementi iz prvotnega spisa WK in dodatnega prvotnega spisa WK ter iz spisa WK o ohranitvi 1 in spisa WK 17683/2022 INIT (glej točko 19 zgoraj) ne zadostujejo za dokaz, da je ta osebno in posamično podpirala ali izvajala ukrepe ali politike Ruske federacije, ki spodkopavajo ali ogrožajo nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

120    V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da v nasprotju s tem, kar je bilo razsojeno v sodbi z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑252/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:496), ni mogoče šteti, da je ta osebno podpirala dejanja ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine ali stabilnost ali varnost v Ukrajini v okoliščinah, v katerih – kot v obravnavani zadevi – take podpore ne zagotavlja sama, temveč se ta zagotavlja prek banke Bank Rossiya, v kateri, prvič, ne opravlja nikakršne vodstvene funkcije, in drugič, je posredni manjšinski delničar.

121    V zvezi s tem navaja, da sprejetje takega razlogovanja pomeni zanikanje vsakršne resničnosti pravne osebnosti družb in s tem kršitev „temeljnega in univerzalnega načela prava družb“, saj lahko kot manjšinska delničarka sodeluje le pri omejenem številu odločitev, saj glavne politike družbe sprejema upravni odbor.

122    Dodaja, da ne more biti osebno odgovorna za ustanovitev podružnic banke Bank Rossiya na Krimu, saj je za tako odločitev izključno pristojen upravni odbor te družbe. V zvezi s kapitalskimi povezavami med banko Bank Rossiya in medijsko skupino National Media Group navaja, da medtem ko je delež te banke v kapitalu te skupine 17 %, njen dejanski delež v skupini znaša le 1,7 % kapitala.

123    Svet tem trditvam nasprotuje.

124    Glede merila (a) je treba opozoriti, da to zahteva, da se dokaže obstoj neposredne ali posredne povezave med dejavnostmi ali dejanji osebe ali subjekta, v zvezi s katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi, in razmerami v Ukrajini, zaradi katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti. Drugače povedano, te osebe ali subjekti morajo zaradi svojega ravnanja odgovarjati za dejanja ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (sodba z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 74).

125    V obravnavani zadevi, in kot je navedeno v točki 45 zgoraj, je treba navesti, da se v obrazložitvi izpodbijanih aktov elementi, ki se navezujejo na merilo (a), nanašajo na dejstvo, da je tožeča stranka delničarka banke Bank Rossiya in da ima ta banka, prvič, pomembne deleže v skupini National Media Group, ki obvladuje televizijske postaje, ki aktivno podpirajo politiko ruske vlade, in drugič, z ustanovitvijo podružnic na Krimu izvaja aktivno naložbeno politiko na tem območju. Ta obrazložitev se poleg tega nanaša na skupino Volga Group, ki „znatno prispeva v rusko gospodarstvo in njegov razvoj“. Svet glede na te elemente ocenjuje, da tožeča stranka prek navedene banke podpira politiko priključitve Ukrajine, ki jo izvaja ruska vlada.

126    Svet se v obravnavani zadevi za utemeljitev ohranitve vpisa tožeče stranke na podlagi merila (a) opira na dokumente iz prvotnega spisa WK in dodatnega prvotnega spisa WK ter na dokumente iz spisa WK o ohranitvi 1, zlasti na:

–        dokument 6 iz prvotnega spisa WK, ki je nedatiran posnetek zaslona spletnega mesta skupine Volga Group, do katerega je Svet dostopal februarja 2022 in na katerem je skupina predstavljena zlasti z vidika njenih kapitalskih deležev;

–        dokument 7 iz prvotnega spisa WK, ki je posnetek zaslona spletnega mesta nevladne organizacije, objavljen julija 2017, do katerega je Svet dostopal februarja 2022 in ki vsebuje sestavo lastništva kapitala banke Bank Rossiya;

–        dokument 1 iz dodatnega prvotnega spisa WK, ki je posnetek zaslona spletnega mesta ruskega medija ABR, objavljen januarja 2019, s katerim se je Svet seznanil oktobra 2019;

–        dokument 2 iz prvotnega spisa WK, ki je posnetek zaslona spletnega mesta ruskega medija RBC, objavljen avgusta 2016, s katerim se je Svet seznanil oktobra 2019;

–        dokument 4 iz prvotnega dodatnega spisa WK, ki je nedatiran posnetek zaslona spletnega mesta agencije TASS, vendar se nanaša na dogodke po 1. marcu 2014, do katerega je Svet dostopal 23. februarja 2015;

–        dokument 5 iz dodatnega prvotnega spisa WK, ki je posnetek zaslona spletnega mesta ruskega medija RIA z dne 10. septembra 2014 in se nanaša na članek z naslovom „Bank Rossiya začela delovati na Krimu“, do katerega je Svet dostopal 23. februarja 2015;

–        dokument 6 iz dodatnega prvotnega spisa WK, ki je posnetek zaslona spletnega mesta banke Bank Rossiya, do katerega je Svet dostopal 23. februarja 2015;

–        dokument 7 iz prvotnega dodatnega spisa WK, ki je posnetek zaslona spletnega mesta ruskega medija Novaya Gazeta in se nanaša na članek, naslovljen „15 let najbolj temačnih jezer na svetu“, do katerega je Svet dostopal februarja 2015;

–        dokument 8 iz spisa WK o ohranitvi 1, vzet s spletnega mesta „eastwest.eu“, ki predstavlja članek, naslovljen „Bank Rossiya, Putinova banka“, ki je bil objavljen junija 2016 in do katerega je Svet dostopal novembra 2022.

127    Na koncu je treba navesti, da se je Svet pri ugotavljanju obstoja merila (a) v zvezi s tožečo stranko oprl tudi na članka v časopisu The Guardian, priložena odgovoru na tožbo (prilogi B 19 A in B 19 B), in sicer je prvi, ki ni datiran, naslovljen „Banki Bank Rossiya, najljubši banki Kremlja, kmalu zamrznjeni dolarji“, drugi, iz aprila 2016, pa je naslovljen „Razkrito: 2 milijardi dolarjev vredna sled ‚offshore‘, ki vodi do Vladimirja Putina“. Navesti je treba, da je Svet dostopal do teh dveh člankov pred sprejetjem aktov iz marca 2023, saj sta navedena v točkah 82 in 83 sodbe z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑252/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:496).

128    V obravnavani zadevi je treba najprej navesti, da tožeča stranka ne izpodbija dokazne vrednosti nobenega od dokumentov, navedenih v točkah 126 in 127 zgoraj.

129    V zvezi z vprašanjem, ali je Svet s tem, da je ugotovil, da tožeča stranka podpira politiko priključitve Ukrajine in da zato zanjo velja merilo (a), storil napako pri presoji, je treba ugotoviti, da je iz dokumentov 5 in 6 iz dodatnega prvotnega spisa WK razvidno, da je banka Bank Rossiya na Krimu investirala v vzpostavitev mreže tridesetih podružnic v tej regiji Ukrajine.

130    To naložbeno politiko banke Bank Rossiya v regijah Ukrajine, ki jih je priključila Ruska federacija, je mogoče potrditi, prvič, z informacijami iz dokumenta 1 iz dodatnega prvotnega spisa WK, iz katerih je razvidno, da je banka Bank Rossiya leta 2019 železniški družbi Krima odobrila posojilo v višini 1 milijarde rubljev (RUB) (približno 14 milijonov EUR), in drugič, z informacijami iz dokumenta 2 iz dodatnega prvotnega spisa WK. Iz teh informacij je namreč razvidno, da je ta banka postala delničarka letališča Sevastopol.

131    Ti dogodki, ki so se zvrstili po invaziji Ruske federacije na Krim, kažejo, da so bile te naložbe del izvajanja politike priključitve Krima Ruski federaciji.

132    Poleg tega je treba, kar zadeva vprašanje, ali je mogoče šteti, da tožeča stranka zaradi naložbene politike, ki jo je izvajala banka Bank Rossiya in ki je prispevala h gospodarski priključitvi Krima, podpira ukrepe ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko celovitost, suverenost in neodvisnost Ukrajine v smislu merila (a), navesti, da tožeča stranka priznava, da je edina delničarka skupine Volga Group, ki ima v lasti 100 % družbe Transoil, ta pa ima v lasti 10,323 % banke Bank Rossiya.

133    Tak sistem lastništva kapitala pa pomeni, da posredništvo družbe Transoil med tožečo stranko in banko Bank Rossiya ne vpliva na dejstvo, da je mogoče tožečo stranko dejansko in ob upoštevanju stoodstotnega lastništva družbe Transoil šteti za imetnico 10,323 % delnic banke Bank Rossiya, zaradi česar je druga največja delničarka te banke.

134    V zvezi s tem je treba navesti, da je banka Bank Rossiya, kot je razvidno iz povezanega branja dokumenta 7 iz prvotnega spisa WK, dokumenta 8 iz spisa WK o ohranitvi 1 in priloge B 19 B, znana kot bančna ustanova, ki je zelo blizu krogu V. Putina, kar potrjuje njena sestava lastništva kapitala (Y. Kovalčuk ima v lasti 37 %, N. Šamalov 9,64 % in S. Roldugin 3,03 %). Kot je razvidno iz dokumenta 4 iz dodatnega prvotnega spisa WK, ta krog oseb že več kot deset let sestavlja skupino stalnih delničarjev banke Bank Rossiya, katere kapitalizacija je leta 2010 znašala 231 milijard RUB (približno 3 milijarde EUR).

135    Ti elementi pa zadostujejo za ugotovitev, da je tožeča stranka ena največjih delničark banke Bank Rossiya in da je tudi del skupine zgodovinsko stalnih delničarjev te banke.

136    Ker je torej tožeča stranka pomembna delničarka banke Bank Rossiya in ker ta banka sodeluje pri podpori ali izvajanju dejanj ali politik vlade Ruske federacije zoper suverenost in neodvisnost Ukrajine, je treba šteti, da je Svet pravno zadostno dokazal neposredno ali posredno povezavo med dejavnostmi ali dejanji tožeče stranke in razmerami v Ukrajini v smislu sodne prakse, navedene v točki 124 zgoraj.

137    V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju z navedbami tožeče stranke na obravnavi za elemente, navedene v točkah od 132 do 136 zgoraj, ni mogoče šteti, da so v nasprotju s sodbama z dne 10. aprila 2024, Aven/Svet (T‑301/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2024:214), in z dne 10. aprila 2024, Fridman/Svet (T‑304/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2024:215). Splošno sodišče je namreč v teh sodbah v bistvu ocenilo, da ob neobstoju vsakršnega dejanskega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je banka storila dejanja, ki spadajo pod merili (a) in (d), ni mogoče ugotoviti, da je mogoče ime delničarjev take banke, tudi pomembnih, vpisati na seznama omejevalnih ukrepov.

138    Iz navedenega izhaja, da je Svet lahko ugotovil, ne da bi storil napako pri presoji, da je tožeča stranka na dan sprejetja aktov iz marca 2023 izpolnjevala pogoje iz merila (a).

2)      Napaka v presoji v zvezi z merilom (d)

139    Tožeča stranka v zvezi z merilom (d) v bistvu trdi, da vsi dokazni elementi, na katere se sklicuje Svet, ne dokazujejo, da je materialno ali finančno podpirala predsednika Ruske federacije ali da je od njega imela kakršno koli korist.

140    Navaja, da v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v sodbi z dne 6. septembra 2023, Timchenko/Svet (T‑252/22, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2023:496), v nobenem od dokumentov, na katere se je skliceval Svet, ni konkretno opredeljena finančna podpora, ki naj bi jo banka Bank Rossiya zagotovila predsedniku Ruske federacije, in da o takem elementu ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da je banka Bank Rossiya banka zadnjenavedenega.

141    Tožeča stranka v zvezi s trditvami Sveta, da ta z ukrepi, ki jih je izvajala v času krize zaradi covida‑19, in s sodelovanjem v rusko‑kitajskem svetu, materialno ali finančno podpira ruske nosilce odločitev, odgovorne za invazijo na Ukrajino, navaja, da deluje izključno iz poslovnih interesov, za katere ne potrebuje državne usmeritve, in da, kot je vedno trdila, ni nikoli sledila smernicam, ki naj bi ji jih narekovali ruski vladni organi.

142    Svet tem trditvam nasprotuje.

143    V zvezi s tem je treba poudariti, da je iz dokumenta 8 iz spisa WK za ohranitev 1, ki je članek s spletnega mesta „eastwest.eu“, med drugim razvidno, da je analiza Panamskih dokumentov razkrila finančne tehnike, ki jih je banka Bank Rossiya izvajala, da bi preusmerila „reke“ dolarjev v korist osebam, ki so blizu krogu V. Putina.

144    Te informacije potrjuje članek v časopisu The Guardian, ki je priložen v prilogi B 19 B, naslovljen „2 milijardi dolarjev vredna sled ‚offshore‘, ki vodi do Vladimirja Putina“, in ki na podlagi preiskovalnega dela, ki ga je več novinarjev opravilo na podlagi Panamskih dokumentov, razkriva, kako so sredstva, ki so bila prvotno pridobljena iz posojil ter so se prenašala prek družb „offshore“  in prek banke Bank Rossiya, koristila predsedniku Ruske federacije in njegovim prijateljem, in sicer Y. Kovalčuku in S. Rolduginu.

145    V zvezi s tem je treba navesti, da povezavo med skupino stalnih delničarjev banke Bank Rossiya in posledično predsednikom Ruske federacije s to banko potrjuje dokument 7 iz dodatnega prvotnega spisa WK, in sicer članek iz časopisa Novaya Gazeta, naslovljen „15 let najbolj temačnih jezer na svetu“. Čeprav je bil ta časopisni članek napisan pred invazijo Ruske federacije na Krim, vseeno vsebuje upoštevne informacije. V njem se namreč poudarja dejstvo, da povezave, ki združujejo ožji krog prijateljev predsednika Ruske federacije, bolje poznan kot „krog Ozero Dacha“, ki mu pripadajo ali so mu blizu tožeča stranka, Y. Kovalčuk in N. Šamalov, temeljijo na dolgoletnem prijateljstvu, ki že skoraj trideset let tvori celoten ruski kapitalizem. Kar zadeva S. Roldugina, je ta v članku časopisa The Guardian iz točke 139 zgoraj opisan kot najboljši prijatelj predsednika Ruske federacije.

146    Iz elementov, navedenih v točkah od 143 do 145 zgoraj, pa je razvidno, da banka Bank Rossiya zagotavlja finančno podporo predsedniku Ruske federacije.

147    Iz tega izhaja, da je Svet lahko ugotovil, ne da bi storil napako pri presoji, da je tožeča stranka kot pomembna delničarka banke Bank Rossiya finančno podpirala predsednika Ruske federacije, in iz tega sklepal, da izpolnjuje pogoje, določene v merilu (d).

148    Ob upoštevanju navedenega je treba predlog za razglasitev ničnosti aktov iz marca 2023 v celoti zavrniti.

b)      Zatrjevana napaka pri presoji v zvezi z aktoma iz septembra 2023

149    V zvezi z aktoma iz septembra 2023 je treba navesti, da predlog za razglasitev ničnosti teh aktov temelji na dveh delih, in sicer se prvi nanaša na neobstoj dokazne vrednosti dokumentov, zbranih v dodatnih spisih WK o ohranitvi 2, drugi pa na napako Sveta pri presoji v zvezi z vpisom imena tožeče stranke na sporna seznama na podlagi meril (a), (d) in spremenjenega merila (g).

1)      Dokazna vrednost dokumentov v dodatnih spisih WK o ohranitvi 2

150    Tožeča stranka v zvezi z izpodbijanjem dokazne vrednosti dokumentov iz dodatnih spisov WK o ohranitvi 2 trdi, da ti dokumenti na splošno niso analize ali poročila, ki jih je opravil Svet, temveč preproste zbirke dokumentov, posnetkov zaslona in odlomkov, ki so bili dani drug poleg drugega, ne da bi bilo mogoče ugotoviti, kaj namerava Svet s temi dokumenti konkretno dokazati, niti določiti, kaj je na podlagi teh dokumentov ugotovil.

151    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejavnost sodišča Unije ureja načelo proste presoje dokazov, edino merilo za presojo vrednosti predloženih dokazov pa je njihova verodostojnost. V zvezi s tem je treba za presojo dokazne vrednosti posameznega dokumenta preveriti verjetnost podatkov, ki jih vsebuje, pri čemer je treba zlasti upoštevati izvor tega dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv (glej sodbi z dne 31. maja 2018, Kaddour/Svet, T‑461/16, EU:T:2018:316, točka 107 in navedena sodna praksa, in z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 95 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

152    Ker v tretjih državah ni preiskovalnih pooblastil, mora presoja organov Unije dejansko temeljiti na virih informacij, dostopnih javnosti, poročilih, člankih v medijih, poročilih tajnih služb ali drugih podobnih virih informacij (sodbi z dne 14. marca 2018, Kim in drugi/Svet in Komisija, T‑533/15 in T‑264/16, EU:T:2018:138, točka 107, in z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 59).

153    Poleg tega je treba navesti, da konflikt, v katerega sta vpleteni Ruska federacija in Ukrajina, v praksi še posebej otežuje dostop do nekaterih virov, izrecno navedbo primarnega vira nekaterih informacij in morebitno zbiranje pričevanj oseb, ki se strinjajo z identifikacijo. S tem povezane težave pri preiskavi lahko tako ovirajo predložitev natančnih dokazov in objektivnih informacij (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2023, OT/Svet, T‑193/22, EU:T:2023:716, točka 116 in navedena sodna praksa).

154    V obravnavani zadevi je treba navesti, da so v zvezi z aktoma iz septembra 2023 odlomki iz poročila, ki ga je pripravila Iwona Wisniewska, objavljenega oktobra 2018 in naslovljenega „Priceless Friendship“ (Neprecenljivo prijateljstvo), do katerega je Svet dostopal aprila 2023 – ki so na straneh od 227 do 232 spisa WK o ohranitvi 2 – koristni za analizo utemeljenosti omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko.

155    Poudariti je treba, da v obravnavani zadevi tožeča stranka ne navaja nobenega objektivnega elementa, s katerim bi bilo mogoče izpodbiti dokazno vrednost tega dokumenta, iz branja katerega je razvidno, da v njem predstavljena analiza temelji na objektivnih in resnih elementih, ki jih tožeča stranka ne izpodbija.

156    Poleg tega glede na ugotovitve iz točk 152 in 153 zgoraj Svetu ni mogoče očitati, da je, kot v obravnavani zadevi, uporabil poročila o razmerah v Ruski federaciji, da bi dokazal utemeljenost vpisa imena tožeče stranke na sporna seznama.

157    V zvezi s tem je treba trditev tožeče stranke, da bi se Svet moral opreti na lastno analizo obstoječih razmer v Ruski federaciji, zavrniti, ker take analize ne bi bilo mogoče šteti za dokaz, ker je ni pripravila tretja oseba.

158    Glede na te elemente je treba očitke tožeče stranke v zvezi z dokazno vrednostjo dokumenta, navedenega v točki 154 zgoraj, zavrniti.

2)      Napaka v presoji v zvezi z merilom (a)

159    V zvezi z merilom (a) je treba navesti, da tožeča stranka ni dokazala, da se je njen osebni položaj spremenil, zlasti ker je še vedno pomembna posredna delničarka banke Bank Rossiya, prav tako pa ni dokazala, da je ta banka prenehala izvajati politiko prispevanja h gospodarski priključitvi Krima.

160    Tako je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila pri njeni uvrstitvi na podlagi merila (a) storjena napaka pri presoji.

3)      Napaka v presoji v zvezi z merilom (d)

161    V zvezi z merilom (d) je treba navesti, da tožeča stranka ni dokazala, da se je njen osebni položaj spremenil, zlasti ker je še vedno pomembna posredna delničarka banke Bank Rossiya, prav tako pa ni dokazala, da je ta banka prenehala finančno podpirati predsednika Ruske federacije.

162    Poleg tega je iz odlomkov poročila, naslovljenega „Priceless Friendship“ (Neprecenljivo prijateljstvo), navedenega v točki 154 zgoraj, razvidno, da je imela tožeča stranka po tem, ko so bile zoper njo izrečene sankcije, aprila 2017 koristi od zakona, ki so ga nekateri opredelili kot „zakon Timčenko“ in na podlagi katerega je bila deležna davčnih oprostitev. V teh odlomkih je poleg tega navedeno, da sta družbi Novatek in Sakhatrans od vlade Ruske federacije prejeli pomoč, in sicer leta 2015 v višini 150 milijard RUB (takrat približno 2,2 milijarde EUR) in leta 2016 v višini 1,5 milijarde RUB (takrat približno 20 milijonov EUR). Iz dokumenta 6 iz prvotnega spisa WK pa je razvidno, da je tožeča stranka, ne da bi dokazala nasprotno, prek skupine Volga Group, v kateri ima stoodstotni delež, delničarka obeh navedenih družb s 23‑odstotnim oziroma 89‑odstotnim deležem.

163    Iz teh elementov je tako razvidno, da ima tožeča stranka v smislu merila (d) koristi od ruskih nosilcev odločitev, odgovornih za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine.

164    Ker so torej elementi, navedeni že v točkah od 143 do 148 zgoraj, obstajali na dan sprejetja aktov septembra 2023 in ker je Svet poleg tega ugotovil, da je tožeča stranka imela koristi od ruskih nosilcev odločitev, odgovornih za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, je Svet pri sprejetju navedenih aktov lahko ugotovil, ne da bi storil napako, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje iz merila (d).

4)      Napaka v presoji v zvezi s spremenjenim merilom (g)

165    Kot izhaja iz točk 92 in 93 zgoraj, morata biti za prvi del spremenjenega merila (g) izpolnjena dva pogoja, in sicer, na prvem mestu, da je zadevno osebo mogoče opredeliti kot „vodilnega poslovneža“, kar pomeni, da je v ruskem gospodarstvu pomembna zlasti zaradi njenega poklicnega statusa, pomembnosti njenih gospodarskih dejavnosti, obsega njenega kapitala ali njenih funkcij v eni ali več podjetjih, v katerih opravlja svoje dejavnosti, in na drugem mestu, da zadevna oseba deluje v Ruski federaciji.

166    V zvezi s prvim pogojem je treba navesti, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka poslovnež, ki ima prek holdinške družbe Volga Group, katere edina delničarka je, deleže v več družbah s sedežem v Rusiji.

167    V zvezi s tem je treba navesti, da je iz dokumenta 6 iz prvotnega spisa WK in tožbe razvidno, prvič, da ima tožeča stranka prek skupine Volga Group v lasti 100 % družbe Transoil, 10,323 % banke Bank Rossiya, 89 % družbe Sakhatrans, 23 % družbe Novatek in 12,5 % družbe Sogaz, ter drugič, da družbe iz te skupine, ki zaposlujejo 90.000 oseb, ustvarjajo konsolidirani letni dohodek v višini 116 milijard ameriških dolarjev.

168    Ker pa se tožeča stranka ni sklicevala na elemente, ki bi omajali resničnost in aktualnost informacij, navedenih v točki 167 zgoraj, je treba ugotoviti, da je Svet zagotovil dokaz, da je ta zaradi velikosti njenih kapitalskih deležev vodilni poslovnež.

169    Glede drugega pogoja, ki se nanaša na delovanje v Ruski federaciji, je treba navesti, da je izpolnjen, ker imajo vsa podjetja, navedena v točki 167 zgoraj, sedež v Ruski federaciji, kjer izvajajo svoje dejavnosti.

170    Iz tega sledi, da Svet s tem, da je s sprejetjem aktov iz septembra 2023 štel, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje, zahtevane v prvem delu spremenjenega merila (g), ni storil napake pri presoji.

171    Iz tega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

5.      Peti tožbeni razlog: kršitev temeljne pravice tožeče stranke do prostega gibanja kot državljan Unije

172    Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom trdi, da omejevalni ukrepi zoper njo kršijo določbe člena 21 PDEU ter člena 45(1) in člena 52(1) Listine.

173    Poudarja, da na podlagi člena 29 PEU ni mogoče omejiti področja uporabe člena 21 PDEU o prostem gibanju državljana Unije zaradi neobstoja posebne določbe v tem smislu.

174    Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu trdi, da v nasprotju s tem, kar je bilo razsojeno že v sodbi z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet (T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926), omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 29 PEU, ni mogoče šteti za lex specialis in za take, ki lahko odstopajo od normativnih besedil, sprejetih na podlagi člena 21 PDEU, med katerimi je zlasti Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46), katere člen 27 omogoča, da se ob upoštevanju načela sorazmernosti svoboda gibanja omeji le iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.

175    Poleg tega trdi, da je iz analize zakonodaje različnih držav Unije razvidno, da obstaja skupna ustavna tradicija držav članic, v skladu s katero se lahko svoboda gibanja omeji le iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja ter pod strogim sodnim nadzorom.

176    Tožeča stranka iz tega sklepa, da protislovje med prakso Unije in navedeno skupno ustavno tradicijo pomeni, da izpodbijani akti kršijo člen 21 PDEU ter člena 45 in 52 Listine.

177    Svet tem trditvam nasprotuje.

178    Najprej je treba poudariti, da je tožeča stranka po vprašanju na obravnavi navedla in potrdila, da ne uveljavlja ugovora nezakonitosti zoper člen 1 Sklepa 2014/145 v delu, v katerem ta določba določa, da morajo države članice prepovedati vstop na svoje ozemlje osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi. Dodala je, da, nasprotno, izpodbija zakonitost ukrepov, sprejetih zoper njo, ker naj zlasti ne bi bili v skladu z načelom sorazmernosti.

179    Navesti je treba, da se pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, določena v členu 45(1) Listine, v skladu s členom 52(2) te listine uresničuje pod pogoji in v mejah, opredeljenih v Pogodbah. Kot izhaja iz Pojasnil k Listini (UL 2007, C 303, str. 17), je pravica, zagotovljena s členom 45(1) Listine, pravica, zagotovljena s členom 20(2)(a) PDEU. Obseg te pravice je določen v členu 21 PDEU.

180    V skladu s členom 21(1) PDEU se pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic uresničuje ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. Navedeni pridržek iz drugega dela stavka člena 21(1) PDEU, ki se sklicuje na Pogodbi v dvojini, vključuje tudi Pogodbo EU in ukrepe, sprejete za njeno izvajanje. Iz tega sledi, da se omejitve v zvezi z uresničevanjem pravice državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja iz člena 45(1) Listine lahko naložijo s sklepi na področju SZVP, sprejetimi na podlagi člena 29 PEU, kot sta sklepa 2023/572 in 2023/1767 (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točki 195 in 196, in z dne 4. decembra 2015, Sarafraz/Svet, T‑273/13, neobjavljena, EU:T:2015:939, točki 194 in 195).

181    V zvezi s tem je treba navesti, da člen 29 PEU, katerega besedilo je široko, na področju SZVP Svetu podeljuje pristojnost za sprejemanje sklepov, s katerimi se opredeljuje stališče Unije do posebnega geografskega ali tematskega vprašanja in s katerimi se uresničujejo cilji iz člena 21(2) PEU, tudi če to povzroči omejitev prostega gibanja državljanov Unije na ozemlju držav članic, katerih državljanstva nimajo. To pomeni, da je mogoče to svoboščino v skladu z določbami tega člena omejiti iz drugih razlogov od tistih, ki so določeni z Direktivo 2004/38.

182    Tako pa je tudi v obravnavani zadevi, saj so zadevni omejevalni ukrepi namenjeni izvajanju pritiska na ruske oblasti, da bi te prenehale dejavnosti in politike, ki destabilizirajo Ukrajino. To je namreč cilj splošnega interesa, ki ustreza ciljem, ki se uresničujejo v okviru SZVP ter na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, kot so utrjevanje in podpora demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava ter ohranjanje miru, preprečevanje sporov, krepitev mednarodne varnosti in zaščita civilnega prebivalstva (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 176).

183    Vendar da bi bile omejitve izvrševanja pravic, določenih v členu 45(1) Listine, v skladu s pravom Unije, morajo izpolnjevati pogoje iz člena 52(1) te listine, kar pomeni, da morajo biti predpisane z zakonom, spoštovati morajo bistveno vsebino navedenih pravic, namenjene morajo biti cilju splošnega interesa, ki ga kot takega priznava Unija, in ne smejo biti nesorazmerne. Ta ugotovitev se nanaša tudi na pravice, priznane z Listino, ki jih urejajo določbe v Pogodbah (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Delvigne, C‑650/13, EU:C:2015:648, točka 46, in sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Agenzia delle dogane e dei monopoli et Ministero dell’Economia e delle Finanze, C‑452/20, EU:C:2021:855, točka 60). Zato morajo omejitve uresničevanja pravice, določene v členu 45(1) Listine, ki so uvedene v okviru izvajanja SZVP, izpolnjevati navedene pogoje.

184    V obravnavani zadevi so, prvič, omejitve pravice tožeče stranke do prostega gibanja na ozemlju držav članic, ki izhajajo iz sklepov 2023/572 in 2023/1767, „predpisane z zakonom“, saj so določene v aktu, ki je med drugim splošen, in sicer v Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, ter ima jasno pravno podlago v pravu Unije, in sicer v členu 29 PEU.

185    Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali omejitve iz točke 184 zgoraj spoštujejo „bistveno vsebino“ pravice tožeče stranke do prostega gibanja na ozemlju držav članic, se je treba osredotočiti na naravo in obseg zadevnih omejevalnih ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 153).

186    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da omejitve iz točke 184 zgoraj spoštujejo „bistveno vsebino“ pravice tožeče stranke do prostega gibanja na ozemlju držav članic. Najprej so namreč v skladu s členom 1(2) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, navedene omejitve v skladu z načelom mednarodnega prava, da država svojim državljanom ne more zavrniti pravice do vstopa in prebivanja na njenem ozemlju. Dalje, v skladu s členom 6 Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, se sporna seznama redno pregledujeta, zato da se izbrišejo imena oseb, ki ne izpolnjujejo več meril za vpis. Nazadnje, navedene omejitve ne spodkopavajo te pravice kot take, saj učinkujejo tako, da je nekaterim osebam pod posebnimi pogoji in zaradi njihovega posamičnega položaja začasno odvzeta pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, dokler so izpolnjeni navedeni pogoji (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2015, Delvigne, C‑650/13, EU:C:2015:648, točka 48).

187    Tretjič, omejitve iz točke 184 zgoraj so namenjene izvajanju pritiska na ruske oblasti, da bi te prenehale z dejanji in politikami, ki destabilizirajo Ukrajino. To pa je cilj splošnega interesa, ki ustreza ciljem, ki se uresničujejo v okviru SZVP in na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, kot so utrjevanje in podpora demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava ter ohranjanje miru, preprečevanje sporov, krepitev mednarodne varnosti in zaščita civilnega prebivalstva (glej po analogiji sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 176).

188    Četrtič, glede načela sorazmernosti je treba opozoriti, da to kot splošno načelo prava Unije zahteva, da ravnanje institucij Unije ne prestopi mej tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev. Kadar gre torej za izbiro med več primernimi ukrepi, je treba uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neprijetnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 178 in navedena sodna praksa).

189    V zvezi s potrebnostjo omejitev iz točke 184 zgoraj je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi Svet lahko sprejel ukrepe, ki bi bili v primerjavi z določenimi manj omejujoči, vendar enako primerni. Poleg tega za uporabo zadevnih omejevalnih ukrepov velja ureditev odstopanj iz člena 1(6) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, ki državam članicam dovoljuje, da odobrijo odstopanja od uvedenih ukrepov, zlasti kadar je potovanje neke osebe upravičeno z nujno humanitarno potrebo.

190    Poleg tega, ob priznavanju negativnih posledic uporabe zadevnih omejevalnih ukrepov za tožečo stranko, kot jih je ta opisala, je treba ugotoviti, da glede na pomembnost ciljev, ki se uresničujejo z navedenimi ukrepi, omejitve iz točke 184 zgoraj niso nesorazmerne (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 71).

191    V zvezi s tem je treba poudariti, da dejstvo, da tožeča stranka zaradi omejitve svobode gibanja ne more uporabljati nepremičnin, ki jih ima v Uniji, ne pomeni nesorazmerne omejitve glede na pomembnost ciljev, ki se s temi ukrepi uresničujejo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 71).

192    Poleg tega je treba navesti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke ustavne tradicije, ki so skupne državam članicam, ne določajo pravice državljanov Unije, da se gibljejo na ozemlju druge države od tiste, katere državljani so. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da navedene tradicije omejujejo pristojnost Sveta, da v okviru SZVP sprejme omejitve prostega gibanja državljanov iz razlogov, ki niso javni red, javna varnost in javno zdravje.

193    Iz tega sledi, da omejitve pravice tožeče stranke do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic spoštujejo pogoje, določene s Pogodbama.

194    Glede na navedeno je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

6.      Šesti tožbeni razlog: kršitev členov 7 in 17 Listine z vidika lastninske pravice in pravice do spoštovanja zasebnega življenja ter ustavnih tradicij, ki so skupne državam članicam

195    Tožeča stranka s šestim tožbenim razlogom trdi, da omejevalni ukrepi zoper njo kršijo člena 7 in 17 Listine, ki sta namenjena varstvu lastninske pravice in pravice do spoštovanja zasebnega življenja.

196    Poudarja, da je bila lastninska pravica še toliko bolj kršena zaradi dejstva, da je Svet z Uredbo (EU) 2022/1273 z dne 21. julija 2022 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 194, str. 1) v Uredbo št. 269/2014 vstavil nov člen 9, katerega odstavka 2 in 3 osebam, katerih ime je vpisano na sporna seznama, nalagata, da prijavijo sredstva ali gospodarske vire pod pristojnostjo države članice, ki jim pripadajo, so v njihovi lasti, so v njihovi posesti ali jih nadzorujejo, neobstoj te prijave pa se šteje za izogibanje omejevalnim ukrepom.

197    Navaja, da uporaba določb člena 9(2) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/1273, s tistimi iz člena 15(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) 2022/880 z dne 3. junija 2022 (UL 2022, L 153, str. 75), lahko ustvari tveganje zaplembe njenega premoženja in sredstev.

198    Trdi, da poseg v lastninsko pravico z omejevalnimi ukrepi pomeni nezakonito poseganje glede na skupne ustavne tradicije držav članic.

199    V zvezi s tem navaja, da je v nacionalnih pravih zamrznitev premoženja in sredstev dovoljena le, če obstaja vzročna zveza med osebnim ravnanjem posameznika in zamrznjenim premoženjem ali sredstvom, kar se lahko zgodi, na primer, če je premoženje omogočilo storitev kaznivega dejanja ali če pomeni korist, pridobljeno s tem kaznivim dejanjem.

200    Poleg tega trdi, da omejevalni ukrepi zoper njo škodujejo njenemu ugledu in zato pomenijo kršitev pravice do spoštovanja njenega zasebnega življenja, ker dejstvo, da je bila opredeljena za odgovorno za podpiranje dejanj in politik, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost Ukrajine, meče slabo luč nanjo zaradi dejanj, za katera ni odgovorna.

201    Najprej je treba navesti, da tožeča stranka ne uveljavlja ugovora nezakonitosti zoper določbe Uredbe št. 269/2014 in določbe Sklepa 2014/145, ki določajo zamrznitev premoženja in sredstev oseb, katerih ime je vpisano na sporna seznama, ter odstopanja od teh ukrepov zamrznitve sredstev, prav tako pa z ugovorom ne izpodbija zakonitosti določb člena 9(2) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/1273, z določbami člena 15(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/880.

202    Če torej tožeča stranka z ugovorom ne uveljavlja nezakonitosti navedenih določb, Splošno sodišče omejevalnih ukrepov zoper njo ne more razveljaviti z obrazložitvijo, da so določbe, na katerih temeljijo ti ukrepi, nezakonite.

203    Poleg tega, kar zadeva kršitev pravice do zasebnega življenja in lastninske pravice z omejevalnimi ukrepi zoper tožečo stranko, je treba ugotoviti, da so zadevni omejevalni ukrepi varstveni ukrepi, katerih namen ni zadevnim osebam odvzeti teh pravic, ki sta določeni v členu 7 oziroma členu 17 Listine. Vendar ti ukrepi v obravnavani zadevi nedvomno pomenijo omejitev navedenih temeljnih pravic (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 12. marca 2014, Al Asad/Svet, T‑202/12, EU:T:2014:113, točka 115 in navedena sodna praksa).

204    Vendar, kot je bilo opozorjeno v točki 183 zgoraj, je za to, da bi bile omejitve izvrševanja pravic, določenih v Listini, v skladu s pravom Unije, potrebno, da izpolnjujejo pogoje iz člena 52(1) te listine, in sicer morajo biti takšni ukrepi predpisani z zakonom, spoštovati morajo bistveno vsebino navedenih pravic, namenjeni morajo biti cilju splošnega interesa, ki ga kot takega priznava Unija, in ne smejo biti nesorazmerni.

205    V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da so ti štirje pogoji izpolnjeni.

206    Prvič, ugotoviti je treba, da so omejitve pri uresničevanju lastninske pravice tožeče stranke in poseg v njeno pravico do spoštovanja zasebnega življenja „predpisani z zakonom“, saj so določeni v aktih, ki so med drugim splošni, in sicer v Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, in v Uredbi št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, ter imajo jasno pravno podlago v pravu Unije, in sicer v členu 29 PEU oziroma v členu 215 PDEU.

207    Drugič, ker se izpodbijani akti uporabljajo za šest mesecev in se redno pregledujejo, kot je določeno v členu 6 Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, so omejitve iz točke 206 zgoraj začasne in jih je mogoče odpraviti. Zato je treba ugotoviti, da te ne posegajo v bistveno vsebino pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter lastninske pravice. Poleg tega izpodbijani akti določajo možnost odobritve odstopanj od uporabljenih omejevalnih ukrepov. Natančneje, v zvezi z zamrznitvijo sredstev člen 2(3) in (4) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329, ter člen 4(1), člen 5(1) in člen 6(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, določajo možnost, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti, in drugič, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov.

208    Tretjič, omejitve iz točke 206 zgoraj se nanašajo na cilj splošnega interesa, ki je naveden v točki 187 zgoraj.

209    Četrtič, kar zadeva primernost teh omejitev, je treba najprej navesti, da so ustrezne za doseganje cilja splošnega interesa iz točke 187 zgoraj, saj prispevajo k njegovi uresničitvi. Dalje, v zvezi z njihovo potrebnostjo je treba ugotoviti, da se tožeča stranka ne sklicuje na alternativne in manj omejujoče ukrepe, s katerimi bi bilo mogoče enako učinkovito doseči zastavljene cilje. Nazadnje, omejitve so začasne in jih je mogoče odpraviti ter predvidevajo možnost odstopanj. Zato je treba ugotoviti, da nevšečnosti, povzročene tožeči stranki, niso nesorazmerne glede na pomembnost cilja, ki se uresničuje s temi akti.

210    Poleg tega je treba zavrniti trditev tožeče stranke, ki temelji na obstoju skupnih ustavnih tradicij držav članic v zvezi z lastninsko pravico. Namreč, poleg dejstva, da se tožeča stranka opira na omejeno število analiz nacionalnega prava držav članic, je treba navesti, da ni dokazala, da se s temi nacionalnimi pravi zahteva izpolnjevanje pogojev, ki se bistveno razlikujejo od pogojev iz člena 52(1) Listine.

211    Glede na navedeno je treba šesti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

7.      Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

212    Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da zadevni ukrepi kršijo načelo sorazmernosti, ker, prvič, niso niti primerni niti potrebni, drugič, ker bi lahko razlaga meril (a) in (d), ki jo je podal Svet, povzročila sankcioniranje vsakega delničarja ruske družbe, ki s svojim delovanjem prispeva k ustvarjanju bogastva, in tretjič, ker nima nobenega osebnega vpliva na predsednika Ruske federacije.

213    V zvezi s tem je treba najprej navesti, da so zadevni omejevalni ukrepi iz razlogov, navedenih že v točkah 189, 190 in 209 zgoraj, potrebni in primerni ter tako niso v nasprotju z načelom sorazmernosti.

214    Dalje, v zvezi z očitkom, ki se nanaša na preširoko razlago meril (a) in (d), je treba navesti, da v nasprotju z navedbami tožeče stranke razlaga teh meril, ki jo je podal Svet, ne učinkuje tako, da se uporablja za katerega koli delničarja družbe, ki prispeva v rusko gospodarstvo, ampak, kot izhaja iz točk 135 in 136 zgoraj, za vsakega pomembnega delničarja družbe, ki izpolnjuje pogoje, določene s tema meriloma.

215    Nazadnje, kar zadeva omejevalne ukrepe, sprejete v zvezi z njo, je treba ne glede na to, da tožeča stranka izpodbija, da stoji za dejanji ali politikami, ki jih izvaja vodstvo Ruske federacije, ali da lahko kakor koli vpliva nanj, ugotoviti, da se z omejitvijo prostega gibanja v državah članicah Unije, kot tudi z zamrznitvijo sredstev ali virov oseb, katerih ime je vpisano na sporna seznama, lahko izvaja pritisk ne le na te osebe, ampak tudi na splošno delovanje ruskega gospodarstva in, nazadnje, vsaj posredni pritisk na vodstvo Ruske federacije, kar je, kot je navedeno v točki 182 zgoraj, v skladu s ciljem, ki se uresničuje z omejevalnimi ukrepi.

216    Iz tega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog in predlog za razglasitev ničnosti v celoti zavrniti.

B.      Odškodninski zahtevek

217    Tožeča stranka v utemeljitev tega zahtevka trdi, da ji je bila z izpodbijanimi akti povzročena nepremoženjska škoda, za katero zahteva odškodnino.

218    Svet predlaga zavrnitev tega zahtevka.

219    Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije za protipravno ravnanje njenih institucij v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU izpolnjenih več pogojev, in sicer da je ravnanje, ki se institucijam očita, nezakonito, da je škoda dejansko nastala in da med domnevnim ravnanjem in zatrjevano škodo obstaja vzročna zveza. Ker so ti trije pogoji za nastanek odgovornosti kumulativni, je treba odškodninsko tožbo zavrniti že, če samo eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (glej sodbo z dne 22. junija 2022, Haswani/Svet, T‑479/21, neobjavljena, EU:T:2022:383, točka 155 in navedena sodna praksa).

220    Kar zadeva škodo, ki naj bi nastala zaradi sprejetja izpodbijanih aktov, iz ugotovitev, navedenih v zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti, izhaja, da ohranitev imena tožeče stranke na izpodbijanih seznamih ni nezakonita. Ker eden od pogojev, navedenih v točki 219 zgoraj, ni izpolnjen, je treba predloge v zvezi z odškodninskim zahtevkom zavrniti.

221    Glede na vse navedeno je treba ta zahtevek in tožbo v celoti zavrniti.

IV.    Stroški

222    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom Sveta naloži, da nosi svoje stroške in stroške Sveta.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Gennady Nikolayevich Timchenko nosi svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. aprila 2025.

Podpisi

*      Jezik postopka: francoščina.