Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 18. decembra 2025(1)
Zadeva C-145/24 P
BdM Banca SpA, prej Banca Popolare di Bari SpA,
proti
Evropski komisiji
„ Pritožba – Državne pomoči – Pomoč, ki so jo italijanski organi dodelili banki Banca Tercas – Posredovanje Fondo interbancario di tutela dei depositi (medbančni sklad za jamstvo za vloge, Italija) (FITD) za kritje izgub banke Banca Tercas in podporo njeni prodaji banki Banca Popolare di Bari – Sklep Komisije (EU) 2016/1208, s katerim je bil ukrep razglašen za državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom – Sklep, razglašen za ničen s sodbo z dne 19. marca 2019, Italija in drugi/Komisija (T-98/16, T-196/16 in T-198/16, EU:T:2019:167) – Sodba, potrjena v pritožbenem postopku s sodbo z dne 2. marca 2021, Komisija/Italija in drugi (C-425/19 P, EU:C:2021:154) – Odškodninska tožba – Člen 340, drugi odstavek, PDEU – Zastaralni rok – Pojem ‚dovolj resna kršitev‘ prava Unije – Vzročna zveza “
Uvod
1. Banka BdM Banca SpA, prej Banca Popolare di Bari SpA (v nadaljevanju: pritožnica), s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 20. decembra 2023, Banca Popolare di Bari/Komisija (T-415/21, EU:T:2023:833, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za povrnitev škode, povzročene s Sklepom Komisije (EU) 2016/1208 z dne 23. decembra 2015 o državni pomoči SA.39451 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je Italija dodelila banki Tercas (v nadaljevanju: sklep Tercas)(2).
2. S to pritožbo je Sodišče pozvano k preučitvi klasičnih vidikov tožb za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Evropske unije, kot so, najprej, začetek teka zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije, zlasti kar zadeva razlikovanje med „neposredno“ in „trajajočo“ škodo, dalje, morebitna opredelitev kršitve člena 107(1) PDEU kot „dovolj resne“ v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU ter, nazadnje, presoja vzročne zveze med očitanim ravnanjem, v tem primeru ravnanjem, ki se očita Komisiji, in škodo, ki naj bi jo utrpela pritožnica, zlasti ob obstoju morebitnih sočasnih vzrokov za to škodo.
Dejansko stanje in izpodbijana sodba
3. Komisija je v sklepu Tercas menila, da posredovanje Fondo interbancario di tutela dei depositi (medbančni sklad za jamstvo za vloge, Italija) (v nadaljevanju: FITD), ki ga je 7. julija 2014 odobrila Banca d’Italia (Banka Italije), v korist banke Banca Tercas (v nadaljevanju: banka Tercas),(3) katere celotno premoženje je bilo od 1. oktobra 2014 v lasti pritožnice, pomeni državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom v smislu člena 107(1) PDEU in jo je treba izterjati od njenega prejemnika.(4) Sklad FITD je 4. februarja 2016 izvedel „prostovoljno“ posredovanje v korist banke Tercas, 14. julija 2016 pa je pritožnica pripojila banko Tercas.
4. Sklep Tercas je bil s sodbo Splošnega sodišča z dne 19. marca 2019, Italija in drugi/Komisija,(5) ki je bila v pritožbenem postopku potrjena s sodbo Sodišča z dne 2. marca 2021, Komisija/Italija in drugi(6) (v nadaljevanju skupaj: sodbi Tercas), razglašen za ničen. Pritožnica je na podlagi teh sodb od Komisije zahtevala povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi sprejetja sklepa Tercas, Komisija pa je ta zahtevek zavrnila.
5. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo pritožnice za povračilo te škode. Potem ko je ugotovilo, da pogoja v zvezi z nezakonitostjo ravnanja in obstojem vzročne zveze nista izpolnjena,(7) je sklenilo, da je treba to tožbo zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti pogoj v zvezi z resničnostjo škode(8).
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
6. Pritožnica je 26. februarja 2024 vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Sodišču predlaga, prvič, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter, drugič, naj dokončno odloči o sporu in Uniji, ki jo zastopa Komisija, naloži, naj ji plača znesek 203,3 milijona EUR za povrnitev premoženjske škode in ustrezen znesek za povrnitev nepremoženjske škode ter Komisiji naloži plačilo stroškov; podredno, naj zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
7. Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže kot nedopustno ali zavrne kot brezpredmetno in vsekakor zavrne v celoti kot neutemeljeno ali, podredno, zavrne odškodninski zahtevek kot popolnoma neutemeljen ter pritožnici naloži plačilo stroškov.
8. Stranki sta na obravnavi 30. septembra 2025 ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča.
Analiza
9. Pritožba temelji na treh pritožbenih razlogih, od katerih se prvi nanaša na zastaranje tožbe v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, v smislu člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije, kar zadeva eno od vrst škode, drugi na opredelitev domnevne kršitve člena 107(1) PDEU kot „dovolj resne“ v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU in tretji na obstoj vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita Komisiji, in škodo, ki naj bi jo utrpela pritožnica, v smislu zadnjenavedene določbe.
Prvi pritožbeni razlog
10. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije, ker je Splošno sodišče razsodilo, da je tožba nedopustna v delu, v katerem se nanaša na škodo v zvezi z zmanjšanjem števila zaposlenih. Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, da se je ta škoda konkretizirala ob sprejetju načrta spodbud, vzpostavljenega 30. decembra 2015 (v nadaljevanju: načrt spodbud),(9) in da je takojšnja,(10) čeprav naj bi bila navedena škoda v resnici posledica ne tega načrta, temveč poznejših operacij, ki so privedle do konkretnega zmanjšanja števila zaposlenih, in naj bi bila torej trajajoča.(11)
11. V skladu s členom 46 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, tožbe proti Uniji v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve.(12) V skladu s sodno prakso začne ta rok teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, in zlasti ko je škoda, ki jo je treba povrniti, konkretizirana.(13) Tako navedeni rok ne začne teči od dne nastanka škodnega dogodka, ampak od takrat, ko je škoda za zadevne osebe dejansko nastala.(14)
12. Splošno sodišče je v točki 61 izpodbijane sodbe zgolj navedlo, da škoda zaradi zmanjšanja števila zaposlenih izhaja iz načrta spodbud, ki je bil vzpostavljen 30. decembra 2015, in da je torej zastaralni rok potekel, ko je pritožnica pri Komisiji vložila zahtevo, ne da bi podala dodatna izrecna pojasnila glede narave zadevne škode.
13. V zvezi s tem ugotavljam, da ker je načrt spodbud zavezujoč, se je domnevna škoda uresničila na datum sprejetja tega načrta,(15) pri čemer dejstvo, da je bil ta načrt izveden z odlogom, ni upoštevno.(16) Izraz „trajajoča škoda“ je treba namreč razumeti kot škodo, ki ne nastane med enim dogodkom, temveč se pojavi in razvija postopoma ter katere obseg se povečuje sorazmerno s pretečenim časom.(17) Povedano drugače, vzrok za škodo ni en sam dogodek, temveč stanje, ki traja, medtem ko v obravnavani zadevi zatrjevana škoda ostaja nespremenjena od sprejetja načrta spodbud.
14. Drži, da pritožnica na dan sprejetja načrta spodbud ni mogla določiti točnega zneska škode, ki se je lahko spreminjal glede na uspeh ali neuspeh tega načrta. Vendar je na ta dan lahko ocenila najvišji znesek zatrjevane škode in namenila potrebna sredstva za ta primer. Poleg tega člen 340, drugi odstavek, PDEU ne nasprotuje predložitvi zadeve Sodišču, da se ugotovi načelna odgovornost Unije za skorajšnjo in z določeno gotovostjo predvidljivo škodo, čeprav obsega škode še ni mogoče natančno določiti.(18)
15. Poleg tega, tudi če bi kot pritožnica menil, da se je zatrjevana škoda začela uresničevati „od prvega izplačila“ ali da so se njeni učinki kazali postopoma s tem, ko so zaposleni sprejemali načrt spodbud, te okoliščine vseeno ne pomenijo, da je to škodo mogoče opredeliti kot „trajajočo“. Po mojem mnenju v takem položaju na eni strani nobena pravna podlaga ne omogoča razlikovanja med prvim izplačilom in naslednjimi,(19) na drugi strani pa naj bi navedena škoda v bistvu zajemala vso škodo, povezano z zaporednimi privolitvami zaposlenih v načrt spodbud, pri čemer je za vsakega od njih veljal lasten zastaralni rok.
16. Vendar v zvezi s tem, kot Komisija poudarja v svojih pisanjih, zadostuje navesti, da je pritožnica svoj odškodninski zahtevek opredelila s sklicevanjem na rezervacije, vpisane v bilanco stanja na dan 31. decembra 2015, in ni predložila nobenega dokaza o različnih trenutkih, ko so zaposleni privolili v načrt spodbud, ki ga je predlagala pritožnica.
17. Glede na navedeno menim, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog
18. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 340, drugi odstavek, PDEU, ker je Splošno sodišče izključilo, da bi nezakonito ravnanje Komisije pomenilo „dovolj resno kršitev“ prava Unije, in ker ni pravilno uporabilo merila resne in očitne kršitve te pravice. Pritožnica na eni strani meni, da Komisija ni imela polja proste presoje pri oceni, ali posredovanje sklada FITD v korist banke Tercas pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, oziroma je vsekakor imela omejeno polje proste presoje, na drugi strani pa, da Splošno sodišče ne bi smelo upoštevati dejanske in pravne kompleksnosti zadeve, ki je bila predmet sklepa Tercas, ali bi v obravnavani zadevi vsekakor moralo izključiti to kompleksnost.
19. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi razsodilo, da kljub napaki pri presoji, ki jo je mogoče pripisati Komisiji,(20) ta ni storila dovolj resne kršitve člena 107(1) PDEU, ker nepravilnost, ki jo je storila, ni tuja običajnemu, preudarnemu in skrbnemu ravnanju institucije, ki je odgovorna za zagotavljanje uporabe pravil o konkurenci.(21)
20. Uvodoma opozarjam, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice, ki spada med pogoje za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, podana, kadar zadevna institucija očitno in resno krši meje svoje diskrecijske pravice.(22) Ugotovitev take kršitve tako predpostavlja ugotovitev nepravilnosti, ki je običajno skrbna in vestna uprava v podobnih okoliščinah ne bi storila.(23)
21. Poleg tega se je treba za ugotovitev, ali je treba kršitev pravila prava Unije šteti za dovolj resno, sklicevati na področje, pogoje in okvir, na oziroma v katerih deluje institucija, pri čemer so dejavniki, ki jih je treba v zvezi s tem upoštevati, zlasti stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga to pravilo pušča organu Unije, kompleksnost položaja, ki ga je treba urediti, težave pri uporabi ali razlagi besedil ter opravičljivost ali neopravičljivost morebitne napačne uporabe prava.(24)
22. V zvezi s tem je obseg polja proste presoje, ki ga kršeno pravno pravilo dopušča organu Unije, le eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je ta organ storil dovolj resno kršitev tega pravila. Čeprav gre za upošteven element, ki ga je treba preučiti v vseh primerih, neobstoj polja proste presoje, ki ga dopušča kršena določba, nima nujno za korelat, da je njena kršitev dovolj resna. Glede na okoliščine vsakega primera je namreč mogoče upoštevati tudi druge elemente glede na kontekst, v katerem je bila storjena ugotovljena kršitev. Tako je mogoče, da kršitev pravnega pravila, ki zadevnemu organu ne dopušča nobenega polja proste presoje, glede na okoliščine vsakega primera ni očitna in torej dovolj resna, zlasti če izhaja iz opravičljive napačne uporabe prava glede na težave pri razlagi besedila, ki vsebuje to pravilo.(25)
23. Zato merilo odgovornosti, ki ga uporablja Sodišče, vključuje na eni strani subjektivni element v zvezi s poljem proste presoje, ki se pušča instituciji, in na drugi strani objektivne elemente v zvezi s kontekstom.(26) Čeprav lahko v nekaterih položajih zgolj kršitev prava Unije pripelje do ugotovitve obstoja dovolj resne kršitve, kadar je kršeno pravilo organu Unije, ki je to kršitev storil, dopuščalo le omejeno polje proste presoje ali ta organ tega polja proste presoje celo ni imel,(27) pa lahko taka ugotovitev izhaja le iz vseh okoliščin v zvezi s to kršitvijo, kadar iz preučitve teh okoliščin ni razviden noben drug upošteven element, na podlagi katerega bi bilo mogoče zavrniti očitnost in resnost prekoračitve te meje diskrecijske pravice.(28)
24. V obravnavani zadevi je bilo v sodbah Tercas razsojeno, da nezakonitost sklepa Tercas v bistvu izhaja iz dveh pojmovnih napak, od katerih je prva povezana z zamenjevanjem pogoja v zvezi s pripisljivostjo pomoči in pogoja v zvezi z državnimi sredstvi,(29) druga pa s presojo pogoja pripisljivosti pomoči, ki jo je v obravnavani zadevi dodelil zasebni subjekt, državi z istim preizkusom, ki se uporabi, kadar pomoč dodeli javno podjetje(30).
25. Na prvem mestu, kar zadeva zamenjevanje med pogojem pripisljivosti pomoči in pogojem v zvezi z državnimi sredstvi, ugotavljam, da Komisija v sklepu Tercas ni razlikovala med tema pogojema, ker so bili po njenem mnenju indici v zvezi s tema pogojema enaki.
26. V zvezi s tem ugotavljam, da ni neobičajno, da Komisija tako kot sodišče Unije skupaj presoja nekatera merila, ki opredeljujejo državno pomoč, kadar so preučeni dejanski elementi skupni tem pogojem.(31) To med drugim velja za pogoje glede prednosti za prejemnika in selektivnosti ukrepa (na primer v zvezi z davčnimi pomočmi),(32) pogoje glede izkrivljanja konkurence in učinkov na trgovino med državami članicami(33) ter, kar je upoštevno v tej zadevi, pogoje glede pripisljivosti ukrepa državi in uporabe državnih sredstev.(34)
27. Na drugem mestu, v zvezi s presojo pogoja pripisljivosti pomoči državi je res, da se Komisija, kot je razvidno iz sodb Tercas,(35) v obravnavani zadevi ni mogla opreti na to, da neobstoj vpliva ali dejanskega nadzora javnih organov na sklad FITD ni verjeten, ampak bi morala dokazati, da je bil zadevni ukrep pomoči sprejet pod vplivom ali dejanskim nadzorom javnih organov. Po mnenju sodišč Unije je Komisija v bistvu uporabila napačen preizkus.
28. Kljub temu menim, da je morala Komisija v okoliščinah obravnavane zadeve preučiti kompleksen sklop indicev, da je ugotovila stopnjo vpletenosti javnih organov v dodelitev ukrepov, ki jih je izvedel subjekt, kot je sklad FITD, katerega „zasebna“ narava ni takoj očitna, zlasti glede na hibridno naravo tega subjekta in povezave, ki jih je imel z Banko Italije.(36) Kot je Splošno sodišče pravilno priznalo v točki 120 izpodbijane sodbe, bi morala Komisija uporabiti pojem „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU v posebej zapletenem pravnem in dejanskem okviru, v katerem je ukrepe pomoči dodelil zasebni subjekt, pri čemer je Komisija tako presodila okoliščine in elemente, na podlagi katerih je mogoče sklepati o pripisljivosti ukrepa, dejanskem in pravnem okviru nacionalnih ukrepov, na katere se nanaša sklep Tercas, vpletenosti predstavnikov države v različne faze posredovanja in javnem pooblastilu, ki ga je imel sklad FITD.
29. Poleg tega, čeprav je pojem „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU objektiven pojem, se lahko pri razlagi meril, ki ga opredeljujejo, tudi kadar ne zahteva kompleksnih analiz dejanskega stanja ali ekonomskih analiz,(37) tako kot v obravnavani zadevi postavljajo kompleksna pravna vprašanja.(38) Tudi brez polja proste presoje lahko namreč preučitev dejanskega stanja zaradi same narave te preučitve povzroči težave pri razlagi in zlasti uporabi temeljnih pravnih pojmov ter pripelje do pojmovnih napak, kot so napake, ki se v tej zadevi očitajo Komisiji.(39)
30. Posledično menim, da tudi če bi Komisija v obravnavanem primeru imela omejeno polje proste presoje ali ga sploh ne bi imela, kompleksnost položaja, ki ga je preučila, ostaja upoštevna za preverjanje, ali je ta institucija storila dovolj resno kršitev prava Unije.(40) Zato upoštevno merilo za presojo obstoja „dovolj resne kršitve“ vsekakor ostaja merilo ravnanja vestne uprave.
31. Iz tega sledi, da se napake, ki jih je Komisija storila v obravnavani zadevi, lahko opredelijo kot „zgolj napake pri presoji“, ki kot take ne morejo zadostovati za sklep o obstoju očitne in resne kršitve prava Unije – ali, povedano drugače, nepravilnosti, ki je običajno skrbna in vestna uprava v podobnih okoliščinah ne bi storila –, ki bi lahko povzročila odgovornost Unije.(41)
32. Glede na navedeno predlagam, naj se drugi pritožbeni razlog zavrne.
Tretji pritožbeni razlog
33. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 340, drugi odstavek, PDEU ter člena 91(e) in člena 96 Poslovnika Splošnega sodišča, ker je to ugotovilo, da ni vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem Komisije in zatrjevano škodo, in sicer zmanjšanjem zaupanja strank v pritožnico.(42)
34. V skladu s sodno prakso Sodišča se pogoj v zvezi z obstojem vzročne zveze v bistvu nanaša na obstoj dovolj neposredne vzročne zveze med ravnanjem institucij Unije in škodo, pri čemer mora to zvezo dokazati pritožnica, očitano ravnanje pa mora biti odločilni razlog za nastanek škode.(43)
35. V obravnavani zadevi pritožnica Splošnemu sodišču na prvem mestu očita, da je za izključitev obstoja vzročne zveze med ravnanjem Komisije in vrstami škode v zvezi z izgubo strank razsodilo, da ni razlikovala med svojimi strankami in strankami banke Tercas ter ni pojasnila vrednosti, ki jih je mogoče pripisati vsaki od njih.
36. V nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, pa se Splošno sodišče ni omejilo na ugotovitev, da pritožnica ne razlikuje svojih strank od strank banke Tercas, ampak je presodilo, da prav tako ni navedla posebnih trditev za ugotovitev, ali je bilo mogoče izgubo strank in neposrednih depozitov banke Tercas pripisati sklepu Tercas,(44) česar pritožnica ni izpodbijala.
37. Vsekakor je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi razsodilo, da so bile odločitve strank pritožnice, ki naj bi povzročile zatrjevano škodo, sprejete v okviru presoj in ocen, ki so jih te stranke opravile glede na svoje finančne interese, ob upoštevanju teh okoliščin: najprej, stranke pritožnice niso imele nobene pravne obveznosti, ki bi izhajala iz sklepa Tercas; dalje, ta sklep ni vseboval nobenega elementa, ki bi nakazoval, da pritožnica ni mogla sprejeti alternativnih ukrepov v korist banke Tercas, ali na podlagi katerega bi se verodostojnost pritožnice in zaupanje njenih strank vanjo zmanjšala, ter, nazadnje, italijanska vlada in pritožnica sta po objavi sklepa Tercas navedli, da so prostovoljni intervencijski ukrepi že pripravljeni in da zato iz sklepa Tercas ne bo izhajal noben negativen učinek.(45)
38. V zvezi s tem pritožnica zgolj graja ugotovitve Splošnega sodišča, ne da bi dokazala, da temeljijo na napačni uporabi prava ali izkrivljanju dejstev ali dokazov.
39. Na drugem mestu, pritožnica Splošnemu sodišču očita, da se je napačno sklicevalo na sodbo Fondazione Cassa di Risparmio di Pesaro in drugi/Komisija(46).
40. V zvezi s tem zadostuje navesti, da se je Splošno sodišče na to sodbo sklicevalo le zato, da bi zavrnilo trditev pritožnice, da ta sodba potrjuje njeno stališče, in ugotovilo, da navedena sodba ne zadostuje za ugotovitev obstoja vzročne zveze. Zato očitki pritožnice ne morejo omajati presoje Splošnega sodišča, ki se ne opira na to sodbo.
41. Na tretjem mestu, pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, da so k povzročitvi zatrjevane škode prispevali različni elementi.
42. V zvezi s tem opozarjam, da mora biti v skladu s sodno prakso Sodišča zatrjevana škoda dejansko povzročena z ravnanjem, ki se očita institucijam. Tudi v primeru morebitnega prispevka institucij Unije k škodi, za katero se zahteva odškodnina, bi bil namreč ta prispevek lahko preveč oddaljen zaradi drugih dejavnikov, kot je odgovornost tretjih oseb ali, odvisno od primera, pritožnikov.(47) Poleg tega, čeprav je vprašanje obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo pravno vprašanje in zato spada v pod nadzor Sodišča v okviru pritožbe,(48) pa dejanska presoja vzročne zveze, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe, razen v primeru izkrivljanja dejstev in dokazov.(49) Tako izkrivljanje je mogoče priznati le, kadar iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze, očitno izhaja, da je presoja obstoječih dokazov očitno napačna.(50)
43. V obravnavanem primeru pritožnica izpodbija štiri od petih elementov, ki jih je Splošno sodišče upoštevalo v točkah od 144 do 149 izpodbijane sodbe, da bi zavrnilo obstoj vzročne zveze med ravnanjem Komisije in zatrjevano škodo, in sicer, prvič, obstoj izgub, prikazanih v bilanci stanja za leto 2015, drugič, neobvestitev vlagateljev, zaradi česar so bile naložene upravne sankcije in uvedene kazenske preiskave, tretjič, dejstvo, da je bila banka Tercas že leta 2013 propadla banka, in, četrtič, okoliščino, da stroškov, ki so nastali z ukrepi za ublažitev domnevnih negativnih učinkov sklepa Tercas, ni mogoče pripisati temu sklepu.(51)
44. Uvodoma menim, da v nasprotju s trditvami pritožnice učinek potencialnih sočasnih vzrokov ni nujno omejen na količinsko opredelitev odškodnine, ampak lahko glede na okoliščine vpliva na sam obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.
45. Prvič, v zvezi z izgubami, prikazanimi v bilanci stanja za leto 2015, pritožnica trdi, da so po mnenju njenih strokovnjakov te izgube lahko prispevale kvečjemu k deležu izgub strank, ki so ga ti strokovnjaki ocenili na 50 %.(52) Vendar ni dokazala, da so bili dejstva ali dokazi v izpodbijani sodbi izkrivljeni, in ne izpodbija niti drugih elementov konteksta, ki ga je v zvezi s tem upoštevalo Splošno sodišče, in sicer, najprej, dejstva, da so se finančni kazalniki pritožnice od prevzema banke Tercas leta 2014 le še poslabševali in da je zmanjšanje vrednosti enote delnic, ki jih je imela ta banka, sprejeto v odgovor na odobritev letnega poročila pritožnice za leto 2015 (natančneje 24. aprila 2016) in hkrati s to odobritvijo, povzročilo nezadovoljstvo strank(53); dalje, ugotovitve, da je pritožnica pred sprejetjem sklepa Tercas, zlasti med decembrom 2014 in decembrom 2015, že izgubila 4,9 % svojih neposrednih depozitov;(54) nazadnje, okoliščine, da je reforma kreditnih zadrug, ki jo je pritožnica sama opredelila kot enega od razlogov, zaradi katerih je morala pregledati svoj poslovni načrt za obdobje 2015–2019 in ga nadomestiti z novim načrtom za obdobje 2016–2020, prav tako prispevala k zmanjšanju zaupanja njenih strank(55).
46. Drugič, v zvezi z dejstvom, da so bile po mnenju pritožnice sankcije, naložene njenemu vodstvu, sprejete po nastanku zatrjevane škode, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je iz sklepov Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob) (nacionalna komisija za družbe in borzo, Italija) razvidno, da pritožnica v okviru povečanj kapitala, ki so bila izvedena med novembrom 2014 in junijem 2015, vlagateljev ni obvestila o uporabljeni metodi in je tako določila ceno delnic, ki je višja od cene, ki jo je določil strokovnjak, pristojen za določitev te cene, tako da so bile zoper vodstvo pritožnice od leta 2017 naložene upravne sankcije in uvedene kazenske preiskave.(56) Zato glede na presojo Splošnega sodišča te sankcije, sprejete po obdobju domnevnega nastanka škode, zgolj potrjujejo prejšnje ravnanje pritožnice, ki je verjetno vzrok za izgubo zaupanja njenih strank.
47. Tretjič, pritožnica v zvezi s preteklim propadom banke Tercas(57) trdi, da ta propad ni mogel biti odločilni vzrok za zadevno škodo, ker je šlo za že dolgo znano okoliščino ter ker je zaradi tega stanja propada pred postopkom vključitve banke Tercas v pritožnico sklad FITD od leta 2014 ne le v celoti pokril finančni primanjkljaj banke Tercas, temveč izvedel tudi dodatne posege za konsolidacijo lastnih sredstev banke Tercas in pritožnice. Vendar je treba ugotoviti, da te trditve ne dokazujejo, da finančni položaj banke Tercas ni ustrezal stanju propada ali da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva ali dokaze v zvezi s tem.
48. Četrtič, v zvezi s stroški, ki so nastali z ukrepi za ublažitev domnevnih negativnih učinkov sklepa Tercas,(58) pritožnica ni dokazala niti, da ne bi prišlo do zmanjšanja depozitov ali izgube strank, če ta sklep ne bi bil sprejet, niti, da so bili popravni ukrepi dejansko sprejeti v odgovor na izgube, ki so posebej povezane z navedenim sklepom in ne z drugimi okoliščinami.
49. Na četrtem mestu, pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je tehnični poročili, ki ju je predložila, in sicer poročilo revizijskega podjetja in poročilo univerzitetnega profesorja, štelo za nezanesljivi, ne da bi odredilo dokazovanje z izvedenci v smislu člena 91(e) in člena 96 Poslovnika Splošnega sodišča.
50. Vendar ugotavljam, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni zgolj podvomilo o zanesljivosti teh poročil. Nasprotno, menilo je, prvič, da v tehničnem poročilu revizijskega podjetja ni bilo dokazano, da je bil sklep Tercas neposredni in odločilni vzrok za to škodo, drugič, da je zanesljivost tehničnega poročila univerzitetnega profesorja oslabljena, ker je ta priznal, da je pritožnica leta 2015 utrpela veliko izgubo in da je bil od konca leta 2016 sklep Tercas le eden od dejavnikov, ki so povzročili zatrjevano škodo, ter, tretjič, da ti poročili, ki sta poleg tega temeljili na dokumentih, ki jih je predložila pritožnica, nista vsebovali nobene pravne analize v zvezi z vzročno zvezo med sklepom Tercas in zatrjevano škodo.(59)
51. Vsekakor ponovno menim, da pritožnica le izpodbija presojo dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo splošno sodišče, saj predlaga novo presojo, ne da bi dokazala ali vsaj navajala obstoj izkrivljanja dejstev ali dokazov.
52. Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče izločilo zadevni tehnični poročili, ne da bi odredilo dokazovanje z izvedenci, poudariti, da je presoja primernosti sprejetja ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa v izključni pristojnosti sodišča Unije, ki mu tega ni treba storiti, kadar presodi, da elementi, ki so jih predložile stranke, ne zadostujejo za presojo obstoja vzročne zveze.
53. Glede na navedeno predlagam, naj se tretji pritožbeni razlog zavrne.
Predlog
54. Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj pritožbo zavrne.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 UL 2016, L 203, str. 1.
3 Posredovanje sklada FITD je vključevalo tri ukrepe pomoči, in sicer, prvič, prispevek 265 milijonov EUR za kritje negativnega premoženjskega stanja banke Tercas, drugič, jamstvo v višini 35 milijonov EUR za kritje kreditnega tveganja v zvezi z nekaterimi izpostavljenostmi banke Tercas in, tretjič, jamstvo v višini 30 milijonov EUR za kritje stroškov, ki bi izhajali iz davčne obravnave prvonavedenega ukrepa.
4 Italijanska vlada je leta 2012 zaradi nepravilnosti, ki jih je ugotovila Banka Italije, nad banko Tercas uvedla izredno upravljanje. Ta ukrep je bil po posredovanju sklada FITD odpravljen in izvedenih je bil več povečanj kapitala, zlasti s strani pritožnice, za obnovitev gospodarskega položaja banke Tercas.
5 T-98/16, T-196/16 in T-198/16, v nadaljevanju: sodba Tercas Splošnega sodišča, EU:T:2019:167.
6 C-425/19 P, v nadaljevanju: sodba Tercas Sodišča, EU:C:2021:154.
7 Po eni strani je Splošno sodišče glede pogoja v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, ki se očita Komisiji, ob ugotovitvi, da je treba člen 107(1) PDEU, na katerega se v obravnavani zadevi sklicuje pritožnica, opredeliti kot pravilo, katerega cilj je posameznikom podeliti pravice (točke od 76 do 96 izpodbijane sodbe), ugotovilo neobstoj dovolj resne kršitve tega pravila (točke od 101 do 125 te sodbe). Po drugi strani je Splošno sodišče glede pogoja v zvezi z obstojem vzročne zveze ugotovilo, da pritožnica ni dokazala obstoja neposredne vzročne zveze med domnevno nezakonitim ravnanjem Komisije in zatrjevano škodo (točke od 126 do 161 navedene sodbe).
8 Splošno sodišče je vseeno razsodilo, da je tožba zastarala v zvezi z eno od vrst škode, ki jih je uveljavljala pritožnica, in sicer škodo, ki je izhajala iz zmanjšanja števila zaposlenih (točka 61 izpodbijane sodbe).
9 Natančneje naj bi šlo za sporazum med pritožnico in sindikalnimi organizacijami v zvezi z načrtom spodbud za odhod, namenjenim zaposlenim, da bi se njihovo število zmanjšalo za 85 oseb.
10 Zato naj bi petletni zastaralni rok potekel, ko je pritožnica pri Komisiji vložila predhodno zahtevo (glej v zvezi s tem točki 61 in 68 izpodbijane sodbe).
11 Po mnenju pritožnice zadevne škode ob sklenitvi načrta spodbud (30. decembra 2015) ni bilo mogoče takoj zaznati, ker je bilo na ta datum mogoče zgolj oceniti znesek bremena, ki ga je bilo treba plačati (in za katerega so bile rezervacije oblikovane predčasno v poslovnem letu 2015), medtem ko je do izplačil prišlo pozneje, in sicer hkrati s tem, ko so zaposleni sprejeli ta načrt, ki ga je predlagala pritožnica. V nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja Komisija, je ta pritožbeni razlog po mojem mnenju dopusten, ker pritožnica ne poskuša doseči, da bi Splošno sodišče opravilo novo presojo dokazov in dejanskega stanja (brez sklicevanja na izkrivljanje dejstev), temveč izpodbija pravno opredelitev tega dejanskega stanja, saj je Splošno sodišče domnevno škodo v bistvu opredelilo kot „takojšnjo“, in ne kot „trajajočo“.
12 Kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 29 izpodbijane sodbe, je funkcija tega roka to, da po eni strani zagotavlja varstvo pravic oškodovane osebe, ki mora imeti na voljo dovolj časa, da zbere ustrezne informacije za morebitno tožbo, in da po drugi strani prepreči, da lahko ta oseba neomejeno odlaša z uveljavljanjem svoje pravice do odškodnine. Splošno sodišče je v tem smislu navedlo sodbi z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija (C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 33 in navedena sodna praksa), in z dne 7. julija 2021, Bateni/Svet (T‑455/17, EU:T:2021:411, točka 62 in navedena sodna praksa).
13 Glej med drugim sodbi z dne 19. aprila 2007, Holcim (Deutschland)/Komisija (C-282/05 P, EU:C:2007:226, točka 29), in z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija (C-469/11 P, EU:C:2012:705, točka 34 in navedena sodna praksa).
14 Glej v tem smislu sodbi z dne 19. aprila 2007, Holcim (Deutschland)/Komisija (C-282/05 P, EU:C:2007:226, točka 30), in z dne 28. februarja 2013, Inalca in Cremonini/Komisija (C-460/09 P, EU:C:2013:111, točka 60).
15 Pritožnica je v okviru tožbe na prvi stopnji v bistvu priznala, da je bilo breme v zvezi s tem načrtom „ovrednoteno enkratno in predčasno za poslovno leto 2015“, hkrati pa je „dejansko nastalo v naslednjih letih“.
16 Poleg tega pritožnica ni imela težav pri določitvi višine te škode na podlagi zneska, za katerega so bile oblikovane rezervacije 31. decembra 2015.
17 Glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Inalca in Cremonini/Komisija (C-460/09 P, EU:C:2013:111, točka 80 in navedena sodna praksa). Glej tudi Baranowska, N., in Machnikowski, P., „European Union“, Prescription in tort law: analytical and comparative perspectives, Intersentia, Cambridge, 2020, str. 706; ter Dimitrova, Y., in Picod, F., „La prescription dans l’action en responsabilité contre l’Union européenne“, Revue des affaires européennes, 2021, št. 4, str. 858.
18 Glej med drugim sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Jääskinena v zadevi Inalca in Cremonini/Komisija (C-460/09 P, EU:C:2012:632, točka 45 in navedena sodna praksa).
19 Poleg tega opažam nekakšno protislovje v trditvah pritožnice, ki po tem, ko je trdila, da zadevne škode ni bilo mogoče izračunati, ampak zgolj oceniti ob sklenitvi načrta spodbud, trdi, da naj bi zatrjevana škoda začela kazati učinke šele s prvim izplačilom, to je na datum, ko te škode prav tako ni bilo mogoče dokončno izračunati.
20 Po mnenju Splošnega sodišča je nezakonitost sklepa Tercas izhajala iz pojmovne napake, povezane z zamenjevanjem pogoja v zvezi s pripisljivostjo pomoči in pogoja v zvezi z državnimi sredstvi, ter iz tega, da Komisija ni predložila in podkrepila zadostnih indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da je zadevni ukrep mogoče pripisati državi (glej v zvez s tem točko 115 izpodbijane sodbe).
21 Glej točke od 114 do 123 izpodbijane sodbe.
22 Glej sodbo z dne 11. januarja 2024, Dyson in drugi/Komisija (C-122/22 P, v nadaljevanju: sodba Dyson, EU:C:2024:11, točka 48 in navedena sodna praksa). Namen zahteve po dovolj resni kršitvi prava Unije je ne glede na naravo zadevnega nezakonitega akta izogniti se tveganju, da bi obveznost plačila škode, ki jo zatrjujejo zadevni posamezniki, ovirala zmožnost zadevne institucije, da v celoti izvršuje svoje pristojnosti v splošnem interesu, tako v okviru svoje normativne dejavnosti in dejavnosti, ki zajemajo odločitve ekonomske politike, kot tudi na področju njene upravne pristojnosti, pri čemer pa posamezniki ne nosijo posledic očitnih in neopravičljivih kršitev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 3. marca 2010, Artegodan/Komisija, T-429/05, EU:T:2010:60, točka 55 in navedena sodna praksa).
23 Glej sodbo Dyson (točka 49 in navedena sodna praksa).
24 Glej sodbo Dyson (točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa).
25 Glej sodbo Dyson (točki 52 in 53 ter navedena sodna praksa). Glej tudi Wildemeersch, J., „Section 2 – Les conditions du recours en responsabilité“, Contentieux de la légalité des actes de l’Union européenne, Bruylant, Bruselj, 2019, str. od 466 do 479, ter Nicolaides P., „The discretion of competition authorities and their liability for damage they cause with erroneous decisions“, European Competition Law Review, 2024, zvezek 45, št. 7, str. od 308 do 316.
26 Glej v tem smislu Lenaerts, K., in drugi, EU Procedural Law, 2. izdaja, Oxford University Press, 2023, str. 501. Po mnenju teh avtorjev merilo odgovornosti, ki ga uporabljata sodišči Unije, vsebuje subjektiven element, povezan z diskrecijsko pravico, ki jo ima institucija, organ, urad ali agencija, vzporedno z upoštevanjem dejavnikov, kot so med drugim kompleksnost položajev, ki se urejajo, težave pri uporabi ali razlagi zakonodaje, stopnja jasnosti in natančnosti pravnega pravila Unije, ki je bilo kršeno, in neopravičljivost ali namernost napake.
27 Sodišče je na primer ugotovilo, da lahko že zgolj kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve tega prava, zaradi katere je lahko podana nepogodbena odgovornost Unije, ko Komisija – čeprav je bila podjetju po razglasitvi ničnosti sklepa, s katerim je ugotovila, da je to podjetje kršilo člen 101 PDEU, dolžna vrniti znesek začasno plačane globe skupaj z zamudnimi obrestmi – ni plačala teh obresti (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2021, Komisija/Printeos, C-301/19 P, EU:C:2021:39, točki 104 in 105).
28 Glej sodbo Dyson (točka 54). Z drugimi besedami, nobene samodejne povezave ni med neobstojem polja proste presoje zadevne institucije in opredelitvijo kršitve kot „dovolj resne kršitve prava Unije“. Čeprav je obseg polja proste presoje zadevne institucije odločilen, pa ni izključno merilo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 3. marca 2010, Artegodan/Komisija, T-429/05, EU:T:2010:60, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa).
29 Splošno sodišče je v točki 70 sodbe Tercas Komisiji v bistvu očitalo, da v obravnavani zadevi ni poskušala jasno razlikovati med pripisljivostjo ukrepa državi in vprašanjem, ali je bil ta ukrep dodeljen iz državnih sredstev, kar sta ločena in kumulativna pogoja. Sodišče se v sodbi Tercas ni izreklo o tem vidiku, ampak je preučilo le pogoj pripisljivosti spornih ukrepov italijanskim organom (glej točko 64 te sodbe).
30 Iz točk od 87 do 90 sodbe Tercas Splošnega sodišča, kot so potrjene v točki 67 sodbe Tercas Sodišča, je razvidno, da se Komisija ni mogla opreti na to, da neobstoj vpliva ali dejanskega nadzora javnih organov na zadevni subjekt, ki dodeljuje pomoč, ni verjeten, ampak bi morala predstaviti in utemeljiti zadostne indice, ki omogočajo dokaz, da je bil zadevni ukrep pomoči sprejet pod vplivom ali pod dejanskim nadzorom javnih organov. Komisija v bistvu ni upoštevala neobstoja „kapitalske povezave“ med zadevnim subjektom in državo (glej točko 73 sodbe Tercas Sodišča).
31 Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, se tudi sam seznam elementov, ki sestavljajo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, razlikuje glede na okoliščine, pri čemer se nekateri od teh sestavnih elementov presojajo skupaj. Na podlagi najpodrobnejšega seznama je mogoče razlikovati med temi elementi: pripisljivostjo ukrepa državi in uporabo državnih sredstev (glej med drugim sodbo z dne 2. marca 2021, Komisija/Italija in drugi, C-425/19 P, EU:C:2021:154, točka 58 in navedena sodna praksa), gospodarsko prednostjo za prejemnika (glej med drugim sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C-280/00, EU:C:2003:415, točka 84 in navedena sodna praksa), selektivnostjo ukrepa (glej med drugim sodbo z dne 10. septembra 2024, Komisija/Irska in drugi, C-465/20 P, EU:C:2024:724, točka 75 in navedena sodna praksa), izkrivljanjem konkurence (glej med drugim sodbo z dne 19. septembra 2000, Nemčija/Komisija, C-156/98, EU:C:2000:467, točka 33 in navedena sodna praksa) ter oviro za trgovino med državami članicami (glej med drugim sodbo z dne 7. marca 2024, Fallimento Esperia in GSE, C-558/22, EU:C:2024:209, točka 64 in navedena sodna praksa).
32 Glej med drugim sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group in drugi (C-20/15 P in C-21/15 P, EU:C:2016:981, točka 53 in navedena sodna praksa).
33 Glej med drugim sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania (C-74/16, EU:C:2017:496, točka 78).
34 Sodišče je na primer v sodbi Tercas v povzetku sodne prakse pojasnilo, da morajo biti za opredelitev „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU izpolnjeni štirje pogoji, od katerih je prvi, „da gre za državni poseg ali poseg z državnimi sredstvi“ (glej točko 57 te sodbe).
35 Glej točke od 87 do 89 sodbe Tercas Splošnega sodišča in točke od 65 do 67 sodbe Tercas Sodišča.
36 Sklad FITD je bil glede na opredelitev Komisije zasebni subjekt, ki je bil zelo tesno povezan z javnimi organi, med drugim zaradi svoje ustanovitve, naloge, organizacije, zgodovine nastanka in razvoja ukrepa (glej v tem smislu točke od 121 do 131 sklepa Tercas).
37 Kot je med drugim primer uporabe „načela zasebnega vlagatelja“ v okviru preučitve pogoja glede prednosti za prejemnika (glej na primer sodbo z dne 11. novembra 2021, Autostrada Wielkopolska/Komisija in Poljska, C-933/19 P, EU:C:2021:905, točka 116 in navedena sodna praksa).
38 Za ponazoritev glej Merola, M., in Caliento, F., „Is the notion of aid broadening or shrinking over time, and if so, why? A subjective view on the rationale of the case law“, EU State Aid Law, Edward Elgar Publishing, Cheltenham, 2020, str. od 18 do 53. Ta avtorja navajata več primerov, ki ponazarjajo osnovne težave pri opredelitvi državne pomoči, zlasti kar zadeva pojem „državna sredstva“ (glej zlasti str. od 26 do 31), in ugotavljata tudi porast novejših zadev, v katerih je Sodišče razveljavilo sodbe Splošnega sodišča.
39 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče sodbo Tercas izdalo v sestavi velikega senata.
40 Glej točki 23 in 24 teh sklepnih predlogov. V takih položajih bi bil namreč zahtevi po dovolj resni kršitvi prava Unije odvzet polni učinek, če bi vsaka kršitev, ki jo stori Komisija, tako kot vsaka javna uprava, ki deluje na svojih strokovnih področjih, zadostovala za izpolnitev te zahteve.
41 Če prevzamem stališče, ki ga je Komisija predstavila na obravnavi, gre za položaj, v katerem je storila napako (in v zvezi s tem priznala svojo odgovornost), ki pa vseeno ne presega tega, kar se pričakuje od vestne uprave (in ki bi v takem primeru morala priznati svojo največjo odgovornost).
42 Glej točke od 132 do 161 izpodbijane sodbe.
43 Glej med drugim sodbo z dne 27. aprila 2023, Fondazione Cassa di Risparmio di Pesaro in drugi/Komisija (C-549/21 P, EU:C:2023:340, točka 114 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi Lenaerts, K., in drugi, EU Procedural Law, 2. izdaja, Oxford University Press, 2023, str. od 512 do 514. Kot navajajo ti avtorji, v sodni praksi ni standardne formulacije za to zahtevo, ki jo sodišče Unije izraža na različne načine, pri čemer je osnovna glavna ideja, da je Unija odgovorna le za škodo, ki je neposredna posledica nezakonitih dejanj ali ravnanj njenih institucij, organov, uradov in agencij (glej tudi Wildemeersch, J., „Section 2 – Les conditions du recours en responsabilité“, Contentieux de la légalité des actes de l’Union européenne, Bruylant, Bruselj, 2019, str. od 484 do 487). Poleg tega nekateri avtorji razlikujejo med, na eni strani, pojmom „dejanska vzročnost“, ki naj bi odgovarjal na vprašanje, ali je nezakonito ravnanje „conditio sine qua non“ za zatrjevano škodo, in na drugi strani, pojmom „pravna vzročnost“, ki naj bi določal dodatne zahteve za izključitev odgovornosti institucij, organov, uradov in agencij Unije za preveč oddaljeno škodo s tem, da naj bi zahteval, da škoda dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja, da obstaja dovolj neposredna zveza med ravnanjem in škodo ter da je ravnanje odločilni vzrok za škodo (glej v tem smislu Biondi, A., in Farley, M., The right to damages in European law, Kluwer Law International, 2009, str. od 146 do 154). Enako razlikovanje je bilo ponovljeno v sklepnih predlogih generalne pravobranilke T. Ćapeta v zadevi WS in drugi/Frontex (Skupna operacija vračanja) (C-679/23 P, EU:C:2025:427, točke od 101 do 109). Za primerjalno študijo različnih pristopov k vzročnosti v različnih državah Evropske unije glej tudi Infantino, M., in Zervogianni, E., „The European Ways to Causation“, Causation in European Tort Law, Cambridge University Press, 2017, str. od 85 do 128, ter Bussani, M., Sebok, A., J., in Infantino, M., „Causation“, Common Law and Civil Law Perspectives on Tort Law, Oxford Academic, spletna izdaja, 2022, str. od 177 do 212.
44 Glej točko 137 izpodbijane sodbe.
45 Glej točke od 138 do 141 izpodbijane sodbe.
46 Sodba z dne 27. aprila 2023 (C-549/21 P, EU:C:2023:340). Pritožnica med drugim poudarja, da je v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana navedena sodba in v kateri naj bi Komisija na italijanske organe izvajala pritisk, ki se ni nanašal na konkreten ukrep, Komisija v tej zadevi sprejela zavezujoč sklep.
47 Glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija (C-419/08 P, EU:C:2010:147, točka 59 in navedena sodna praksa). Pojem „dovolj neposredna zveza“ se namreč v sodni praksi razlaga ozko, kot je med drugim potrdilo Splošno sodišče, ko je presodilo, da zgolj dejstvo, da je domnevno nezakonito ravnanje zadevne institucije ali organa Unije pomenilo nujni pogoj (conditio sine qua non) za nastanek škode v smislu, da ta ne bi nastala, če takega ravnanja ne bi bilo, ne zadošča za dokaz dovolj neposredne vzročne zveze v smislu te sodne prakse (glej v tem smislu med drugim sodbo Splošnega sodišča z dne 23. maja 2019, Remag Metallhandel in Jaschinsky/Komisija, T-631/16, EU:T:2019:352, točka 52 in navedena sodna praksa). Glej tudi Havu, K., in Kurki-Suonio, S., „Damages Liability of the EU for Harm Caused by Excessive Duration of Court Proceedings“, European Public Law, 2021, zvezek 27, št. 2, str. od 305 do 330.
48 Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 16. julija 2009, Komisija/Schneider Electric (C-440/07 P, EU:C:2009:459, točka 192).
49 Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 19. oktobra 2017, Agriconsulting Europe/Komisija (C- 198/16 P, EU:C:2017:784, točka 22).
50 Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 1. avgusta 2025, Francija in Komisija/CWS Powder Coatings in drugi (C-71/23 P et C-82/23 P, EU:C:2025:601, točka 67 in navedena sodna praksa).
51 Pritožnica pa ne izpodbija presoje Splošnega sodišča iz točke 148 izpodbijane sodbe, v skladu s katero ni pojasnila, kako naj bi ji sklep Tercas preprečeval privabljanje novih strank, medtem ko je bilo o prostovoljnem posredovanju (ki je nadomestilo posredovanje sklada FITD v korist banke Tercas, ki ni bilo odobreno s tem sklepom) že odločeno dva meseca po navedenem sklepu. Vendar dvomim, da je mogoče presojo Splošnega sodišča v zvezi s sočasnimi vzroki za zatrjevano škodo utemeljiti zgolj s tem elementom.
52 Pritožnica s tem sama priznava obstoj dodatnega dejavnika, ki je lahko prispeval k zatrjevani škodi.
53 Glej točko 144 izpodbijane sodbe.
54 Glej točko 146 izpodbijane sodbe.
55 Glej točko 153 izpodbijane sodbe.
56 Glej točko 145 izpodbijane sodbe.
57 Glej točko 146 izpodbijane sodbe.
58 Glej točko 149 izpodbijane sodbe.
59 Glej točki 156 in 158 izpodbijane sodbe.