Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 26. marca 2026(*)

Kazalo

I. Pravni okvir in dejansko stanje

A. Sklep 2022/329

B. Sklep 2014/145, kakor je bil med drugim spremenjen s Sklepom 2022/329

C. Uredba št. 269/2014

D. Sporni sklep in sporna uredba (zadevi C696/23 P in C35/24 P)

E. Sporni akti (zadeve C704/23 P, C711/23 P in C111/24 P)

1. Prvotna sporna akta (zadeve C704/23/P, C711/23 P in C111/24 P)

2. Prva sporna akta o ohranitvi (zadeve C704/23/P, C711/23 P in C111/24 P)

3. Druga sporna akta o ohranitvi (zadevi C704/23 P in C711/23 P)

II. Tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, in izpodbijane sodbe

A. Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in prva izpodbijana sodba (zadeva C696/23 P)

B. Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in druga izpodbijana sodba (zadeva C704/23 P)

C. Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in tretja izpodbijana sodba (zadeva C711/23 P)

D. Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in četrta izpodbijana sodba (zadeva C35/24 P)

E. Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in peta izpodbijana sodba (zadeva C111/24 P)

III. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank v pritožbah

A. Združitev

B. Predlogi za intervencijo

C. Predlogi strank v pritožbenem postopku

1. Predlogi strank v zadevi C696/23 P

2. Predlogi strank v zadevi C704/23 P

3. Predlogi strank v zadevi C711/23 P

4. Predlogi strank v zadevi C35/24 P

5. Predlogi strank v zadevi C111/24 P

D. Predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka

1. Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka v zadevi C696/23 P

2. Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka v zadevi C711/23 P

IV. Pritožbe

A. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče kršilo merilo (g)

1. Trditve, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče podalo napačno razlago izraza „ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ v smislu merila (g)

a) Drugi pritožbeni razlog in prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C711/23 P ter drugi pritožbeni razlog in prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Drugi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P, prvi, drugi in tretji del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C711/23 P, prvi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P in sedmi pritožbeni razlog v zadevi C111/24 P

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

2. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče napačno razlagalo pojem „vpliv“ v smislu merila (g)

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

1) Dopustnost prvega pritožbenega razloga v zadevi C696/23 P

2) Utemeljenost

i) Prvi pritožbeni razlog v zadevi C696/23 P, tretji del prvega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P in četrti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P

ii) Prvi in drugi očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P ter drugi pritožbeni razlog in prvi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C111/24 P

B. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče kršilo načelo sorazmernosti in člen 52(1) Listine, in drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C111/24 P

1. Tretji pritožbeni razlog v zadevi C696/23 P, ki se nanaša na kršitev člena 52(1), prvi stavek, Listine

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

2. Četrti pritožbeni razlog v zadevi C696/23 P in tretji pritožbeni razlog v zadevi C704/23 P, ki se nanašata na kršitev člena 52(1), drugi stavek, Listine ter drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

1) Dopustnost prvega, drugega in četrtega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C696/23 P

2) Utemeljenost

i) Uvodne ugotovitve

ii) Analiza

3. Drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C111/24 P

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

C. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, ki jo je Splošno sodišče storilo pri analizi ugovorov nezakonitosti merila (g)

1. Tretji pritožbeni razlog v zadevi C111/24 P

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

2. Drugi del tretjih pritožbenih razlogov v zadevah C711/19 P in C35/19 P

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

D. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo pri analizi načela enakega obravnavanja

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

E. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na napačno uporabo prava in na to, da je Splošno sodišče pri vprašanju izpolnjenosti konstitutivnih elementov merila (g) v zvezi s petimi pritožniki izkrivilo dejstva in dokaze

1. Domnevna napačna uporaba prava in izkrivljanje, ki naj bi ju Splošno sodišče storilo pri analizi vprašanja, ali gospodarski sektorji, v katerih delujejo ali so delovali drugi, tretji, četrti in peti pritožnik, pomenijo znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije

a) Drugi pritožbeni razlog v zadevi C704/23 P ter prvi del prvih pritožbenih razlogov v zadevah C711/23 P in C35/24 P

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

i) Dopustnost drugega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P in prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P

ii) Utemeljenost

b) Prvi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P, drugi del prvega pritožbenega razloga ter četrti, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C711/23 P, drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga, prvi del in drugi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P ter peti in šesti pritožbeni razlog v zadevi C111/24 P

1) Prvi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2) Drugi del prvega pritožbenega razloga ter četrti, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C711/23 P

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

3) Drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga ter prvi del in drugi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

4) Peti in šesti pritožbeni razlog v zadevi C111/24 P

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2. Domnevna napačna uporaba prava in izkrivljanje, ki naj bi ju storilo Splošno sodišče v zvezi z „vplivom“ drugega pritožnika in „vključenostjo“ prvega in petega pritožnika v smislu merila (g)

a) Prvi del drugega pritožbenega razloga v zadevi C696/23 P

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Tretji očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C704/23 P

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Zadeva C111/24 P

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

i) Dopustnost

ii) Utemeljenost

F. Drugi del prvega pritožbenega razloga in peti pritožbeni razlog v zadevi C696/23 P, tretji predlog v zadevi C704/23 P, peti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P in prvi pritožbeni razlog v zadevi C111/24 P

1. Drugi del prvega pritožbenega razloga in peti pritožbeni razlog v zadevi C696/23 P

a) Drugi del prvega pritožbenega razloga

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Peti pritožbeni razlog

2. Tretji predlog v zadevi C704/23 P

3. Peti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C35/24 P

4. Prvi pritožbeni razlog v zadevi C111/24 P

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

V. Sklep

VI. Stroški

„ Pritožba – Omejevalni ukrepi, sprejeti v zvezi z vojaško agresijo proti Ukrajini – Sklep 2014/145/SZVP – Člen 1(1)(e) in člen 2(1)(g) – Uredba (EU) št. 269/2014 – Člen 3(1)(g) – Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Pojem ,vodilni poslovneži, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije‘ – Ugovor nezakonitosti – Členi 7, 16, 17, 47 in 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, svoboda gospodarske pobude, lastninska pravica in pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Omejitve – Načeli zakonitosti in sorazmernosti – Načelo enakega obravnavanja “

V združenih zadevah C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P,

katerih predmet je pet pritožb na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, ki so bile v zadevah C‑696/23 P in C‑704/23 P vložene 16. novembra 2023, v zadevi C‑711/23 P 22. novembra 2023, v zadevi C‑35/24 P 18. januarja 2024 in v zadevi C‑111/24 P 8. februarja 2024,

Dmitry Alexandrovich Pumpyanskiy, stanujoč v Jekaterinburgu (Rusija), ki ga zastopajo A. Egger, P. Goeth, G. Lansky in E. Steiner, Rechtsanwälte (C‑696/23 P),

Tigran Khudaverdyan, stanujoč v Moskvi (Rusija), ki so ga sprva zastopali F. Bélot, T. Bontinck, M. Brésart in J. Goffin, nato F. Bélot, T. Bontinck in J. Goffin, avocats (C‑704/23 P),

Viktor Filippovich Rashnikov, stanujoč v Magnitogorsku (Rusija), ki ga zastopajo M. Campa, avvocato, M. Moretto, avocat, M. Pirovano, avvocata, D. Rovetta, avocat, in V. Villante, avvocato (C‑711/23 P),

Dmitry Arkadievich Mazepin, stanujoč v Moskvi, ki ga zastopajo A. Bass, avocat, M. Campa, avvocato, M. Moretto, D. Rovetta, avocats, in V. Villante, avvocato (C‑35/24 P),

German Khan, stanujoč v Londonu (Združeno kraljestvo), ki ga zastopata A. Bass in T. Marembert, avocats (C‑111/24 P),

pritožniki,

druge stranke v postopku so:

Svet Evropske unije, ki so ga sprva zastopali B. Driessen, P. Mahnič, P. Pecheux, V. Piessevaux, J. Rurarz, L. Vétillard in S. Van Overmeire, nato pa B. Driessen, P. Pecheux, V. Piessevaux, J. Rurarz, L. Vétillard in S. Van Overmeire, agenti,

tožena stranka na prvi stopnji,

ob intervenciji:

Češke republike, ki jo zastopajo K. Najmanová, M. Smolek, in J. Vláčil, agenti,

Evropske komisije, ki jo zastopata M. Carpus Carcea in L. Puccio, agentki,

intervenientki v pritožbenem postopku (C‑35/24 P),

Republike Latvije, ki jo zastopajo J. Davidoviča, K. Pommere in S. Zābele, agentke,

intervenientka na prvi stopnji (C‑35/24 P),

SODIŠČE (veliki senat)

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, C. Lycourgos, I. Jarukaitis, predsednika senata, M. L. Arastey Sahún (poročevalka), I. Ziemele, predsednici senatov, J. Passer, predsednik senata, O. Spineanu-Matei, predsednica senata, M. Condinanzi in F. Schalin, predsednika senatov, E. Regan, N. Piçarra, A. Kumin, B. Smulders, S. Gervasoni in N. Fenger, sodniki,

generalna pravobranilka: L. Medina,

sodna tajnica: A. Lamote, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. februarja 2025,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 5. junija 2025

izreka naslednjo

Sodbo

1        Dmitry Alexandrovich Pumpyanskiy (v nadaljevanju: prvi pritožnik) s pritožbo v zadevi C‑696/23 P predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. septembra 2023, Pumpyanskiy/Svet (T‑270/22, EU:T:2023:490, v nadaljevanju: prva izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2022/397 z dne 9. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 80, str. 31) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/396 z dne 9. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 80, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: sporni sklep in sporna uredba), in sicer v delu, v katerem je bilo s spornim sklepom in sporno uredbo njegovo ime uvrščeno na seznama, ki sta jima priložena.

2        Tigran Khudaverdyan (v nadaljevanju: drugi pritožnik) s pritožbo v zadevi C‑704/23 P predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 6. septembra 2023, Khudaverdyan/Svet (T‑335/22, EU:T:2023:500, v nadaljevanju: druga izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2022/429 z dne 15. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 87 I, str. 44) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/427 z dne 15. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 87 I, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: prvotna sporna akta), drugič, Sklepa Sveta (SZVP) 2022/1530 z dne 14. septembra 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 239, str. 149) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/1529 z dne 14. septembra 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 239, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: prva sporna akta o ohranitvi), in tretjič, Sklepa Sveta (SZVP) 2023/572 z dne 13. marca 2023 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 134) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/571 z dne 13. marca 2023 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2023, L 75 I, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: druga sporna akta o ohranitvi; v nadaljevanju prvotna sporna akta, prva sporna akta o ohranitvi in druga sporna akta o ohranitvi skupaj: sporni akti), in sicer v delu, v katerem je bilo s spornimi akti njegovo ime uvrščeno na sezname, ki so jim priloženi, in na njih ohranjeno.

3        Viktor Filippovich Rashnikov (v nadaljevanju: tretji pritožnik) s pritožbo v zadevi C‑711/23 P predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2023, Rashnikov/Svet (T‑305/22, EU:T:2023:530; v nadaljevanju: tretja izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti spornih aktov v delu, v katerem je bilo s temi akti njegovo ime uvrščeno na sezname, ki so jim priloženi, in na njih ohranjeno.

4        Dmitry Arkadievich Mazepin (v nadaljevanju: četrti pritožnik) s pritožbo v zadevi C‑35/24 P predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 8. novembra 2023, Mazepin/Svet (T‑282/22, EU:T:2023:701, v nadaljevanju: četrta izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa in sporne uredbe v delu, v katerem je bilo s tema aktoma njegovo ime uvrščeno na seznama, ki sta jima priložena.

5        German Khan (v nadaljevanju: peti pritožnik) s pritožbo v zadevi C‑111/24 P predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2023, Khan/Svet (T‑333/22, EU:T:2023:758; v nadaljevanju: peta izpodbijana sodba), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti prvotnih spornih aktov in prvih spornih aktov o ohranitvi v delu, v katerem je bilo s temi akti njegovo ime uvrščeno na sezname, ki so jim priloženi, in na njih ohranjeno.

I.      Pravni okvir in dejansko stanje

6        Dejanski in pravni okvir sporov je predstavljen v točkah od 2 do 17 prve izpodbijane sodbe, v točkah od 2 do 18 druge izpodbijane sodbe, v točkah od 2 do 25 tretje izpodbijane sodbe, v točkah od 2 do 15 četrte izpodbijane sodbe in v točkah od 2 do 18 pete izpodbijane sodbe. Za potrebe teh zadev ga je mogoče povzeti in dopolniti, kot sledi.

7        Te zadeve spadajo v okvir omejevalnih ukrepov, ki jih je Evropska unija od leta 2014 sprejela kot odgovor na dejanja, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

8        Prvi, tretji in četrti pritožnik so poslovneži z ruskim državljanstvom, drugi pritožnik je poslovnež z armenskim državljanstvom, peti pritožnik pa je poslovnež z ruskim in izraelskim državljanstvom.

9        Svet Evropske unije je 17. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/0145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 16).

10      Svet je na isti datum na podlagi člena 215(2) PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 6).

11      Po invaziji oboroženih sil Ruske federacije na Ukrajino 24. februarja 2022 je Svet 25. februarja 2022 sprejel Sklep (SZVP) 2022/329 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 50, str. 1, in popravek v UL 2023, L 125, str. 62). Ta institucija je istega dne sprejela Uredbo (EU) 2022/330 o spremembi Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 51, str. 1).

A.      Sklep 2022/329

12      V uvodnih izjavah 5 in od 8 do 11 Sklepa 2022/329 je navedeno:

„(5)      Svet je 24. januarja 2022 […] ponovno poudaril, da bo imela vsakršna nadaljnja vojaška agresija Rusije proti Ukrajini hude posledice in visoko ceno, vključno s širokim spektrom sektorskih in individualnih omejevalnih ukrepov, ki bi bili sprejeti ob usklajevanju s partnerji.

[…]

(8)      Visoki predstavnik je 22. februarja 2022 dal izjavo v imenu Unije, v kateri je odločno obsodil to nezakonito dejanje, ki dodatno spodkopava suverenost in neodvisnost Ukrajine ter pomeni hudo kršitev mednarodnega prava in mednarodnih sporazumov, vključno z Ustanovno listino ZN, Helsinško sklepno listino, Pariško listino in memorandumom iz Budimpešte, pa tudi sporazumov iz Minska in Resolucijo Varnostnega sveta ZN 2202 (2015). Rusijo kot udeleženko v konfliktu je pozival, naj prekliče to priznanje, spoštuje svoje zaveze, spoštuje mednarodno pravo in se vrne k razpravam v normandijski četverici in tristranski kontaktni skupini. Napovedal je, da se bo Unija na te zadnje kršitve Rusije odzvala s takojšnjim sprejetjem dodatnih omejevalnih ukrepov.

(9)      Predsednik Ruske federacije je 24. februarja 2022 napovedal vojaško operacijo v Ukrajini, ruske oborožene sile pa so začele napad na Ukrajino. Ta napad je očitna kršitev ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine.

(10)      Visoki predstavnik [Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko] je 24. februarja 2022 dal izjavo v imenu Unije, v kateri je odločno obsodil neizzvani vdor v Ukrajino s strani oboroženih sil Ruske federacije ter vpletenost Belorusije v to agresijo proti Ukrajini. Navedel je, da bo odziv Unije vključeval tako sektorske kot individualne omejevalne ukrepe.

(11)      Svet meni, da bi bilo treba zaradi resnosti razmer spremeniti merila za uvrstitev na seznam, in sicer tako, da bi nanj vključili osebe in subjekte, ki podpirajo vlado Ruske federacije in imajo koristi od nje, ter osebe in subjekte, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodka, in fizične in pravne osebe, ki so povezane z osebami ali subjekti s seznama.“

B.      Sklep 2014/145, kakor je bil med drugim spremenjen s Sklepom 2022/329

13      Člen 1(1) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2022/329 (v nadaljevanju: Sklep 2014/145), državam članicam nalaga, da s sprejetjem potrebnih ukrepov – ob upoštevanju odstopanj, določenih v odstavkih 2, 3 in 6 tega člena 1 – preprečijo vstop na svoje ozemlje ali tranzit prek njega med drugim fizičnim osebam, ki izpolnjujejo merila, med drugim določena v točk (a), (b), (d) in (e) tega člena.

14      Člen 2(1)(a), (d), (f) in (g) Sklepa 2014/145 določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, ki med drugim pripadajo, so v lasti, ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo fizične osebe, ki izpolnjujejo merila, opredeljena v teh točkah, pri čemer so ta merila v bistvu enaka tistim iz člena 1(1)(a), (b), (d) in (e) tega sklepa. V tej določbi je navedeno:

„Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:

(a)      fizične osebe, odgovorne za podporo ali izvajanje dejanj ali politik, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine ali stabilnost ali varnost v Ukrajini ali ovirajo delo mednarodnih organizacij v Ukrajini;

[…]

(d)      fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki materialno ali finančno podpirajo ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, ali pa imajo od njih korist;

[…]

(f)      fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki materialno ali finančno podpirajo vlado Ruske federacije, odgovorno za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine, ali pa imajo od nje korist, ali

(g)      vodilni poslovneži ali pravne osebe, subjekti ali organi, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine,

[…]      

ter fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, povezani z njimi, kot so navedeni v Prilogi.“

15      Člen 2(1) Sklepa 2014/145 je v prvotni različici določal:

„Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo fizične osebe, odgovorne za ukrepe, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, in fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, povezani z njimi, s seznama v Prilogi.“

16      Člen 2, od (3) do (5), (7) in (8), Sklepa 2014/145 v bistvu določa, da lahko pristojni organi držav članic v nekaterih okoliščinah in pod določenimi pogoji odobrijo sprostitev nekaterih zamrznjenih sredstev ali gospodarskih virov in odobrijo plačila nekaterim subjektom ter da lahko fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi s seznama iz Priloge k temu sklepu izvedejo plačila, zapadla po pogodbi, ki je bila sklenjena pred datumom njihove uvrstitve na ta seznam.

17      Člen 6, tretji odstavek, tega sklepa določa, da se navedeni sklep redno pregleduje in da se po potrebi obnovi ali spremeni, če Svet meni, da cilji sklepa niso bili doseženi.

C.      Uredba št. 269/2014

18      V členu 3(1)(a), (d), (f) in (g) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330 (v nadaljevanju: Uredba št. 269/2014), so našteta merila, ki med drugim veljajo za uvrstitev fizičnih oseb, katerih sredstva in gospodarski viri se zamrznejo v skladu s členom 2(1) navedene uredbe, na seznam iz Priloge I k tej uredbi. Ta merila so v bistvu enaka merilom, navedenim v točki 14 te sodbe.

19      Členi od 4 do 6b te uredbe v bistvu povzemajo enake določbe, kot so tiste iz odstavkov od 3 do 5, 7 in 8 člena 2 Sklepa 2014/145.

20      Člen 14(4) Uredbe št. 269/2014 določa, da se seznam iz Priloge I k tej uredbi redno pregleduje, in sicer vsaj vsakih 12 mesecev.

D.      Sporni sklep in sporna uredba (zadevi C‑696/23 P in C‑35/24 P)

21      Svet je 9. marca 2022 zaradi resnosti razmer v Ukrajini sprejel sporni sklep in sporno uredbo. S tema aktoma sta bili imeni prvega in četrtega pritožnika dodani na seznam, priložen k Sklepu 2014/145, in na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 269/2014 iz teh razlogov:

„[Prvi pritožnik] je predsednik upravnega odbora družbe PJSC Pipe Metallurgic Company [v nadaljevanju: TMK] ter predsednik in član upravnega odbora skupine Sinara. Zato podpira organe Ruske federacije in podjetja v državni lasti, vključno z ruskimi železnicami, Gazpromom in Rosneftom, in ima korist od sodelovanja z njimi. Zato je vključen v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.

[Prvi pritožnik] se je 24. februarja 2022 po prvi fazi ruskega napada na Ukrajino skupaj s 36 drugimi poslovneži sestal s predsednikom Vladimirjem Putinom in drugimi člani ruske vlade, da bi razpravljali o učinku ukrepanja po sprejetju zahodnih sankcij. Dejstvo, da je bil povabljen na ta sestanek, kaže, da je član najožjega kroga Vladimirja Putina in da podpira ali izvaja ukrepe ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine kot tudi stabilnost in varnost v Ukrajini. Kaže tudi, da je eden vodilnih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.

[…]

[Četrti pritožnik] je lastnik in izvršni direktor podjetja za mineralna gnojila Uralchem. Uralchem Group je ruski proizvajalec najrazličnejših kemičnih izdelkov, tudi mineralnih gnojil in amonijevega solitra. Po navedbah podjetja je največji proizvajalec amonijevega nitrata in drugi največji proizvajalec amonijevih in dušikovih gnojil v Rusiji. Zato je [četrti pritožnik] vključen v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.

[Četrti pritožnik] se je 24. februarja 2022 po prvi fazi ruskega napada na Ukrajino skupaj s 36 drugimi poslovneži sestal s predsednikom Vladimirjem Putinom in drugimi člani ruske vlade, da bi razpravljali o učinku ukrepanja po sprejetju zahodnih sankcij. Dejstvo, da je bil povabljen na ta sestanek, kaže, da je član najožjega kroga Vladimirja Putina in da podpira ali izvaja ukrepe ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine kot tudi stabilnost in varnost v Ukrajini. Kaže tudi, da je eden vodilnih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.

[Četrti pritožnik] je decembra 2021 svoji podjetji s sedežem na Cipru Uralchem Holding in CI-Chemical Invest, ki nadzirata ,Uralchem‘, prenesel pod rusko jurisdikcijo v posebno upravno okrožje na Otoku oktobrske revolucije v Kaliningrajski oblasti.“

E.      Sporni akti (zadeve C‑704/23 P, C‑711/23 P in C‑111/24 P)

1.      Prvotna sporna akta (zadeve C‑704/23/P, C‑711/23 P in C‑111/24 P)

22      Svet je 15. marca 2022 zaradi resnosti razmer v Ukrajini sprejel prvotna sporna akta. S tema aktoma so bila imena drugega, tretjega in petega pritožnika dodana na seznam, priložen k Sklepu 2014/145, in na seznam iz Priloge I k Uredbi št. 269/2014 iz razlogov, ki so na teh dveh seznamih navedeni enako:

„[Peti pritožnik] je večinski delničar konglomerata Alfa Group, ki vključuje Alfa Bank in je eden največjih ruskih davkoplačevalcev. Domneva se, da je ena najvplivnejših oseb v Rusiji. Tako kot drugi lastniki banke Alfa Bank (Mikhail Fridman in Petr Aven) vzdržuje tesne odnose z Vladimirjem Putinom in z njim še naprej trguje, kar mu zagotavlja pomembne prednosti. Lastniki skupine Alfa imajo na podlagi tega poslovne in pravne koristi. Putinova najstarejša hči Marija je vodila dobrodelni projekt Alfa-Endo, ki ga je financirala Alfa Bank. Vladimir Putin je nagradil zvestobo podjetja Alfa Group ruskim oblastem, tako da jo je politično podpiral pri načrtovanih tujih naložbah.

Torej dejavno materialno ali finančno podpira ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, ali pa ima od njih korist. Je tudi eden vodilnih ruskih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.

[…]

[Tretji pritožnik] je vodilni ruski oligarh, lastnik in predsednik upravnega odbora družbe Magnitogorsk Iron & Steel Works (MMK). MMK je eden največjih ruskih davkoplačevalcev. Davčna obremenitev družbe se je v zadnjem času povečala, kar je povzročilo znatno višje prihodke v ruskem državnem proračunu.

Zato je eden vodilnih ruskih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.

[…]

[Drugi pritožnik] je izvršni direktor podjetja Yandex [NV], enega vodilnih ruskih tehnoloških podjetij, specializiranega za inteligentne izdelke in storitve na podlagi strojnega učenja. Nekdanji vodja novic Yandexa je podjetje obtožil, da je ,ključni element pri skrivanju informacij‘ pred Rusi o vojni v Ukrajini. Poleg tega podjetje ruske uporabnike, ki iščejo novice o Ukrajini na svojem iskalniku, opozarja na nezanesljive informacije na internetu, potem ko je ruska vlada grozila ruskim medijem zaradi tega, kar objavljajo.

24. februarja 2022 se je [drugi pritožnik] v Kremlju udeležil srečanja oligarhov z Vladimirjem Putinom, na katerem so razpravljali o učinku ukrepov po sprejetju zahodnih sankcij. Dejstvo, da je bil povabljen na ta sestanek, kaže, da je član najožjega kroga Vladimirja Putina in da podpira ali izvaja ukrepe ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine ter stabilnost in varnost v Ukrajini. Je tudi eden vodilnih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.“

23      V uvodni izjavi 5 Izvedbene uredbe 2022/427, ki je eden od dveh prvotnih spornih aktov, je navedeno:

„Svet je 25. februarja 2022 sprejel [Uredbo 2022/330], v kateri je spremenil merila za uvrstitev na seznam, in sicer tako, da se nanj vključijo osebe in subjekti, ki podpirajo vlado Ruske federacije in imajo koristi od nje, osebe in subjekti, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodka, ter fizične ali pravne osebe, ki so povezane z osebami ali subjekti s seznama.“

2.      Prva sporna akta o ohranitvi (zadeve C‑704/23/P, C‑711/23 P in C‑111/24 P)

24      Svet je 14. septembra 2022 sprejel prva sporna akta o ohranitvi, s katerima je na podlagi enake obrazložitve, kot je navedena v točki 22 te sodbe, ohranil uvrstitev imen drugega, tretjega in petega pritožnika na seznamu, priloženemu k Sklepu 2014/145, in na seznamu iz Priloge I k Uredbi št. 269/2014, pri čemer je v zvezi z drugim pritožnikom pojasnil, da je zdaj v obrazložitvi pojasnjeno, da je „nekdanji“ izvršni direktor družbe Yandex.

3.      Druga sporna akta o ohranitvi (zadevi C‑704/23 P in C‑711/23 P)

25      Svet je 13. marca 2023 sprejel druga sporna akta o ohranitvi, s katerima je ohranil uvrstitev imen drugega in tretjega pritožnika na seznamih, priloženih k Sklepu 2014/145 in Uredbi št. 269/2014. Obrazložitev te uvrstitve glede tretjega pritožnika ni bila spremenjena, obrazložitev uvrstitve drugega pritožnika pa je bila odslej taka:

„[Drugi pritožnik] [j]e nekdanji glavni izvršni direktor in izvršni direktor družbe Yandex N.V., ki je odstopil s teh položajev po tem, ko ga je Evropska unija uvrstila na seznam. Ostaja med najvišjimi vodstvenimi delavci družbe Yandex in odloča o njenih dejavnostih.

Yandex je največja tehnološka družba v Rusiji. Vladi Ruske federacije prinaša znatne davčne prihodke. Ruske banke v državni lasti, kot sta Sberbank in VTB, so delničarke in vlagateljice v družbo Yandex. Leta 2019 se je družba Yandex strinjala s prestrukturiranjem, s katerim je bila novoustanovljeni fundaciji Javni interes, ki je bila ustanovljena za ,zaščito interesov Ruske federacije‘, dodeljena ,zlata delnica‘. Vlada Ruske federacije ima prek fundacije Javni interes možnost veta na opredeljen seznam vprašanj.

Družba Yandex od začetka vojne agresije v Ukrajini sledi informacijski politiki in cenzuri vlade Ruske federacije. Rezultati iskanja iskalnika Yandex izpolnjujejo zahteve ruskih oblasti in ponujajo zgolj vire, povezane z rusko provojno propagando. Poleg tega je Yandex pomagala spletnim stranem, ki so širile lažne in proruske trditve o invaziji na Ukrajino, da so z digitalnim oglaševanjem ustvarjale dobiček.

24. februarja 2022 se je [drugi pritožnik] v Kremlju udeležil srečanja oligarhov z Vladimirjem Putinom, na katerem so razpravljali o učinku ukrepov po sprejetju zahodnih sankcij. Dejstvo, da je bil povabljen na to srečanje, kaže, da je član najožjega kroga oligarhov blizu Vladimirja Putina in da podpira ali izvaja ukrepe ali politike, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine ter stabilnost in varnost v Ukrajini.

Je vodilni poslovnež, vključen v gospodarski sektor, ki zagotavlja znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, poleg tega je materialno in finančno podpiral vlado Ruske federacije, odgovorno za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine. Je odgovoren za dejavno podpiranje ali izvajanje ukrepov ali politik, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost oziroma stabilnost ali varnost Ukrajine.“

II.    Tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, in izpodbijane sodbe

A.      Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in prva izpodbijana sodba (zadeva C‑696/23 P)

26      Prvi pritožnik je 17. maja 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa in sporne uredbe v delu, v katerem se nanašata nanj. V okviru ničnostne tožbe je izpodbijal zlasti presojo Sveta, da njegov položaj izpolnjuje merilo iz člena 1(1)(e) in člena 2(1)(g) Sklepa 2014/145 ter člena 3(1)(g) Uredbe št. 269/2014 (v nadaljevanju: merilo (g)). Menil je, da je ta institucija s tem storila očitno napako pri presoji ter poleg tega kršila njegove temeljne pravice in načelo sorazmernosti.

27      Splošno sodišče je s prvo izpodbijano sodbo tožbo prvega pritožnika zavrnilo. Splošno sodišče je v zvezi z merilom (g) v točkah 51, 56 in 58 navedene sodbe v bistvu razsodilo, da je Svet predložil sklop dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je mogoče dokazati, prvič, da je bil prvi pritožnik zaradi svojih funkcij v družbi TMK in skupini Sinara vodilni poslovnež, in drugič, da je bila njegova dejavnost ob upoštevanju teh funkcij in številnih sektorjev dejavnosti, v katerih sta ti podjetji delovali, povezana z gospodarskimi sektorji, ki so za vlado Ruske federacije pomenili znaten vir prihodka. Splošno sodišče je v točki 57 navedene sodbe pojasnilo, da se pojem „znaten vir prihodka“ v smislu merila (g) nanaša na znaten in nezanemarljiv vir prihodka, ki ga zagotavljajo gospodarski sektorji.

28      Splošno sodišče je poleg tega v točki 62 prve izpodbijane sodbe menilo, da dejstvo, da je pritožnik na dan sprejetja spornega sklepa in uredbe odstopil s položaja v obeh zadevnih družbah, ni bilo upoštevno pri presoji zakonitosti teh aktov, ker je na dan njunega sprejetja te funkcije še vedno opravljal. V točki 63 te sodbe je razsodilo, da je neupoštevno tudi dejstvo, da je prvi pritožnik nekaj dni pred sprejetjem navedenih aktov domnevno odsvojil delnice, ki jih je imel v teh dveh družbah, saj obrazložitev teh aktov ni temeljila niti na nadzoru pritožnika nad navedenima družbama niti na njegovem statusu delničarja. Splošno sodišče je poleg tega v točki 65 navedene sodbe menilo, da je mogoče prvega pritožnika že na podlagi funkcij, kot so te, ki jih je opravljal v družbi TMK in skupini Sinara, opredeliti kot „vodilnega poslovneža“ v smislu merila (g), ne glede na nadzor, ki ga ta pritožnik izvaja nad tema družbama.

29      Splošno sodišče je v točki 66 prve izpodbijane sodbe razsodilo, da besedilo merila (g) ne dopušča nobenega dvoma o tem, da „znaten vir prihodka“, na katerega se nanaša to merilo, mora prihajati ne od „vodilnih poslovnežev“, ampak mora izvirati iz „gospodarskih sektorjev“. Splošno sodišče je v točki 67 navedene sodbe zavrnilo tudi trditev prvega pritožnika, da se Svet ne more opreti zgolj na okoliščino, da sta družba TMK in skupina Sinara plačevali davke v Rusiji, ker ta trditev ni bila utemeljena z dejstvi.

30      Splošno sodišče je v zvezi s tožbenim razlogom, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti in temeljnih pravic, v točki 79 prve izpodbijane sodbe menilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni štirje pogoji iz člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Natančneje, v točki 80 navedene sodbe je razsodilo, da so omejevalni ukrepi, ki so bili s spornim sklepom in sporno uredbo naloženi prvemu pritožniku, „predpisani z zakonom“, saj so bili določeni v splošnih aktih z jasno pravno podlago v pravu Unije.

31      Splošno sodišče je poleg tega v točki 86 navedene sodbe spomnilo, da lahko na zakonitost ukrepa, ki je bil sprejet na področju, na katerem ima zakonodajalec Unije široko diskrecijsko, vpliva le njegova očitna neprimernost glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija. V tem okviru je Splošno sodišče v točkah od 87 do 95 iste sodbe razsodilo, da omejitve temeljnih pravic prvega pritožnika, ki izhajajo iz teh omejevalnih ukrepov, niso nesorazmerne.

B.      Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in druga izpodbijana sodba (zadeva C‑704/23 P)

32      Drugi pritožnik je 7. junija 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo za razglasitev ničnosti spornih aktov v delu, v katerem se nanašajo nanj. V okviru ničnostne tožbe je izpodbijal zlasti presojo Sveta, da njegov položaj izpolnjuje merilo (g). Menil je, da je ta institucija s tem storila očitno napako pri presoji ter poleg tega kršila njegove temeljne pravice in načelo sorazmernosti.

33      Splošno sodišče je to tožbo z drugo izpodbijano sodbo zavrnilo. Splošno sodišče je v zvezi z merilom (g) v točkah od 79 do 81 navedene sodbe pojasnilo, da zlasti ob upoštevanju cilja, ki se uresničuje z omejevalnimi ukrepi, določenimi s spornim sklepom in sporno uredbo, pojem „vodilni poslovnež“ zajema poslovneže, ki so, odvisno od primera, pomembni glede na njihov poklicni status, obseg njihovih gospodarskih dejavnosti ali kapitalskih deležev ali pa glede na funkcije v enem ali več podjetjih, pri čemer je Svet s tem merilom želel uporabiti vpliv, ki ga lahko imajo ti poslovneži na ruski režim.

34      Splošno sodišče je v točkah 82 in 83 druge izpodbijane sodbe razsodilo tudi, da je iz cilja teh omejevalnih ukrepov razvidno, da prihodek, na katerega se nanaša merilo (g), ni prihodek vodilnih poslovnežev, ampak prihodek iz gospodarskih sektorjev, v katerih delujejo. V točkah 105 in 106 navedene sodbe je v bistvu menilo, da se pojem „znaten vir prihodka“ v smislu tega merila nanaša na znaten in nezanemarljiv vir prihodka, ki ga neposredno ali posredno zagotavljajo sektorji dejavnosti, kot je v obravnavani zadevi sektor informacijske in komunikacijske tehnologije.

35      Splošno sodišče je poleg tega v točkah 90, 107 in 108 druge izpodbijane sodbe menilo, da je Svet v zvezi s prvotnima spornima aktoma predložil sklop dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je mogoče dokazati, prvič, da je drugi pritožnik zaradi pomembnosti svojega položaja in funkcij v družbi Yandex ter gospodarskega pomena te družbe vodilni poslovnež, in drugič, da je bila njegova dejavnost ob upoštevanju teh funkcij in dejavnosti navedene družbe povezana z gospodarskimi sektorji, ki so za vlado Ruske federacije pomenili znaten vir prihodkov.

36      Splošno sodišče je v zvezi s prvima in drugima spornima aktoma o ohranitvi v točki 125 druge izpodbijane sodbe razsodilo, da je Svet pravilno menil, da je drugi pritožnik še vedno tesno povezan z družbo Yandex, zaradi česar je ohranitev njegovega imena na zadevnih seznamih še vedno utemeljena.

37      Splošno sodišče je pri odločanju o tožbenem razlogu, ki se je nanašal na kršitev načela enakega obravnavanja, v točkah od 137 do 139 druge izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da za merilo (g) glede na to, da se ne nanaša na državljanstvo oseb, uvrščenih na seznam, ni mogoče šteti, da krši načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva. Poleg tega je opozorilo, da je treba načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije uskladiti z načelom zakonitosti, v skladu s katerim se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugih, in razsodilo, da v obravnavani zadevi Svet pri sprejetju omejevalnih ukrepov proti drugemu pritožniku ni storil napake pri presoji.

38      Splošno sodišče je tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti, v točkah 151 in 166 druge izpodbijane sodbe zavrnilo zlasti z razlogi, navedenimi v točkah 143 in 145 te sodbe, v skladu s katerimi so bili omejevalni ukrepi, sprejeti v zvezi z drugim pritožnikom, primerni za uresničitev zastavljenih ciljev, ker negativne posledice, ki so nastale z uporabo teh ukrepov za tega pritožnika, niso bile očitno nesorazmerne in ker mu navedeni ukrepi niso bili naloženi zaradi neposredne vloge, ki bi jo imel pri dejanjih Ruske federacije proti Ukrajini.

C.      Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in tretja izpodbijana sodba (zadeva C‑711/23 P)

39      Tretji pritožnik je 24. maja 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo za razglasitev ničnosti spornih aktov v delu, v katerem se nanašajo nanj. V okviru te tožbe je izpodbijal zlasti presojo Sveta, da njegov položaj izpolnjuje merilo (g). Menil je, da je ta institucija s tem storila očitno napako pri presoji in poleg tega kršila načelo enakega obravnavanja. Tretji pritožnik se je med postopkom skliceval tudi na nezakonitost tega merila na podlagi člena 277 PDEU.

40      Splošno sodišče je navedeno tožbo s tretjo izpodbijano sodbo zavrnilo. V zvezi z merilom (g) je Splošno sodišče na podlagi enake razlage pojmov „vodilni poslovnež“ in „znaten vir prihodka“, kot je bila podana v drugi izpodbijani sodbi, v točki 78 tretje izpodbijane sodbe razsodilo, da je Svet tretjega pritožnika pravilno opredelil kot „vodilnega poslovneža“, česar ta ni izpodbijal in kar je bilo mogoče sklepati tudi iz gospodarskega pomena družbe MMK, katere lastnik in predsednik upravnega odbora je bil. Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 79 do 90 navedene sodbe menilo, da je Svet predložil sklop dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je bilo mogoče dokazati, da je bila dejavnost tretjega pritožnika povezana z gospodarskim sektorjem, in sicer metalurškim, ki je za vlado Ruske federacije pomenil znaten vir prihodka.

41      Splošno sodišče je v točki 81 tretje izpodbijane sodbe pojasnilo, da prispevek družbe MMK v proračun Ruske federacije ni odločilen element pri preučitvi, ali je gospodarski sektor, v katerem je bil dejaven tretji pritožnik, pomenil znaten vir prihodkov za vlado te tretje države, saj je treba za uporabo merila (g) preveriti prispevek gospodarskih sektorjev v celoti in ne prispevka posameznih podjetij. V točki 98 navedene sodbe je pojasnilo tudi, da davčni prispevek, ki ga nosijo vodilni poslovneži ali podjetja, v katerih opravljajo dejavnost, pri uporabi tega merila sam po sebi ni upošteven, saj se navedeno merilo nanaša na celoten prihodek, ustvarjen v sektorju dejavnosti, v katerem delujejo ti poslovneži.

42      Splošno sodišče je poleg tega v točkah od 104 do 109 tretje izpodbijane sodbe zavrnilo ugovor nezakonitosti merila (g), ki ga je podal tretji pritožnik. V zvezi s tem je ugotovilo, da to merilo – pri čemer je poudarilo, da z njim ni bila uvedena domneva o povezavi med statusom vodilnega poslovneža in vlado Ruske federacije – odraža voljo Sveta, da izvaja pritisk na ruske organe, da bi ti prenehali svoja dejanja in politike, ki destabilizirajo Ukrajino. Splošno sodišče je iz tega v točki 108 navedene sodbe sklenilo, da obstaja logična povezava med, prvič, ciljno usmerjenostjo na vodilne poslovneže, vključene v gospodarske sektorje, ki Ruski federaciji zagotavljajo znaten prihodek, ob upoštevanju njihove lastne pomembnosti in pomembnosti teh sektorjev za rusko gospodarstvo, in drugič, ciljem omejevalnih ukrepov v obravnavani zadevi, ki je povečati pritisk na Rusko federacijo in povečati stroške njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine. Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da merilo (g) vključuje pogoje v zvezi z osebnim ravnanjem zadevnih oseb, in sicer njihov vpliv zaradi njihovih gospodarskih dejavnosti v nekaterih sektorjih, na podlagi česar je bilo mogoče ugotoviti zadostno in subjektivno povezavo med temi osebami in zadevno tretjo državo, in sicer Rusko federacijo.

43      Splošno sodišče je tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela enakega obravnavanja, v točkah od 143 do 146 tretje izpodbijane sodbe v bistvu zavrnilo iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 37 te sodbe.

D.      Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in četrta izpodbijana sodba (zadeva C‑35/24 P)

44      Četrti pritožnik je 18. maja 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa in sporne uredbe v delu, v katerem se nanašata nanj. V okviru ničnostne tožbe je izpodbijal zlasti presojo Sveta, da njegov položaj izpolnjuje merilo (g). Menil je, da je ta institucija s tem storila očitno napako pri presoji ter poleg tega kršila načelo enakega obravnavanja. Četrti pritožnik se je med postopkom skliceval tudi na nezakonitost tega merila na podlagi člena 277 PDEU.

45      Splošno sodišče je to tožbo s četrto izpodbijano sodbo zavrnilo. V zvezi z merilom (g) je Splošno sodišče na podlagi enake razlage pojmov „vodilni poslovnež“ in „znaten vir prihodka“, kot je navedena v točkah 33 in 34 te sodbe, v točki 66 četrte izpodbijane sodbe razsodilo, da je Svet tretjega pritožnika pravilno opredelil kot „vodilnega poslovneža“, česar ta ni izpodbijal in kar je bilo mogoče sklepati tudi iz gospodarskega pomena družbe Uralchem, katere lastnik in izvršni direktor je bil. Splošno sodišče je v točkah od 67 do 76 navedene sodbe poleg tega razsodilo, da je Svet predložil sklop dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je mogoče dokazati, da je dejavnost četrtega pritožnika povezana z gospodarskim sektorjem gnojil, ki je za vlado Ruske federacije pomenil znaten vir prihodka. Splošno sodišče je v zvezi s tem in tako kot v preudarkih iz točke 81 tretje izpodbijane sodbe v točki 69 četrte izpodbijane sodbe spomnilo, da je lahko lastni prispevek skupine Uralchem v proračun Ruske federacije sicer koristen pri določanju njenega gospodarskega pomena v zadevnem sektorju ali statusa vodilnega poslovneža četrtega pritožnika, vendar ta prispevek ni odločilen za odgovor na vprašanje, ali je četrtega pritožnika mogoče opredeliti kot „vodilnega poslovneža, vključenega v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“, saj mora biti za uporabo merila (g) znaten vir prihodka za to vlado zadevni gospodarski sektor, ne pa posamezna fizična oseba ali podjetje.

46      Splošno sodišče je v točkah od 84 do 92 četrte izpodbijane sodbe zavrnilo tudi ugovor nezakonitosti merila (g), ki ga je podal četrti pritožnik. V zvezi s tem je podalo enako obrazložitev, kot je povzeta v točki 42 te sodbe.

47      Splošno sodišče je tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela enakega obravnavanja, v točkah od 126 do 131 četrte izpodbijane sodbe v bistvu zavrnilo iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 37 te sodbe. V točki 128 četrte izpodbijane sodbe je dodalo, da Svetu na sezname oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ni treba uvrstiti vseh oseb, ki izpolnjujejo merilo, kakršno je merilo (g). Splošno sodišče je namreč menilo, da ima Svet široko diskrecijsko pravico, ki mu po potrebi omogoča, da ne uvede omejevalnih ukrepov zoper osebo, če meni, da glede na cilje, ki se uresničujejo s temi ukrepi, to ne bi bilo primerno.

E.      Tožba, vložena pri Splošnem sodišču, in peta izpodbijana sodba (zadeva C‑111/24 P)

48      Peti pritožnik je 6. junija 2022 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo za razglasitev ničnosti prvotnih spornih aktov in prvih spornih aktov o ohranitvi v delu, v katerem se nanašajo nanj. V okviru ničnostne tožbe je izpodbijal zlasti presojo Sveta, da njegov položaj izpolnjuje merilo (g). Peti pritožnik je menil, da je ta institucija s tem storila očitno napako pri presoji. Zatrjeval je tudi nezakonitost tega merila zaradi neobstoja pravne podlage in kršitve načela sorazmernosti.

49      Splošno sodišče je s peto izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo. Splošno sodišče je pri odločanju o ugovoru nezakonitosti merila (g) zaradi neobstoja pravne podlage v točki 37 navedene sodbe opozorilo, da lahko Svet – kadar obstaja sklep, sprejet v skladu z določbami poglavja 2 naslova V Pogodbe EU, ki določajo omejevalne ukrepe – na podlagi člena 215(2) PDEU sprejme take ukrepe proti kateri koli osebi, subjektu ali skupini, zlasti proti naslovnikom, ki nimajo nobene zveze z vladajočim režimom tretje države.

50      Splošno sodišče je poleg tega v točki 45 navedene sodbe pojasnilo, da se merilo (g), ker napotuje na celoten prihodek, ustvarjen v sektorju dejavnosti, v katerem delujejo zadevni vodilni poslovneži, nanaša na vse davke, ki jih ustvari zadevni gospodarski sektor, tudi na tiste, ki jih niso plačale te osebe.

51      Splošno sodišče je ugovor nezakonitosti merila (g) zaradi kršitve načela sorazmernosti v točkah od 50 do 63 pete izpodbijane sodbe zavrnilo iz podobnih razlogov, kot so povzeti v točki 42 te sodbe. V točki 58 pete izpodbijane sodbe je razsodilo, da to, da se nanaša na osebe, katerih položaj ne glede na njihovo obdavčitev v Rusiji izpolnjuje merilo (g), ustreza zastavljenemu cilju, ker te osebe opravljajo dejavnost v gospodarskih sektorjih, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodka, in se torej ne zdi očitno neprimerno. Splošno sodišče je v točki 60 navedene sodbe zavrnilo tudi trditev petega pritožnika v zvezi z uvodno izjavo 11 Sklepa 2022/329, ker z uvodno izjavo ni mogoče odstopiti od določb zadevnega akta.

52      Splošno sodišče je v zvezi z uporabo merila (g) za petega pritožnika v točkah od 88 do 93 in točki 106 pete izpodbijane sodbe uporabilo enako razlago pojmov „vodilni poslovnež“ in „znaten vir prihodka“, kot je bila navedena v točkah 33 in 34 te sodbe, pri čemer je opozorilo, da Svetu ni treba dokazati obstoja tesne povezave ali soodvisnosti med vodilnimi poslovneži in vlado Ruske federacije. Natančneje, v točkah 92 in 93 pete izpodbijane sodbe je pojasnilo, prvič, da razlage pojma „vodilni poslovnež“ ni mogoče omajati z dejstvom, da je v nekaterih jezikovnih različicah merila (g) uporabljen pridevnik „vpliven“ v slovenskem jeziku, v drugih pa pridevnik „pomemben“ v slovenskem jeziku (v slovenski jezikovni različici merila (g) je uporabljen pridevnik „vodilen“), in drugič, da je mogoče s funkcijami, ki jih opravlja poslovnež, sicer podkrepiti dejstvo, da ima poslovnež „vpliv“ v smislu tega merila, vendar te niso edini element, ki ga lahko Svet v zvezi s tem upošteva.

53      Splošno sodišče je v zvezi z utemeljenostjo prvotnih spornih aktov v točki 105 pete izpodbijane sodbe razsodilo, da je Svet ob upoštevanju vseh dokazov lahko ugotovil, da je bil peti pritožnik na dan sprejetja teh aktov „vodilni poslovnež“, ne da bi pri tem storil napako pri presoji. Splošno sodišče je v točkah od 106 do 111 te sodbe razsodilo, da je lahko Svet na podlagi sklopa dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev utemeljeno odločil, da je družba Alfa Group, ki vključuje družbo Alfa Bank in v kateri je peti pritožnik eden od največjih delničarjev, delovala v gospodarskem sektorju, in sicer bančnem sektorju, ki vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka.

54      Splošno sodišče je v zvezi s prvima spornima aktoma o ohranitvi v točki 125 pete izpodbijane sodbe razsodilo, da Svet z ugotovitvijo, da se osebni položaj petega pritožnika ni spremenil, in s tem, da se je za ohranitev omejevalnih ukrepov, sprejetih zoper tega pritožnika, oprl na iste elemente, ni storil napake pri presoji.

III. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank v pritožbah

A.      Združitev

55      Predsednik Sodišča je 5. junija 2024 stranke pozval, naj se opredelijo glede morebitne združitve zadev C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P za nadaljevanje postopka.

56      Drugi, tretji in četrti pritožniki so z dopisi z dne 20. junija 2024 Sodišče obvestili, da združitvi teh zadev ne nasprotujejo. Svet je s petimi dopisi z dne 27. junija 2024, 3. julija 2024, 1. julija 2024, 28. junija 2024 in 1. julija 2024 Sodišče obvestil, da prav tako ne vidi razlogov za nasprotovanje združitvi teh petih zadev. Prvi in peti pritožnik sta v dopisih z dne 20. junija 2024 oziroma z dne 19. junija 2024 navedla, da nasprotujeta združitvi navedenih zadev za nadaljevanje postopka.

57      Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 5. julija 2024 odločil, da se v tej fazi postopka zadeve ne združijo.

B.      Predlogi za intervencijo

58      Češka republika je 11. aprila 2024 v sodnem tajništvu Sodišča vložila predlog za intervencijo v zadevi C‑35/24 P v podporo predlogom Sveta. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 7. maja 2024 temu predlogu za intervencijo ugodil.

59      Komisija je 3. maja 2024 v sodnem tajništvu Sodišča vložila predlog za intervencijo v zadevi C‑35/24 P v podporo predlogom Sveta. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 31. maja 2024 temu predlogu za intervencijo ugodil.

C.      Predlogi strank v pritožbenem postopku

1.      Predlogi strank v zadevi C‑696/23 P

60      Prvi pritožnik Sodišču predlaga, naj:

–        prvo izpodbijano sodbo razveljavi;

–        vsebinsko odloči o tožbi ter razglasi ničnost spornega sklepa in sporne uredbe v delu, v katerem se nanašata nanj, in Svetu naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, nastalimi na prvi stopnji, in

–        podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in pridrži odločitev o stroških.

61      Svet Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne;

–        podredno, če bi Sodišče prvo izpodbijano sodbo razveljavilo in obravnavalo zadevo, tožbo zavrne kot neutemeljeno in

–        prvemu pritožniku naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

2.      Predlogi strank v zadevi C‑704/23 P

62      Drugi pritožnik Sodišču predlaga, naj:

–        drugo izpodbijano sodbo razveljavi;

–        vsebinsko odloči o tožbi in sporne akte razglasi za nične v delu, v katerem se nanašajo nanj, ter

–        na podlagi člena 268 PDEU naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi sprejetja teh aktov, in

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

63      Svet Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne;

–        podredno, če bi Sodišče prvo izpodbijano sodbo razveljavilo in obravnavalo zadevo, tožbo zavrne kot neutemeljeno in

–        drugemu pritožniku naloži plačilo stroškov.

3.      Predlogi strank v zadevi C‑711/23 P

64      Tretji pritožnik Sodišču predlaga, naj:

–        tretjo izpodbijano sodbo razveljavi;

–        sporne akte razglasi za nične;

–        podredno, razveljavi tretjo izpodbijano sodbo in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, vsekakor pa

–        Svetu naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

65      Svet Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne in

–        tretjemu pritožniku naloži plačilo stroškov.

4.      Predlogi strank v zadevi C‑35/24 P

66      Četrti pritožnik Sodišču predlaga, naj:

–        četrto izpodbijano sodbo razveljavi;

–        sporni sklep in sporno uredbo razglasi za nična;

–        podredno, razveljavi četrto izpodbijano sodbo in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, vsekakor pa

–        Svetu naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

67      Svet ob podpori Češke republike, Republike Latvije in Evropske komisije Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne in

–        četrtemu pritožniku naloži plačilo stroškov.

5.      Predlogi strank v zadevi C‑111/24 P

68      Peti pritožnik Sodišču predlaga, naj:

–        peto izpodbijano sodbo razveljavi;

–        vsebinsko odloči o tožbi in razglasi ničnost prvotnih spornih aktov in prvih spornih aktov o ohranitvi;

–        podredno, razveljavi peto izpodbijano sodbo in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, vsekakor pa

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

69      Svet Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne in

–        petemu pritožniku naloži plačilo stroškov.

D.      Predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka

1.      Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka v zadevi C‑696/23 P

70      Prvi pritožnik je z vlogo, ki jo je 16. junija 2025 vložil v sodnem tajništvu Sodišča, predlagal, da se v zadevi C‑696/23 P na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.

71      V utemeljitev svojega predloga navaja, prvič, da v nasprotju s tem, kar je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 32 sklepnih predlogov v tej zadevi, v pritožbi trdi, da ga ni mogoče opredeliti kot „vodilnega poslovneža“, ker je odsvojil deleže, ki jih je imel v družbi TMK in skupini Sinara, ter odstopil s funkcij, ki jih je opravljal v tej družbi in tej skupini. Drugič, Svet naj bi na obravnavi pred Sodiščem napačno trdil, pri čemer prvi pritožnik na te trditve ni imel možnosti odgovoriti, da so bili proti njemu sprejeti omejevalni ukrepi, ker je bil „izvršni direktor družbe“, čeprav je bila njegova uvrstitev na seznama utemeljena s tem, da je bil predsednik upravnega odbora družbe TMK ter predsednik in član upravnega odbora skupine Sinara.

72      Sodišče lahko na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu tega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.

73      V obravnavani zadevi je treba v zvezi s tem, da naj bi generalna pravobranilka napačno razumela pritožbo prvega pritožnika v točki 32 sklepnih predlogov v zadevi C‑696/23 P, spomniti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik zainteresiranim strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca. Na podlagi člena 252, drugi odstavek, PDEU je namreč dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. V zvezi s tem Sodišče ni vezano niti na predloge generalnega pravobranilca niti na obrazložitev, na podlagi katere je do njih prišel. Zato nestrinjanje zadevne stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih obravnava v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (sodba z dne 5. marca 2024, Public.Resource.Org in Right to Know/Komisija in drugi, C‑588/21 P, EU:C:2024:201, točki 47 in 48 ter navedena sodna praksa).

74      Poleg tega, kar zadeva domnevno napako, ki naj bi jo Svet storil na obravnavi pred Sodiščem, očitno ne gre za „trditev“, o kateri stranke niso razpravljale v smislu člena 83 Poslovnika, ampak za vsebinsko napako, ki je podobna lapsus linguae oziroma jezikovni bližnjici.

75      Sodišče ob upoštevanju zgornjih preudarkov in po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da v zadevi C‑696/23 P ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

2.      Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka v zadevi C‑711/23 P

76      Tretji pritožnik je z vlogo, ki jo je 5. junija 2025 vložil v sodnem tajništvu Sodišča, predlagal, naj se v zadevi C‑711/23 P na podlagi člena 83 Poslovnika odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.

77      V utemeljitev svojega predloga trdi, da je bil Sklep 2014/145 spremenjen s Sklepom Sveta (SZVP) 2025/904 z dne 13. maja 2025 (UL L, 2025/904), Uredba št. 269/2014 pa je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) 2025/903 z dne 13. maja 2025 (UL L, 2025/903). V teh dveh aktih Unije pa naj bi bili elementi, ki naj bi nasprotovali stališču, ki ga je Svet sprejel na obravnavi pred Sodiščem v zvezi z razlago in zakonitostjo merila (g) ter domnevno začasnostjo omejevalnih ukrepov. Zato naj bi šlo za novo dejstvo, s katerim naj stranke v času obravnave, ki je potekala 11. februarja 2025, ne bi bile seznanjene in ki naj bi tudi ob upoštevanju dejstva, da naj bi imele nekatere določbe navedenih aktov retroaktivni učinek v zvezi s spornimi akti, odločilno vplivalo na odločitev Sodišča.

78      V obravnavani zadevi je treba navesti, da se Sklep 2025/904 in Uredba 2025/903 v zadevi C‑711/23 P ratione temporis ne uporabljata. Zakonitost spornih aktov v okviru te zadeve je namreč treba presojati glede na položaj, ki je obstajal na dan njihovega sprejetja, zato morebitno protislovje, ki bi lahko obstajalo med vsebino zgoraj navedenega sklepa in uredbe ter stališčem, ki ga je Svet sprejel na obravnavi v navedeni zadevi, ne more odločilno vplivati na odločitev Sodišča. Poleg tega, tudi če bi nekatere določbe navedenih aktov morale retroaktivno učinkovati na položaj tretjega pritožnika in sporne akte, taka posledica ne bi upravičevala ponovnega odprtja ustnega dela postopka, ker tretji pritožnik tudi v primeru zavrnitve pritožbe v navedeni zadevi ne bi bil prikrajšan za možnost, da uporabi pravna sredstva, ki so na voljo na podlagi prava Unije ali celo nacionalnega prava, da bi izpodbijal te določbe ter njihove morebitne učinke in posledice.

79      Poleg tega ni očitno, da bi bilo treba o zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale, zato ima Sodišče na voljo vse potrebne elemente za odločitev.

80      Sodišče ob upoštevanju zgornjih preudarkov in po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da v zadevi C‑711/23 P ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

IV.    Pritožbe

81      Obravnavane zadeve je treba zaradi medsebojne povezanosti v skladu s členom 54(1) Poslovnika združiti za izdajo skupne sodbe.

82      Prvi pritožnik v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑696/23 P navaja pet pritožbenih razlogov. S prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da ga je opredelilo kot „vodilnega poslovneža“ v smislu merila (g). Z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je „vključen v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ v smislu tega merila. Prvi pritožnik s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da je pravna podlaga za sporni sklep in sporno uredbo „predpisana z zakonom“ v smislu člena 52(1), prvi stavek, Listine. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v prvi izpodbijani sodbi, ker naj bi Splošno sodišče napačno razsodilo, da so omejevalni ukrepi zoper njega sorazmerni. Prvi pritožnik v okviru petega pritožbenega razloga navaja, da ponavlja vse trditve, ki jih je navedel na prvi stopnji v zvezi z drugim merilom, na katerem so temeljili omejevalni ukrepi, sprejeti proti njemu, in sicer merilom, ki je med drugim določeno v členu 2(1)(f) Sklepa 2014/145, in Sodišču predlaga, naj o njih odloči, če bi ugodilo njegovi pritožbi in zadeve ne bi vrnilo Splošnemu sodišču.

83      Drugi pritožnik v okviru pritožbe v zadevi C‑704/23 P navaja štiri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo pri razlagi in uporabi merila (g), drugi pa na to, da je Splošno sodišče kršilo obseg svojega sodnega nadzora. Tretji in četrti pritožbeni razlog se nanašata na to, da je Splošno sodišče napačno presodilo tožbene razloge, ki jih je navedel v utemeljitev tožbe na prvi stopnji in ki so se nanašali na kršitev načela sorazmernosti in njegovih temeljnih pravic.

84      Tretji pritožnik v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑711/23 P navaja pet pritožbenih razlogov. S prvim pritožbenim razlogom trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo obsega svojega sodnega nadzora ter je zaradi tega večkrat napačno uporabilo pravo in izkrivilo dejstva. Drugi in tretji pritožbeni razlog se v bistvu nanašata na kršitev merila (g), pri čemer tretji pritožnik v okviru tretjega pritožbenega razloga podredno zatrjuje nezakonitost in neuporabo tega merila na podlagi člena 277 PDEU. S četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo pojma „[…] vir prihodka“ in „znaten vir prihodka“ v smislu merila (g), izkrivilo dejstva in dokaze, storilo bistveno kršitev postopka, kršilo obveznost obrazložitve in napačno uporabilo to merilo. Tretji pritožnik s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v zvezi z navedenim merilom kršilo načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.

85      Pet pritožbenih razlogov, ki jih je četrti pritožnik navedel v okviru pritožbe v zadevi C‑35/24 P, je oblikovanih enako kot pet pritožbenih razlogov tretjega pritožnika, razen četrtega pritožbenega razloga, s katerim četrti pritožnik Splošnemu sodišču ne očita napačne uporabe merila (g), ampak to, da je obrnilo dokazno breme.

86      Peti pritožnik v okviru pritožbe v zadevi C‑111/24 P navaja osem pritožbenih razlogov. S prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove očitke glede dejanskega izpolnjevanja merila, določenega med drugim v členu 2(1)(d) Sklepa 2014/145, v skladu s katerim je treba zamrzniti sredstva in gospodarske vire, ki med drugim pripadajo fizičnim osebam, ki finančno podpirajo ruske nosilce odločitev ali imajo od njih korist (v nadaljevanju: merilo (d)). Z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je kršilo pojem „vodilni poslovnež“ v smislu merila (g), s tretjim pritožbenim razlogom pa, da je napačno razsodilo, da je zaradi člena 215(2) PDEU zahteva po zadostni povezavi med osebami, za katere veljajo omejevalni ukrepi, in zadevno tretjo državo zastarela. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi Splošno sodišče uporabilo razlago merila (g), ki naj bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti, lastninsko pravico in svobodo gospodarske pobude. Peti pritožnik s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo pomen in obseg dokaza ter da ni odgovorilo na eno od njegovih trditev, s šestim pritožbenim razlogom pa, da ni pravilno uporabilo merila (g) oziroma da je svoje razlogovanje oprlo na domnevo, na podlagi katere je sklenilo, da je bančni sektor na splošno vir znatnega prihodka za vlado Ruske federacije. Sedmi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev pojma gospodarskih sektorjev, ki zagotavljajo „znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ v smislu merila (g), osmi pritožbeni razlog pa na kršitev načel poštenega sojenja in enakosti orožij.

87      Sodišče bo glede na povezanost oziroma celo enakost številnih pritožbenih razlogov, ki jih je pet pritožnikov navedlo v utemeljitev svojih pritožb, opravilo skupno analizo teh pritožbenih razlogov, nato pa bo obravnavalo tiste, ki so specifični za nekatere pritožbe. Poleg tega bo pritožbene razloge, ki se nanašajo na razlago merila (g) – glede na to, da je treba pred preizkusom zakonitosti tega merila najprej pojasniti njegov obseg – preučilo pred pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev ugovora nezakonitosti navedenega merila.

A.      Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče kršilo merilo (g)

88      Skupaj je treba preučiti pritožbene razloge, dele in očitke, s katerimi pet pritožnikov v bistvu graja razlago merila (g), ki jo je podalo Splošno sodišče. Gre za prvi pritožbeni razlog in drugi del drugega pritožbenega razloga, ki ju je prvi pritožnik navedel v zadevi C‑696/23 P, prvi in drugi očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga, drugi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga in tretji del prvega pritožbenega razloga, ki jih je drugi pritožnik navedel v zadevi C‑704/23 P, drugi pritožbeni razlog, prvi del tretjega pritožbenega razloga ter prvi, drugi in tretji del četrtega pritožbenega razloga, ki jih je tretji pritožnik navedel v zadevi C‑711/23 P, četrti del prvega pritožbenega razloga, drugi pritožbeni razlog, prvi del tretjega pritožbenega razloga in prvi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga, ki jih je četrti pritožnik navedel v zadevi C‑35/24 P, ter drugi pritožbeni razlog, prvi del četrtega pritožbenega razloga in sedmi pritožbeni razlog, ki jih je peti pritožnik navedel v zadevi C‑111/24 P.

89      Naj spomnimo, da merilo (g) določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, ki pripadajo „vodiln[im] poslovneže[m] ali pravn[im] oseb[am], subjekt[om] ali organ[om], vključen[im] v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine“.

90      Pritožbeni razlogi, deli in očitki, navedeni v točki 88 te sodbe, se bo bodo preučili v dveh delih, v katerih se bosta obravnavali razlagi izraza „ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“, in pridevnika „vodilen“, ki opredeljuje poslovneže, na katere se nanaša merilo (g).

1.      Trditve, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče podalo napačno razlago izraza „ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ v smislu merila (g)

91      Najprej je treba poudariti, da je treba v okviru obravnavanja drugega dela drugega pritožbenega razloga, ki ga prvi pritožnik navaja v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑696/23 P – čeprav se z njim graja razlaga tega izraza, ki jo je podalo Splošno sodišče – opraviti celovito presojo merila (g), zato bo ta del pozneje preučen ločeno.

a)      Drugi pritožbeni razlog in prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P ter drugi pritožbeni razlog in prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P

1)      Trditve strank

92      Tretji pritožnik z drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑711/23 P Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 68 do 70 tretje izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da mora „znaten prihodek“, ki ga je prejela vlada Ruske federacije, izvirati iz „gospodarskih sektorjev“, čeprav bi morali dejansko prihajati od „vodilnih poslovnežev“, na katere se nanaša merilo (g). V tem okviru tretji pritožnik trdi, da je iz sedmih jezikovnih različic merila (g), in sicer bolgarske, danske, estonske, latvijske, litovske, slovenske in finske, jasno razvidno, da mora prihodek prihajati od teh poslovnežev. Poleg tega naj bi bilo iz uvodne izjave 11 Sklepa 2022/329 in uvodne izjave 5 Izvedbene uredbe 2022/427 razvidno, da je bil namen zakonodajalca Unije zajeti vodilne poslovneže, ki vladi Ruske federacije sami zagotavljajo znaten vir prihodka. Zato naj Splošno sodišče ne bi pravilno opredelilo cilja, ki se uresničuje z merilom (g), zaradi česar naj bi bila njegova teleološka razlaga tega merila iz točk od 68 do 70 tretje izpodbijane sodbe pravno napačna.

93      Tretji pritožnik v repliki navaja, da zaradi razlage, ki jo predlaga, del besedila merila (g), v skladu s katerim morajo biti vodilni poslovneži vključeni v gospodarske sektorje, ne bi bil nelogičen. S tem pojasnilom naj bi se namreč razlikovalo med poslovneži, ki imajo stalno in aktivno vlogo v takih sektorjih, in tistimi, ki imajo v teh sektorjih le pasivno vlogo prek lastništva velikih deležev. Dodaja, da zaradi te razlage ne bi prišlo do nikakršnega prekrivanja med merilom (g) in drugimi merili iz člena 1(1) in člena 2(1) Sklepa 2014/145 ter člena 3(1) Uredbe št. 269/2014. Vsekakor naj bi se lahko več meril za uvrstitev na sezname, ki so priloženi k tem aktom Unije, še vedno prekrivalo.

94      Tretji pritožnik v okviru prvega dela tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v glavnem v točkah 69 in 70 tretje izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da bi moral znaten prihodek, zagotovljen vladi Ruske federacije, izvirati le iz gospodarskih sektorjev, čeprav bi moral ta prihodek prihajati tudi od vodilnih poslovnežev. V zvezi s tem se tretji pritožnik ponovno opira na uvodno izjavo 11 Sklepa 2022/329 in uvodno izjavo 5 Izvedbene uredbe 2022/427, pri čemer poudarja, da Splošno sodišče ni ravnalo dosledno, ker tema uvodnima izjavama ni pripisalo nobene vrednosti, medtem ko se je v drugih točkah tretje izpodbijane sodbe pri obrazložitvi svojega razlogovanja oprlo na različne druge uvodne izjave. Dodaja, da je mogoče ob upoštevanju dejstva, da je Splošno sodišče v točki 109 te sodbe priznalo, da merilo (g) določa pogoje v zvezi z osebnim ravnanjem zadevnih oseb, subjektov in organov, zgolj na podlagi razlage, ki jo predlaga ob upoštevanju teh dveh uvodnih izjav, upoštevati osebno ravnanje zadevnega poslovneža, in sicer njegovega prispevka v zadevnem gospodarskem sektorju, pri čemer je treba pojasniti, da njegovega vpliva v tem gospodarskem sektorju kot takega ni mogoče šteti za osebno ravnanje.

95      Drugi pritožbeni razlog, ki ga četrti pritožnik navaja v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑35/24 P, se nanaša na točki 56 in 57 četrte izpodbijane sodbe ter temelji na istih trditvah, kot jih je tretji pritožnik navedel v utemeljitev drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P, vključno s tistimi, ki jih je navedel v repliki. Vendar četrti pritožnik dodaja, da Splošno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve, ker ni analiziralo različnih jezikovnih različic merila (g).

96      Četrti pritožnik v okviru prvega dela tretjega pritožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na točki 56 in 57 četrte izpodbijane sodbe v povezavi s točko 92 navedene sodbe, navaja enake trditve, kot jih je tretji pritožnik navedel v utemeljitev prvega dela tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P.

97      Svet ob podpori Češke republike, Republike Latvije in Komisije v zadevi C‑35/24 P prereka utemeljenost trditev tretjega in četrtega pritožnika.

2)      Presoja Sodišča

98      Tretji pritožnik z drugim pritožbenim razlogom in prvim delom tretjega pritožbenega razloga, četrti pritožnik pa z drugim pritožbenim razlogom in prvim delom tretjega pritožbenega razloga v bistvu trdita, da je iz več jezikovnih različic merila (g) in konteksta, v katerega je to merilo umeščeno, razvidno, da je zakonodajalec Unije želel, da znaten vir prihodka, ki se zagotovi vladi Ruske federacije v smislu navedenega merila, prihaja od „vodilnih poslovnežev“, na katere se nanaša to merilo, in ne iz „gospodarskih sektorjev“, kot naj bi torej Splošno sodišče napačno razsodilo v točkah 69 in 70 tretje izpodbijane sodbe ter v točkah 56 in 57 četrte izpodbijane sodbe. Četrti pritožnik poleg tega zatrjuje kršitev obveznosti obrazložitve, ker Splošno sodišče v nasprotju s sodno prakso Sodišča ni primerjalo jezikovnih različic merila (g).

99      V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 26. aprila 2022, Landespolizeidirektion Steiermark (Najdaljše trajanje nadzora na notranjih mejah), C‑368/20 in C‑369/20, EU:C:2022:298, točka 56 in navedena sodna praksa). Sodišče je pojasnilo, da je treba akte Unije, v katerih so določeni omejevalni ukrepi, razlagati ob upoštevanju zgodovinskega okvira, v katerem je Unija sprejela določbe in v katerega so umeščeni ti akti (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točka 78 in navedena sodna praksa).

100    Poleg tega formulacija, uporabljena v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije, ne more biti edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Tak pristop ne bi bil združljiv z zahtevo po enotni uporabi prava Unije, saj je treba njegove določbe razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. V primeru razhajanj med jezikovnimi različicami je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej sodbi Sodišča z dne 25. marca 2010, Helmut Müller, C‑451/08, EU:C:2010:168, točka 38, in z dne 20. novembra 2025, Lolach, C‑327/24, EU:C:2025:901, točka 29).

101    Poleg tega je treba spomniti, da mora obrazložitev sodbe ali sklepa Splošnega sodišča jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da lahko sodišče Unije opravi sodni nadzor. Vendar obveznost obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče, tega ne zavezuje, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu, zato je ta obrazložitev lahko implicitna, pod pogojem, da zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (sodba z dne 18. januarja 2024, Jenkinson/Svet in drugi, C‑46/22 P, EU:C:2024:50, točka 131 in navedena sodna praksa).

102    Na prvem mestu, v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve, ki jo zatrjuje četrti pritožnik, ker naj Splošno sodišče v točkah 56 in 57 četrte izpodbijane sodbe ne bi opravilo analize različnih jezikovnih različic merila (g), čeprav naj bi se v točki 52 te sodbe sklicevalo na sodno prakso, podobno tisti, na katero je bilo opozorjeno v točki 99 te sodbe, je treba poudariti, da se stranke na prvi stopnji niso sklicevale na razhajanje med jezikovnimi različicami tega merila glede vprašanja izvora znatnega vira prihodka, zato Splošnemu sodišču na trditev, ki v obravnavanem primeru ni bila podana, ni bilo treba odgovoriti. Iz tega sledi, da Splošno sodišče ni kršilo obveznosti obrazložitve.

103    Na drugem mestu, v zvezi s trditvami tretjega in četrtega pritožnika, da teleološka razlaga merila (g), ki jo je Splošno sodišče podalo v točkah 69 in 70 tretje izpodbijane sodbe ter v točkah 56 in 57 četrte izpodbijane sodbe, ni pravilna, ker naj bi bili cilji, ki jih je opredelilo Splošno sodišče, v nasprotju z besedilom tega merila in kontekstom, v katerega je umeščeno, je treba glede na pravila razlage, na katera je bilo opozorjeno v točkah 99 in 100 te sodbe, preveriti, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je merilo (g) razlagalo tako, da mora „znaten vir prihodka“, ki se zagotovi vladi Ruske federacije, prihajati iz „gospodarskih sektorjev“ in ne od „vodilnih poslovnežev“.

104    Prvič, v zvezi z besedilom merila (g) je treba za določitev izvora znatnega vira prihodka, zagotovljenega vladi Ruske federacije, glede na različne jezikovne različice tega merila preučiti, na kaj se nanaša oziralni zaimek „ki“ v izrazu „ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ oziroma na kateri termin iz tega besedila se nanaša izraz „zagotavljajoč znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“.

105    Najprej je treba poudariti, da med strankami ni sporno, da se izraz „vključeni v gospodarske sektorje“ nanaša na celotno samostalniško zvezo „vodilni poslovneži ali pravne osebe, subjekti ali organi“. V teh okoliščinah se lahko izraz „ki zagotavljajo/zagotavljajoč znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ nanaša bodisi na samostalniško zvezo „vodilni poslovneži ali pravne osebe, subjekti ali organi, vključeni v gospodarske sektorje“ bodisi le na samostalniško zvezo „gospodarske sektorje“.

106    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se lahko izraz „ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ v nasprotju s trditvami tretjega in četrtega pritožnika v danski, estonski, latvijski, litovski in finski različici merila (g) nanaša le na „gospodarske sektorje“. Oziralni zaimki „der“ v danskem jeziku, „mis“ v estonskem jeziku in „kas“ v latvijskem jeziku se namreč v teh jezikih nujno nanašajo na izraze „økonomiske sektorer“, „majandussektoritega“ oziroma „ekonomikas nozarēs“ („gospodarski sektorji“). Prav tako se lahko v litovskem jeziku beseda „užtikrinančiais“ („zagotavljajoč“) nanaša le na samostalniško zvezo „ekonomikos sektori“ („gospodarski sektorji“). Kar zadeva izraz „sellaisilla talouden aloilla, jotka“ („v takih gospodarskih sektorjih, ki“), ki je uporabljen v finskem jeziku, je v njem nedvoumno navedeno, da so gospodarski sektorji tisti, ki morajo biti znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije.

107    Nasprotno pa obstaja dvoumnost v bolgarski in slovenski jezikovni različici, na katero se sklicujeta ta pritožnika, saj se lahko oziralna zaimka „които“ („ki“) in „ki“ nanašata tako na izraza „видни бизнесмени или юридически лица, образувания или органи“ in „vodilne poslovneže ali pravne osebe, subjekte ali organe“ kot tudi na izraza „икономически сектори“ („gospodarski sektorji“) in „gospodarske sektorje“. Enaka dvoumnost obstaja tudi v španski, malteški, romunski in slovaški jezikovni različici. Druge jezikovne različice merila (g), med katerimi so tiste, navedene v prejšnji točki, jasno določajo, da morajo prihodki izvirati iz gospodarskih sektorjev.

108    Iz tega sledi, da je šest od teh jezikovnih različic, in sicer bolgarsko, špansko, malteško, romunsko, slovaško in slovensko, mogoče razumeti na dva načina, navedena v točki 105 te sodbe, v nasprotju z 18 drugimi različicami, v katerih se lahko izraz „ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“ nanaša le na samostalniško zvezo „gospodarski sektorji“.

109    Iz navedenega izhaja, da je v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 100 te sodbe, besedilo merila (g) mogoče razlagati enotno v vseh jezikih Unije tako, da mora „znaten vir prihodka“, ki se zagotovi vladi Ruske federacije, izvirati iz „gospodarskih sektorjev“. V teh okoliščinah med temi jezikovnimi različicami ni razhajanja, zato je treba zavrniti trditev tretjega in četrtega pritožnika, da naj bi bila teleološka razlaga, ki jo je Splošno sodišče podalo v točkah 69 in 70 tretje izpodbijane sodbe ter v točkah 56 in 57 četrte izpodbijane sodbe, v nasprotju z besedilom merila (g) v nekaterih jezikovnih različicah.

110    Drugič, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščeno merilo (g), je treba najprej poudariti, da če bi moral znaten vir prihodka, zagotovljenega vladi Ruske federacije, izvirati ne iz „gospodarskih sektorjev“ kot takih, ampak prihajati od „vodilnih poslovnežev ali pravnih oseb, subjektov ali organov, vključenih v gospodarske sektorje“, bi bila obseg in polni učinek merila (g) izničena ali vsaj oslabljena. S tem merilom bi se namreč zelo široko, če ne popolnoma, podvojilo merilo iz člena 2(1)(f) Sklepa 2014/145, hkrati pa bi se z njim dodali pogoji, ki jih zadnjenavedeno merilo ne vsebuje.

111    Ta namreč določa, da je treba zamrzniti vsa sredstva in gospodarske vire, ki pripadajo fizičnim ali pravnim osebam, subjektom in organom, ki med drugim finančno podpirajo vlado Ruske federacije.

112    Ugotoviti je treba, da je na podlagi takega merila že mogoče naložiti omejevalne ukrepe fizičnim osebam, med katerimi so lahko tudi vodilni poslovneži, pravnim osebam, subjektom in organom zgolj zato, ker finančno podpirajo navedeno vlado, pri čemer ni treba preveriti, prvič, ali so zadevne fizične osebe dejansko „vodilni poslovneži“, drugič, ali so te fizične ali pravne osebe, subjekti in organi vključeni v sektor ruskega gospodarstva, in tretjič, ali je treba njihovo finančno podporo – čeprav mora biti ta do neke mere po kakovosti in količini pomembna (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točki 82 in 83) – opredeliti kot „znaten vir prihodka“ za isto vlado.

113    V teh okoliščinah ohranitev polnega učinka merila (g) v primerjavi z merilom iz člena 2(1)(f) Sklepa 2014/145 govori v prid razlagi, v skladu s katero mora znaten vir prihodka, zagotovljenega vladi Ruske federacije, izvirati iz „gospodarskih sektorjev“ te tretje države.

114    Poleg tega je res, kot trdita tretji in četrti pritožnik, da je v uvodni izjavi 11 Sklepa 2022/329 in uvodni izjavi 5 Izvedbene uredbe 2022/427 v bistvu pojasnjeno, da so bila merila za uvrstitev, ki so podlaga za uvedbo omejevalnih ukrepov zaradi destabilizacije Ukrajine, ki jo je povzročila Ruska federacija, po vdoru te tretje države v Ukrajino spremenjena tako, da vključujejo „osebe in subjekte, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo [„qui fournissent“ v francoščini] znaten vir prihodka“, ter „osebe in subjekt[e], ki vladi Ruske federacije zagotavljajo [„qui constituent“ v francoščini] znaten vir prihodka“, pri čemer se ta izraza nanašata na merilo iz točke g).

115    Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da preambula akta Unije, čeprav je v njej lahko pojasnjena vsebina določb navedenega akta s tem, da so v njej podani pomembni elementi razlage, s katerimi se lahko razjasni volja avtorja tega akta, ni pravno zavezujoča in se nanjo ni mogoče učinkovito sklicevati niti zato, da bi se odstopilo od določb zadevnega akta, niti zato, da bi se te določbe razlagale v smislu, ki je v očitnem nasprotju z njihovim besedilom (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Puppinck in drugi/Komisija, C‑418/18 P, EU:C:2019:1113EU:C:2022:1113, točki 75 in 76 ter navedena sodna praksa).

116    Kot je bilo namreč navedeno v točki 109 te sodbe, se različne jezikovne različice merila (g) med seboj ne razlikujejo, ker iz njihove skupne razlage izhaja, da mora „znaten vir prihodka“, ki se zagotovi vladi Ruske federacije, izvirati iz „gospodarskih sektorjev“ te tretje države. Ker je besedilo uvodnih izjav iz točke 114 te sodbe v nasprotju z besedilom tega merila, je Splošno sodišče v točki 57 četrte izpodbijane sodbe v bistvu pravilno razsodilo, da navedeni uvodni izjavi nista odločilni v okviru kontekstualne analize navedenega merila, namenjene opredelitvi izvora vira tega prihodka.

117    Tretjič, v zvezi s ciljem, ki se uresničuje z merilom (g), in ureditvijo, katere del je to merilo, ter zgodovinskim okvirom, v katerega sta umeščena, je treba spomniti, da je Unija zaradi dejanj Ruske federacije na Krimu leta 2014, zlasti s Sklepom 2014/145 in Uredbo št. 269/2014, sprejela akte, da bi z omejevalnimi ukrepi odgovorila na ta dejanja in, širše, na dejanja destabilizacije vzhodne Ukrajine in nato agresije te federacije proti celotni Ukrajini.

118    Sodišče je v tem okviru razsodilo, da je bil cilj posameznih in sektorskih omejevalnih ukrepov, sprejetih od leta 2014, zlasti povečanje stroškov dejanj Ruske federacije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (glej v tem smislu sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 104 in 123, in z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, EU:C:2020:499, točka 59).

119    Zaradi nadaljevanja in vse večjega obsega teh dejanj je Unija postopoma okrepila ta režim sankcij. Tako je med drugim dodala merila k edinemu merilu za uvrstitev, kot je bilo navedeno v prvotni različici teh aktov, in sicer merilo, ki se nanaša na fizične osebe, odgovorne za podporo ali izvajanje ukrepov ali politik, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter fizične osebe ali pravne osebe, subjekte ali organe, povezane z njimi. Zakonodajalec Unije je tako postopoma razširil obseg nekaterih obstoječih meril, da bi lahko omejevalne ukrepe uvedel za vedno širši krog oseb, subjektov ali organov (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2025, Shuvalov/Svet, C‑271/24 P, EU:C:2025:180, točka 8).

120    Merilo (g) je bilo, kot je razvidno iz točk 11 in 12 te sodbe, uvedeno kot novo merilo za uvrstitev na seznam dan po vdoru oboroženih sil Ruske federacije v Ukrajino, pri čemer sta ta vdor tako Svet kot visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, kot je navedeno v uvodnih izjavah 9 in 10 Sklepa 2022/329, opredelila kot nezakonit v skladu z mednarodnim pravom.

121    Glede na izjemno resnost tega vdora in dejstvo, da je Svet, kot je razvidno iz uvodne izjave 5 navedenega sklepa, mesec dni pred tem potrdil, da bo imela vsakršna nadaljnja vojaška agresija Ruske federacije proti Ukrajini hude posledice in visoko ceno, vključno s širokim spektrom sektorskih in individualnih omejevalnih ukrepov, je treba šteti, da je Svet s sprejetjem tega merila – kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točki 68 tretje izpodbijane sodbe in v točki 55 četrte izpodbijane sodbe – želel dodatno pritisniti na Rusko federacijo in povečati stroške njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, da bi ta federacija prenehala svojo vojaško agresijo proti Ukrajini ter, splošneje, prenehala dejanja in ukinila politike, ki destabilizirajo to tretjo državo.

122    Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 63 sklepnih predlogov v zadevi C‑711/23 P in točki 60 sklepnih predlogov v zadevi C‑35/24 P, merilo (g) ne bi moglo tako učinkovito prispevati k uresničitvi teh ciljev, če bi ga bilo treba razlagati tako, da bi bilo mogoče omejevalne ukrepe naložiti le vodilnim poslovnežem, pravnim osebam, subjektom in organom, ki sami zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije.

123    Nasprotno, z možnostjo naložitve omejevalnih ukrepov vsem vodilnim poslovnežem, pravnim osebam, subjektom in organom, vključenim v gospodarske sektorje, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodka, ne glede na to, ali tej vladi sami zagotavljajo tak vir prihodka, se okrepi zmožnost Unije, da izvaja pritisk na navedeno vlado, zlasti tako, da ovira delovanje zadevnih gospodarskih sektorjev in tako povzroči oslabitev virov prihodka, ki ga ti sektorji zagotavljajo tej vladi.

124    To mora veljati še toliko bolj, ker se v okviru neizzvane agresije proti neodvisni državi, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, gospodarstvo države agresorke spremeni oziroma se lahko spremeni v vojno gospodarstvo. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se želi z merilom (g), kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 62 sklepnih predlogov v zadevi C‑711/23 P in v točki 59 sklepnih predlogov v zadevi C‑35/24 P, zmanjšati glavne vire prihodka vlade te države agresorke in tako oslabiti financiranje agresije proti Ukrajini, zlasti z zamrznitvijo sredstev in gospodarskih virov oseb, subjektov ali organov, ki delujejo v gospodarskih sektorjih, ki so za to vlado donosni, in ki lahko s to dejavnostjo, tako kot vodilni poslovneži, prispevajo k ohranjanju donosnosti ali celo blaginji teh sektorjev.

125    Iz preudarkov, navedenih v točkah od 104 do 124 te sodbe, je razvidno, da Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdita tretji in četrti pritožnik, ni napačno uporabilo prava niti v točkah 69 in 70 tretje izpodbijane sodbe niti v točkah 56 in 57 četrte izpodbijane sodbe s tem, da je štelo, da je treba merilo (g) razlagati tako, da niso vodilni poslovneži tisti, ki morajo vladi Ruske federacije zagotoviti znaten vir prihodka, ampak so to „gospodarski sektorji“.

126    Na tretjem mestu, v zvezi s trditvijo tretjega in četrtega pritožnika, da iz primarnega prava Unije izhaja, da se morajo merila za uvrstitev, kakršno je merilo (g), nanašati na „osebno ravnanje“ zadevnih oseb in subjektov, je treba ugotoviti, da tretji in četrti pritožnik na prvi stopnji te trditve nista navedla v zvezi z razlago merila (g), ampak v zvezi z ugovorom nezakonitosti tega merila. Poleg tega to trditev v fazi pritožbe ponavljata vsak v okviru drugega dela svojega tretjega pritožbenega razloga in z njo grajata to, da je Splošno sodišče ta ugovor zavrnilo. V teh okoliščinah bo navedena trditev preučena v okviru analize tega drugega dela.

127    Na podlagi navedenega je treba drugi pritožbeni razlog in prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P ter drugi pritožbeni razlog in prvi del tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P zavrniti.

b)      Drugi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P, prvi, drugi in tretji del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P, prvi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P in sedmi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P

1)      Trditve strank

128    Drugi pritožnik z drugim očitkom iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točki 105 druge izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri razlagi termina „znaten“ v smislu merila (g). Po njegovem mnenju je Splošno sodišče napačno opredelilo ta izraz kot „nezanemarljiv“, s čimer se je oddaljilo od njegovega običajnega pomena. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi številčno določilo pragov, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da je prihodek znaten. Prav tako naj ne bi navedlo, kakšen naj bi bil primerjalni element – na primer skupni prihodek, s katerim razpolaga vlada Ruske federacije – glede na katerega bi bilo mogoče ugotoviti, ali je ta prihodek znaten.

129    Tretji pritožnik s prvim delom četrtega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑711/23 P, meni, da je Splošno sodišče v točki 98 tretje izpodbijane sodbe podalo razlago pojma „prihodek“ v smislu merila (g), in sicer kot „ves prihodek, ustvarjen v [zadevnem] sektorju dejavnosti“, ki je preširoka in nesprejemljivo presega običajni pomen tega. Po mnenju tega pritožnika bi morali viri prihodka kriti le dejanske denarne vire, do katerih je neposredno upravičen proračun Ruske federacije.

130    Tretji pritožnik poleg tega v okviru drugega dela četrtega pritožbenega razloga trdi, da ta razlaga pojma „prihodek“ ni zadostno obrazložena. Natančneje, Splošno sodišče naj ne bi pojasnilo, iz česa naj bi bil prihodek, koga bi bilo treba šteti za prejemnika tega prihodka ali za katere vrste prihodka bi bilo treba šteti, da jih je prejela vlada Ruske federacije.

131    Tretji pritožnik s tretjim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 87 tretje izpodbijane sodbe termin „znaten“ izenačilo z izrazom „nezanemarljiv“. Ta temin in ta izraz naj bi se pomensko namreč pomembno razlikovala, ker naj bi izraz „znaten“ pomenil „velik po velikosti, vrednosti ali pomembnosti“, izraz „nezanemarljiv“ pa naj bi se nanašal na to, kar „ni premajhno, da bi bilo pomembno“. Poleg tega naj bi moralo Splošno sodišče glede na to, da je termin „znaten“ relativen pojem, pri oceni znatnosti vira prihodka, ki ga zagotavlja zadevni gospodarski sektor, kot referenco upoštevati skupni prihodek vlade Ruske federacije, česar naj ne bi storilo.

132    Trditve, ki jih četrti pritožnik navaja v okviru prvega očitka iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/124 P in ki se nanašajo na točki 75 in 79 četrte izpodbijane sodbe, ustrezajo trditvam, ki jih je tretji pritožnik navedel v utemeljitev tretjega dela četrtega pritožbenega razloga, kot so predstavljene v prejšnji točki.

133    Peti pritožnik s sedmim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑111/24 P, Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 108 pete izpodbijane sodbe ugotovilo, da se znatnost vira prihodka iz merila (g) ne sme presojati glede na splošni proračun vlade Ruske federacije. Izraz „znaten“ naj bi bil namreč relativen pojem, zaradi katerega naj bi se moral zadevni vir prihodka primerjati s skupnim prihodkom te vlade. To naj bi veljalo še toliko bolj, ker na navedeno vlado ne bi bilo mogoče izvajati nikakršnega pritiska, če bi zadevni sektor zanjo pomenil le majhen vir prihodka.

134    Svet ob podpori Češke republike, Republike Latvije in Komisije v zadevi C‑35/24 P prereka utemeljenost trditev drugega, tretjega, četrtega in petega pritožnika.

2)      Presoja Sodišča

135    Na prvem mestu, drugi, tretji in četrti pritožniki trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 105 druge izpodbijane sodbe, v točki 87 tretje izpodbijane sodbe in v točki 75 četrte izpodbijane sodbe termin „znaten“ opredelilo kot sopomenko termina „nezanemarljiv“.

136    V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v teh različnih točkah teh sodb razsodilo, da uporaba pridevnika „znaten“ v samostalniški zvezi „znaten vir prihodka“ pomeni, da „mora biti ta vir prihodka pomemben in torej [ne] zanemarljiv“. Tega pojasnila obsega termina „znaten“ v smislu merila (g) ni mogoče grajati, saj je Splošno sodišče v ta namen uporabilo dve sopomenki tega termina, in sicer pridevnik „pomemben“ in pridevnik „nezanemarljiv“. Z zadnjenavedenim pridevnikom se v vsakdanjem jeziku tako v francoščini („non négligeable“), ki je jezik postopka v zadevi, v kateri je bila izdana druga izpodbijana sodba, kot v angleščini („not negligible“), ki je jezik postopka v zadevah, v katerih sta bili izdani tretja in četrta izpodbijana sodba, med drugim označuje pomembna količina.

137    Na drugem mestu, drugi, tretji, četrti in peti pritožnik menijo, da je Splošno sodišče v točki 105 druge izpodbijane sodbe, v točki 87 tretje izpodbijane sodbe, v točkah 75 in 79 četrte izpodbijane sodbe ter v točki 108 pete izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da prihodka, ustvarjenega v zadevnih gospodarskih sektorjih, ni primerjalo s skupnim prihodkom vlade Ruske federacije, da bi ugotovilo znatnost prvonavedenega, čeprav je znatnost relativen pojem, ki zahteva primerjalni element.

138    V zvezi s tem je sicer znatnost neke količine sicer res mogoče presojati v relativnem smislu, to je glede na referenčno količino, vendar je znatnost mogoče presojati tudi v absolutnem smislu. To lahko velja za prihodke, ki jih vladi neke države zagotovi sektor njenega gospodarstva. Mogoče je namreč šteti, da gospodarski sektor taki vladi zagotavlja znaten prihodek ne glede na odstotek, ki ga ta predstavlja glede na skupni prihodek te vlade, zato Splošno sodišče s tem, da take primerjave ni opravilo, ni napačno uporabilo prava.

139    Na tretjem mestu, tretji pritožnik v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točki 98 tretje izpodbijane sodbe podalo preširoko in presplošno razlago pojma „prihodek“ v smislu merila (g), saj je vanj brez kakršnega koli pojasnila vključilo „ves prihodek, ustvarjen v [zadevnem] sektorju dejavnosti“.

140    V zvezi s tem zadošča, da pojem „prihodek“ ob upoštevanju njegovega običajnega pomena v vsakdanjem jeziku, ki ga tretji pritožnik sam omenja v pritožbi, nujno zajema vsa finančna sredstva, ki jih zadevni gospodarski sektor zagotavlja vladi Ruske federacije kot javnemu subjektu, med katere spadajo, kot je Splošno sodišče primeroma navedlo v točki 98 tretje izpodbijane sodbe, davki, ki izvirajo iz tega sektorja.

141    Glede dejstva, da v tej točki ni natančnejše navedbe navedenega pojma, zaradi česar naj bi Splošno sodišče svoje razlogovanje pomanjkljivo obrazložilo, zadošča ugotovitev, da je Splošno sodišče v točki 98 tretje izpodbijane sodbe zavrnilo trditev, s katero je tretji pritožnik trdil, da plačilo davkov ne pomeni podpore režimu. V teh okoliščinah Splošno sodišče v tej točki ni nameravalo opredeliti pojma „prihodek“. V njej je zgolj pojasnilo, da se merilo (g) ne nanaša na plačilo davkov, ki ga je opravil pritožnik ali podjetje, v katerem je ta opravljal svojo dejavnost, temveč med drugim na davke, ki jih je ustvaril zadevni gospodarski sektor. Zato ni mogoče šteti, da Splošno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve.

142    Na podlagi navedenega je treba drugi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P, prvi, drugi in tretji del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P, prvi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P in sedmi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P zavrniti.

2.      Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče napačno razlagalo pojem „vpliv“ v smislu merila (g)

143    V tem podrazdelku bodo obravnavani prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P, prvi in drugi očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga ter tretji del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P, četrti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P ter drugi pritožbeni razlog in prvi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P.

a)      Trditve strank

144    Prvi pritožnik v zadevi C‑696/23 P s prvim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na tri dele, Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je menilo, da ga je mogoče upravičeno šteti za „vodilnega poslovneža“ (v francoščini je uporabljen izraz „vplivni poslovnež“) v smislu merila (g).

145    Prvi pritožnik s prvim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče zlasti v točkah 51 in 63 prve izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je Svet zanj lahko upravičeno uporabil merilo (g) in ga štel za „vodilnega poslovneža“ zgolj zaradi funkcij, ki jih je zasedal v družbi TMK in skupini Sinara, in sicer ne glede na njegov osebni pomen za vlado Ruske federacije ali vpliv, ki ga je imel na to vlado. Prvi pritožnik meni, da naj bi to, da morajo biti zadevni poslovneži, da izpolnjujejo merilo (g), tako pomembni ali vplivni, izhajalo iz jezikovne, sistematične in teleološke razlage tega merila. Splošno sodišče naj bi to potrdilo tudi v točkah od 79 do 81 druge izpodbijane sodbe, ki je bila razglašena istega dne kot prva izpodbijana sodba, ter v točkah 66 in 68 tretje izpodbijane sodbe, ki je bila razglašena teden dni po prvi izpodbijani sodbi. Zato naj bi v prvi izpodbijani sodbi in v nasprotju z drugo in tretjo izpodbijano sodbo napačno razlagalo pojem „vpliv“ v smislu merila (g), ker je menilo, da je tak vpliv omejen na gospodarsko področje, čeprav naj bi bilo treba v okviru tega merila upoštevati tudi politično področje.

146    Prvi pritožnik z drugim delom prvega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 65 prve izpodbijane sodbe v povezavi z njenima točkama 51 in 63 razsodilo, da ga je mogoče že na podlagi funkcij, ki jih je opravljal v družbi TMK in skupini Sinara, opredeliti kot „vodilnega poslovneža“ v smislu merila (g). Splošno sodišče naj bi namreč moralo preveriti, ali je bil prvi pritožnik na dan sprejetja spornega sklepa in sporne uredbe dejansko pomemben za vlado Ruske federacije oziroma je nanjo imel vpliv in ali je nad to družbo in to skupino izvajal nadzor. Natančneje, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo posebnega položaja, v katerem je bil ta pritožnik, in sicer da na zadnji dan, ko je opravljal svoje funkcije v družbi TMK in skupini Sinara, to je 9. marca 2022, ki je tudi datum sprejetja spornega sklepa in sporne uredbe, ni več izvajal nadzora in ni imel vpliva nad tema družbama.

147    Prvi pritožnik v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče v točki 63 prve izpodbijane sodbe napačno ni preverilo, ali je nekaj dni pred sprejetjem spornega sklepa in sporne uredbe odsvojil delnice, ki jih je imel v družbi TMK in skupini Sinara, čeprav bi Splošno sodišče na podlagi takega preverjanja lahko ugotovilo, da ta pritožnik kljub ohranitvi svojih funkcij v tej družbi in tej skupini do 9. marca 2022 ni imel več nikakršnega vpliva na ti družbi, še manj pa na vlado Ruske federacije.

148    Drugi pritožnik s prvim in drugim očitkom iz prvega dela prvega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑704/23 P, Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je kršilo pojem „vodilni poslovneži“ v smislu merila (g). Prvič, opredelitev tega pojma, ki jo je Splošno sodišče podalo v točki 80 druge izpodbijane sodbe, naj bi bila namreč v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker naj ne bi bila niti jasna niti natančna.

149    Drugič, Splošno sodišče naj bi v točkah 88 in 90 druge izpodbijane sodbe za ugotovitev, da je bilo mogoče drugega pritožnika upravičeno šteti za „vodilnega“ poslovneža v smislu merila (g), uporabilo merilo, ki ga ni navedlo v opredelitvi pojma „vpliv“ v točki 80 navedene sodbe, in sicer gospodarski pomen družbe Yandex, v kateri je ta pritožnik opravljal svojo dejavnost. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 89 navedene sodbe upoštevalo dejansko okoliščino, ki glede na to opredelitev ni upoštevna, in sicer dejstvo, da se je navedeni pritožnik 24. februarja 2022 udeležil sestanka s predsednikom Ruske federacije Vladimirjem Putinom.

150    Drugi pritožnik s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče kršilo pravila o dokaznem bremenu in izvajanju dokazov s tem, da ni preverilo, ali je poslovnež, kakršen je on – kot je sicer navedlo tudi v točki 79 druge izpodbijane sodbe – kakor koli vplival na vlado Ruske federacije in je lahko izvajal pritisk na to vlado, da bi ta spremenila svojo politiko.

151    Četrti pritožnik v zadevi C‑35/24 P s četrtim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 54 četrte izpodbijane sodbe svojo razlago pojma „vpliv“ v smislu merila (g) oprlo na domnevo, da lahko oseba, za katero veljajo omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi tega merila, vpliva na vlado Ruske federacije ne glede na to, da ni nobenega dokaza o povezavi med to osebo in to vlado. Zaradi te napačne uporaba prava naj bi se obrnilo dokazno breme in vplivalo tudi na analizo, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točki 75 četrte izpodbijane sodbe.

152    Peti pritožnik z drugim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑111/24 P, Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je kršilo pojem „vpliv“ v smislu merila (g). Prvič, Splošno sodišče naj namreč v točki 92 pete izpodbijane sodbe ne bi opravilo analize različnih jezikovnih različic merila (g), kljub temu, da naj bi bil v nekaterih od teh različic, kot naj bi ta pritožnik trdil na prvi stopnji, uporabljen izraz „vpliven“, v drugih pa izraz „vodilen“. Splošno sodišče naj bi tako napačno enačilo pojem „vpliv“ s pojmom „vodilnost“.

153    Drugič, teleološka analiza, ki jo je opravilo Splošno sodišče, naj bi bila napačna, ker naj bi to sodišče v točkah 52 in 89 pete izpodbijane sodbe opredelilo cilj omejevalnih ukrepov, ki so bili sprejeti s prvotnima spornima aktoma in prvima spornima aktoma o ohranitvi, glede na sodbe Sodišča in Splošnega sodišča, ki pa naj se ne bi nanašale na posamične omejevalne ukrepe, tako kot v obravnavani zadevi, ampak na sektorske omejevalne ukrepe. Peti pritožnik meni, da je cilj spornih aktov v delu, v katerem so z njimi določeni posamični omejevalni ukrepi, ki temeljijo na členu 215(2) PDEU, izvajanje pritiska na osebe, da te spremenijo svoje ravnanje. V teh okoliščinah bi bilo treba merilo (g) razlagati tako, da se ne nanaša na vse „vodilne“ poslovneže, ampak le na poslovneže, ki so dobesedno „vplivni“, torej na tiste, ki lahko vplivajo na vlado Ruske federacije.

154    Peti pritožnik s prvim delom četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo pravne varnosti s tem, da je v točki 91 pete izpodbijane sodbe podalo preširoko opredelitev pojma „vpliv“. Ker naj bi se ta opredelitev nanašala na vse pomembne poslovneže, ki opravljajo dejavnost v danem gospodarskem sektorju, naj namreč sankcionirane osebe na njeni podlagi ne bi mogle razumeti, kakšno ravnanje se od njih pričakuje, da bi pritisnile na vlado Ruske federacije in dosegle odpravo omejevalnih ukrepov zoper njih. Tako naj bi moralo Splošno sodišče pojem „vpliv“ razlagati kot vpliv, ki ga ima poslovnež na to vlado, prek katerega bi dosegel, da navedena vlada spremeni svoja dejanja in politiko v zvezi z Ukrajino.

155    Svet ob podpori Češke republike, Republike Latvije in Komisije v zadevi C‑35/24 P prereka utemeljenost trditev prvega, drugega, četrtega in petega pritožnika.

156    Svet v zadevi C‑696/23 P, ne da bi formalno podal ugovor nedopustnosti prvega pritožbenega razloga, ki ga je prvi pritožnik navedel v utemeljitev pritožbe, trdi, prvič, da ta pritožnik v utemeljitvi prvega dela tega pritožbenega razloga ne navaja jasno točk prve izpodbijane sodbe, ki jih graja, in tudi ne razlogov, iz katerih meni, da je bilo v teh točkah napačno uporabljeno pravo. Drugič, ta institucija trdi, da je nenavadno, da se v okviru tega prvega dela Splošnemu sodišču očita, da ni sledilo sodni praksi, ki jo je razvilo v tretji izpodbijani sodbi, izdani po prvi izpodbijani sodbi. Tretjič, Svet meni, da želi prvi pritožnik z večino trditev, ki jih je navedel v podporo trem delom prvega pritožbenega razloga, doseči, da bi Sodišče ponovno presodilo dejstva, za kar pa Sodišče, razen v primeru izkrivljanja dejstev, ki se v obravnavani zadevi ne zatrjuje, v okviru pritožbe ni pristojno.

b)      Presoja Sodišča

1)      Dopustnost prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P

157    Iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 168(1)(d) Poslovnika izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se specifično utemeljuje ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni pritožbeni razlog nista dopustna, in da mora Sodišče po potrebi po uradni dolžnosti preveriti, ali je ta zahteva natančnosti izpolnjena (sodba z dne 13. marca 2025, Shuvalov/Svet, C‑271/24 P, EU:C:2025:180, točka 33 in navedena sodna praksa).

158    Poleg tega je treba spomniti, da je pritožba v skladu s členom 256 PDEU in členom 58 Statuta Sodišča Evropske unije omejena na pravna vprašanja in da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev. Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča. Kadar Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je iz te opredelitve izpeljalo Splošno sodišče (glej v tem smislu sodbi z dne 25. marca 2021, Deutsche Telekom/Komisija, C‑152/19 P, EU:C:2021:238, točka 110, in z dne 26. septembra 2024, JCDecaux Street Furniture Belgium/Komisija, C‑710/22 P, EU:C:2024:787, točka 28 in navedena sodna praksa).

159    V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu ugotoviti, da je prvi pritožnik v nasprotju s tem, kar trdi Svet, v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga navedel, katere so natančne točke prve izpodbijane sodbe, ki jih je grajal, in sicer točke 45, 51 in 63 navedene sodbe, ter da je z zahtevano jasnostjo in natančnostjo pojasnil, da obseg pojma „vpliv“ v smislu merila (g) v teh točkah ni potrjen z jezikovno, sistematično in teleološko razlago tega merila, kot naj bi izhajalo tudi iz obrazložitve, ki jo je Splošno sodišče podalo v drugi in tretji izpodbijani sodbi.

160    Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 45 do 51, 63 in 65 prve izpodbijane sodbe, na katere se nanašajo trije deli prvega pritožbenega razloga, sicer res preučilo, prvič, ali je bil razlog, ki ga je Svet navedel za sprejetje omejevalnih ukrepov na podlagi merila (g) proti prvemu pritožniku, utemeljen z dejstvi, drugič, ali je Svet storil napako pri presoji, ker pri opredelitvi tega pritožnika kot „vodilnega poslovneža“ ni upošteval dejstva, in sicer domnevne odsvojitve njegovih delnic nekaj dni pred datumom sprejetja spornega sklepa in sporne uredbe, in tretjič, ali bi bilo treba za opredelitev navedenega pritožnika kot „vodilnega poslovneža“ upoštevati še eno dejstvo, in sicer domnevni neobstoj nadzora, ki naj bi ga ta pritožnik izvajal nad družbo in skupino, v katerih je na ta dan še opravljal dejavnost.

161    Vendar je treba zlasti ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, navedene v točki 158 te sodbe, poudariti, da prvi pritožnik s tremi deli prvega pritožbenega razloga ne prereka ugotovitve in presoje dejstev, ki ju je Splošno sodišče opravilo v točkah od 45 do 51 prve izpodbijane sodbe, in da Splošno sodišče poleg tega v točkah 63 in 65 te sodbe ni ugotavljajo ali presojalo dejstev. Nasprotno, v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah 51, 63 in 65 prve izpodbijane sodbe napačno razsodilo, da ga je zgolj glede na funkcije, ki jih je opravljal v družbi TMK in skupini Sinara, mogoče upravičeno opredeliti kot „vodilnega poslovneža“ v smislu merila (g), ne glede na to, ali je na dan sprejetja spornega sklepa in sporne uredbe odsvojil delnice, ki jih je imel v tej družbi ali v tej skupini, in ali je še vedno izvajal nadzor nad njima. Prvi pritožnik meni, da je Splošno sodišče s takim razlogovanjem pojmu „vpliv“ pripisalo povsem ekonomski pomen, čeprav naj bi ta pojem, kot je trdil v tožbi na prvi stopnji, pomenil pomembnost ali vpliv na vlado Ruske federacije.

162    Zato se očitki prvega pritožnika nanašajo na pravno opredelitev dejstev, ki jo je podalo Splošno sodišče, kot elementov, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njemu (glej po analogiji sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 60), za kar je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 158 te sodbe, pristojno Sodišče. Ker se ti očitki nanašajo tudi na razlago, ki jo je Splošno sodišče v tem okviru implicitno podalo za pojem „vpliv“ v smislu merila (g), je treba spomniti, da je vprašanje, ali je Splošno sodišče napačno razlagalo določbo akta Unije, pravno vprašanje, ki je lahko predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2000, Sarrió/Komisija, C‑291/98 P, EU:C:2000:631, točka 35).

163    Na tretjem mestu, kadar pritožnik v okviru pritožbe Splošnemu sodišču očita, da v izpodbijani sodbi ni podalo enake razlage določbe akta Unije, kot jo je podalo v neki drugi sodbi, izdani istega dne ali celo v poznejši sodbi, za tak očitek ni mogoče šteti, da je nedopusten. V nasprotnem primeru bi bil ta pritožnik neupravičeno prikrajšan za možnost, da opozori na morebitno protislovje ali nedoslednost, ki jo je pri razlagi take določbe storilo Splošno sodišče, čeprav je vprašanje, ali je to sodišče pravilno in enotno razlagalo pravo Unije ob upoštevanju svoje sodne prakse, pravno vprašanje, ki spada v pristojnost Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2018, Philips in Philips France/Komisija, C‑98/17 P, EU:C:2018:774, točke od 82 do 85).

164    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je prvi pritožbeni razlog, ki ga prvi pritožnik navaja v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑696/23 P, v celoti dopusten.

2)      Utemeljenost

i)      Prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P, tretji del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P in četrti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P

165    Ker so trditve prvega, drugega in četrtega pritožnika medsebojno povezane, bodo v nadaljevanju obravnavane skupaj, medtem ko bodo trditve, ki so specifične za vsakega od teh pritožnikov, po potrebi obravnavane ločeno.

166    Prvič, ugotoviti je treba, da prvi pritožnik napačno razume drugo in tretjo izpodbijano sodbo, drugi pritožnik napačno razume drugo izpodbijano sodbo, četrti pritožnik pa napačno razume četrto izpodbijano sodbo. Splošno sodišče namreč niti v točkah od 79 do 81 druge izpodbijane sodbe, niti v točkah 66 in 68 tretje izpodbijane sodbe, niti v točki 54 četrte izpodbijane sodbe ni menilo ali domnevalo, da morajo biti „vodilni poslovneži“ v smislu merila (g) osebno povezani z vlado Ruske federacije, ker morajo imeti za to vlado konkreten pomen ali možnost izvajanja znatnega vpliva ali pritiska nanjo.

167    Najprej, Splošno sodišče je v točki 79 druge izpodbijane sodbe, na katero se sklicujeta tako prvi kot drugi pritožnik, v točki 66 tretje izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje prvi pritožnik, in v točki 54 četrte izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje četrti pritožnik, razsodilo, da merilo (g) določa le povezavo med vlado Ruske federacije na eni strani ter gospodarskimi sektorji – in ne vodilnimi poslovneži – ki tej vladi zagotavljajo znaten vir prihodka, na drugi strani. Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da se je s tem merilom želelo zgolj izkoristiti vpliv, ki bi ga skupina oseb, ki jo predstavljajo ti poslovneži, „lahko“ izvajala na ruski režim, tako da bi te osebe „spodbudila“, naj pritisnejo na navedeno vlado, da bi ta spremenila svojo politiko, pri čemer je iz te formulacije jasno razvidno, da Splošno sodišče ni štelo niti, da morajo biti vodilni poslovneži s to vlado osebno povezani, niti da morajo biti dejansko sposobni izvajati pritisk nanjo.

168    Dalje, Splošno sodišče je v točki 80 druge izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje prvi pritožnik, razsodilo, da pojem „vpliv“ v smislu merila (g) zajema pomen, ki bi ga poslovneži lahko imeli na gospodarski ravni glede na – odvisno od primera – njihov poklicni položaj, pomen njihovih gospodarskih dejavnosti, obseg njihovih kapitalskih deležev ali njihovih funkcij v enem ali več podjetjih, v katerih opravljajo te dejavnosti, in to ne glede na povezave, ki jih lahko imajo ti poslovneži z vlado Ruske federacije.

169    Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 81 druge izpodbijane sodbe in v točki 68 tretje izpodbijane sodbe, na kateri se sklicuje prvi pritožnik, menilo, da je taka razlaga tega pojma, pri kateri se ne upošteva nikakršna oblika povezave, ki bi jo poslovneži lahko imeli s to vlado, podprta s ciljem zadevnih omejevalnih ukrepov, ki je izvajati pritisk na navedeno vlado in povečati stroške dejanj Ruske federacije proti Ukrajini.

170    Zato je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni uporabilo nikakršne domneve v zvezi s tako zmožnostjo niti ni obrnilo dokaznega bremena. Prav tako Splošno sodišče v točkah od 79 do 81 druge izpodbijane sodbe ter v točkah 66 in 68 tretje izpodbijane sodbe ni menilo, da morajo biti „vodilni poslovneži“ v smislu merila (g) osebno povezani z vlado Ruske federacije, ker morajo imeti za to vlado konkreten pomen ali imeti dejanski vpliv nanjo. V teh okoliščinah je treba trditve drugega in četrtega pritožnika zavrniti.

171    Ob tem je treba preveriti, drugič, ali je Splošno sodišče ne glede na preudarke, ki jih je podalo v drugi in tretji izpodbijani sodbi, v prvi izpodbijani sodbi pravilno razumelo pojem „vpliv“ v smislu tega merila, v delu, v katerem je v točkah 51, 63 in 65 navedene sodbe v bistvu ugotovilo, da je osebo, kot je prvi pritožnik, mogoče opredeliti kot „vodilnega poslovneža“ zgolj glede na funkcije, ki jih ima v ruskem gospodarstvu, ne glede na to, ali je povezana z vlado Ruske federacije.

172    V tem okviru je treba v skladu s pravili razlage določb prava Unije, ki so navedena v točkah 99 in 100 te sodbe, preveriti, ali je Splošno sodišče pri razlagi pojma „vpliv“ v prvi izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo.

173    V zvezi s terminom „vodilen“ (v francoski različici „vpliven“) so v vseh jezikovnih različicah merila (g) očitno uporabljeni izrazi s primerljivim pomenom, saj izražajo idejo, da mora biti poslovnež pomemben, vodilen ali eminenten. Te različice namreč določajo, da morajo biti poslovneži „ugledni“ („видни“ v bolgarskem jeziku), „pomembni“, („principales“ v španskem jeziku in „importanţi“ v romunskem jeziku), „vodilni“ („předních“ v češkem jeziku, „fremtrædende“ v danskem jeziku, „führende“ v nemškem jeziku, „leading“ v angleškem jeziku, „príomhdhaoine“ v irskem jeziku, „vodeće“ v hrvaškem jeziku, „vezető“ v madžarskem jeziku, „vooraanstaande“ v nizozemskem jeziku, „wiodących“ v poljskem jeziku, „propredných“ v slovaškem jeziku, „johtavat“ v finskem jeziku, „ledande“ v švedskem jeziku in „vodilne“ v slovenskem jeziku), eminentni („juhtivad“ v estonskem jeziku, „εξέχοντες“ v grškem jeziku, „di spicco“ v italijanskem jeziku in „proeminentes“ v portugalskem jeziku, „vplivni“ („influents“ v francoskem jeziku, „ietekmīgi“ v latvijskem jeziku in „įtakingi“ v litovskem jeziku) ali „glavni“ („ewlenin“ v malteškem jeziku).

174    Poleg tega izrazi, uporabljeni v različnih jezikovnih različicah, kot taki in izvzeti iz konteksta nikakor ne pomenijo povezave s katerim koli področjem, kot je gospodarsko ali politično področje, ali z določenimi osebami ali subjekti, kot je vlada države.

175    Zato se, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 32 sklepnih predlogov v zadevi C‑696/23 P, pridevnik „vodilen“ – glede na to, da v besedilu merila (g) ni nikakršnega indica, da bi se moral vpliv izvajati na vlado Ruske federacije ali širše v političnem okviru – nanaša na pomen, ki ga mora imeti zadevni poslovnež v sektorju svoje dejavnosti, ne glede na morebitne povezave, ki jih lahko ima ta poslovnež tudi s to vlado.

176    V merilu (g) je sicer res omenjena navedena vlada, zato bi bilo mogoče šteti, da je pojem „vpliven“ umeščen tudi v politični okvir. Vendar je s tem merilom, kot je Splošno sodišče navedlo v točkah od 79 do 81 druge izpodbijane sodbe ter v točkah 66 in 68 tretje izpodbijane sodbe, na katere se sklicuje prvi pritožnik, vzpostavljena povezava med to vlado na eni strani ter gospodarskimi sektorji – in ne vodilnimi poslovneži – v katerih ti poslovneži opravljajo dejavnost, na drugi strani. Kot je bilo namreč navedeno v točki 125 te sodbe, je treba merilo (g) razlagati tako, da morajo vladi Ruske federacije znaten vir prihodka zagotoviti gospodarski sektorji, ne pa vodilni poslovneži.

177    Zato iz besedila merila (g) izhaja, da to merilo zahteva le dokaz, da imajo poslovneži v gospodarskem sektorju, ki je donosen za vlado Ruske federacije, znaten pomen, ne glede na povezave, ki jih lahko imajo ti poslovneži s to vlado, njihov dejanski pomen za to vlado ali njihovo dejansko zmožnost vplivanja nanjo.

178    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 80 druge izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje prvi pritožnik, da je pojem „vpliv“ poslovnežev v gospodarskem sektorju, v katerem opravljajo svojo dejavnost, mogoče razumeti le glede na gospodarski okvir, v katerem delujejo, v skladu z merili, kot so njihov poklicni položaj ali funkcije, pomembnost njihove gospodarske dejavnosti, obseg njihovih kapitalskih deležev ali naložb, njihove funkcije v podjetju, v katerem opravljajo te funkcije, ali katero koli drugo upoštevno gospodarsko merilo.

179    To razlago potrjujejo cilji, ki se uresničujejo z merilom (g). V zvezi s tem je treba spomniti, kot je Splošno sodišče v bistvu navedlo v točki 90 prve izpodbijane sodbe in kot je bilo opozorjeno v točki 121 te sodbe, da so ti cilji izvajanje dodatnega pritiska na Rusko federacijo in povečanje stroškov njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, da bi ta federacija prenehala svojo vojaško agresijo proti Ukrajini ter, splošneje, prenehala dejanja in ukinila politike, ki destabilizirajo to tretjo državo.

180    Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točki 44 sklepnih predlogov v zadevi C‑696/23 P, je te cilje mogoče doseči s sprejetjem omejevalnih ukrepov zoper poslovneže, ki zaradi svojega znatnega pomena v gospodarskem sektorju, ki je donosen za vlado Ruske federacije, prispevajo k prihodku, ki ga ima ta vlada od tega sektorja, in posledično k financiranju dejanj, ki jih ta tretja država izvaja proti Ukrajini, in to v okviru gospodarstva, ki je spremenjeno oziroma se lahko spremeni v vojno gospodarstvo. Z naložitvijo omejevalnih ukrepov proti takim poslovnežem – ne glede na njihove morebitne povezave z navedeno vlado – se povzroči oviranje delovanja zadevnih gospodarskih sektorjev, zaradi česar se posledično lahko povečajo stroški teh dejanj in izvaja pritisk na to vlado, da preneha navedena dejanja.

181    Iz točk od 173 do 180 te sodbe tako izhaja, da je treba pojem „vpliv“ v smislu merila (g) razumeti tako, da se nanaša na poslovneže, ki imajo znaten pomen v gospodarskih sektorjih, ki so za vlado Ruske federacije donosni, tako da lahko s prispevanjem k ohranjanju donosnosti navedenih sektorjev ali celo njihove blaginje posredno spodbujajo financiranje destabilizacijskih dejanj, ki jih navedena vlada izvaja proti Ukrajini.

182    V teh okoliščinah je treba zavrniti trditev prvega pritožnika, da je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da ga je mogoče upravičeno opredeliti kot „vodilnega“ poslovneža glede na funkcije, ki jih je zasedal v družbi TMK in skupini Sinara, neodvisno od kakršne koli povezave z vlado Ruske federacije, v točkah 51, 63 in 65 prve izpodbijane sodbe napačno razlagalo pojem „vpliv“ v smislu merila (g).

183    Tretjič, trditve prvega pritožnika, da je Splošno sodišče v točkah 63 in 65 prve izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da izguba njegovega nadzora nad družbo TMK in skupino Sinara zaradi odsvojitve njegovih delnic ni element, ki ga je treba upoštevati pri razlagi in uporabi merila (g) in posledično pri njegovi opredelitvi kot „vodilnega“ poslovneža v smislu tega merila, je treba zavrniti iz naslednjih razlogov.

184    Iz točke 181 te sodbe je namreč razvidno, da pojem „vpliv“ poslovnežev iz merila (g) ni omejen le na poslovneže, ki zaradi svojih funkcij v družbi ali delnic, ki jih imajo, izvajajo dejanski in učinkovit nadzor nad to družbo. Kot je razvidno tudi iz točk od 47 do 51 prve izpodbijane sodbe in točke 178 te sodbe, ta pojem zajema tiste poslovneže, ki so med drugim zaradi pomembnosti svojega položaja in funkcij ter gospodarskega pomena družbe, za katero opravljajo dejavnost, v gospodarskem sektorju, v katerem opravljajo svojo dejavnost, znatnega pomena. V nekaterih okoliščinah je tak pomen sicer mogoče med drugim ugotoviti ob upoštevanju nadzora, ki ga poslovnež izvaja nad družbo, v kateri opravlja svojo dejavnost, vendar ga je mogoče ugotoviti tudi ob upoštevanju drugih objektivnih elementov, kot so navedeni zgoraj.

185    Iz ugotovitve in presoje dejstev, ki ju je Splošno sodišče opravilo v točkah od 47 do 51 in 62 prve izpodbijane sodbe, ki jih prvi pritožnik v okviru pritožbe ni grajal, je namreč v bistvu razvidno, da je imel ta položaj in funkcije, zaradi katerih je – tudi glede na gospodarski pomen družbe TMK in skupine Sinara – do datuma sprejetja spornega sklepa in sporne uredbe imel znaten pomen v sektorju dejavnosti, v katerem je deloval, torej „vpliv“ v smislu merila (g). V teh okoliščinah Splošno sodišče nikakor ni napačno uporabilo prava, ko je v točkah 63 in 65 prve izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da za opredelitev prvega pritožnika kot „vodilnega poslovneža“ ni treba dokazati, ali je ta pritožnik do tega datuma še vedno izvajal dejanski in učinkovit nadzor nad to družbo in to skupino.

186    Na podlagi navedenega je treba prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P, tretji del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P in četrti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P zavrniti.

ii)    Prvi in drugi očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P ter drugi pritožbeni razlog in prvi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P

187    Na prvem mestu, drugi pritožnik v okviru prvega očitka iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P, peti pritožnik pa v okviru prvega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P trdita, da je Splošno sodišče s preširoko opredelitvijo pojma „vpliv“ v smislu merila (g) v točki 80 druge izpodbijane sodbe in točki 91 pete izpodbijane sodbe kršilo načelo pravne varnosti.

188    V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna ter da je njihova uporaba predvidljiva za pravne subjekte, zlasti kadar imajo lahko neugodne posledice. To načelo zlasti terja, da predpis zadevnim subjektom omogoča, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, ter da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi. Vendar teh zahtev ni mogoče razlagati tako, da nasprotujejo temu, da zakonodajalec Unije v okviru predpisa, ki ga sprejme, uporabi abstrakten pravni pojem, ali da nalagajo, da so v takem abstraktnem predpisu navedeni različni konkretni primeri, v katerih bi se lahko uporabil, saj zakonodajalec ne more vnaprej opredeliti vseh teh primerov (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2024, Litva in drugi/Parlament in Svet (Sveženj o mobilnosti), od C‑541/20 do C‑555/20, EU:C:2024:818, točki 158 in 159 ter navedena sodna praksa, in z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑703/23 P, EU:C:2025:608, točka 33).

189    Poleg tega načelo pravne varnosti ne more biti kršeno zgolj zato, ker mora sodišče Unije za razlago splošne določbe namesto jezikovne razlage uporabiti druge metode razlage (glej v tem smislu sodbo z dne 2. septembra 2021, Irish Ferries, C‑570/19, EU:C:2021:664, točka 167).

190    Spomniti je treba, da je Splošno sodišče v točki 91 pete izpodbijane sodbe menilo, da so bili poslovneži „vodilni“ v smislu merila (g) zaradi njihovega pomena v sektorju, v katerem opravljajo svojo dejavnost, in pomena, ki ga ima ta sektor za rusko gospodarstvo. Splošno sodišče je tako v tej točki kot v točki 80 druge izpodbijane sodbe pojasnilo, da pojem „vpliv“ v smislu tega merila zajema pomen, ki ga lahko imajo poslovneži glede na svoj poklicni položaj, pomen njihovih gospodarskih dejavnosti, obseg njihovih kapitalskih deležev ali funkcij v enem ali več podjetjih, v katerih opravljajo te dejavnosti.

191    Splošno sodišče je s tako odločitvijo pojem „vpliv“ razumelo v ekonomskem smislu in podalo dovolj jasna in natančna merila za njegovo uporabo, čeprav mu ni bilo treba podrobno navesti primerov, v katerih bi se navedeni pojem lahko uporabil, ker je, kot je razvidno tudi iz točke 184 te sodbe, način razumevanja pomena ali vpliva, ki ga lahko ima poslovnež v zadevnem gospodarskem sektorju, v veliki meri odvisen od konteksta in okoliščin zadeve (glej po analogiji sodbo z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑703/23 P, EU:C:2025:608, točka 34).

192    Poleg tega glede na to, da je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točke 178 te sodbe, v točki 91 pete izpodbijane sodbe lahko pravilno ugotovilo, da iz pojma „vpliv“ izhaja, da so zajeti primeri, v katerih je poslovnež pomemben v zadevnem gospodarskem sektorju glede na njegov poklicni položaj, pomen njegovih gospodarskih dejavnosti, obseg njegovih kapitalskih deležev ali funkcij v enem ali več podjetjih, ni mogoče šteti, da točka 91 ne izpolnjuje zahteve po predvidljivosti, ki se zahteva z načelom pravne varnosti.

193    Na drugem mestu, drugi pritožnik z drugim očitkom, navedenim v utemeljitev prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P, v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 88 do 90 druge izpodbijane sodbe uporabilo merila ali elemente, ki jih ni navedlo v opredelitvi pojma „vodilni poslovnež“ v točki 80 te sodbe, in sicer gospodarski pomen družbe Yandex, v kateri je drugi pritožnik opravljal svojo dejavnost, in sestanek, ki naj bi se ga ta pritožnik 24. februarja 2022 udeležil s predsednikom Ruske federacije Vladimirjem Putinom.

194    V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 80 druge izpodbijane sodbe sicer res opredelilo štiri nekumulativna merila, na podlagi katerih je mogoče šteti, da je poslovnež „vodilen“ v smislu merila (g), in da se nobeno od teh meril ne nanaša na gospodarski pomen družbe, v kateri ta poslovnež opravlja svojo dejavnost. Res je tudi, da je Splošno sodišče v točkah 88 in 90 navedene sodbe ugotovilo, da je družba Yandex gospodarsko pomembna družba, in se je pri ugotovitvi, da je Svet drugega pritožnika lahko upravičeno opredelil kot „vodilnega poslovneža“ v smislu merila (g), med drugim oprlo na ta element.

195    Vendar je, kot je razvidno iz točk 178 in 191 te sodbe, vpliv poslovnežev mogoče dokazati z različnimi ekonomskimi merili, ki so odvisna od okoliščin obravnavane zadeve. Zato je gospodarski pomen družbe, za katero poslovnež opravlja svojo dejavnost, upošteven element za to, da se v povezavi z drugimi elementi ugotovi, ali je ta poslovnež „vodilen“ v smislu merila (g), to je, kot je bilo navedeno v točki 181 te sodbe, ali ima v zadevnem gospodarskem sektorju znaten pomen. Zato Splošno sodišče s tem, da je ta element upoštevalo v točkah od 87 do 90 druge izpodbijane sodbe, nikakor ni napačno uporabilo prava.

196    V zvezi z očitkom, da naj bi Splošno sodišče v točki 89 druge izpodbijane sodbe upoštevalo dejstvo, ki ni povezano z merili, navedenimi v opredelitvi pojma „vpliv“ iz točke 80 navedene sodbe, in sicer udeležbo drugega pritožnika na sestanku, ki ga je 24. februarja 2022 organiziral predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, zadošča navesti, da je Splošno sodišče v tej točki 89 ugotovilo le, da se je s tem dejstvom „podkrepil“ vpliv drugega pritožnika v smislu merila (g). Kot pa je razvidno iz točke 188 te sodbe, v splošni opredelitvi pojma, kot jo je podalo Splošno sodišče v točki 80 druge izpodbijane sodbe, ni treba navesti različnih konkretnih primerov, v katerih se ta pojem lahko uporabi, še manj pa vanjo vključiti dejstva, s katerimi je mogoče utemeljiti ali potrditi, da konkretni položaj spada pod navedeni pojem.

197    Poleg tega se upoštevanje sestanka z dne 24. februarja 2022 ne sme razumeti tako, da je pritožnik vodilni poslovnež zaradi svojih povezav z vlado Ruske federacije ali njenim predsednikom, ampak tako, da njegov poseben pomen v gospodarskem sektorju, v katerem opravlja svojo dejavnost, potrjuje dejstvo, da je eden od oligarhov, ki je bil povabljen k udeležbi na tem sestanku.

198    Na tretjem mestu, peti pritožnik z drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑111/24 P Splošnemu sodišču v bistvu očita, da v točki 92 pete izpodbijane sodbe ni opravilo primerjalne analize termina „vodilen“ v različnih jezikovnih različicah merila (g) in da je v točki 89 navedene sodbe v povezavi s točko 52 iste sodbe svojo teleološko analizo tega pojma oprlo na cilje, ki se nanašajo na sektorske in ne posamične omejevalne ukrepe, ki jih je Unija sprejela v zvezi z dejanji Ruske federacije za destabilizacijo Ukrajine.

199    Peti pritožnik s prvim od teh dveh očitkov napačno razume točko 92 pete izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je namreč v bistvu razsodilo, da tudi če bi se termin „vodilni“ iz besedila tega merila med različnimi jezikovnimi različicami razlikoval, bi bilo treba navedeno merilo v skladu s sodno prakso, navedeno v tej točki in točki 100 te sodbe, razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je, kar je natančno to, kar je Splošno sodišče storilo v točkah od 88 do 91 pete izpodbijane sodbe.

200    Vsekakor je treba opozoriti, da se 24 jezikovnih različic termina „vodilen“ med seboj ne razlikuje, ker jih je mogoče razlagati enotno, kot je razvidno iz točk 173 in 174 te sodbe.

201    V zvezi z drugim očitkom, navedenim v točki 198 te sodbe, je treba spomniti, kot je razvidno iz točk 118 in 121 te sodbe in kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 52 in 89 pete izpodbijane sodbe, da je cilj aktov Unije na področju omejevalnih ukrepov, sprejetih v okviru razmer v Ukrajini, od leta 2014 s sektorskimi omejevalnimi ukrepi in – tako kot v obravnavani zadevi – tudi s posamični omejevalni ukrepi izvajati pritisk na Rusko federacijo in povečanje stroškov njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, da bi ta federacija prenehala dejanja in politiko, ki destabilizirajo Ukrajino, od leta 2022 pa tudi agresijo proti tej tretji državi. Zato je Splošno sodišče v točkah 88 in 89 pete izpodbijane sodbe opravilo teleološko analizo, v kateri je pravilno opredelilo cilje omejevalnih ukrepov, ki izhajajo iz prvotnih spornih aktov in prvih spornih aktov o ohranitvi.

202    Na podlagi navedenega je treba prvi in drugi očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P ter drugi pritožbeni razlog in prvi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P zavrniti.

B.      Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče kršilo načelo sorazmernosti in člen 52(1) Listine, in drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P

203    V tem razdelku so poleg drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P združeni pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da naj bi Splošno sodišče v zvezi z načelom sorazmernosti in zahtevami iz člena 52(1) Listine napačno uporabilo pravo, in sicer tretji in četrti pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P ter tretji pritožbeni razlog in drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P.

1.      Tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P, ki se nanaša na kršitev člena 52(1), prvi stavek, Listine

a)      Trditve strank

204    Prvi pritožnik s tretjim pritožbenim razlogom v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑696/23 P trdi, da je Splošno sodišče v točki 80 prve izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je v bistvu ugotovilo, da je bila omejitev uresničevanja njegovih temeljnih pravic z omejevalnimi ukrepi, ki so bili sprejeti zoper njega, „predpisana z zakonom“ v smislu člena 52(1), prvi stavek, Listine. Splošno sodišče naj namreč v nasprotju s sodno prakso Sodišča ne bi preverilo, ali sporni sklep in sporna uredba, v katerih so določeni ti ukrepi, določata jasna in natančna pravila, ki urejajo obseg poseganja v temeljne pravice prvega pritožnika iz členov 7 in 17 Listine, in sicer pravico do spoštovanja njegovega zasebnega življenja in lastninsko pravico. V obravnavanem primeru pa naj ne bi bilo tako. Natančneje, merilo (g) naj ne bi bilo niti jasno niti natančno in naj bi temeljilo na dvoumnih izrazih, ki naj ne bi izpolnjevali zahteve po predvidljivosti in naj ne bi zagotavljali zadostnih jamstev pred samovoljno uporabo diskrecijske pravice Sveta.

205    Svet prereka utemeljenost trditev prvega pritožnika.

b)      Presoja Sodišča

206    Najprej je treba spomniti, da pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij iz člena 7 Listine in lastninska pravica iz člena 17 Listine nista absolutni in je lahko njuno izvajanje predmet omejitev, utemeljenih z razlogi v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, če te omejitve dejansko ustrezajo navedenim ciljem splošnega interesa in glede na tak cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi okrnil bistvo tako zagotovljenih pravic (glej v tem smislu sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 148, in z dne 21. marca 2024, Landeshauptstadt Wiesbaden, C‑61/22, EU:C:2024:251, točka 75).

207    V tem okviru člen 52(1), prvi stavek, Listine določa, da je uresničevanje teh pravic mogoče omejiti, če je omejevanje predpisano z zakonom in spoštuje bistveno vsebino navedenih pravic.

208    V zvezi s tem je treba spomniti, da zahteva, da mora biti tako omejevanje predpisano z zakonom (načelo zakonitosti), pomeni, da mora biti v samem aktu, ki omogoča poseg v te pravice, opredeljen obseg omejitve uresničevanja zadevne pravice, pri čemer je treba po eni strani pojasniti, da ta zahteva ne izključuje možnosti, da je zadevna omejitev oblikovana dovolj ohlapno, da se lahko prilagodi različnim primerom in spremembam položajev, in po drugi strani, da lahko Sodišče po potrebi z razlago pojasni konkretni obseg omejitve tako glede na samo besedilo zadevnega predpisa Unije kot tudi glede na njegovo splošno sistematiko in cilje, ki se z njim uresničujejo, kot se razlagajo ob upoštevanju temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino (sodba z dne 21. marca 2024, Landeshauptstadt Wiesbaden, C‑61/22, EU:C:2024:251, točka 77 in navedena sodna praksa).

209    V obravnavani zadevi je sicer res, da je Splošno sodišče v točki 80 prve izpodbijane sodbe pri preučitvi načela zakonitosti ugotovilo le, da so bili omejevalni ukrepi, ki so bili v spornih aktih sprejeti zoper prvega pritožnika, določeni v aktih, ki se splošno uporabljajo in imajo jasno pravno podlago v pravu Unije. S tem v tej točki ni obravnavalo vprašanja, ali je v aktih, ki omogočajo poseg v temeljne pravice prvega pritožnika, opredeljen obseg omejitve uresničevanja teh pravic v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki. V tem delu je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

210    Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da če je iz obrazložitve odločbe Splošnega sodišča razvidna kršitev prava Unije, vendar je očitno, da je izrek te odločbe utemeljen iz drugih pravnih razlogov, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te odločbe in je treba obrazložitev nadomestiti (sodba z dne 4. oktobra 2024, Komisija in Svet/Front Polisario, C‑778/21 P in C‑798/21 P, EU:C:2024:833, točka 178).

211    V zvezi s tem člen 52(1) Listine sicer res zahteva, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja temeljne pravice, ki jo priznava ta listina, predpisano z zakonom, kar pomeni, da mora biti v pravni podlagi, ki omogoča poseg v navedeno pravico, jasno in natančno opredeljen obseg omejitve njenega uresničevanja (sodbi z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C‑311/18, EU:C:2020:559, točka 175, in z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers, C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 86).

212    Vendar je Splošno sodišče spoštovanje te zahteve v bistvu obravnavalo v okviru analize prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti in temeljnih pravic.

213    Natančneje, v točkah 83, 84, 91, 92 in 93 prve izpodbijane sodbe je menilo, da so pogoji za uporabo in obseg omejitev uresničevanja temeljnih pravic, zagotovljenih s členoma 7 in 17 Listine, v Sklepu 2014/145 in Uredbi št. 269/2014 jasno in natančno opredeljeni. Taki omejevalni ukrepi se namreč lahko sprejmejo le za kategorije oseb in subjektov, ki izpolnjujejo merila iz členov 1 in 2 Sklepa 2014/145 ter člena 3 Uredbe št. 269/2014, med katerimi je tudi merilo (g). Poleg tega člen 1(2), (3) in (6) Sklepa 2014/145 natančneje določa primere, v katerih je lahko oseba upravičena do odstopanja od prepovedi vstopa na ozemlje Unije in tranzita prek njega, ki velja zanjo, člen 2, od (3) do (5), (7) in (8) tega sklepa ter členi od 4 do 6b Uredbe št. 269/2014 pa določajo, v katerih primerih se lahko zamrznjena sredstva in gospodarski viri osebe sprostijo.

214    V teh okoliščinah je očitno, da je ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 80 prve izpodbijane sodbe, da so omejevalni ukrepi, ki jih sporni akti določajo za prvega pritožnika, predpisani z zakonom v smislu člena 52(1), prvi stavek, Listine, ob upoštevanju obrazložitve iz drugega dela navedene sodbe utemeljena.

215    Na podlagi navedenega je treba tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P zavrniti.

2.      Četrti pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑704/23 P, ki se nanašata na kršitev člena 52(1), drugi stavek, Listine ter drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti

a)      Trditve strank

216    Četrti pritožbeni razlog, ki je naveden v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑696/23 P, je razdeljen na šest delov.

217    Prvi pritožnik s prvim delom tega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah 88 in 90 prve izpodbijane sodbe ugotovilo, da so omejevalni ukrepi, ki so mu bili naloženi, primerni in nujni za uresničitev ciljev, ki jim sledi Unija. Kar zadeva, prvič, točko 88 navedene sodbe, naj ti ukrepi ne bi imeli niti najmanjšega vpliva na Rusko federacijo, poleg tega pa naj z ugotovitvami iz te točke ne bi bilo mogoče utemeljiti sorazmernosti navedenih ukrepov. Natančneje, prvi pritožnik trdi, da je bilo vprašanje, ali je odsvojil svoje delnice v družbi TMK in skupini Sinara, za presojo primernosti omejevalnih ukrepov za uresničitev zastavljenih ciljev upoštevno dejstvo, ki bi ga Splošno sodišče glede na predložene dokazne predloge moralo preučiti. Kar zadeva, drugič, točko 90 navedene sodbe, pritožnik meni, da v nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, ni mogel predlagati manj omejujočih ukrepov glede na to, da taki ukrepi prav tako ne bi bili primerni za uresničitev zastavljenih ciljev.

218    Prvi pritožnik z drugim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 94 prve izpodbijane sodbe ugotovilo, da kljub dokazom, predloženim v postopku pred Splošnim sodiščem, trditev, da omejevalni ukrepi, določeni s spornim sklepom in sporno uredbo, v končni fazi služijo interesom Ruske federacije, ni pravno zadostno utemeljena.

219    Prvi pritožnik v okviru tretjega dela četrtega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni odgovorilo na njegovo trditev, da so omejevalni ukrepi, ki so mu bili naloženi, nerazumni, ker države članice z nakupom fosilnih goriv prispevajo k financiranju stroškov vojne, ki jo vodi Ruska federacija.

220    Prvi pritožnik v utemeljitev četrtega dela četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da v točki 90 prve izpodbijane sodbe ni upoštevalo dejstva, da se v praksi ni mogel izogniti naloženim omejitvam, kar bi Splošno sodišče lahko ugotovilo, če bi upoštevalo dokazne predloge v zvezi z odsvojitvijo njegovih delnic.

221    Prvi pritožnik s petim in šestim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 81, 82 in 93 ter v točkah 83, 84, 91 in 92 prve izpodbijane sodbe v okviru nadzora nad sorazmernostjo omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanj, rednemu pregledovanju teh ukrepov in možnosti zaprosila za odobritev uporabe sredstev ali pridobitve potovalnega dovoljenja iz humanitarnih razlogov pripisalo prevelik pomen.

222    Drugi pritožnik v utemeljitev tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P graja točko 143 druge izpodbijane sodbe v delu, v katerem naj Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar je napovedalo v tej točki, ne bi preverilo, ali so omejevalni ukrepi, ki so bili določeni in ohranjeni v spornih aktih, primerni za uresničitev ciljev, ki jim ti akti sledijo. Dokaz, ki ga je Splošno sodišče izvedlo v navedeni točki, naj se namreč ne bi nanašal na nadzor primernosti omejevalnih ukrepov za uresničitev teh ciljev. Omejevalni ukrepi, naloženi drugemu pritožniku, pa naj ne bi bili primerni za izvajanje kakršnega koli pritiska na vodstvo Ruske federacije, vplivanje na njeno politiko ali za kakršen koli vpliv na zadevni gospodarski sektor.

223    Drugi pritožnik z drugim delom četrtega pritožbenega razloga v isti zadevi trdi, da je bilo zato tudi v točki 166 druge izpodbijane sodbe, ki se nanaša na sorazmernost omejitve uresničevanja njegovih temeljnih pravic in ki napotuje zlasti na analizo sorazmernosti, opravljeno v točki 143 navedene sodbe, napačno uporabljeno pravo.

224    Svet odgovarja, da prvi pritožnik v zadevi C‑696/23 P s prvim, drugim in četrtim delom četrtega pritožbenega razloga prereka presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, vendar Sodišče za tak nadzor dejstev ob neobstoju kakršne koli trditve o izkrivljanju v okviru pritožbe ni pristojno.

225    V preostalem ta institucija prereka utemeljenost trditev prvega in drugega pritožnika.

b)      Presoja Sodišča

1)      Dopustnost prvega, drugega in četrtega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P

226    V zvezi z dopustnostjo prvega in četrtega dela četrtega pritožbenega razloga, ki sta navedena v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑696/23 P, je treba glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 158 te sodbe, ugotoviti, da prvi pritožnik ne prereka ugotovitev in presoje v zvezi z dejanskim stanjem, ki jih je opravilo Splošno sodišče. Nasprotno, očita mu, da pri presoji sorazmernosti posega v njegove temeljne pravice z omejevalnimi ukrepi, ki so mu bili naloženi, in obstoja tveganja izogibanja tem ukrepom ni upoštevalo dejstva, in sicer odsvojitve njegovih delnic v družbi TMK in skupini Sinara. S to trditvijo se Sodišču predlaga, naj opravi nadzor nad morebitno kršitvijo načela sorazmernosti ter pravil na področju dokaznega bremena in izvajanja dokazov s strani Splošnega sodišča, za kar je Sodišče pristojno v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑702/23 P, EU:C:2025:605, točka 25 in navedena sodna praksa). V teh okoliščinah sta ta dela dopustna.

227    Nasprotno pa je treba ugotoviti, da želi prvi pritožnik z drugim delom četrtega pritožbenega razloga, navedenega v zadevi C‑696/23 P, doseči novo presojo dokazov, ki jih je predložil v utemeljitev tožbe na prvi stopnji, da bi dokazal, da zadevni omejevalni ukrepi v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točki 94 prve izpodbijane sodbe, koristijo vladi Ruske federacije zaradi prisilne vrnitve številnih poslovnežev v to državo. Take trditve, s katerimi ta pritožnik ne zatrjuje nobenega izkrivljanja teh dokazov s strani Splošnega sodišča, je treba v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 158 te sodbe, zavreči kot nedopustne.

228    Iz tega sledi, da sta dopustna le prvi in četrti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P.

2)      Utemeljenost

i)      Uvodne ugotovitve

229    Prvič, v zvezi s sorazmernostjo omejevalnih ukrepov, ki jih sprejme Unija, ali splošnih pravil, določenih v aktih Unije, s katerimi so taki ukrepi naloženi, je Sodišče spomnilo, da načelo sorazmernosti zahteva, da morajo biti ukrepi, ki se izvajajo na podlagi določbe prava Unije, primerni za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti tega, kar je potrebno za njihovo doseganje (sodbi z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točka 102 in navedena sodna praksa, ter z dne 9. julija 2020, Haswani/Svet, C‑241/19 P, EU:C:2020:545, točka 99).

230    V zvezi s sodnim nadzorom spoštovanja zahtev, ki izhajajo iz načela sorazmernosti, je treba spomniti, da je Sodišče Svetu priznalo široko polje proste presoje, kadar določa sistem omejevalnih ukrepov, ki spadajo na področje skupne zunanje in varnostne politike Unije, na katerem mora sprejeti politične, gospodarske in socialne odločitve in v okviru katerega mora opraviti zapletene presoje in ocene. Iz tega je sklenilo, da ne gre za vprašanje, ali je ukrep, sprejet na podlagi takega sistema, edini ali najboljši možni ukrep, temveč lahko na zakonitost tega ukrepa vpliva samo njegova očitna neprimernost glede na cilj, ki ga želi doseči Svet. Pojasnilo je tudi, da mora Svet, tudi če ima široko polje proste presoje, svojo odločitev utemeljiti z objektivnimi merili in preučiti, ali cilji, ki se uresničujejo z izbranim ukrepom, lahko upravičijo negativne gospodarske posledice, ki so za nekatere gospodarske subjekte celo precejšnje (glej v tem smislu sodbe z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 120 in navedena sodna praksa; z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 146, in z dne 9. julija 2020, Haswani/Svet, C‑241/19 P, EU:C:2020:545, točka 100).

231    Drugič, kot je bilo opozorjeno v točki 206 te sodbe, je uresničevanje temeljnih pravic, kot so pravice iz členov 7 in 17 Listine pa tudi iz člena 16 te listine, ki se nanaša na svobodo gospodarske pobude, lahko predmet omejitev, utemeljenih s cilji v splošnem interesu, ki jih uresničuje Unija, če take omejitve dejansko ustrezajo navedenim ciljem in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi okrnil bistvo tako zagotovljenih pravic. Sodišče je pojasnilo tudi, da omejevalni ukrepi po definiciji povzročajo učinke, ki posegajo v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, lastninsko pravico in svobodo gospodarske pobude, in tako škodijo osebam, na katere se nanašajo (glej v tem smislu sodbi z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točke od 121 do 123 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 148 in 149).

232    V skladu s členom 52(1) Listine mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, ob upoštevanju načela sorazmernosti pa so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. V tem okviru se sodna praksa, navedena v točkah 229 in 230 te sodbe, uporablja tudi za ugotovitev, ali je poseg v temeljne pravice zadevne osebe, ki ga pomenijo omejevalni ukrepi, nesorazmeren (glej v tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točke od 101 do 103, in z dne 9. julija 2020, Haswani/Svet, C‑241/19 P, EU:C:2020:545, točke od 98 do 100).

233    Iz točk od 229 do 232 te sodbe je razvidno, da je treba za ugotovitev, ali omejevalni ukrepi, ki jih je sprejela Unija, ali splošna pravila, določena v aktu Unije, s katerim so naloženi taki ukrepi, spoštujejo načelo sorazmernosti oziroma ali je poseganje v pravice ali svoboščine, zagotovljene z Listino, zaradi omejevanja teh pravic ali svoboščin z aktom Unije, s katerim so naloženi omejevalni ukrepi, sorazmerno, preveriti, prvič, ali ti ukrepi ali pravila ustrezajo cilju splošnega interesa, ki ga priznava Unija, drugič, ali glede na ta cilj niso očitno neprimerni, to je, ali niso očitno neprimerni za njegovo uresničitev, in tretjič, ali ti ukrepi oziroma po potrebi zadevna omejitev ne presegajo očitno tega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja (glej v tem smislu sodbi z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 126, in z dne 28. marca 2020, Rosneft in drugi/Svet, C‑732/18 P, EU:C:2020:727, točke od 110 do 115 in točka 117).

234    Torej je treba ob upoštevanju tega analitičnega okvirja preučiti, ali je Splošno sodišče, kot trdita prvi in drugi pritožnik, napačno uporabilo pravo pri presoji sorazmernosti omejevalnih ukrepov, ki so bili na ravni Unije sprejeti zoper drugega pritožnika, oziroma pri presoji sorazmernosti posega v temeljne pravice prvega in drugega pritožnika iz členov 7 in 17 Listine ter – v zvezi z drugim pritožnikom – iz člena 16 te listine.

235    Cilj zadevnih omejevalnih ukrepov je izvajati pritisk na vlado Ruske federacije in povečati stroške njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine. Gre za legitimen cilj, ki spada med cilje, ki se uresničujejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike, na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, in sicer, prvič, utrditev in podpora demokraciji, pravni državi, človekovim pravicam in načelom mednarodnega prava, in drugič, ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti (glej po analogiji sodbe z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 124; z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 115, in z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točka 104). Prvi in drugi pritožnik poleg tega v okviru svojih trditev ne izpodbijata legitimnosti tega cilja.

ii)    Analiza

236    Na prvem mestu, v zvezi s trditvijo drugega pritožnika, da Splošno sodišče v okviru analize sorazmernosti omejevalnih ukrepov, sprejetih na ravni Unije zoper tega pritožnika, in v okviru analize sorazmernosti posega v njegove temeljne pravice zaradi teh ukrepov v točkah 143 in 166 druge izpodbijane sodbe ni preučilo primernosti navedenih ukrepov glede na cilje, ki se uresničujejo s spornimi akti, je treba poudariti, da navedeni pritožnik napačno razume te točke.

237    Prvič, na podlagi napotil na sodno prakso Splošnega sodišča, navedenih v točki 143 druge izpodbijane sodbe, zlasti sklicevanja na točko 116 sodbe z dne 12. marca 2014, Al Assad/Svet (T‑202/12, EU:T:2014:113), v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da je primernost zadevnih omejevalnih ukrepov posledica temeljnega značaja cilja v splošnem interesu, ki se uresničuje s temi ukrepi, za mednarodno skupnost, je namreč mogoče razumeti, da je Splošno sodišče v tej točki 143 po analogiji ugotovilo, da so bili glede na pomembnost ciljev zadevnih omejevalnih ukrepov, ki jih drugi pritožnik ne izpodbija in na katere je bilo opozorjeno v točki 235 te sodbe, ti ukrepi primerni za uresničitev zadevnih ciljev.

238    Drugič, ker točka 166 druge izpodbijane sodbe napotuje na analizo, navedeno zlasti v točki 143 navedene sodbe, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče preučilo primernost navedenih ukrepov glede na cilje, ki se z njimi uresničujejo, in ugotovilo, da so primerni za njihovo uresničitev. Poleg tega je Splošno sodišče v tej točki 143 v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 231 in 233 te sodbe, v bistvu menilo, da negativnih posledic, ki izhajajo iz posega v temeljne pravice zaradi omejevalnih ukrepov, naloženih drugemu pritožniku, ni mogoče šteti za nesorazmerne, ker očitno ne presegajo tega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenega cilja.

239    Na drugem mestu je treba preučiti, prvič, prvi in četrti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P, s katerima prvi pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je pri ugotavljanju, ali je omejitev uresničevanja njegovih temeljnih pravic sorazmerna, napačno uporabilo pravo v okviru analize primernosti omejevalnih ukrepov za uresničitev zastavljenih ciljev in nujnosti te omejitve, opravljene v točkah 88 in 90 prve izpodbijane sodbe.

240    Najprej je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge iz odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (sodba z dne 2. oktobra 2019 Crédit mutuel Arkéa/ECB, C‑152/18 P in C‑153/18 P, EU:C:2019:810, točka 68 in navedena sodna praksa). Ker pa se točka 88 prve izpodbijane sodbe začne z izrazom „To velja še toliko bolj“, je treba iz tega sklepati, da so razlogi, ki sledijo temu izrazu, dodatni razlogi glede na razloge, navedene v točki 87 te sodbe, ki je prvi pritožnik ne izpodbija in v kateri je Splošno sodišče menilo, da so omejevalni ukrepi, določeni s spornim sklepom in sporno uredbo, primerni za uresničitev zastavljenih ciljev. Zato je treba trditve prvega pritožnika zoper točko 88 prve izpodbijane sodbe zavrniti kot brezpredmetne.

241    Dalje, v zvezi s trditvijo prvega pritožnika, da je bilo Splošno sodišče nedosledno, ker je v točki 90 prve izpodbijane sodbe menilo, da bi moral navesti, katere ukrepe, ki bi bili glede na cilje, ki jim sledi Svet, manj omejujoči, vendar enako učinkoviti, bi lahko sprejel Svet za ublažitev negativnih posledic, ki izhajajo iz omejitve uresničevanja njegovih temeljnih pravic, čeprav naj ne bi bilo nobenega ustreznega alternativnega ukrepa, je treba ugotoviti, da ta ni utemeljena. Splošno sodišče je namreč v tej točki prve izpodbijane sodbe, potem ko je samo navedlo take manj omejevalne ukrepe in ugotovilo, da z njimi ni mogoče enako učinkovito doseči zastavljenih ciljev, ugotovilo, da prvi pritožnik ni navedel drugih primerov takih ukrepov. Vendar Splošno sodišče brez takih primerov ne more nadomestiti opustitve prvega pritožnika (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, EU:C:2020:499, točke od 85 do 87), prav tako pa ni mogoče domnevati, da bi Splošno sodišče morebitne alternativne ukrepe, ki bi jih ta pritožnik lahko navedel, nujno štelo za neprimerne.

242    Nazadnje, kar natančneje zadeva četrti del prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točko 90 prve izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču v tej točki ni bilo treba preučiti, ali se prvi pritožnik zaradi domnevne izgube nadzora nad družbo TMK in skupino Sinara ni mogel izogniti omejevalnim ukrepom, ki so mu bili naloženi. Točka 90 te sodbe se namreč nanaša le na vprašanje, ali so obstajali manj omejevalni ukrepi, ki pa bi bili enako učinkoviti za uresničitev zastavljenih ciljev. Čeprav je lahko za ugotovitev obstoja takih alternativnih ukrepov koristno preučiti tveganje izogibanja, pa zgolj dejstvo, da se oseba, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi, tem ukrepov ne more izogniti, ne pomeni, da omejitev uresničevanja njenih temeljnih pravic, ki iz tega izhaja, očitno presega to, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev.

243    Drugič, zavrniti je treba tudi tretji del četrtega pritožbenega razloga, s katerim prvi pritožnik Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegovo trditev, da so omejevalni ukrepi, ki so mu bili naloženi, nerazumni, ker naj bi države članice z nakupom fosilnih goriv prispevale k financiranju stroškov vojne za Rusko federacijo. Po analogiji s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 87 in 89 prve izpodbijane sodbe, ki jih ta pritožnik v okviru pritožbe ne izpodbija, je namreč taka okoliščina – ker gre za vprašanje, ki se nanaša na trgovinske odnose med suverenimi državami – objektivno brez vsakršne povezave z merilom (g) in ciljem, ki se uresničuje z omejevalnimi ukrepi, določenimi s spornim sklepom in sporno uredbo, in sicer izvajanje dodatnega pritiska na vlado te federacije s posamičnimi omejevalnimi ukrepi in povečanje njenih stroškov v zvezi z njenimi dejanji, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine. Zato je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 101 te sodbe, prvi pritožnik iz teh točk prve izpodbijane sodbe lahko razumel, zakaj take trditve v okviru preučitve sorazmernosti posega v njegove temeljne pravice ni mogoče sprejeti.

244    Tretjič, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga, s katerima prvi pritožnik Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točkah od 81 do 84 ter točkah 92 in 93 prve izpodbijane sodbe v okviru nadzora nad sorazmernostjo posega v njegove temeljne pravice pripisalo prevelik pomen rednemu pregledu omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanj, in možnostim, da se zaprosi za dovoljenje za uporabo sredstev ali pridobi potovalno dovoljenje iz humanitarnih razlogov, je treba zavrniti.

245    Na eni strani se namreč točke od 81 do 84 prve izpodbijane sodbe ne nanašajo na preizkus zahteve po sorazmernosti iz drugega stavka člena 52(1) Listine, ki ga je opravilo Splošno sodišče, temveč na preizkus zahteve iz prvega stavka te določbe, v skladu s katero mora vsako omejevanje temeljnih pravic spoštovati bistveno vsebino teh pravic. Prvi pritožnik pa s petim in šestim delom četrtega pritožbenega razloga zatrjuje le, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri preizkusu načela sorazmernosti glede posega v njegove temeljne pravice.

246    Na drugi strani v zvezi s točkama 92 in 93 prve izpodbijane sodbe zadošča navesti, da prvi pritožnik ni pojasnil razlogov, iz katerih naj bi Splošno sodišče vidikom, navedenim v teh točkah, pripisalo „prevelik pomen“. Splošno sodišče je namreč v njih zgolj navedlo, da redni pregled omejevalnih ukrepov in obstoj odstopanj, ki se lahko odobrijo za uporabo zamrznjenih sredstev in gospodarskih virov ali za vstop na ozemlje Unije, prispevata k dokazovanju sorazmernosti posega v temeljne pravice prvega pritožnika.

247    Na podlagi navedenega je treba prvi, tretji, četrti, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P ter tretji pritožbeni razlog in drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P zavrniti.

3.      Drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P

a)      Trditve strank

248    Peti pritožnik v okviru drugega dela četrtega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑111/24 P, meni, da opredelitev pojma „vodilni poslovneži“, ki jo je podalo Splošno sodišče v točki 91 izpodbijane sodbe, nesorazmerno posega v njegovo svobodo gospodarske pobude iz člena 16 Listine in lastninsko pravico iz člena 17 Listine. Ker bi namreč edini ukrepi, ki bi jih lahko razumno sprejel poslovnež, za katerega velja merilo (g), pomenili izgubo položaja s prodajo na primer svojih delnic ali deležev, naj omejevalni ukrepi ne bi bili več začasni in reverzibilni, ampak naj bi, nasprotno, postali dokončni in nepovratni.

249    Svet meni, da je treba ta del zaradi nejasnosti razglasiti za nedopusten. Poleg tega prereka utemeljenost trditev petega pritožnika.

b)      Presoja Sodišča

250    Najprej je treba glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 157 te sodbe, ugotoviti, da je očitek, naveden v okviru drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P, v nasprotju s trditvami Sveta kljub svoji jedrnatosti dovolj razumljiv.

251    Glede utemeljenosti je treba spomniti, da je treba akt Unije v skladu s splošnim načelom razlage, če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter med drugim z določbami Listine (sodba z dne 15. februarja 2016, N., C‑601/15 PPU, EU:C:2016:84, točka 48 in navedena sodna praksa).

252    V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v točki 91 pete izpodbijane sodbe v bistvu menilo, da je treba poslovneže, da bi izpolnjevali merilo (g), šteti za „vodilne“ zaradi njihovega pomena v gospodarskem sektorju, v katerem opravljajo svojo dejavnost, glede na različna ekonomska merila, pri čemer pri tej razlagi pravo ni bilo napačno uporabljeno, kot je razvidno iz točk 178 in 181 te sodbe. Preveriti je torej treba, ali je Splošno sodišče s tem podalo razlago merila (g), ki ne bi bila v skladu s temeljnimi pravicami iz členov 16 in 17 Listine, ker bi se s to razlago glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 233 te sodbe, nesorazmerno poseglo v te pravice.

253    V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 235 te sodbe, merilo (g) ustreza legitimnemu cilju, ki spada med cilje, ki se uresničujejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike Unije, in sicer, kot je Splošno sodišče opozorilo v točkah 52, 54, 89 in 122 pete izpodbijane sodbe, cilju povečanja pritiska na vlado Ruske federacije in stroškov dejanj te federacije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

254    Drugič, iz razlogov, navedenih v točkah od 52 do 55 pete izpodbijane sodbe, ki jih peti pritožnik ne prereka, je treba šteti, da omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi merila (g), niso očitno neprimerni glede na ta cilj, ker niso očitno neprimerni za njegovo uresničitev.

255    Tretjič, preučiti je treba vprašanje, ali je poseg v temeljne pravice, določene v členih 16 in 17 Listine, ki je posledica omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi merila (g), nesorazmeren, ker naj bi očitno presegal to, kar je nujno za uresničitev navedenega cilja.

256    Glede na tako temeljna cilja, kot sta končanje agresije proti neodvisni državi, kot je Ukrajina, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, in zaščita ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti te tretje države, za ta poseg ni mogoče šteti, da je tako nesorazmeren in nedopusten, da očitno presega to, kar je potrebno za uresničitev tega cilja.

257    V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da bi bil poseg v temeljne pravice petega pritožnika, ki izhaja iz omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi merila (g), zaradi razlage pojma „vpliv“ v smislu tega merila, ki jo je Splošno sodišče pravilno podalo, nesorazmeren.

258    Na podlagi navedenega je treba drugi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑111/24 P zavrniti.

C.      Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, ki jo je Splošno sodišče storilo pri analizi ugovorov nezakonitosti merila (g)

259    V tem razdelku so obravnavani drugi del tretjega pritožbenega razloga v zadevah C‑711/23 P in C‑35/24 P ter tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P, s katerimi tretji, četrti in peti pritožnik grajajo analizo Splošnega sodišča v zvezi z ugovori nezakonitosti merila (g), ki so jih podali na prvi stopnji na podlagi člena 277 PDEU.

1.      Tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P

a)      Trditve strank

260    Peti pritožnik s tretjim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑111/24 P, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo ugovor nezakonitosti merila (g), ki ga je uveljavljal pred njim.

261    Razlogovanje Splošnega sodišča v točki 37 pete izpodbijane sodbe naj bi bilo namreč napačno, ker naj bi pomenilo, da lahko Svet na podlagi člena 215(2) PDEU sprejme omejevalne ukrepe proti kateri koli kategoriji oseb, tudi če ta ni nikakor povezana z režimom zadevne tretje države. Natančneje, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo drugačne sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 13. marca 2012, Tay Za/Svet (C‑376/10 P, EU:C:2012:138), katere spoznanja naj bi še vedno veljala, čeprav so omejevalni ukrepi, obravnavani v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, temeljili na členih 60 in 301 ES.

262    Peti pritožnik dodaja, da je Unija ta člena ustvarjalno uporabila za možnost sprejetja sistemov „pametnih sankcij“ (smart sanctions), to je bolj ciljno usmerjenih in selektivnih ukrepov, kot so zamrznitev sredstev ali prepoved potovanja posameznikom ali subjektom, ki so povezani z voditelji zadevne tretje države, ki jim zagotavljajo gospodarsko podporo ali ki jih ti voditelji neposredno ali posredno nadzorujejo, tako da se sistematično zahteva zadostna povezanost med temi posamezniki ali subjekti in to tretjo državo. Z Lizbonsko pogodbo naj bi bil v pravo Unije uveden sedanji člen 215 PDEU, da bi se te nove prakse potrdile in da bi bil v Uniji zagotovljen ustreznejši pravni okvir od zgoraj navedenih členov Pogodbe ES. S tem naj bi države članice prakso „pametnih sankcij“ formalno vključile v besedilo ustanovnih pogodb Unije, ne da bi kakor koli spremenile pravno ureditev, kot naj bi Splošno sodišče napačno trdilo v točki 37 pete izpodbijane sodbe.

263    Peti pritožnik dodaja, da je zahteva po taki povezavi nujna, da se prepreči, da bi se institucijam Unije podelilo neomejeno pooblastilo, na podlagi katerega bi lahko omejevalne ukrepe uvedle proti kateri koli osebi ali kategoriji oseb. Unija naj bi s ciljno usmerjenimi sankcijami izbrala pravičnejši sistem sankcij, ki naj bi bil izraz Unije, zasnovane kot območje pravic in svoboščin.

264    Svet prereka utemeljenost trditev petega pritožnika.

b)      Presoja Sodišča

265    Peti pritožnik s tretjim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 37 pete izpodbijane sodbe ugotovilo, da se lahko omejevalni ukrepi na podlagi člena 215(2) PDEU sprejmejo zoper vsako osebo, tudi če med kategorijo oseb, na katere se nanašajo ti ukrepi, in zadevno tretjo državo ni zadostne povezave.

266    V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točki 37 pete izpodbijane sodbe, da člen 215(2) PDEU določa možnost, da Svet sprejme omejevalne ukrepe ne le proti voditeljem tretje države in osebam ali subjektom, ki so z njimi povezani ali jih ti neposredno ali posredno nadzorujejo, ampak tudi proti osebam in subjektom, ki niso nikakor povezani z vladajočim režimom take države, ob pojasnilu, da je pravo Unije že pred Lizbonsko pogodbo določalo to dvojno možnost, in sicer na podlagi členov 60 ES in 301 ES na eni strani ter na podlagi teh določb in člena 308 ES na drugi strani (glej v tem smislu sodbe z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točki 166 in 216; z dne 13. marca 2012, Tay Za/Svet, C‑376/10 P, EU:C:2012:138, točki 63 in 64, in z dne 19. julija 2012, Parlament/Svet, C‑130/10, EU:C:2012:472, točke od 51 do 53 in 73).

267    Vendar to ne pomeni, da lahko Svet na podlagi člena 215(2) PDEU sprejme omejevalne ukrepe proti osebam in subjektom, ki s to državo niso objektivno povezani.

268    Iz besedila člena 215(2) PDEU je namreč razvidno, kot je Splošno sodišče samo opozorilo v točki 37 pete izpodbijane sodbe, da lahko Svet na podlagi te določbe sprejme omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom le, če je to določeno s sklepom, sprejetim v skladu z določbami poglavja 2 naslova V Pogodbe EU, katerega del je člen 29 te pogodbe.

269    V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 29 PEU Svet pooblašča za sprejemanje sklepov, ki opredeljujejo pristop Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve, pri čemer lahko tako stališče vključuje omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam ali nedržavnim subjektom. V tem okviru je naloga Sveta, da opredeli oziroma pojasni predmet omejevalnih ukrepov, ki jih Unija sprejme na področju skupne zunanje in varnostne politike, pri čemer ima v zvezi s tem veliko svobode in odloča soglasno (glej v tem smislu sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 87, 88 in 90, in z dne 16. oktobra 2025, Timchenko in Timchenko/Svet, C‑805/24 P, EU:C:2025:792, točki 20 in 23).

270    Svet ima v zvezi s tem veliko svobode zaradi širokega obsega ciljev Unije na tem področju, kot so navedeni v členu 3(5) in členu 21 PEU ter posebnih določbah glede skupne zunanje in varnostne politike Unije, zlasti členih 23 in 24 PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 88).

271    Natančneje, kot v bistvu izhaja iz točke 230 te sodbe, ima Svet široko polje proste presoje glede predmeta omejevalnih ukrepov, sprejetih na navedenem področju, ter glede opredelitve in obsega splošnih meril, na podlagi katerih se ti ukrepi lahko sprejmejo (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 41). Tako je Sodišče, ki je na podlagi člena 275, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 263, četrti odstavek, PDEU pristojno za presojo zakonitosti aktov Unije, ki določajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, skupinam in nedržavnim subjektom, in posledično meril za uvrstitev, določenih v teh aktih, na podlagi te okoliščine sklenilo, da lahko na zakonitost tega akta vpliva le očitna neprimernost takega akta glede na cilj, ki mu sledi pristojna institucija (glej v tem smislu sodbi z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet, od C‑478/11 P do C‑482/11 P, EU:C:2013:258, točka 57, in z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točka 103).

272    Vendar morajo biti – kljub širokemu polju proste presoje, ki ga ima Svet pri opredelitvi predmeta omejevalnih ukrepov, ki jih Unija sprejme na področju skupne zunanje in varnostne politike, in pravnih meril, ki omogočajo naložitev omejevalnih ukrepov – v vsakem sklepu, s katerim se na podlagi člena 29 PEU taki ukrepi sprejmejo zaradi izvajanja pritiska na tretjo državo, kot je to v obravnavani zadevi, opredeljeni in razmejeni zastavljen cilj pritiska ter kategorije oseb ali subjektov, na katere se ta merila nanašajo.

273    V tem okviru mora biti iz takega sklepa iz meril, ki jih določa, razvidna objektivna povezava med temi kategorijami oseb ali subjektov in zadevno tretjo državo glede na tako opredeljen in razmejen cilj. Natančneje, te kategorije morajo biti določene tako, da so osebe in subjekti, na katere se nanašajo, objektivno povezani s to tretjo državo, da bi bilo mogoče z omejevalnimi ukrepi, naloženimi iz tega naslova, cilj pritiska, ki ga s tem izvaja Unija, doseči na način, ki ni očitno neprimeren. Če take povezave ni, bi bilo merilo za uvrstitev na seznam oseb, za katere veljajo taki ukrepi, očitno neprimerno za uresničitev zastavljenega cilja in bi bilo zanj zato treba šteti, da je nezakonito (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točka 111).

274    Kadar Svet sprejme uredbo na podlagi člena 215(2) PDEU, mora tudi ta uredba nujno odražati tako povezavo in ne sme spremeniti njenega obsega. Ker sta namreč cilja take uredbe izvajanje sklepa, sprejetega na področju skupne zunanje in varnostne politike na podlagi člena 29 PEU, uveljavitev omejevalnih ukrepov, določenih v tem sklepu, v delu, v katerem spadajo na področje uporabe Pogodbe DEU, in zagotovitev enotne uporabe teh ukrepov v vseh državah članicah, mora biti zadevna uredba omejena na povzemanje bistvene vsebine sklepa ter na opredelitev in pojasnila v zvezi z uporabo omejevalnih ukrepov, določenih v tem sklepu, in z njo ni mogoče dodajati novih meril ali novih omejevalnih ukrepov ali spremeniti obsega meril in ukrepov iz navedenega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 89 in 90).

275    Splošno sodišče pa je s tem, da je v točki 37 pete izpodbijane sodbe navedlo, da je Svet na podlagi člena 215(2) PDEU pooblaščen za sprejetje omejevalnih ukrepov proti „kateri koli ,fizični ali pravni osebi‘, ,nedržavnemu subjektu‘ ali kateri koli ,skupini‘, pod edinim pogojem, da sklep, sprejet v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe EU, določa take ukrepe“, v bistvu pravilno opozorilo, da je sprejetje takih omejevalnih ukrepov mogoče le, če obstaja sklep, sprejet na podlagi člena 29 PEU. V teh okoliščinah se te točke pete izpodbijane sodbe ne sme razumeti tako, da je Splošno sodišče v njej navedlo, da se je Svet pri sprejemanju uredbe na podlagi člena 215(2) PDEU lahko izognil zahtevi, da se morajo merila za uvrstitev, določena v takem sklepu in povzeta v tej uredbi, nanašati na kategorije oseb, skupin in nedržavnih subjektov, ki so objektivno povezani s tretjo državo, proti kateri želi Unija ukrepati.

276    To, da je peti pritožnik napačno razumel točko 37 pete izpodbijane sodbe, poleg tega potrjuje dejstvo, da je Splošno sodišče v točki 41 te sodbe, ki je ta pritožnik ne graja, poudarilo dejstvo, da je, kar zadeva merilo (g), obstajala vsaj posredna povezava med poslovneži, na katere se nanaša to merilo, in zadevno tretjo državo, in sicer Rusko federacijo, ker se navedeno merilo med drugim nanaša na kategorijo fizičnih oseb, ki so dejavne v nekaterih gospodarskih sektorjih, ki za vlado Ruske federacije pomenijo znaten vir prihodka, ki ji omogoča nadaljevanje politike destabilizacije Ukrajine in agresije proti tej državi.

277    Na podlagi navedenega je treba tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P zavrniti.

2.      Drugi del tretjih pritožbenih razlogov v zadevah C‑711/19 P in C‑35/19 P

a)      Trditve strank

278    Tretji pritožnik z drugim delom tretjega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑711/23 P, trdi, da je Splošno sodišče, tudi če bi moral „znaten vir prihodka“ iz merila (g) izvirati iz gospodarskih sektorjev, ne pa prihajati od vodilnih poslovnežev, v točki 101 in naslednjih tretje izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo njegov ugovor nezakonitosti tega merila.

279    Splošno sodišče naj bi namreč sprejelo „objektivno“ razlago navedenega merila, ki naj bi Svetu omogočala, da sprejme omejevalne ukrepe proti vodilnim poslovnežem zgolj zato, ker ti opravljajo dejavnost v gospodarskem sektorju, ki vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka, ne glede na ravnanje in individualni prispevek teh oseb. Tako razumevanje merila (g) pa naj bi bilo v nasprotju s splošnim načelom, v skladu s katerim morajo biti taki ukrepi – ob upoštevanju cilja in obsega sistema omejevalnih ukrepov Unije – usmerjeni k temu, da zadevni posamezniki zaradi njih spremenijo svoje ravnanje. V obravnavani zadevi naj vodilni poslovneži, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, namreč ne bi mogli vedeti, kaj morajo spremeniti v svojem ravnanju, da ne bi bili več predmet teh ukrepov.

280    Tretji pritožnik še vedno v okviru tega drugega dela trdi, da Svet v nasprotju z načelom pravne varnosti ni jasno in vnaprej opredelil gospodarskega sektorja, v katerem naj bi opravljal dejavnost.

281    Tudi četrti pritožnik z drugim delom tretjega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑35/24 P, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v četrti izpodbijani sodbi zavrnilo ugovor nezakonitosti merila (g), ki ga je uveljavljal pred njim. V analizi, ki jo je to sodišče opravilo v točkah 87, 89 in 90 te sodbe, naj namreč ne bi bilo upoštevano dejstvo, ki ga je četrti pritožnik pred Splošnim sodiščem sicer navedel, in sicer da mora biti v skladu s členom 215(2) PDEU merilo za uvrstitev, kakršno je merilo (g), usmerjeno k temu, da osebe, za katere veljajo omejevalni ukrepi, spremenijo svoje ravnanje, in ne temu, da bi te osebe postale „kolateralne žrtve“. Tako naj bi Svet na podlagi te določbe lahko sprejel le omejevalne ukrepe, zaradi katerih se lahko razumljivo in realistično spremeni ravnanje zadevne osebe.

282    Razlaga, ki jo je Splošno sodišče podalo v zvezi s pojmom „vpliv“ poslovnežev, na katere se nanaša merilo (g), in sicer relativen pomen, ki ga morajo imeti ti poslovneži v gospodarskem sektorju, ki vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka, pa naj bi pripeljala do položaja, v katerem bi bili omejevalni ukrepi sprejeti proti zadevnim osebam zaradi tega, kar so, in ne zaradi tega, kar delajo ali bi morale delati, zato naj se njihova posamično ravnanje in prispevek ne bi upoštevala.

283    Četrti pritožnik pojasnjuje tudi, da čeprav bi to, da vodilni poslovnež v smislu merila (g) odstopi s položaja ali proda svoje deleže v podjetju, nad katerim izvaja nadzor, zagotovo omogočalo odpravo omejevalnih ukrepov, ki veljajo za tega poslovneža, ne vidi, kako bi Ruska federacija zaradi prisiljenosti te osebe, da zapusti zadevni gospodarski sektor, utrpela škodo, in tudi ne, zakaj bi to dejstvo prispevalo k uresničevanju ciljev skupne zunanje in varnostne politike Unije.

284    Svet ob podpori Češke republike, Republike Latvije in Komisije v zadevi C‑35/24 P prereka utemeljenost trditev tretjega in četrtega pritožnika.

b)      Presoja Sodišča

285    Najprej je treba ugotoviti, kot je bilo že navedeno v točki 126 te sodbe, da je treba trditve, ki sta jih tretji in četrti pritožnik podredno navedla v utemeljitev drugega dela tretjih pritožbenih razlogov, razumeti v povezavi s trditvami, ki sta jih navedla v okviru prvega dela teh pritožbenih razlogov in ki so povzete v točkah 94 in 96 te sodbe.

286    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tretji in četrti pritožnik s tem drugim delom Splošnemu sodišču v bistvu očitata, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 104 do 109 tretje izpodbijane sodbe in v točkah od 87 do 92 četrte izpodbijane sodbe razsodilo, da merilo (g) ni nezakonito.

287    Natančneje, ta pritožnika menita, da vpliva poslovnežev v gospodarskih sektorjih, v katerih opravljajo svojo dejavnost, ni mogoče enačiti z osebnim ravnanjem ali vsaj z osebnim ravnanjem, ki bi bilo dovolj natančno opredeljeno, da bi lahko ti spremenili svoje ravnanje tako, da zanje ne bi več veljali omejevalni ukrepi. Tako ravnanje, katerega nujno osebna narava naj bi po mnenju tretjega pritožnika izhajala iz samega cilja in obsega sistema omejevalnih ukrepov Unije, po mnenju četrtega pritožnika pa iz člena 215(2) PDEU, naj bi bilo lahko dovolj natančno opredeljeno le, če bi zadevne osebe, tudi če z vlado Ruske federacije niso osebno povezane, tej vladi same zagotavljale znaten vir prihodka. Ker je Splošno sodišče tako razlago merila (g) v točki 70 tretje izpodbijane sodbe in v točki 57 četrte izpodbijane sodbe zavrnilo, bi torej moralo ugoditi njunemu ugovoru nezakonitosti.

288    Še vedno uvodoma je treba v zvezi z delom, v katerem tretji pritožnik Svetu očita, da je kršil načelo pravne varnosti, ker ni jasno in vnaprej opredelil gospodarskega sektorja, v katerem naj bi opravljal dejavnost, spomniti, da je treba v skladu s členom 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožbo vložiti zoper odločbo Splošnega sodišča. Tako trditve iz pritožbe, s katerimi se ne graja sodba, ki jo je izdalo Splošno sodišče na podlagi predloga za razglasitev ničnosti odločbe, ampak odločba, katere razglasitev ničnosti je bila predlagana pred Splošnim sodiščem, očitno niso dopustne (sodba z dne 17. decembra 2020, Inpost Paczkomaty/Komisija, C‑431/19 P in C‑432/19 P, EU:C:2020:1051, točka 108 in navedena sodna praksa).

289    Ob upoštevanju teh uvodnih ugotovitev je treba spomniti, da lahko, kot izhaja iz točke 271 te sodbe, na zakonitost merila, ki je podlaga za naložitev omejevalnih ukrepov, glede na cilj, ki mu sledi pristojna institucija, vpliva le očitna neprimernost tega merila. Natančneje, merila za uvrstitev na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi v zvezi s tretjo državo, ni mogoče šteti za nezakonito, če se nanaša na kategorije oseb ali subjektov, ki so z zadevno tretjo državo objektivno, četudi posredno, povezani.

290    Kot je Komisija v bistvu navedla na obravnavi pred Sodiščem in kot je generalna pravobranilka navedla v točki 86 sklepnih predlogov v zadevi C‑711/23 P in v točki 83 sklepnih predlogov v zadevi C‑35/24 P, ker merilo za uvrstitev tudi zaradi obstoja take povezave ni očitno neprimerno glede na zastavljeni cilj, način, kako se ta povezava izraža v sestavnih elementih tega merila, ne more omajati veljavnosti navedenega merila.

291    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah 107 in 108 tretje izpodbijane sodbe v povezavi s točkama 66 in 67 navedene sodbe ter v točkah 90 in 91 četrte izpodbijane sodbe v povezavi s točko 54 navedene sodbe pravilno razsodilo, da merilo (g) kaže na „logično“ in s tem objektivno povezavo med usmerjenostjo na pomembne poslovneže v gospodarskih sektorjih, v katerih opravljajo svojo dejavnost in ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten prihodek, na eni strani in ciljem povečanja pritiska na to tretjo državo ter povišanja stroškov njenih dejanj na drugi strani. Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točki 108 tretje izpodbijane sodbe in v točki 91 četrte izpodbijane sodbe, se merilo (g) z navedbo takih poslovnežev nanaša na osebe, v zvezi s katerimi je glede na pomen teh sektorjev za rusko gospodarstvo verjetno, da se bodo zaradi sprejetja zadevnih omejevalnih ukrepov povišali stroški dejanj Ruske federacije v Ukrajini.

292    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da se merilo (g) nanaša na kategorije oseb ali subjektov, ki so objektivno povezani z vlado Ruske federacije, zato je očitno primerno za uresničitev cilja iz prejšnje točke in ga torej ni mogoče šteti za nezakonito.

293    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče pravilno razsodilo, da merilo (g) ni nezakonito.

294    Na podlagi navedenega je treba drugi del tretjih pritožbenih razlogov v zadevah C‑711/23 P in C‑35/24 P zavrniti.

D.      Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo pri analizi načela enakega obravnavanja

1.      Trditve strank

295    Drugi pritožnik s prvim delom četrtega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑704/23 P, Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 135, 137 in 138 druge izpodbijane sodbe kršilo načelo enakega obravnavanja. Splošno sodišče naj bi namreč v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice moralo upoštevati ne le besedilo merila (g), ampak tudi posledice njegove uporabe v praksi s statističnega vidika. V obravnavani zadevi pa naj bi bilo vseh 43 oseb, uvrščenih na podlagi tega merila, Rusov ali ruskih državljanov, in naj bi bile obravnavane neugodno zaradi svojega državljanstva.

296    Poleg tega naj takega neenakega obravnavanja v nasprotju s tem, kar naj bi ugotovilo Splošno sodišče, ne bi bilo mogoče omiliti z načelom zakonitosti, navedenim v točki 138 druge izpodbijane sodbe. V nasprotnem primeru bi načelo enakega obravnavanja izgubilo smisel, saj bi bilo v okviru omejevalnih ukrepov nemogoče dokazati kakršno koli neenakost, s čimer bi bile osebe, zoper katere veljajo ti ukrepi, prikrajšane za vsa pravna sredstva.

297    Tretji in četrti pritožnik s petima pritožbenima razlogoma, navedenima v utemeljitev pritožb v zadevah C‑711/23 P in C‑35/24 P, trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 143 do 145 tretje izpodbijane sodbe in v točkah od 124 do 131 četrte izpodbijane sodbe kršilo načelo enakega obravnavanja. Iz sodne prakse Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice naj bi namreč izhajalo, da bi moralo sodišče, kot je Splošno sodišče, pri odločanju o navedbah o neenakem obravnavanju preučiti ne le besedilo zadevnega merila za uvrstitev, ampak tudi način, kako se to merilo uporablja v praksi, in v ta namen analizirati razpoložljive statistične podatke. V nasprotju s tem, kar naj bi razsodilo Splošno sodišče, naj torej ne bi bilo pomembno, da se merilo (g) ne nanaša na državljanstvo oseb, uvrščenih na seznam, in da lahko Svet na podlagi tega merila na seznam uvrsti fizične osebe s katerim koli državljanstvom. Vseh 43 oseb, ki so bile 5. junija 2023 uvrščene na podlagi merila (g), ali vsaj 34 oseb, ki so bile na tej podlagi uvrščene na dan razglasitve tretje in četrte izpodbijane sodbe, naj bi bilo namreč ruskih državljanov. Splošno sodišče naj s tem, da ni analiziralo konkretnih posledic uporabe merila (g) s strani Sveta, ne bi opravilo celovitega nadzora nad zakonitostjo tega merila.

298    Tretji in četrti pritožnik navajata podobne trditve, kot so povzete v točki 296 te sodbe, da bi utemeljila, da teh preudarkov ni mogoče omajati z načelom zakonitosti, na katero se Splošno sodišče sklicuje v točki 145 tretje izpodbijane sodbe in v točki 129 četrte izpodbijane sodbe.

299    Svet ob podpori Češke republike, Republike Latvije in Komisije v zadevi C‑35/24 P prereka utemeljenost trditev drugega, tretjega in četrtega pritožnika.

2.      Presoja Sodišča

300    Drugi, tretji in četrti pritožnik Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je v točkah 137 in 138 druge izpodbijane sodbe, v točkah 143, 144 in 145 tretje izpodbijane sodbe in v točkah od 124 do 131 četrte izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo pri analizi vprašanja, ali je Svet s sprejetjem omejevalnih ukrepov proti vodilnim poslovnežem v smislu merila (g) kršil načelo enakega obravnavanja.

301    V zvezi s tem je treba spomniti, da je načelo enakega obravnavanja, kot je določeno tudi v členu 20 Listine, splošno načelo prava Unije, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je razlikovanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 30. novembra 2023, MG/EIB, C‑173/22 P, EU:C:2023:932, točka 45 in navedena sodna praksa).

302    Prav tako je treba poudariti, da ima Svet, kot izhaja iz točke 271 te sodbe, pri opredelitvi predmeta omejevalnih ukrepov, meril za uvrstitev na seznam in kategorij oseb, na katera se nanašajo ta merila, široko polje proste presoje ter da lahko na zakonitost ukrepa, sprejetega na področju omejevalnih ukrepov, vpliva le očitna neprimernost takega ukrepa glede na cilj, ki ga uresničuje ta institucija, pri čemer se ta sodna praksa uporablja tudi za načelo enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 132, in z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, EU:C:2020:499, točka 70).

303    V obravnavani zadevi, kot je Splošno sodišče pravilno razsodilo v točki 137 druge izpodbijane sodbe, v točki 144 tretje izpodbijane sodbe in v točki 127 četrte izpodbijane sodbe, se merilo (g) brez razlikovanja nanaša na vodilne poslovneže, ki opravljajo dejavnost v gospodarskih sektorjih, ki vladi Ruske federacije zagotavljajo znaten vir prihodka, ne da bi se z njim uvedlo razlikovanje med temi poslovneži na podlagi kakršnega koli merila, kot je merilo državljanstva. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da so osebe z ruskim državljanstvom glede na besedilo merila (g) in v okviru njegove uporabe obravnavane drugače kot osebe z drugim državljanstvom.

304    Pogoj, da morajo vodilni poslovneži, na katere se nanaša merilo (g), opravljati dejavnost v takih gospodarskih sektorjih, sicer res pomeni, da imajo ti poslovneži v veliki večini primerov rusko državljanstvo. Vendar to logično izhaja iz dejstva, da merilo (g), kot je razvidno iz točk 273 in 275 te sodbe ter v bistvu iz točk od 79 do 83 druge izpodbijane sodbe, točk od 66 do 70, 107 in 108 tretje izpodbijane sodbe ter točk od 54 do 57, 90 in 91 četrte izpodbijane sodbe, spada v okvir ukrepov, katerih namen je, da se prek oseb in subjektov, ki so objektivno povezani z Rusko federacijo, kot so vodilni poslovneži, izvaja pritisk na vlado te tretje države, da bi ta prenehala svoja dejanja destabilizacije in agresije proti Ukrajini.

305    Poleg tega je iz točk od 285 do 294 te sodbe razvidno, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah od 106 do 109 tretje izpodbijane sodbe in v točkah od 89 do 92 četrte izpodbijane sodbe ugotovilo, da merilo (g) ni nezakonito, ker glede na zastavljene cilje ni očitno neprimerno. Te ugotovitve se smiselno uporabljajo v zvezi z vprašanjem, ali omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi merila (g), niso v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, tudi v zadevi C‑704/23 P.

306    Iz prejšnjih treh točk tako izhaja, kot je Splošno sodišče v točki 137 druge izpodbijane sodbe, v točki 144 tretje izpodbijane sodbe in v točki 127 četrte izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da na podlagi dejstva, da so omejevalni ukrepi na podlagi merila (g) pretežno sprejeti proti vodilnim poslovnežem z ruskim državljanstvom, ni mogoče priti do ugotovitve, da je Svet s sprejetjem in uporabo tega merila kršil načelo enakega obravnavanja.

307    Poleg tega, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 139 druge izpodbijane sodbe in v točki 128 četrte izpodbijane sodbe, širokega polja proste presoje, s katerim razpolaga Svet pri opredelitvi vodilnih poslovnežev, za katere se lahko uporabijo omejevalni ukrepi na podlagi merila (g), ni mogoče obravnavati kot kršitev načela enakega obravnavanja (glej po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, EU:C:2020:499, točka 70).

308    Nazadnje, kot je Splošno sodišče v bistvu pravilno razsodilo v točki 138 druge izpodbijane sodbe, v točki 145 tretje izpodbijane sodbe in v točki 129 četrte izpodbijane sodbe, Svetu ob upoštevanju tega širokega polja proste presoje in zakonitosti merila (g) glede na načelo enakega obravnavanja ni mogoče očitati, da je kršil to načelo, ker se omejevalni ukrepi, ki jih je sprejel, ne nanašajo na vse fizične osebe, ki lahko izpolnjujejo pogoje, določene s tem merilom.

309    Na podlagi navedenega je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P ter peta pritožbena razloga v zadevah C‑711/23 P in C‑35/24 P zavrniti.

E.      Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na napačno uporabo prava in na to, da je Splošno sodišče pri vprašanju izpolnjenosti konstitutivnih elementov merila (g) v zvezi s petimi pritožniki izkrivilo dejstva in dokaze

310    V tem razdelku so obravnavani pritožbeni razlogi petih pritožnikov, ki se nanašajo na napačno uporabo prava ter izkrivljanje dejstev in dokazov pri analizi Splošnega sodišča, katere namen je bil v vsaki od petih izpodbijanih sodb ugotoviti, ali je Svet storil napake pri presoji s tem, da je menil, da so bili glede na dejstva in dokaze v zvezi s temi pritožniki izpolnjeni konstitutivni elementi merila (g), in tako zanje v obrazložitvi, na kateri temeljijo omejevalni ukrepi zoper njih, štel, da so „vodilni poslovneži, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“.

311    Natančneje, gre za prvi del drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P, tretji očitek iz prvega dela in prvi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga ter drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑704/23 P, prvi pritožbeni razlog ter četrti, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P, prvi, drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga ter prvi del in drugi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P ter, nazadnje, peti, šesti in osmi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P.

312    Prvi del teh pritožbenih razlogov in trditev se v bistvu nanaša na domnevno napačno uporabo prava in izkrivljanje, ki naj bi ju Splošno sodišče storilo pri analizi vprašanja, ali sektor, v katerem delujejo ali so delovali drugi, tretji, četrti in peti pritožnik, pomeni „znaten vir prihodka“ za vlado Ruske federacije v smislu merila (g). Drugi del navedenih pritožbenih razlogov in trditev se v bistvu nanaša na domnevno napačno uporabo prava in izkrivljanje, ki naj bi ju Splošno sodišče storilo pri analizi vprašanja, ali je drugi pritožnik „vodilni“ poslovnež v smislu tega merila in ali sta bila prvi in peti pritožnik „vključena“ v smislu navedenega merila.

313    Pojasniti je treba, da so bile – ob upoštevanju dejstva, da se nekatere trditve, ki jih je prvi pritožnik navedel v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, kot je razvidno iz točke 162 te sodbe, nanašajo hkrati na pravno opredelitev dejanskega stanja in razlago pojma „vpliv“ v smislu merila (g) – vse te trditve, zlasti tiste, ki se nanašajo na opredelitev dejanskega stanja, v točkah od 166 do 186 te sodbe že analizirane.

1.      Domnevna napačna uporaba prava in izkrivljanje, ki naj bi ju Splošno sodišče storilo pri analizi vprašanja, ali gospodarski sektorji, v katerih delujejo ali so delovali drugi, tretji, četrti in peti pritožnik, pomenijo znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije

314    Prvi, drugi, tretji in četrti pritožnik s prvim očitkom iz drugega dela prvega pritožbenega razloga ter z drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑704/23 P, prvim pritožbenim razlogom ter četrtim, petim in šestim delom četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P, prvim, drugim in tretjim delom prvega pritožbenega razloga ter prvim delom in drugim očitkom iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P ter, nazadnje, petim in šestim pritožbenim razlogom v zadevi C‑111/24 P trdijo, da je Splošno sodišče pri analizi vprašanja, ali gospodarski sektorji, v katerih delujejo ali so delovali ti pritožniki, pomenijo znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije, napačno uporabilo pravo oziroma izkrivilo dejstva in dokaze.

315    Drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑704/23 P in prvi del prvih pritožbenih razlogov v zadevah C‑711/23 P in C‑35/24 P, s katerimi drugi, tretji in četrti pritožnik Splošnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo obsega svojega sodnega nadzora, bodo zaradi medsebojne povezanosti obravnavani skupaj v prvem delu tega podrazdelka. V drugem delu tega podrazdelka bodo obravnavane druge trditve, navedene v prejšnji točki.

a)      Drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑704/23 P ter prvi del prvih pritožbenih razlogov v zadevah C‑711/23 P in C‑35/24 P

1)      Trditve strank

316    Drugi pritožnik z drugim pritožbenim razlogom v zadevi C‑704/23 P Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo obsega svojega sodnega nadzora s tem, da je v obrazložitvi drugih spornih aktov o ohranitvi presojo in razlogovanje Sveta nadomestilo s svojo presojo in razlogovanjem. Svet naj bi namreč v tej obrazložitvi, da je lahko ugotovil, da drugi pritožnik izpolnjuje konstitutivne elemente merila (g), navedel, da družba Yandex „vladi Ruske federacije zagotavlja znatne davčne prihodke“, kar naj bi pomenilo, da je za „znaten vir prihodka“ štel davčne prispevke družbe Yandex in ne prihodka iz gospodarskega sektorja, v katerem ta družba deluje in ki poleg tega v navedeni obrazložitvi ni bil naveden. Splošno sodišče naj v točkah od 96 do 108 druge izpodbijane sodbe namreč ne bi preverilo, ali je Svet v zvezi s tem storil napako pri presoji. Poleg tega naj v nasprotju s tem, kar naj bi napovedalo v točkah 82 in 83 navedene sodbe, ne bi preverilo, ali je vir prihodka, ki ga vladi Ruske federacije zagotavlja celoten gospodarski sektor, v katerem je drugi pritožnik opravljal svojo dejavnost – in ne le družba Yandex – „znaten“ v smislu merila (g).

317    Tretji pritožnik s prvim delom prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 69 do 74, od 81 do 83 in 98 tretje izpodbijane sodbe kršilo obseg svojega sodnega nadzora s tem, da je presojo in obrazložitev Sveta nadomestilo s svojo presojo in obrazložitvijo. Čeprav naj bi se namreč ta institucija tako v obrazložitvi spornih aktov kot v dokazih, predloženih Splošnemu sodišču, trudila dokazati, da je družba MMK zaradi davkov, ki jih je plačala, vladi Ruske federacije zagotavljala znaten vir prihodka, ne da bi upoštevala gospodarski sektor, v katerega spada ta družba, in ne da bi preverila, ali je ta sektor sam tak vir, naj Splošno sodišče ne bi preverilo, ali se je navedena institucija lahko upravičeno omejila na tako obrazložitev, in naj bi za ugotovitev, da zadevni gospodarski sektor, ki poleg tega v navedenih obrazložitvah ni bil naveden, pomeni znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije, upošteval druge elemente, ki jih v teh obrazložitvah ni bilo.

318    Četrti pritožnik s prvim delom prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 56 do 61 in od 69 do 74 četrte izpodbijane sodbe kršilo obseg svojega sodnega nadzora s tem, da je presojo in obrazložitev Sveta nadomestilo s svojo. Čeprav naj bi Svet tako v obrazložitvi spornega sklepa in sporne uredbe kot v dokazih, predloženih Splošnemu sodišču, želel dokazati, da je družba Uralchem zaradi svojega gospodarskega pomena vladi Ruske federacije zagotavljala znaten vir prihodka, ne da bi upošteval gospodarski sektor, v katerega spada ta družba, in ne da bi preveril, ali je ta sektor sam tak vir, pa naj Splošno sodišče ne bi preučilo, ali se je ta institucija lahko omejila na tako obrazložitev. Poleg tega naj bi iz točke 74 četrte izpodbijane sodbe izhajalo, da je Splošno sodišče pri ugotovitvi, da je zadevni gospodarski sektor pomenil znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije, upoštevalo druge elemente, ki jih v teh obrazložitvah ni bilo.

319    Svet meni, da drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑704/23 P ni dopusten, ker so trditve drugega pritožnika nejasne in ker vsebujejo nov očitek, ki naj pred Splošnim sodiščem ne bi bil naveden, in sicer očitek, da se ta institucija v obrazložitvi drugih spornih aktov o ohranitvi ni sklicevala na gospodarske sektorje.

320    Svet poleg tega meni, da je večina trditev, navedenih v podporo prvemu pritožbenemu razlogu v zadevi C‑35/24 P, nedopustnih v delu, v katerem se z njimi Sodišče poziva, naj se izreče o dejanskih vprašanjih in presoji dokazov, predloženih Splošnemu sodišču.

321    Svet ob podpori Češke republike, Republike Latvije in Komisije v zadevi C‑35/24 P prereka utemeljenost trditev drugega, tretjega in četrtega pritožnika.

2)      Presoja Sodišča

i)      Dopustnost drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P in prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P

322    Na prvem mestu, v zvezi z dopustnostjo drugega pritožbenega razloga, ki ga drugi pritožnik navaja v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑704/23 P, je treba ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, navedene v točki 157 te sodbe, ugotoviti, da ta pritožbeni razlog v nasprotju s trditvami Sveta ni nejasen. Drugi pritožnik namreč Splošnemu sodišču z zahtevano jasnostjo in natančnostjo očita, da je kršilo obseg svojega sodnega nadzora, ker je presojo in razlogovanje Sveta iz obrazložitve drugih spornih aktov o ohranitvi v zvezi z vprašanjem, ali gospodarski sektor, v katerem ta pritožnik opravlja svojo dejavnost, vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka, nadomestilo s svojo presojo in razlogovanjem.

323    Navedeni pritožnik v okviru navedenega tožbenega razloga sicer res trdi, da Svet v tej obrazložitvi ni opredelil gospodarskega sektorja, v katerem naj bi opravljal svojo dejavnost, vendar je treba poudariti, da ta pritožnik iz te ugotovitve ni izpeljal nobenih pravnih posledic, zato navedena ugotovitev ne more nikakor vplivati na dopustnost njegovega drugega pritožbenega razloga.

324    Na drugem mestu, v delu, v katerem Svet prereka dopustnost prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P, je treba ugotoviti, da četrti pritožnik s tem delom ne poizkuša izpodbijati presoje dejstev in dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Ta pritožnik Splošnemu sodišču namreč očita, da ni upoštevalo obsega svojega sodnega nadzora, ker je presojo dejanskega stanja in obrazložitev Sveta nadomestilo s svojo presojo in obrazložitvijo, kar je pravno vprašanje, ki je lahko predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 47, in z dne 29. junija 2010, Komisija/Alrosa, C‑441/07 P, EU:C:2010:377, točki 67 in 68).

325    Iz tega sledi, da sta drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑704/23 P in prvi del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P dopustna.

ii)    Utemeljenost

326    Drugi, tretji in četrti pritožnik Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da v drugi, tretji in četrti izpodbijani sodbi ni upoštevalo obsega svojega sodnega nadzora s tem, da je obrazložitev Sveta iz aktov, katerih razglasitev ničnosti so predlagali, nadomestilo s svojo obrazložitvijo. Čeprav naj bi se Svet pri ugotovitvi, da delujejo v gospodarskem sektorju, ki za vlado Ruske federacije pomeni znaten vir prihodka, oprl na davčno breme ali gospodarski pomen družb, v katerih so opravljali svojo dejavnost, pa naj Splošno sodišče ne bi preverilo utemeljenosti tega dela obrazložitve in naj bi podalo drugačno obrazložitev kot Svet.

327    V zvezi s tem je treba spomniti, da se zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine, med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, da sklep, ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski osnovi. To vključuje preverjanje dejstev iz obrazložitve, na kateri temelji navedeni sklep, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da je sam po sebi dovolj za utemeljitev tega sklepa, utemeljeni. V zvezi s tem mora sodišče Unije opraviti ta preizkus tako, da pristojni organ Unije po potrebi pozove k predložitvi informacij ali dokazov, ki so upoštevni pri takem preizkusu, ne glede na to, ali so zaupni. Čeprav se ne zahteva, da ta organ sodišču Unije predloži vse informacije in dokaze, ki so neločljivo povezani z razlogi, navedenimi v aktu, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, pa morajo biti razlogi, ki so bili navedeni zoper zadevno osebo, vseeno utemeljeni s predloženimi informacijami ali dokazi (sodba z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, EU:C:2013:775, točke 64, 65 in 67 ter navedena sodna praksa).

328    V zvezi z zadevami C‑704/23 P, C‑711/23 P in C‑35/24 P je treba ugotoviti, da je v vseh obrazložitvah aktov, katerih razglasitev ničnosti predlagajo drugi, tretji in četrti pritožnik, navedeno, da so ti pritožniki vodilni poslovneži, ki opravljajo dejavnost v gospodarskih sektorjih, ki za vlado Ruske federacije pomenijo znaten vir prihodka. Zato je moralo Splošno sodišče v okviru sodnega nadzora nad zakonitostjo teh aktov v skladu z razlago merila (g), kot izhaja zlasti iz točke 125 te sodbe, in na podlagi sodne prakse Sodišča, navedene v prejšnji točki, med drugim preveriti, v katerem gospodarskem sektorju oziroma v katerih gospodarskih sektorjih je vsak od navedenih pritožnikov opravljal svojo dejavnost in ali ta sektor oziroma sektorji pomenijo znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije, pri čemer je moralo v zvezi s tem preizkusiti dokaze, ki jih je predložil Svet in o katerih se je razpravljalo pred njim.

329    Prav to pa je storilo Splošno sodišče v točkah od 96 do 109 druge izpodbijane sodbe, točkah od 79 do 98 tretje izpodbijane sodbe in točkah od 67 do 82 četrte izpodbijane sodbe. V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je obrazložitev Sveta nadomestilo s svojo in da tako ni upoštevalo obsega svojega sodnega nadzora.

330    V delu, v katerem drugi, tretji in četrti pritožnik Splošnemu sodišču očitajo, da se ni omejilo na preverjanje, ali je Svet storil napako pri presoji s tem, da je iz podatkov o davčnem bremenu ali gospodarskem pomenu družb, v katerih so opravljali svojo dejavnost, navedenih v obrazložitvah aktov, katerih razglasitev ničnosti so predlagali, izpeljal, da so zadevni gospodarski sektorji za vlado Ruske federacije pomenili znaten vir prihodka, ali da je v zvezi s tem upošteval druge elemente, ki ne izhajajo iz teh obrazložitev, je treba ugotoviti, prvič, da se ti podatki ne nanašajo nujno na del merila (g) v zvezi z znatnostjo vira prihodka, ki ga ustvarja gospodarski sektor, ampak se lahko, kot je razvidno iz točk 168 in 192 te sodbe, nanašajo na del tega merila v zvezi z vplivnostjo zadevnega poslovneža.

331    Drugič, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 327 te sodbe, Svet nikakor ni bil zavezan, da sodišču Unije predloži vse informacije in dokaze, ki so neločljivo povezani z razlogi, navedenimi v aktu, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, saj se mora to sodišče v okviru sodnega nadzora prepričati le, da so razlogi, navedeni v zvezi z zadevno osebo, zadostno utemeljeni s predloženimi informacijami ali dokazi.

332    Na podlagi navedenega je treba drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑704/23 P in prvi del prvega pritožbenega razloga v zadevah C‑711/23 P in C‑35/24 P zavrniti.

b)      Prvi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P, drugi del prvega pritožbenega razloga ter četrti, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P, drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga, prvi del in drugi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P ter peti in šesti pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P

1)      Prvi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P

i)      Trditve strank

333    Drugi pritožnik s prvim očitkom iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P trdi, da Splošno sodišče v njegovem primeru ni pravilno uporabilo pojma „znaten vir prihodka“. Tako naj bi se Splošno sodišče – čeprav naj bi v točkah 82 in 83 druge izpodbijane sodbe navedlo, da je za uporabo merila (g) prihodek, ki ga je treba upoštevati, prihodek iz gospodarskih sektorjev, v katerih vodilni poslovnež opravlja svojo dejavnost – v točkah od 98 do 103 te sodbe oprlo na podatke, ki se nanašajo le na družbo Yandex, da bi na podlagi enega samega izkrivljenega dokaza sklenilo, da gospodarski sektor, v katerem deluje družba Yandex, pomeni znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije. Splošno sodišče naj bi s tem tudi obrnilo dokazno breme in ugotovilo dejansko stanje brez kakršnega koli upoštevnega dokaza.

334    Svet meni, da drugi pritožnik s takim očitkom izpodbija presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in ne postavlja pravnega vprašanja, zato ga je treba razglasiti za nedopustnega. Poleg tega prereka utemeljenost trditev tega pritožnika.

ii)    Presoja Sodišča

335    V zvezi z dopustnostjo prvega očitka iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P je treba ugotoviti, da drugi pritožnik v nasprotju s trditvami Sveta ne izpodbija presoje dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ampak temu sodišču očita, prvič, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v nasprotju z razlago merila (g) iz točk 82 in 83 druge izpodbijane sodbe preverilo zgolj, ali je družba Yandex za vlado Ruske federacije pomenila znaten vir prihodka, čeprav bi se moralo tako preverjanje nanašati na celoten gospodarski sektor, v katerega spada ta družba, in drugič, da je izkrivilo edini dokaz v zvezi s tem sektorjem. Izkrivljanje dokazov pa je v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 158 te sodbe, pravno vprašanje, ki spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe.

336    Glede utemeljenosti je treba priznati, kot trdi drugi pritožnik in kot Splošno sodišče samo priznava v točki 103 druge izpodbijane sodbe, da se je Splošno sodišče pri ugotovitvi v tej točki ter v točkah 107 in 108 navedene sodbe, da ruski sektor informacijskih in komunikacijskih tehnologij pomeni znaten vir prihodkov za vlado Ruske federacije v smislu merila (g), v točkah od 98 do 106 navedene sodbe v bistvu oprlo na podatke, ki se ne nanašajo na ta gospodarski sektor v celoti, ampak le na družbo Yandex.

337    Ob tem je treba poudariti, da so lahko podatki v zvezi s podjetjem v nekaterih okoliščinah upoštevni kazalec v okviru presoje, ali je vir prihodka, ki ga za zadevno državo pomeni gospodarski sektor, v katerega spada, znaten, zlasti če je to podjetje eno od najpomembnejših v tem sektorju in če je prihodek, ki ga je zadevno podjetje zagotovilo tej državi, že sam po sebi znaten.

338    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 98 do 102 druge izpodbijane sodbe ugotovilo, da je družba Yandex, ki ponuja glavni spletni brskalnik v Rusiji, primerljiv z brskalnikom Google v tej državi, kotirala na Nasdaq, da je imela več kot 100 milijonov uporabnikov na mesec, da je bil njen promet ocenjen na 500 milijard ruskih rubljev (približno 6 milijard EUR), da je delovala v strateškem sektorju v smislu rasti in da je prispevala k različnim sektorjem ruskega gospodarstva kot ekosistem, ki služi desetinam milijonov potrošnikov in podjetjem v Rusiji.

339    Splošno sodišče je s tem ugotovilo, da je družba Yandex kot vodilno podjetje ruskega sektorja informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter kot gonilna sila širitve tega sektorja delovala v gospodarskem sektorju, za katerega je značilna eksponentna rast, da je ponujala raznolike storitve in proizvode ter da je imela zelo številne stranke in uporabnike. Na podlagi tega je v točki 103 druge izpodbijane sodbe sklenilo, da je treba za tak sektor „nujno“ šteti, da vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka. To analizo je v točkah 103 in 106 te sodbe potrdilo tudi s številčnimi podatki, ki kažejo na pomen ruskega sektorja informacijskih in komunikacijskih tehnologij v smislu bruto domačega proizvoda (BDP) in zaposlenih, ter z dejstvom, da je treba za davke na dejavnosti in tokove v tem sektorju šteti, kot da posredno prispevajo k zagotavljanju znatnega prihodka tej vladi.

340    Splošno sodišče se je torej s takim razlogovanjem oprlo na sklop dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je bilo mogoče dokazati, zlasti na podlagi podatkov v zvezi z glavno družbo, ki deluje v navedenem sektorju, da je Svet lahko utemeljeno menil, da je ta sektor za vlado Ruske federacije pomenil znaten vir prihodka.

341    V teh okoliščinah in ne da bi bilo treba preučiti domnevno izkrivljanje povsem podpornega dokaza, navedenega v točki 103 druge izpodbijane sodbe, drugi pritožnik ne more utemeljeno trditi, da se je Splošno sodišče oprlo zgolj na ta dokaz in da je tako obrnilo dokazno breme.

342    Na podlagi navedenega je treba prvi očitek iz drugega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P zavrniti.

2)      Drugi del prvega pritožbenega razloga ter četrti, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P

i)      Trditve strank

343    Tretji pritožnik z drugim delom prvega pritožbenega razloga v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑711/23 P trdi, da je Splošno sodišče zlasti v točkah 86 in 88 tretje izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze in presojo Sveta nadomestilo s svojo s tem, da je uporabilo dokaze, ki jih je predložila ta institucija, da bi ugotovilo, da zadevni gospodarski sektor pomeni znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije, čeprav so se ti dokazi nanašali na znesek davkov, ki jih je plačala družba, v kateri je opravljal svojo dejavnost, in sicer MMK, ter na mesto in pomen te družbe v tem sektorju.

344    Tretji pritožnik v utemeljitev četrtega dela četrtega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva in dokaze, ki so mu bili predloženi, zaradi česar je obrnilo dokazno breme, ki ga običajno nosi Svet. Namreč, čeprav naj bi Splošno sodišče v točki 81 tretje izpodbijane sodbe navedlo, da je prihodek, ki ga je treba upoštevati za uporabo merila (g), prihodek iz gospodarskih sektorjev, v katerih vodilni poslovnež opravlja svojo dejavnost, pa naj bi se v točkah od 86 do 89 te sodbe oprlo na podatke, ki se nanašajo le na družbo MMK, in na podlagi tega v točki 90 navedene sodbe sklenilo, da ruski metalurški sektor pomeni znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije. Edini dokaz, ki naj bi bil povezan s to ugotovitvijo, naj bi bil preučen v točkah 86 in 93 iste sodbe, vendar naj ne bi bil upošteven, ker naj bi se nanašal na prihodnja pričakovanja te federacije glede davčnih prihodkov.

345    Svet naj nikakor ne bi predložil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil vir prihodka, ki ga ima vlada Ruske federacije iz metalurškega sektorja, dejansko znaten v primerjavi z vsemi proračunskimi prihodki te vlade. Zato naj bi bila ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 90 tretje izpodbijane sodbe vsebinsko napačna in neutemeljena. Splošno sodišče naj poleg tega v točki 92 te sodbe ne bi pravilno analiziralo dokazov, ki jih je predložil tretji pritožnik, zaradi česar naj bi podalo hipotetično presojo in izpeljalo kontradiktoren sklep.

346    Tretji pritožnik s petim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 87 tretje izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je kršilo pravila o dokaznem bremenu in pravico do obrambe, ker naj bi z uporabo izraza „ni nobenega dvoma“ v tej točki domnevalo, da ruski metalurški sektor vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka.

347    Tretji pritožnik v okviru šestega dela četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 98 tretje izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi bilo mogoče z davki, ki jih mora obvezno plačati zadevni gospodarski sektor, utemeljiti sprejetje omejevalnih ukrepov proti fizični osebi. Ker je namreč plačilo davkov zakonska obveznost, ki se ji fizične in pravne osebe ne morejo izogniti, naj oseba, za katero veljajo omejevalni ukrepi, ne bi imela nobene možnosti, da bi ravnala tako, da zanjo ti ukrepi ne bi več veljali.

348    Svet prereka vsebinsko utemeljenost trditev tretjega pritožnika, pri čemer pojasnjuje, da naj te trditve v delu, v katerem naj bi ta pritožnik izpodbijal zadostnost dokazov in tako zahteval njihov ponovni preizkus, ne bi bile dopustne.

ii)    Presoja Sodišča

349    Najprej je treba ugotoviti, da so vse trditve, ki jih tretji pritožnik navaja v podporo drugemu delu prvega pritožbenega razloga ter četrtemu, petemu in šestemu delu četrtega pritožbenega razloga, dopustne. Ta pritožnik namreč s temi trditvami izpodbija nekatera dejstva in dokaze, ki jih je preučilo Splošno sodišče, bodisi ker naj bi jih zadnjenavedeno sodišče izkrivilo bodisi ker naj bi s svojim razlogovanjem nadomestilo razlogovanje Sveta ali kršilo pravila o dokaznem bremenu. Taki očitki so namreč vprašanja, ki so v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 158, 226 in 324 te sodbe, lahko predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

350    Najprej, očitke, s katerimi tretji pritožnik v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga ter četrtega in petega dela četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 86 do 89 tretje izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze oziroma razlogovanje utemeljilo na domnevi in tako obrnilo dokazno breme, je treba zavrniti, ker je ta pritožnik te točke narobe razumel.

351    Splošno sodišče je namreč v točki 86 tretje izpodbijane sodbe najprej analiziralo dva dokaza, na podlagi katerih je bilo po njegovih ugotovitvah mogoče „enostavno“ sklepati, da metalurški sektor pomeni znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije. V zvezi s tem sta se ta dokaza – v nasprotju s trditvami tretjega pritožnika in ne glede na to, da je enega od njiju predložila družba MMK – nanašala na vse davčne prihodke, ki bi jih ruski metalurški sektor tej vladi lahko zagotovil v obdobju, na katero se nanašajo sporni akti, in ne zgolj na davčni prispevek družbe MKK, tako da ju Splošno sodišče ni izkrivilo.

352    Poleg tega je Splošno sodišče – daleč od tega, da bi prezrlo, da so bile v teh dokazih le napovedi za to obdobje – v točki 93 tretje izpodbijane sodbe menilo, da imajo pomembno dokazno moč, ker so „nakazovali obseg prihodka, ki ga ta sektor lahko ustvari za ruski državni proračun“. V skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 158 te sodbe, pa ta presoja dokazne vrednosti navedenih dokazov – razen če bi jih Splošno sodišče izkrivilo – ni predmet sodnega nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

353    Splošno sodišče je zato v točki 87 tretje izpodbijane sodbe ugotovilo, da čeprav Svet ni predložil številčnih podatkov o prihodku, ki ga je metalurški sektor zagotovil vladi Ruske federacije, „ni [bilo] nobenega dvoma“, da je ta sektor za to vlado pomenil znaten vir prihodka, pri čemer je treba to presojo razumeti glede na dejanske ugotovitve, ki jih je Splošno sodišče predhodno podalo v točki 86 te sodbe, in ne kot domnevo, ki bi jo to sodišče sprejelo v korist Sveta.

354    Šele nato je Splošno sodišče v točkah 88 in 89 tretje izpodbijane sodbe preučilo mesto in pomen družbe MMK v ruskem metalurškem sektorju, da bi potrdilo to ugotovitev. Tega povsem potrditvenega preizkusa analize dokazov v zvezi s prihodkom, ki ga je ustvaril ta sektor, ni mogoče grajati, ker so lahko, kot je razvidno iz točke 337 te sodbe, podatki o podjetju v nekaterih okoliščinah pokazatelj, da je vir prihodka, ki ga je vladi države zagotovil gospodarski sektor, v katerega spada to podjetje, znaten, zlasti če je to podjetje – kot je to v skladu z ugotovitvami Splošnega sodišča iz zgoraj navedenih točk tretje izpodbijane sodbe družba MMK – eno od najpomembnejših v zadevnem sektorju in že samo po sebi vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka.

355    Dalje, v zvezi z očitkom tretjega pritožnika, ki se nanaša na to, da je ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 90 tretje izpodbijane sodbe vsebinsko napačna in neutemeljena, ker naj Svet ne bi predložil nobenega dokaza, da je bil vir prihodka, ki ga vladi Ruske federacije zagotavlja metalurški sektor, dejansko znaten v primerjavi z vsemi proračunskimi prihodki te vlade, zadošča opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 138 te sodbe in kot je Splošno sodišče prav tako pravilno ugotovilo v točki 92 tretje izpodbijane sodbe, da pojem „znaten vir prihodka“ v smislu merila (g) ne pomeni obveznosti, da se upošteva delež, ki ga prihodek, ustvarjen v določenem gospodarskem sektorju, pomeni za to vlado glede na njene celotne proračunske prihodke.

356    Nazadnje, zavrniti je treba šesti del četrtega pritožbenega razloga, s katerim tretji pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je v točki 98 tretje izpodbijane sodbe ugotovilo, da je davke, ki jih je moral obvezno plačati zadevni gospodarski sektor, mogoče upoštevati pri ugotavljanju, ali je vir prihodka, ki ga predstavlja ta sektor, znaten. Kot je namreč Splošno sodišče pravilno razsodilo v tej točki in kot je razvidno tudi iz točke 140 te sodbe, pojem „znaten vir prihodka“ zajema vse dohodke, ustvarjene v zadevnem gospodarskem sektorju, kar pomeni, da je treba med drugim upoštevati davke, ki jih plačajo družbe, ki delujejo v tem sektorju. Dejstvo, da je plačilo davkov zakonska obveznost, ki se ji osebe iz teh sektorjev ne morejo izogniti, torej ni pomembno za preverjanje, ali je vir prihodka, ki ga pomeni navedeni sektor, znaten.

357    Glede na zgoraj navedene razloge je treba drugi del prvega pritožbenega razloga ter četrti, peti in šesti del četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑711/23 P zavrniti.

3)      Drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga ter prvi del in drugi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P

i)      Trditve strank

358    Četrti pritožnik z drugim delom prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P trdi, da je Splošno sodišče zlasti v točki 72 četrte izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, ki jih je predložil Svet, in presojo te institucije nadomestilo s svojo s tem, da je ugotovilo, da zadevni gospodarski sektor za vlado Ruske federacije pomeni znaten vir prihodka, čeprav so se navedeni dokazi nanašali na druge sestavne dele merila (g), kot je dejstvo, da mora biti zadevni poslovnež vodilni poslovnež.

359    Četrti pritožnik s tretjim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 75 četrte izpodbijane sodbe kršilo pravila o dokaznem bremenu, ker naj bi z uporabo izraza „nedvomno“ v tej točki domnevalo, da sektor gnojil vladi Ruske federacije zagotavlja znaten vir prihodka.

360    Četrti pritožnik v okviru prvega dela četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 72 do 75 četrte izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je razlogovalo na podlagi domneve in s tem obrnilo dokazno breme, saj naj bi iz strateškega pomena, ki ga ima sektor gnojil za Rusko federacijo, sklepalo, da ta sektor vladi te federacije nujno zagotavlja znaten vir prihodka. Podredno, obrazložitev Splošnega sodišča naj bi bilo mogoče analizirati tudi kot razširitev obsega merila (g) v smislu, da naj bi Splošno sodišče „gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“, izenačilo z vsakim gospodarskim sektorjem, ki ima za Rusko federacijo kot državo strateški pomen.

361    Ta pritožnik z drugim očitkom iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni preučilo dveh trditev, ki ju je navedel na prvi stopnji, in sicer trditve, da je prispevek sektorja gnojil k prihodkom vlade Ruske federacije minimalen, in trditve, da je zakonodaja Ruske federacije na izvoz gnojil določala 0‑odstotno stopnjo davka na dodano vrednost (DDV). Zaradi teh pomanjkljivosti naj četrta izpodbijana sodba ne bi bila zadostno obrazložena.

362    Svet v zvezi s prvim pritožbenim razlogom četrtega pritožnika meni, da je večina trditev, navedenih v utemeljitev tega pritožbenega razloga, nedopustna, ker se nanašajo na dejanska vprašanja in na presojo dokazov, predloženih Splošnemu sodišču.

363    Svet v zvezi z drugim očitkom iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga meni, da vprašanje, ali je prihodek iz ruskega sektorja gnojil mogoče šteti za „znaten“, spada v okvir dejanske presoje dokazov, ki je Sodišče ne more preizkusiti.

364    Svet ob podpori Republike Latvije in Komisije v zadevi C‑35/24 P prereka utemeljenost trditev četrtega pritožnika.

ii)    Presoja Sodišča

365    Najprej je treba ugotoviti, da so drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga ter drugi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga dopustni. Četrti pritožnik namreč z drugim delom prvega pritožbenega razloga zatrjuje izkrivljanje dokazov in kršitev obsega sodnega nadzora Splošnega sodišča, s tretjim delom prvega pritožbenega razloga kršitev pravil o dokaznem bremenu, z drugim očitkom iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga pa kršitev obveznosti obrazložitve. Vsi ti očitki pa so, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 101, 158, 226 in 324 te sodbe, pravna vprašanja, ki jih je Sodišče pristojno obravnavati v okviru pritožbe.

366    Glede utemeljenosti je treba, na prvem mestu, očitke, s katerimi četrti pritožnik Splošnemu sodišču v okviru drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga ter prvega dela četrtega pritožbenega razloga očita, da je v točkah od 72 do 75 četrte izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze oziroma obrnilo dokazno breme z razlogovanjem na podlagi domneve ali celo kršilo obseg svojega sodnega nadzora, zavrniti, ker temeljijo na napačnem razumevanju teh točk.

367    Prvič, dejstva, da je Splošno sodišče v točki 72 četrte izpodbijane sodbe upoštevalo dokaze v zvezi z gospodarskim pomenom družb Uralchem in Uralkali, da bi preverilo, ali je sektor gnojil vladi Ruske federacije zagotavljal znaten vir prihodka, ni mogoče šteti niti za izkrivljanje teh dokazov niti za kršitev obsega sodnega nadzora Splošnega sodišča. Kot je namreč razvidno iz točk 337 in 354 te sodbe, so lahko podatki o podjetju v nekaterih okoliščinah pokazatelj znatnosti vira prihodka, ki ga za vlado Ruske federacije pomeni gospodarski sektor, zlasti kadar je, kot sta v obravnavani zadevi glede na ugotovitve Splošnega sodišča iz točk od 72 do 75 četrte izpodbijane sodbe družbi Uralchem in Uralkali, to podjetje eno od najpomembnejših podjetij v zadevnem sektorju.

368    Poleg tega ni pomembno, da je navedene dokaze mogoče uporabiti tudi za ugotovitev, med drugim, da je zadevni poslovnež vodilni poslovnež, saj se mora Splošno sodišče v okviru sodnega nadzora, na obseg katerega je bilo opozorjeno v točki 327 te sodbe, prepričati, da dokazi, ki so mu bili predloženi, utemeljujejo razloge, ki jih je v zvezi s to osebo navedel pristojni organ Unije. Ker je v obravnavani zadevi Svet v zvezi s četrtim pritožnikom v obrazložitvi med drugim navedel, da je „vključen v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije“, je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, glede na dokaze, ki jih je predložila ta institucija, preverilo, ali je gospodarski sektor, v katerem je ta pritožnik opravljal svoje dejavnosti, pomenil znaten vir prihodka za to vlado.

369    Drugič, ni mogoče šteti, da je Splošno sodišče zlasti v točki 74 četrte izpodbijane sodbe razlogovalo na podlagi domneve in s tem obrnilo dokazno breme ali da je razširilo obseg merila (g). Splošno sodišče je namreč na podlagi dokazov, ki so mu bili predloženi in v zvezi s katerimi četrti pritožnik ne zatrjuje izkrivljanja, ali, kot je razvidno iz točke 367 te sodbe, v zvezi s katerimi zatrjevano izkrivljanje ni bilo dokazano, ugotovilo, da je Rusija pomemben svetovni akter v sektorju gnojil in da ima ta pomembno mesto na ruskem in svetovnem agroživilskem področju. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je mogoče brez uporabe kakršne koli domneve ugotoviti, da ruski sektor gnojil zaradi svojega mesta, teže in pomena za svetovno oskrbo in za Rusko federacijo ter zaradi pomena družb Uralchem in Uralkali, ki delujeta v tem sektorju, za vlado Ruske federacije nujno pomeni znaten vir prihodka.

370    Splošno sodišče je zato v točki 75 četrte izpodbijane sodbe iz tega lahko pravilno sklepalo, da čeprav Svet ni predložil številčnih podatkov o prihodku, ki naj bi ga sektor gnojil zagotovil vladi Ruske federacije, „ni [bilo] nobenega dvoma“, da je ta sektor za to vlado pomeni znaten vir prihodka.

371    Na drugem mestu, v zvezi z drugim očitkom iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga, s katerim četrti pritožnik Splošnemu sodišču očita, da ni odločilo o nekaterih njegovih trditvah, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 101 te sodbe, obveznost obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče, tega ne zavezuje, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu, zato je ta obrazložitev lahko implicitna, pod pogojem, da zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora.

372    Ugotoviti pa je treba, prvič, da je četrti pritožnik glede na ugotovitve in presojo dejstev, ki jih je Splošno sodišče podalo v točkah od 72 do 74 četrte izpodbijane sodbe in ki so povzete v točki 369 te sodbe, lahko razumel, da je Splošno sodišče implicitno, vendar nujno zavrnilo njegovo trditev, da je bil prispevek sektorja gnojil v proračun vlade Ruske federacije minimalen, in da je torej menilo, da je treba znaten vir prihodka presojati sam po sebi in ne glede na ta proračun.

373    Drugič, ta pritožnik je iz istih točk četrte izpodbijane sodbe lahko sklepal tudi, da glede na pomembno mesto, ki ga Rusija v sektorju gnojil zaseda na svetovni ravni, in glede na pomen tega sektorja na ruskem in svetovnem agroživilskem področju dejstvo, da zakonodaja te tretje države za izvoz gnojil določa stopnjo DDV v višini 0 %, ne zadostuje za izpodbijanje znatnosti prihodka, ki ga sektor gnojil zagotavlja vladi Ruske federacije, in to še toliko manj, ker DDV ni edini vir prihodka iz tega sektorja.

374    Na podlagi navedenega je treba drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga ter prvi del in drugi očitek iz drugega dela četrtega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P zavrniti.

4)      Peti in šesti pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P

i)      Trditve strank

375    Peti pritožnik s petim pritožbenim razlogom v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑111/24 P Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dokaz št. 2, naveden v točki 74 pete izpodbijane sodbe. V tej točki naj bi Splošno sodišče navedlo, da je bila razvrstitev največjih ruskih davčnih zavezancev, na kar se ta dokaz nanaša, določena s sklepom ruske zvezne davčne službe, medtem ko je peti pritožnik v repliki pred Splošnim sodiščem vseeno predložil besedilo tega sklepa in navedel, da so bila v njem zgolj nekatera merila, vendar naj v njem sploh ne bi bilo imenovano nobeno podjetje ali podana kakršna koli razvrstitev. Ob upoštevanju dejstva, da naj bi Splošno sodišče le na podlagi dokaza št. 2 v točki 106 te sodbe lahko ugotovilo, da je Svet lahko utemeljeno menil, da bančni sektor pomeni znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije, pa naj ta točka zaradi navedenega izkrivljanja ne bi bila zadostno obrazložena.

376    Peti pritožnik s šestim pritožbenim razlogom meni, da je bila obrazložitev, ki jo je Splošno sodišče podalo v točki 106 pete izpodbijane sodbe, nezadostna, protislovna in brez vsakršnega dokaza, ker Splošno sodišče na podlagi višine davčnega prispevka družbe Alfa Bank napačno sklepalo, da pomeni bančni sektor kot celota znaten vir prihodka za vlado Ruske federacije. Na podlagi dejstva, da je družba ena od najpomembnejših v gospodarskem sektorju, v katerega spada, naj namreč ne bi bilo mogoče ugotoviti, da ta sektor vladi zadevne države zagotavlja znaten vir prihodka. To naj bi veljalo tudi, če bi bila zadevna družba, kot naj bi Splošno sodišče implicitno ugotovilo v točki 106 pete izpodbijane sodbe, eden od največjih davčnih zavezancev v državi, saj Splošno sodišče iz tega ne more izpeljati sklepa ali podati domneve.

377    Svet prereka utemeljenost trditev petega pritožnika.

ii)    Presoja Sodišča

378    V zvezi s petim pritožbenim razlogom je treba spomniti, da mora pritožnik, kadar trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze, v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika natančno navesti elemente, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da mora biti izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 13. marca 2025, Shuvalov/Svet, C‑271/24 P, EU:C:2025:180, točka 34 in navedena sodna praksa)).

379    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je dokaz št. 2, ki ga je Splošno sodišče preizkusilo v točki 74 pete izpodbijane sodbe, članek iz spletnega mesta, ki se nanaša na največje davčne zavezance v Rusiji v letu 2020 in v katerem je kot referenca naveden sklep ruske zvezne davčne uprave. Namen tega sklepa, katerega besedilo je peti pritožnik predložil Splošnemu sodišču, sicer res ni, kot trdi ta pritožnik, razvrstitev največjih ruskih davčnih zavezancev, ampak le predložitev seznama meril, vendar je iz navedenega sklepa razvidno tudi, kot je Svet navedel v odgovoru na pritožbo, da mora vključitev družbe med največje ruske davčne zavezance izhajati iz odločitve, ki jo sprejme ta zvezna služba.

380    Vendar s tem, da je Splošno sodišče v točki 74 pete izpodbijane sodbe navedlo, da se zadevni članek „nanaša na sklep ruske zvezne davčne uprave, ki določa razvrstitev največjih davčnih zavezancev v skladu z merili iz članka, v katerem je povzet navedeni sklep“, ni mogoče izključiti, da je Splošno sodišče ugotovilo, da taka razvrstitev ni bila določena z zadevnim sklepom, ampak jo je ugotovila ruska zvezna davčna uprava v skladu z merili, navedenimi v tem sklepu. V francoskem jeziku, ki je bil jezik postopka v zadevi T‑333/22, se lahko oziralni zaimek „qui“ iz zgoraj navedenega odlomka točke 74 pete izpodbijane sodbe namreč nanaša tako na „sklep“ kot tudi na „zvezno davčno službo Rusije“. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da izkrivljanje, ki ga zatrjuje peti pritožnik, ni očitno razvidno iz ugotovitev Splošnega sodišča in listin v spisu.

381    V zvezi s točko 106 pete izpodbijane sodbe, na katero se nanašata tako peti kot šesti pritožbeni razlog petega pritožnika, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v njej preučilo znatnost vira prihodka, ki ga Ruski federaciji zagotavlja bančni sektor, v katerem navedeni pritožnik opravlja svojo dejavnost, glede na pomen družbe, katere delničar je. To razlago potrjuje dejstvo, da Splošno sodišče nikjer v peti izpodbijani sodbi ni preizkusilo nobenega dokaznega predloga v zvezi s prihodkom, ki ga je zagotovil ta gospodarski sektor. V teh okoliščinah je treba navedeno točko razumeti tako, da je Splošno sodišče v njej implicitno, vendar nujno menilo, da pomembnost banke Alfa Bank, ki jo potrjuje dejstvo, ugotovljeno tako v točki 97 kot v točki 106 navedene sodbe, da je šlo za največjo zasebno banko in enega od največjih davčnih zavezancev v Rusiji, samo po sebi zadošča za ugotovitev, da ruski bančni sektor za vlado Ruske federacije pomeni znaten vir prihodka.

382    Po analogiji s tem, kar je bilo navedeno v točkah 337, 354 in 367 te sodbe, pa je v nekaterih okoliščinah mogoče šteti, da gospodarski sektor države pomeni znaten vir prihodka za njeno vlado, kadar obstaja skupek dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki kažejo, da ena od najpomembnejših družb v tem sektorju tej vladi že sama po sebi zagotavlja znaten prihodek.

383    Na podlagi navedenega je treba peti in šesti pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P zavrniti.

2.      Domnevna napačna uporaba prava in izkrivljanje, ki naj bi ju storilo Splošno sodišče v zvezi z „vplivom“ drugega pritožnika in „vključenostjo“ prvega in petega pritožnika v smislu merila (g)

384    Prvi, drugi in peti pritožnik s prvim delom drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P, tretjim očitkom iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P in osmim pritožbenim razlogom v zadevi C‑111/24 P trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo ali celo izkrivilo dejstva ali dokaze v zvezi z „vplivom“ drugega pritožnika in „vključenostjo“ prvega in petega pritožnika v smislu merila (g).

a)      Prvi del drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P

1)      Trditve strank

385    Prvi pritožnik s prvim delom drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P trdi, da je Splošno sodišče v točki 52 prve izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da je Svet lahko utemeljeno menil, da je bil na dan uvrstitve na seznama, priložena k spornemu sklepu in sporni uredbi, „vključen“ v nekatere ruske gospodarske sektorje, čeprav je – glede na to, da je nekaj dni pred tem datumom odsvojil svoje delnice – na navedeni datum v nadzornih svetih družbe TMK in skupine Sinara opravljal le še formalno funkcijo in čeprav so se ugotovitve Splošnega sodišča v tej točki nanašale le na dejavnosti teh družb, ne pa tudi na njegove osebne naloge.

386    Svet Sodišču predlaga, naj ta del zavrže kot nedopusten, ker naj bi prvi pritožnik dejansko želel doseči novo presojo dejstev, ne da bi dokazal obstoj kakršnega koli izkrivljanja. Vsebinsko Svet prereka utemeljenost trditev tega pritožnika.

2)      Presoja Sodišča

387    Glede vprašanja dopustnosti je treba glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 161 te sodbe, ugotoviti, da Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdi prvi pritožnik, v točki 52 pete izpodbijane sodbe ni podalo pravne opredelitve dejanskega stanja. Splošno sodišče je namreč šele v točki 56 navedene sodbe glede na ugotovitve in presojo dejanskega stanja v točkah od 52 do 55 navedene sodbe menilo, da je tega pritožnika mogoče opredeliti kot „vodilnega poslovneža“, ki je „vključen“ v ruski gospodarski sektor v smislu merila (g). V teh okoliščinah želi navedeni pritožnik s sklicevanjem na točko 52 iste sodbe izpodbijati dejanske ugotovitve Splošnega sodišča iz te točke, za nadzor nad katerimi Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno, pri čemer ta pritožnik poleg tega nikakor ni dokazal, da bi to sodišče v navedeni točki izkrivilo dokaze.

388    Poleg tega je treba v zvezi z vprašanjem, ali je prvi pritožnik na dan sprejetja spornega sklepa in sporne uredbe še opravljal tako dejavnost, ugotoviti, da je Splošno sodišče o tem vprašanju odločilo v točki 62 prve izpodbijane sodbe, ki je ta pritožnik ne graja, in da gre vsekakor za dejansko vprašanje, za nadzor nad katerim Sodišče ni pristojno, kot je razvidno iz prejšnje točke.

389    Iz tega sledi, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga, navedenega v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑696/23 P, zavreči kot nedopusten.

b)      Tretji očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P

1)      Trditve strank

390    Drugi pritožnik s tretjim očitkom iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P Splošnemu sodišču očita, da v točki 126 druge izpodbijane sodbe ni pravno zadostno obrazložilo razlogov, iz katerih naj bi v zvezi s spornimi akti o ohranitvi funkcija svetovalca, ki jo je ta pritožnik odslej opravljal v družbi Yandex, temu še naprej zagotavljala pomemben „vpliv“ na to družbo v smislu merila (g), zaradi česar naj ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s tem vsebinsko ne bi bile pravilne.

391    Svet Sodišču predlaga, naj ta očitek zavrže kot nedopusten, ker naj bi drugi pritožnik dejansko želel doseči novo presojo dejstev, ne da bi dokazal obstoj kakršnega koli izkrivljanja. Vsebinsko Svet prereka utemeljenost trditev tega pritožnika.

2)      Presoja Sodišča

392    V zvezi z vprašanjem dopustnosti je treba v delu, v katerem drugi pritožnik s tretjim očitkom iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P Splošnemu sodišču očita, da ni zadostno obrazložilo točke 126 druge izpodbijane sodbe, spomniti, da je vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča protislovna ali pomanjkljiva, pravno vprašanje, ki se kot tako v okviru pritožbe lahko uveljavlja (sodba z dne 26. maja 2016, Rose Vision/Komisija, C‑224/15 P, EU:C:2016:358, točka 26 in navedena sodna praksa).

393    Z vidika utemeljenosti je treba v zvezi s to domnevno pomanjkljivo obrazložitvijo navesti, da se Splošno sodišče v točki 126 druge izpodbijane sodbe sklicuje na obrazložitev, navedeno v točkah od 119 do 124 navedene sodbe. Točki 122 in 124 zadnjenavedene sodbe pa v delu, v katerem je v njiju v bistvu pojasnjeno, da ima drugi pritožnik – čeprav je odstopil s funkcije glavnega izvršnega direktorja in izvršnega direktorja družbe Yandex in je za to družbo opravljal le še funkcijo svetovalca – prek organizacije še vedno pomembna pooblastila v zvezi z družbo Yandex in je bil še naprej član skupine za kolektivno upravljanje te družbe, podpirata ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 126 navedene sodbe, da je ta pritožnik ohranil tesne vezi s to družbo in zmožnost izvajanja vpliva v njej. Zato ni mogoče šteti, da zadnjenavedena točka ni zadostno obrazložena.

394    V teh okoliščinah je treba trditev drugega pritožnika, da je bilo v točki 126 druge izpodbijane sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve v tej točki napačno ugotovljeno dejansko stanje, zavrniti. Vsekakor ta pritožnik v nasprotju s tem, kar se zahteva s sodno prakso, navedeno v točki 158 te sodbe, ni pojasnil, kakšna naj bi bila ta nepravilnost glede na listine iz spisa, predložene Splošnemu sodišču.

395    Na podlagi navedenega je treba tretji očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑704/23 P zavrniti.

c)      Zadeva C‑111/24 P

1)      Trditve strank

396    Peti pritožnik z osmim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑111/24 P, trdi, da čeprav je Splošno sodišče že priznalo, da osebe ni mogoče kaznovati na podlagi merila (g) zaradi gospodarske dejavnosti, ki jo je prenehala opravljati več mesecev pred sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, to sodišče v točkah 129 in 130 pete izpodbijane sodbe ni priznalo, da je ta pritožnik z odsvojitvijo svojih deležev v družbi Alfa Bank prenehal opravljati svojo dejavnost pred sprejetjem prvih spornih aktov o ohranitvi. Splošno sodišče naj bi to zavrnitev obrazložilo s tem, da časopisni članek, ki ga je predložil navedeni pritožnik, da bi dokazal resničnost te odsvojitve, ni bil dovolj natančen, ker v njem nista bila navedena niti datum navedene odsvojitve niti identiteta pridobitelja in mu ni bila priložena uradna listina.

397    Peti pritožnik meni, da je Splošno sodišče s tem kršilo načelo poštenega sojenja, ker mu je naložilo pretirane in neupravičene dokazne zahteve. Sestava novih delničarjev naj bi bila namreč zunanje vprašanje, predložitev uradne listine odvečna in pretirana, datum odsvojitve pa očitno pred datumom sprejetja prvih spornih aktov o ohranitvi. Poleg tega naj bi bilo načelo enakosti orožij kršeno tudi zato, ker naj bi Splošno sodišče v drugih zadevah dovolilo, da Svet predloži časopisne članke iz istega vira, kot ga je na prvi stopnji predložil peti pritožnik, vključno zaradi dokaza, da sankcionirana oseba ni več delničarka določenega podjetja.

398    Peti pritožnik trdi tudi, da je Splošno sodišče kršilo obseg svojega sodnega nadzora, ker je Svet zgolj podvomil o zanesljivosti članka, ki ga je predložil ta pritožnik, in tiskovne agencije, ki je ta članek objavila, ne da bi bilo vprašanje potrebe po predložitvi dodatnih informacij v zvezi s tem predmet tega nadzora. Nazadnje, Splošno sodišče naj bi kršilo načelo kontradiktornosti, ker naj vprašanje odsvojitve deležev petega pritožnika ne bi bilo predmet kontradiktorne razprave.

399    Svet meni, da je treba osmi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P razglasiti za nedopusten, ker naj bi peti pritožnik s tem pritožbenim razlogom dejansko želel doseči, da Sodišče ponovno preizkusi dokaz. Vsebinsko Svet prereka utemeljenost trditev petega pritožnika.

2)      Presoja Sodišča

i)      Dopustnost

400    Najprej je treba spomniti, kot je bilo navedeno v točkah 226 in 324 te sodbe, prvič, da nadzor Sodišča nad dejanskimi ugotovitvami Splošnega sodišča zajema zlasti vprašanje, ali so bila spoštovana pravila o dokaznem bremenu in izvajanju dokazov, in drugič, da je kršitev obsega sodne pristojnosti Splošnega sodišča pravno vprašanje, ki spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe.

401    Dalje, zatrjevana kršitev pravice do poštenega sojenja in z njo povezanih pravic, načela enakosti orožij in načela kontradiktornosti, ki jih mora Splošno sodišče spoštovati v postopkih pred njim, je pravno vprašanje, ki spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točke od 56 do 77, in z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točki 127 in 128).

402    Nazadnje, če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno presojati vrednost dokazov, ki so mu bili predloženi, pri čemer taka presoja torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča, razen v primeru njihovega izkrivljanja (sodba z dne 29. novembra 2018, Bank Tejarat/Svet, C‑248/17 P, EU:C:2018:967, točka 37 in navedena sodna praksa).

403    V obravnavani zadevi peti pritožnik v bistvu trdi, da je Splošno sodišče kršilo pravila o dokaznem bremenu in izvajanju dokazov, obseg svoje sodne pristojnosti, pravico do poštenega sojenja ter načeli enakosti orožij in kontradiktornosti. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na take kršitve, pa so v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 400 in 401 te sodbe, načeloma dopustni v utemeljitev pritožbe.

404    Nasprotno pa je treba v delu, v katerem peti pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je v točki 130 pete izpodbijane sodbe ugotovilo, da dokaz, preizkušen v tej točki, nima zadostne dokazne vrednosti, na podlagi sodne prakse Sodišča, navedene v točki 402 te sodbe, za to trditev ugotoviti, da ni dopustna.

405    Iz tega sledi, da je osmi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P dopusten le v obsegu, pojasnjenem v točki 403 te sodbe.

ii)    Utemeljenost

406    Peti pritožnik z osmim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točki 130 pete izpodbijane sodbe kršilo njegovo pravico do poštenega sojenja, načelo enakosti orožij, načelo kontradiktornosti ter obseg svojega sodnega nadzora pri preizkusu dokaza, ki ga je ta pritožnik predložil na prvi stopnji.

407    V zvezi s tem je treba spomniti, da je pravica do poštenega sojenja temeljno načelo prava Unije, ki je zdaj določeno v členu 47 Listine. Za izpolnitev zahtev tega prava morajo sodišča Unije paziti, da se pred njimi spoštuje in da sama spoštujejo načelo kontradiktornosti, ki vsaki stranki v postopku daje pravico, da se seznani z listinami in stališči, ki jih je sodišču predložila nasprotna stranka, in da o njih razpravlja. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da stranke poznajo pravne in dejanske okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, in da imajo možnost o njih kontradiktorno razpravljati. Poleg tega načelo enakosti orožij, ki izhaja iz pojma poštenega sojenja, vključuje obveznost dati vsaki stranki razumno možnost, da predstavi svoje trditve, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj (glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točke od 56 do 59, in z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 128 in navedena sodna praksa).

408    V obravnavani zadevi iz spisa postopka pred Splošnim sodiščem ni razvidno, da bi bila petemu pritožniku glede na zahteve pravice do poštenega sojenja odvzeta možnost razpravljati in podkrepiti dokaz, ki ga je Splošno sodišče preizkusilo v točki 130 pete izpodbijane sodbe, in da bi bil s tem postavljen v bistveno slabši položaj v primerjavi s Svetom. Ta se je namreč v odgovoru na tožbo pred Splošnim sodiščem skliceval na nenatančnost tega dokaza in navedel, da ga je treba dopolniti z uradno listino, ki bi jo peti pritožnik razumno lahko predložil v repliki pred Splošnim sodiščem, česar v okviru pritožbe ne prereka. Poleg tega je Splošno sodišče opravilo obravnavo, na kateri je navedeni pritožnik lahko predstavil svoje trditve v zvezi z zadevnim dokazom.

409    Na podlagi navedenega je treba osmi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

F.      Drugi del prvega pritožbenega razloga in peti pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P, tretji predlog v zadevi C‑704/23 P, peti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P in prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P

1.      Drugi del prvega pritožbenega razloga in peti pritožbeni razlog v zadevi C‑696/23 P

a)      Drugi del prvega pritožbenega razloga

1)      Trditve strank

410    Prvi pritožnik z drugim delom drugega pritožbenega razloga, ki bo preučen v tem razdelku v skladu s preudarki iz točke 91 te sodbe, trdi, da je Splošno sodišče v točki 66 in v točki 89 prve izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da mora prihodek, na katerega se nanaša merilo (g), izvirati iz gospodarskih sektorjev. Po njegovem mnenju se lahko ta prihodek nanaša le na podjetja, ki delujejo v teh sektorjih, ali na vodilne poslovneže. V zvezi s tem prvi pritožnik opozarja, da je v skladu s primarnim pravom Unije in sodno prakso Sodišča omejevalne ukrepe zoper osebo mogoče sprejeti le, če je dokazana zadostna povezava med to osebo in režimom ali položajem, proti katerem se bori. V okviru merila (g) pa naj bi bilo tako povezavo mogoče ugotoviti le, če oseba, za katero veljajo omejevalni ukrepi, sama, čeprav posredno prek podjetij, ki jih obvladuje, prispeva v proračun Ruske federacije.

411    Svet prereka utemeljenost trditev prvega pritožnika.

2)      Presoja Sodišča

412    Kot je v bistvu razvidno iz preudarkov, navedenih v točkah 181, 276 in 291 te sodbe, je kategorija oseb, na katere se nanaša merilo (g), in sicer „vodilni poslovneži“, objektivno povezana z Rusko federacijo glede na cilj, ki je, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 90 prve izpodbijane sodbe in kot je bilo opozorjeno v točki 121 te sodbe, izvajanje dodatnega pritiska na Rusko federacijo in povečanje stroškov dejanj te federacije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

413    V teh okoliščinah Splošno sodišče s tem, da je menilo, da je treba merilo (g), kot je razvidno iz točke 66 prve izpodbijane sodbe in iz točke 125 te sodbe, razlagati tako, da mora znaten vir prihodka, zagotovljenega vladi Ruske federacije, prihajati ne od vodilnih poslovnežev, ampak izvirati iz gospodarskih sektorjev, v katerih ti opravljajo svojo dejavnost, ni napačno uporabilo prava.

414    Zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑696/23 P zavrniti.

b)      Peti pritožbeni razlog

415    Prvi pritožnik s petim pritožbenim razlogom navaja, da ponavlja vse trditve, ki jih je navedel na prvi stopnji v zvezi z drugim merilom, na katerem so bili utemeljeni omejevalni ukrepi, sprejeti proti njemu, in sicer merilo, določeno med drugim v členu 2(1)(f) Sklepa 2014/145, če bi Sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo prvo izpodbijano sodbo in odločilo, da bo samo odločilo o ničnostni tožbi.

416    Svet meni, je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

417    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je peti pritožbeni razlog, ki ga prvi pritožnik navaja v utemeljitev pritožbe, naveden za primer, če bi Sodišče pritožbi ugodilo in prvo izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi enega ali več izmed preostalih štirih pritožbenih razlogov, ki jih je navedel ta pritožnik. Ker ni mogoče sprejeti nobenega od teh štirih pritožbenih razlogov, o petem pritožbenem razlogu ni treba odločati.

2.      Tretji predlog v zadevi C‑704/23 P

418    Drugi pritožnik s tretjim predlogom Sodišču predlaga, naj na podlagi člena 268 PDEU odredi povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi sprejetja spornih aktov.

419    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 169(1) in členom 170(1) Poslovnika s pritožbo predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča, kakor izhaja iz izreka te odločbe, v celoti ali deloma razveljavi, in – če se pritožba razglasi za utemeljeno – predlogom, podanim na prvi stopnji, v celoti ali deloma ugodi, pri čemer ni dovoljeno dajati novih predlogov.

420    Ob upoštevanju dejstva, da se tretji predlog ne nanaša na popolno ali delno razveljavitev odločbe Splošnega sodišča, kakor izhaja iz izreka druge izpodbijane sodbe, je treba ta predlog razumeti tako, da se nanaša na primer, če bi bila pritožba razglašena za utemeljeno. Poleg tega, da ni mogoče sprejeti nobenega od pritožbenih razlogov, ki jih je drugi pritožnik navedel v utemeljitev pritožbe, je treba poudariti, da navedeni predlog nikakor ni dopusten, ker ta pritožnik na prvi stopnji ni vložil predloga za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi sprejetja spornih aktov.

3.      Peti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P

421    Četrti pritožnik s petim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je z uporabo sedanjika v točkah 33, 59, 61 in 76 četrte izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva s tem, da je menilo, da je še vedno lastnik in izvršni direktor družbe Uralchem, čeprav na dan razglasitve te sodbe ni bil več izvršni direktor te družbe.

422    Svet prereka utemeljenost trditev četrtega pritožnika.

423    V zvezi s tem zadošča navesti, da četrti pritožnik ni pojasnil, kako naj bi tako izkrivljanje, tudi če bi bilo dokazano, vplivalo na izrek četrte izpodbijane sodbe.

424    Zato je treba peti del prvega pritožbenega razloga v zadevi C‑35/24 P zavrniti.

4.      Prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P

a)      Trditve strank

425    Peti pritožnik v utemeljitev prvega pritožbenega razloga opozarja, da so omejevalni ukrepi zoper njega utemeljeni na merilih (g) in (d). Poudarja tudi, da se je njegova tožba pred Splošnim sodiščem nanašala na vsako od teh meril.

426    Peti pritožnik v tem okviru Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 134 in 135 pete izpodbijane sodbe zavrnilo preučitev njegovih trditev v zvezi z merilom (d), ker je menilo, da so omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi merila (g), utemeljeni in zadostni za utemeljitev spornih aktov. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v členu 47 Listine, pa naj bi pomenila, da mora imeti tožeča stranka možnost doseči ugotovitev, da je akt Unije, kadar temelji na različnih pravnih podlagah, vsaj deloma neutemeljen.

427    Poleg tega naj bi – ob upoštevanju dejstva, da naj bi se merilo (d) v nasprotju z merilom (g) nanašalo na osebe, ki podpirajo ruske nosilce odločitev ali imajo od njih koristi – pravica do ugleda, ki je del pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz člena 7 Listine, pomenila, da lahko peti pritožnik za povrnitev svojega ugleda predlaga ugotovitev nepravilnosti razlogov, ki jih je navedel Svet glede na merilo (d), in to tudi če bi bila njegova uvrstitev upravičena glede na merilo (g).

428    To bi moralo še toliko bolj veljati, ker naj omejevalni ukrepi ne bi bili kaznovalni, ampak naj bi bili namenjeni spreminjanju nekaterih ravnanj, s katerimi se podpirajo položaji, ki jim nasprotuje skupna zunanja in varnostna politika Unije. Ker pa napačno obtožena oseba ne more spremeniti ravnanja, ki ga po definiciji nikoli ni izvajala, bi moralo Splošno sodišče preveriti, ali so razlogi, ki jih je Svet navedel zoper petega pritožnika v zvezi z merilom (d), pravilni.

429    Svet prereka utemeljenost trditev petega pritožnika.

b)      Presoja Sodišča

430    Sodišče je glede nadzora zakonitosti sklepa Unije, s katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi, že razsodilo, da če sodišče Unije ob upoštevanju preventivnosti zadevnih omejevalnih ukrepov ugotovi, da je vsaj eden od navedenih razlogov dovolj natančen in konkreten, da je utemeljen in da je sam zadostna osnova za utemeljitev tega sklepa, okoliščina, da drugi od teh razlogov to niso, ne more upravičiti razglasitve ničnosti navedenega sklepa (glej v tem smislu sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 130; z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točki 72, in z dne 29. novembra 2018, Bank Tejarat/Svet, C‑248/17 P, EU:C:2018:967, točka 60).

431    Ni sporno, da je Splošno sodišče v točkah 134 in 135 pete izpodbijane sodbe to sodno prakso uporabilo za ugotovitev, da mu ni treba preučiti utemeljenosti omejevalnih ukrepov, sprejetih proti petemu pritožniku na podlagi merila (d), ker je ugotovilo, da so ti ukrepi utemeljeni na podlagi merila (g).

432    Navedena sodna praksa v nasprotju s trditvami petega pritožnika ni v nasprotju z zahtevami pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine niti pravice do ugleda kot sestavnega dela pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 7 člena Listine.

433    Prvič, Sodišče je namreč že ugotovilo, da obseg sodnega nadzora aktov Unije, s katerimi so naloženi omejevalni ukrepi, kot izhaja iz iste sodne prakse, zagotavlja pravično ravnotežje med ohranjanjem mednarodnega miru in varnosti na eni strani ter varstvom temeljnih pravic in svoboščin zadevnega posameznika na drugi strani. Natančneje, Sodišče je ravno pri iskanju tega pravičnega ravnotežja upoštevalo tako pravico do učinkovitega pravnega sredstva kot pravico do ugleda oseb, zoper katere so bili sprejeti omejevalni ukrepi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točke od 130 do 134).

434    Drugič, čeprav ni mogoče izključiti, kot trdi peti pritožnik, da obstaja razlika v smislu škodovanja ugledu med uvrstitvijo na seznam na podlagi merila (g) in uvrstitvijo na seznam na podlagi merila (d) v smislu, da naj bi bile v prvem primeru zajete kategorije oseb, subjektov ali organov, ki naj – v nasprotju z drugim primerom – ne bi nujno imele povezav z „ruskimi nosilci odločitev, odgovornimi za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine“, še vedno velja, da temu pritožniku zgolj zato, ker niti Splošno sodišče na prvi stopnji niti Sodišče v fazi pritožbe nista odločala o utemeljenosti njegove uvrstitve na seznam na podlagi merila (d), ni odvzeta možnost, da zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi te uvrstitve, in da posledično lahko izkoristi pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

435    Opozoriti je namreč treba, da je bila tožba zaradi nepogodbene odgovornosti Unije, ki temelji na členu 340, drugi odstavek, PDEU, uvedena kot samostojno pravno sredstvo, ki ima v okviru sistema pravnih sredstev posebno vlogo in za katero veljajo pogoji za uveljavljanje, ki so določeni glede na poseben namen te tožbe. Tako lahko oseba, kot je peti pritožnik, v skladu z določbami členov 268 in 340 PDEU v povezavi s členom 46 Statuta Sodišča Evropske vloži tako tožbo v roku petih let od nastanka dogodka, zaradi katerega je nastala ta odgovornost, da bi dosegla povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi omejevalnih ukrepov, ki so ji bili naloženi z aktom Unije, tudi če ni zahtevala razglasitve ničnosti domnevno nezakonitega akta, s katerim ji je bila povzročena škoda, oziroma tudi če Splošno sodišče in Sodišče nista odločala o vseh tožbenih oziroma pritožbenih razlogih za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo na različna merila za uvrstitev, če z odškodninskim zahtevkom ne želi doseči rezultata, enakega tistemu, ki bi ga dosegla, če bi uspela z ničnostno tožbo, ki je ni vložila pravočasno (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, Evropska unija/Guardian Europe in Guardian Europe/Evropska unija, C‑447/17 P in C‑479/17 P, EU:C:2019:672, točke od 49 do 51 in navedena sodna praksa).

436    V položaju, v katerem je peti pritožnik, pa bi bil zadnjenavedeni pogoj izpolnjen, če z odškodninsko tožbo ne bi želel doseči razglasitve ničnosti omejevalnih ukrepov, naloženih na podlagi merila (d), temveč povrnitev škode, ki naj jo ga z vidika ugleda utrpel zaradi naložitve teh ukrepov na podlagi tega merila.

437    Tretjič, sodna praksa, navedena v točki 430 te sodbe, prav tako sledi logiki sodnega nadzora nad odločbami Splošnega sodišča, kot izhaja iz Poslovnika Sodišča.

438    V skladu s členom 169(1) in členom 170(1) Poslovnika se s pritožbo predlaga, naj se odločba Splošnega sodišča, kakor izhaja iz izreka te odločbe, v celoti ali deloma razveljavi, in – če se pritožba razglasi za utemeljeno – predlogom, podanim na prvi stopnji, v celoti ali deloma ugodi, pri čemer ni dovoljeno dajati novih predlogov.

439    Iz tega sledi, da morajo biti v pritožbi navedeni razlogi, s katerimi se podaja pravna graja odločbe Splošnega sodišča in ki lahko vplivajo na izrek te odločbe, sicer bodo ti pritožbeni razlogi razglašeni za brezpredmetne, ker na njihovi podlagi ni mogoče v celoti ali deloma razveljaviti navedene odločbe, kakor je podana v tem izreku (glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 2000, EFMA/Svet, C‑46/98 P, EU:C:2000:474, točka 38, in z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 65 in navedena sodna praksa).

440    Sodišče je na podlagi te sodne prakse na področju omejevalnih ukrepov večkrat razsodilo, da ker je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da so omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi enega od meril za uvrstitev, določenih v zadevnem aktu Unije, utemeljeni, je treba pritožbene razloge, ki se nanašajo na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo pri presoji utemeljenosti teh ukrepov, sprejetih na podlagi nekega drugega merila, določenega v tem aktu, razglasiti za brezpredmetne. Ker je izrek odločbe Splošnega sodišča utemeljen, taka napačna uporaba prava, tudi če bi bila dokazana, ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe Splošnega sodišča niti a fortiori razglasitve ničnosti aktov, ki jih pritožnik izpodbija (glej v tem smislu sodbi z dne 29. novembra 2018, Bank Tejarat/Svet, C‑248/17 P, EU:C:2018:967, točka 61, in z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet, C‑702/23 P, EU:C:2025:605, točka 48).

441    Na podlagi navedenega je treba prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑111/24 P zavrniti.

V.      Sklep

442    Na podlagi vseh zgoraj navedenih razlogov je treba pritožbe v združenih zadevah C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P zavrniti.

VI.    Stroški

443    Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. Člen 138(1) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi njegovega člena 184(1), določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

444    Ker je Svet predlagal, naj se petim pritožnikom naloži plačilo stroškov v vsaki od združenih zadev, in ker ti s predlogi niso uspeli, je treba odločiti, da ti pritožniki v vsaki od teh zadev poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Sveta.

445    V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja tudi v pritožbenem postopku, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. V skladu s temi določbami Češka republika in Komisija, intervenientki v pritožbenem postopku v zadevi C‑35/24 P, ter Republika Latvija, intervenientka na prvi stopnji in udeleženka v postopku pred Sodiščem v tej zadevi, nosijo svoje stroške v navedeni zadevi.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1.      Zadeve C‑696/23 P, C‑704/23 P, C‑711/23 P, C‑35/24 P in C‑111/24 P se združijo za izdajo sodbe.

2.      Pritožbe se zavrnejo.

3.      Dmitry Alexandrovich Pumpyanskiy, Tigran Khudaverdyan, Viktor Filippovich Rashnikov, Dmitry Arkadievich Mazepin in German Khan poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Sveta Evropske unije v vsaki od združenih zadev.

4.      Češka republika, Republika Latvija in Evropska komisija nosijo svoje stroške v zadevi C‑35/24 P.

Podpisi

*      Jezika postopka: angleščina in francoščina.