Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DEANA SPIELMANNA,
predstavljeni 18. decembra 2025(1)
Združeni zadevi C‑424/24 in C‑425/24
ZD
proti
Federazione Italiana Giuoco Calcio (FIGC),
Comitato Olimpico Nazionale Italiano (CONI),
Procura federale presso la Federazione Italiana Giuoco Calcio (FIGC),
Collegio di garanzia dello sport presso il Comitato Olimpico Nazionale Italiano (CONI),
Corte federale d’appello presso la Federazione Italiana Giuoco Calcio (FIGC) (C‑424/24)
in
MI
proti
Federazione Italiana Giuoco Calcio (FIGC),
Comitato Olimpico Nazionale Italiano (CONI) (C‑425/24)
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija))
„ Predhodno odločanje – Disciplinska sankcija, ki jo je naložilo športno pravosodje – Začasna prepoved opravljanja poklica člana upravnega odbora ali generalnega direktorja nogometnega kluba – Nacionalna ureditev, ki izključuje pristojnost upravnega sodišča za razglasitev ničnosti in omogoča le povračilo škode – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Učinkovito sodno varstvo – Člena 45 in 56 PDEU – Prosto gibanje delavcev in svoboda opravljanja storitev “
Uvod
1. Profesor François Rigaux je v splošnem predavanju o mednarodnem zasebnem pravu, ki ga je imel na Akademiji za mednarodno pravo v Haagu, pojasnil, da imajo v športnem pravnem redu športni organi dejanski monopol, zato sprejetje pravil, ki jih postavijo, pomeni element prisile, ki tem pravilom daje pravno moč. Tako je položaj oseb, ki so se odločile ravnati po teh pravilih, po njegovem mnenju primerljiv s položajem „medplanetarnega popotnika“, ki „mora za pristanek na Luni ali planetu Mars upoštevati pogoje glede težnosti ali temperature in z ustreznimi aparaturami zadovoljiti svoje potrebe po kisiku“(2).
2. Pravna narava „športnih“ pravil pomeni, da ima(jo) organ ali organi z dejanskim monopolom pristojnost za sankcioniranje njihove kršitve, večinoma prek disciplinskih sankcij. Ta posebnost športnega pravnega reda je v središču obravnavane zadeve.
3. Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) s predlogoma za sprejetje predhodne odločbe Sodišče sprašuje, ali so s pravnim redom Unije združljive nekatere pravne določbe, ki v Italiji urejajo izvajanje pristojnosti za sankcioniranje, ki jo imajo športna združenja v razmerju do oseb v njihovi pristojnosti.
4. Natančneje, izreči se mora o tem, ali je sodni nadzor, ki lahko privede le do dodelitve odškodnine za škodo, povzročeno osebam, ki so jim bile naložene disciplinske sankcije, združljiv s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
Pravni okvir
Pravo Unije
5. V obravnavanih zadevah so upoštevni člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter členi 45, 56, 101 in 102 PDEU.
Italijansko pravo
Ustava
6. Člen 2 Costituzione della Repubblica Italiana (italijanska ustava) (v nadaljevanju: ustava)(3) določa:
„Republika priznava in zagotavlja neodtujljive pravice človeka kot posameznika in kot člana družbenih formacij, v katerih se izvršuje njegova osebnost, ter zahteva izpolnjevanje dolžnosti politične, gospodarske in socialne solidarnosti, od katerih ni mogoče odstopiti.“
7. Člen 18, prvi odstavek, te ustave določa:
„Državljani se imajo pravico svobodno in brez dovoljenja združevati v namene, ki jih kazenska zakonodaja posameznikom ne prepoveduje.“
8. Člen 24 navedene ustave v prvem odstavku določa:
„Vsakdo lahko začne sodni postopek za varstvo svojih pravic in pravnega interesa.“
9. Člen 103, prvi odstavek, te ustave določa:
„Državni svet in drugi organi upravnega sodstva so pristojni za varstvo zakonitih interesov v razmerju do javne uprave in tudi subjektivnih pravic na posebnih zakonsko določenih področjih.“
10. Člen 113 italijanske ustave določa:
„Zoper akte javne uprave je vedno omogočeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov pred splošnimi in upravnimi sodišči.
Tega sodnega varstva ni mogoče izključiti ali omejiti na nekatera pravna sredstva ali na nekatere kategorije aktov.
Z zakonom je določeno, katera sodišča lahko razglasijo ničnost aktov javne uprave v primerih in z učinki, določenimi z navedenim zakonom.“
Zakonik o upravnem postopku
11. Člen 1 codice del processo amministrativo (zakonik o upravnem postopku), ki je bil potrjen z decreto legislativo no 104 (zakonska uredba št. 104)(4) z dne 2. julija 2010 v odstavku 1 določa:
„Upravna sodišča zagotavljajo polno in učinkovito varstvo v skladu z načeli ustave in evropskega prava.“
12. Člen 30 tega zakonika v odstavku 6 določa:
„Za odločanje o vseh dajatvenih tožbah za povrnitev škode, nastale zaradi kršitev zakonitih interesov ali kršitve subjektivnih pravic, kadar gre za področja izključne pristojnosti, je pristojno izključno upravno sodišče.“
13. Člen 133 navedenega zakonika vsebuje med drugim odstavek 1, ki določa:
„Če ni v drugih zakonskih določbah navedeno drugače, ima upravno sodišče izključno pristojnost za odločanje o:
[…]
(z) sporih, katerih predmet so akti Comitato olimpico nazionale italiano [italijanski nacionalni olimpijski komite (CONI)] ali športnih zvez, ki niso pridržani za sodne organe športnega pravosodja, razen tistih, ki se nanašajo na premoženjskopravna razmerja med družbami, združenji in športniki.“
Zakon št. 280/2003
14. Decreto-legge no 220 recante disposizioni urgenti in materia di giustizia sportiva (uredba-zakon št. 220 o nujnih določbah na področju športnega pravosodja)(5) z dne 19. avgusta 2003 je bila z legge no 280, conversione in legge, con modificazioni, del decreto-legge no 220, recante disposizioni urgenti in materia di giustizia sportiva (zakon št. 280 o potrditvi, s spremembami, uredbe‑zakona št. 220 o nujnih določbah na področju športnega pravosodja)(6) z dne 17 oktobra 2003 (v nadaljevanju: zakon št. 280/2003) potrjena v zakon.
15. Členi od 1 do 3 zakona št. 280/2003 določajo:
„Člen 1 – Splošna načela
1. Republika priznava in spodbuja avtonomijo nacionalnega športnega prava kot izraz mednarodnega športnega prava, ki spada v pristojnost Mednarodnega olimpijskega komiteja.
2. Razmerja med športnim pravom in pravom Republike so urejena na podlagi načela avtonomije, razen v primerih, […] ko so subjektivni položaji, povezani s športnim pravom, upoštevni z vidika pravnega reda Republike.
Člen 2 – Avtonomija športnega prava
1. V skladu z načeli iz člena 1 je za športno pravo pridržano urejanje zadev, ki se nanašajo na:
(a) upoštevanje in uporabo regulativnih, organizacijskih in statutarnih pravil nacionalnega športnega prava in njegovih institutov, da se zagotovi pravilno izvajanje športnih dejavnosti;
(b) ravnanja, ki spadajo na disciplinsko področje, ter naložitev in uporabo ustreznih športnih disciplinskih sankcij.
2. V zadevah iz odstavka 1 se morajo klubi, družbe, združenja ter pridruženi in registrirani člani v skladu z določbami statutov in predpisov [CONI] in športnih zvez […] obrniti na organe športnega pravosodja.
[…]
Člen 3 – Pravila o pristojnosti in prehodne določbe
1. Ko so izčrpane možnosti vseh stopenj športnega pravosodja in brez poseganja v pristojnost splošnih sodišč glede premoženjskopravnih razmerij med klubi, združenji in športniki, se za vse druge spore, katerih predmet so akti [CONI] ali športnih zvez, ki niso pridržani za sodne organe športnega pravosodja v smislu člena 2, uporablja zakonik o upravnem postopku, brez poseganja v določbe morebitnih arbitražnih klavzul, vključenih v statute in predpise [CONI] in športnih zvez v smislu člena 2(2) […]
[…]“
Kodeks športnega pravosodja FIGC
16. Ureditev, na podlagi katere so bile naložene sankcije iz postopka v glavni stvari, je codice di giustizia sportiva della Federazione Italiana Giuoco Calcio (kodeks športnega pravosodja italijanske nogometne zveze (FGIC)).(7)
17. Ta kodeks se v skladu s členom 2(1) uporablja zlasti za „vodstvene kadre“, ki opravljajo poklicno dejavnost na športnem področju, to je kategorijo oseb, v katero spadata ZD in MI, kar ni sporno.
18. Člen 4 navedenega kodeksa, naslovljen „Obvezna narava splošnih določb“, določa:
„1. Osebe iz člena 2 morajo spoštovati statut, kodeks, notranja organizacijska pravila FIGC in druga zvezna pravila, poleg tega pa tudi načela lojalnosti, dobre vere in poštenosti v vseh razmerjih, ki so kakor koli povezana s športno dejavnostjo.
2. V primeru kršitve obveznosti iz odstavka 1 se uporabijo sankcije, določene v členu 8(1)(a), (b), (c) in (g) ter členu 9(1)(a), (b), (c), (d), (f), (g) in (h).
[…]“
19. V členu 9 istega kodeksa je v odstavku 1(f) napoteno na „diskvalifikacijo za določen čas znotraj FIGC, z možnostjo zahteve za razširitev na [Združenje evropskih nogometnih zvez (UEFA)]“.
20. Člen 31 kodeksa športnega pravosodja FIGC, naslovljen „Kršitve s področja ekonomskih zadev in upravljanja“, v odstavku 1 določa:
„Nepredložitev, sprememba in materialno ali idejno ponarejanje, tudi delno, dokumentov, ki jih zahtevajo organi športnega pravosodja, commissione di vigilanza sulle società di calcio professionistiche [komisija za nadzor nad profesionalnimi nogometnimi klubi, COVISOC] in drugi nadzorni organi zveze ter pristojni organi zaradi izdaje dovoljenj UEFE in FIGC, oziroma predložitev lažnih ali delnih informacij in zadrževanje informacij pomenijo upravni prekršek. Prav tako pomeni upravni prekršek ravnanje, katerega namen je kakršno koli izogibanje zveznim predpisom s področja upravljanja in ekonomskih zadev, ter neizvršitev odločb zveznih organov, pristojnih na tem področju. Brez poseganja v uporabo najstrožjih sankcij, določenih v predpisih o dovoljenjih UEFE ali drugih posebnih predpisih, ter najstrožjih sankcij, ki se lahko naložijo za druga dejanja iz tega člena, se klub, ki stori dejanja iz tega odstavka, kaznuje z globo in opominom.“
Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
21. ZD in MI sta nekdanji predsednik oziroma nekdanji član upravnega odbora družbe Juventus F.C. SpA (v nadaljevanju: Juventus), ki je profesionalni nogometni klub s sedežem v Italiji.
22. Federazione Italiana Giuoco Calcio (italijanska nogometna zveza, v nadaljevanju: FIGC) je združenje zasebnega prava s sedežem v Italiji. Njegov namen je spodbujanje in urejanje profesionalnega in amaterskega nogometa v tej državi članici. Je članica Mednarodne nogometne zveze (FIFA) in Združenja evropskih nogometnih zvez (UEFA).
23. Comitato Olimpico Nazionale Italiano (italijanski nacionalni olimpijski komite, v nadaljevanju: CONI) pa je subjekt javnega prava s sedežem v Italiji. Po navedbah predložitvenega sodišča je pristojen za usklajevanje dejavnosti različnih italijanskih športnih združenj.
24. Procura Federale Presso La Federazione Italiana Giuoco Calcio (zvezno tožilstvo pri FIGC, Italija) (v nadaljevanju: zvezno tožilstvo), ki je organ FIGC, pristojen za disciplinske postopke, je 1. aprila 2022 pri Tribunale Federale nazionale (nacionalno zvezno razsodišče pri FIGC, Italija) (v nadaljevanju: zvezno razsodišče) začelo postopek zoper več italijanskih profesionalnih nogometnih klubov, med njimi Juventus, in zoper več njihovih vodstvenih kadrov. Zvezno tožilstvo jih je obdolžilo zlasti kršitve načel lojalnosti, dobre vere in poštenosti iz členov 4 in 31 kodeksa športnega pravosodja FIGC. Natančneje, ZD in MI je v bistvu očitalo, da sta sodelovala pri vzpostavitvi sistema fiktivnega kapitalskega dobička v skupni vrednosti več kot 60 milijonov EUR, tako da sta v finančnih in računovodskih izkazih kluba Juventus za leti 2020 in 2021 podala izjave, v katerih so bile transakcije iz sklopa transakcij prenosa športnih storitev igralcev in torej prestopov napačno prikazane kot samostojne transakcije, ali sta take izjave odobrila. Po navedbah zveznega tožilstva je šlo namreč dejansko za transakcije izmenjav, in sicer z namenom izogibanja mednarodnemu računovodskemu standardu, ki se uporablja zanje, in nazadnje prijave rezultatov in premoženja, večjih od dejanskih rezultatov in premoženja klubov, ki so sodelovali v tem sistemu.
25. Zvezno razsodišče, ki je organ FIGC, pristojen zlasti na področju disciplinskih sankcij, je z odločbo z dne 22. aprila 2022 sprejel odločitev o oprostitvi vseh fizičnih in pravnih oseb, na katere se je nanašal ta postopek.(8)
26. Zvezno tožilstvo je zoper to odločbo vložilo pritožbo pri Corte Federale d'appello presso la Federazione Italiana Giuoco Calcio (zvezno pritožbeno razsodišče FIGC, Italija) (v nadaljevanju: zvezno pritožbeno razsodišče).
27. Zvezno pritožbeno razsodišče je z odločbo z dne 27. maja 2022 potrdilo odločbo zveznega razsodišča.(9)
28. Zvezno tožilstvo je 24. novembra 2022 od državnega tožilca pri Tribunale di Torino (sodišče v Torinu, Italija) prejelo kopijo dokumentov iz spisa kazenskega postopka, ki ga je vzporedno uvedlo državno tožilstvo v zvezi z dejstvi iz postopka, navedenega v točki 24 teh sklepnih predlogov. Zvezno tožilstvo je po prejemu navedenega menilo, da ti dokumenti utemeljujejo delno revizijo pred zveznim pritožbenem razsodiščem.
29. Zvezno pritožbeno razsodišče je januarja 2023 sprejelo odločbo, v kateri je ugodilo reviziji, ki jo je predlagalo zvezno tožilstvo.(10) S to odločbo je ZD in MI zlasti naložilo disciplinsko sankcijo 24-mesečne prepovedi opravljanja dejavnosti znotraj FIGC skupaj z zahtevo za razširitev te sankcije na UEFO in FIFO. Disciplinska komisija FIFE je nato to prepoved, ki v praksi zajema opravljanje vsakršne poklicne dejavnosti na področju v pristojnosti FIGC, to je profesionalnega ali ljubiteljskega nogometa v Italiji, razširila na svetovno raven.
30. Zlasti ZD in MI sta navedeno odločbo izpodbijala pred Collegio di Garanzia della Sport presso il Comitato Olimpico Nazionale Italiano (odbor za jamstva v športu pri CONI, Italija) (v nadaljevanju: odbor za jamstva v športu), ki je vrhovno razsodišče športnega pravosodja.
31. Odbor za jamstva v športu je z odločbo z dne 8. maja 2023 zavrnil pravni sredstvi ZD in MI, medtem ko je ugodil pravnim sredstvom, ki so jih vložile druge osebe, in zadevo vrnil v odločanje zveznemu pritožbenemu razsodišču, da bo to lahko dokončno določilo disciplinske sankcije, ki naj se naložijo.(11)
32. V zgoraj navedenem kazenskem postopku je bil 25. maja 2023 izdan sklep o ustavitvi postopka.
33. V nadaljevanju sta ZD in MI pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij), ki je predložitveno sodišče, vložila pritožbo zoper odločbi, ki sta ju zaporedoma sprejela zvezno pritožbeno razsodišče in odbor za jamstva v športu, v delu, v katerem se nanašata nanju.
34. To sodišče v predložitveni odločbi na prvem mestu navaja, da mu ZD in MI vsak v svoji pritožbi primarno predlagata odlog in razveljavitev disciplinske sankcije, ki jima jo je naložilo zvezno pritožbeno razsodišče, zgolj podredno pa še povračilo škode, ki jima jo je ta povzročila. Vendar bi moralo v skladu z italijansko zakonodajo, ki se uporablja in kot jo razlaga Consiglio di Stato (državni svet, Italija), obe pritožbi zavreči kot „nedopustni zaradi nepristojnosti“ v delu, v katerem se nanašata na razveljavitev disciplinskih sankcij.
35. Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) naj bi namreč v sodbah z dne 7. februarja 2011(12) in 17. aprila 2019(13) v bistvu menilo, da je treba člena 2 in 3 zakona št. 280/2003 razlagati tako, da je z njima „organom športnega pravosodja“, med katerimi so zvezno razsodišče, zvezno pritožbeno razsodišče in odbor za jamstva v športu, podeljena izključna pravica za odločanje o predlogih za odlog in razveljavitev disciplinskih sankcij, naloženih pravnim ali fizičnim osebam, ki so pridruženi ali registrirani člani različnih italijanskih športnih združenj. Po drugi strani naj bi bilo upravno sodišče v skladu s členom 133(1)(z) zakonika o upravnem postopku izključno pristojno za obravnavo sporov v zvezi z akti CONI in italijanskih športnih združenj, ki niso pridržani za „organe športnega pravosodja“. Med temi spori so pravna sredstva, s katerimi mu osebe, ki so jim bile naložene tovrstne disciplinske sankcije, potem ko so „izčrpane možnosti vseh stopenj športnega pravosodja“, predlagajo posreden nadzor nad njihovo zakonitostjo, da se jim tako zagotovi „enakovredno sodno varstvo“ njihovega „subjektivnega pravnega položaja“ ter njihovih „zakonitih pravic in interesov“. Tako varstvo naj bi bilo lahko le v obliki denarne odškodnine za škodo, povzročeno tem osebam.
36. Kot naj bi izhajalo iz istih členov, naj bi se Corte costituzionale (ustavno sodišče) pri tej razlagi različnih zadevnih določb zakona št. 280/2003 in zakonika o upravnem postopku oprlo na ugotovitev, da so te določbe rezultat „razumnega tehtanja“, ki ga je opravil italijanski zakonodajalec v členu 1 zakona št. 280/2003, in sicer med načelom učinkovitega in polnega sodnega varstva, določenim s členi 24, 103 in 113 ustave, na eni strani ter potrebo po ohranitvi avtonomije športnega reda, varovano s členoma 2 in 18 te ustave, na drugi strani. Sodno varstvo zadevnih oseb naj bi se tako učinkovito zagotavljalo v okviru „športnega pravosodja“, ki je posebna oblika „pravosodja združenj“, kar zadeva pravne položaje, kakršni so tisti, do katerih pride zaradi naložitve disciplinskih sankcij, ki so pomembni za „sektorski pravni red“, kakršen je „športni red“, ne pa za „splošni pravni red“. Vzporedno naj bi učinkovito sodno varstvo „subjektivnega pravnega položaja“ teh oseb z vidika „splošnega pravnega reda“ še naprej zagotavljala upravna sodišča.
37. Na drugem mestu, predložitveno sodišče meni, da mora Sodišču postaviti vprašanja o razlagi prava Unije, da se bo lahko izreklo tako o dopustnosti pritožb, ki sta ju vložila ZD in MI, kot tudi o njuni utemeljenosti.
38. Na tretjem mestu, to sodišče v bistvu navaja, da dvomi o skladnosti zakona št. 280/2003 s pravom Unije.
39. V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) v zadevi C‑424/24 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba pravo Unije ter zlasti člena 6 in 19 PEU ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah [(14)] in [člena] 6 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(15)] v zvezi z načelom učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da nasprotujejo temu, da […] notranje pravo države članice, kot je pravo iz člena 2 [zakona št. 280/2003], kakor se razlaga v [nacionalni] sodni praksi, po tem, ko so izčrpane možnosti na vseh stopnjah nacionalnega športnega prava, izključuje uporabo sodnega varstva, s katerim je predvidena pristojnost nacionalnega sodišča (ki je v obravnavanem primeru upravno sodišče), da razveljavi disciplinsko športno sankcijo in njene prihodnje učinke ali začasno odloži učinek teh sankcij, s čimer je pristojnost nacionalnega sodišča omejena le na varstvo z denarno odškodnino, če se izkaže, da je bilo izvrševanje disciplinske pristojnosti v praksi nezakonito?
2. Ali je treba pravo Unije, zlasti člena 6 in 19 PEU, če se razlagata ob upoštevanju členov 47, 48 in 49 [Listine], ter člena 6 in 7 EKČP, razlagati tako, da za zagotovitev spoštovanja načel zakonitosti, izčrpnosti in zadostne določnosti kazenskih določb ter poštenega postopka nasprotujejo temu, da […] nacionalna ureditev, kot je ta iz člena 2 [zakona št. 280/2003], kakor se razlaga v veljavnem [nacionalnem] pravu in ki ob upoštevanju načela avtonomije športnega prava, kot je določeno v nacionalni zakonodaji in kot se razlaga v veljavnem [nacionalnem] pravu, organom športnega prava omogoča, da športnemu direktorju naložijo disciplinsko sankcijo prepovedi opravljanja poklicne dejavnosti zaradi kršitve določbe [FIGC] (to je člen 4(1) kodeksa športnega pravosodja [FIGC]), ki v obliki splošnega in nedoločnega besedila določa, da morajo vsi člani in vodstveni kadri poleg statuta in drugih predpisov zveze spoštovati tudi načela lojalnosti, dobre vere in poštenosti?
3. Ali je treba pravo Unije, zlasti člene 45, 49, 56, 101 in 102 PDEU ter člen 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotujejo temu, da […] nacionalna ureditev, kot je tista iz člena 2 [zakona št. 280/2003], omogoča, da športni organi izrečejo disciplinsko sankcijo prepovedi, zaradi katere se visokemu članu uprave, ki vodi mednarodno prepoznaven športni klub, za 24 mesecev prepove opravljanje poklicne dejavnosti na nacionalni in nadnacionalni ravni?“
40. V enakih okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) v zadevi C‑425/24 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo v bistvu ista vprašanja.
41. Pisna stališča so predložili ZD, MI, CONI, FIGC, italijanska in portugalska vlada ter Evropska komisija.
42. ZD, MI, CONI, FIGC, italijanska vlada in Komisija so na obravnavi 17. septembra 2025 ustno podali stališča.
Analiza
43. Na zahtevo Sodišča se bodo ti sklepni predlogi nanašali izključno na prvo in tretje vprašanje za predhodno odločanje. Najprej bom obravnaval tretje vprašanje, nato pa se bom lotil prvega.
Tretje vprašanje
44. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 45, 56, 101 in 102 PDEU(16) razlagati tako, da nasprotujejo temu, da nacionalna ureditev, kakršna je ta v obravnavani zadevi, športnim organom omogoča, da članu uprave, ki vodi športni klub, izrečejo disciplinsko sankcijo, s katero se mu za 24 mesecev prepove opravljanje poklicne dejavnosti na nacionalni in nadnacionalni ravni.
Dopustnost
45. Komisija in italijanska vlada v pisnih stališčih izpodbijata dopustnost tega vprašanja(17), saj v bistvu menita, da predložitveno sodišče teh predlogih ni pojasnilo povezave, ki po njegovem mnenju obstaja med določbami prava Unije, katerih razlaga se predlaga, in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za spor o glavni stvari.
46. Po mnenju Komisije spora o glavni stvari očitno nista čezmejna. Meni, da so vsi elementi teh zadev zamejeni znotraj Italije, saj gre za disciplinske sankcije, naložene italijanskim vodstvenim kadrom, ki so v delovnem razmerju z italijanskim nogometnim klubom in niso uresničevali pravice do prostega gibanja. Te sankcije namreč zajemajo „začasno prepoved opravljanja dejavnosti znotraj FIGC za 24 mesecev skupaj z zahtevo za razširitev v okviru UEFE in FIFE“. Ovira za prosto gibanje zadevnih vodstvenih kadrov naj bi se udejanjila šele v trenutku, ko je UEFA oziroma FIFA ugodila zahtevi za razširitev geografskega obsega navedenih sankcij, ki jo je predložila FIGC, na evropsko oziroma svetovno raven.
47. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se je Sodišče že strinjalo, da bo odgovorilo na vprašanja, ki so mu bila predložena, v primeru, ko bi nacionalna ureditev iz postopkov v glavni stvari zaradi svojega predmeta ali same narave lahko imela čezmejne učinke(18). Tako je v primeru zadevne italijanske ureditve, ki med sankcijami, namenjenimi zagotavljanju spoštovanja teh določb, določa nekatere sankcije, ki so lahko izrečene skupaj z zahtevo za razširitev v okviru UEFE in FIFE.
48. Zato Sodišču predlagam, naj ta ugovor nedopustnosti zavrne.
Vsebinska presoja
49. Uvodoma je treba ugotoviti, da nacionalne določbe, na katere se nanaša to vprašanje in ki spadajo v kodeks športnega pravosodja FIGC, urejajo nekatere vidike dejavnosti sankcioniranja te zveze. Ta kodeks, ki ga je pripravilo združenje zasebnega prava, to je FIGC, je odobril CONI. Zadnjenavedeni organ, ki je po naravi javni organ, mora namreč oceniti njegovo skladnost z zakonom, s Statuto Comitato Olimpico Nazionale Italiano (statut CONI)(19), s temeljnimi načeli ter s smernicami in merili, ki jih pripravi nacionalni svet CONI(20).
50. Nato je treba preučiti vprašanja glede združljivosti teh določb s pravili o konkurenci (člena 101 in 102 PDEU) na prvem mestu ter s pravili glede prostega gibanja delavcev in prostega pretoka storitev (člena 45 in 56 PDEU) na drugem mestu. Vendar se zdi kljub vsemu primerna uvodna opomba.
51. V skladu z ustaljeno sodno prakso pravo Unije ureja športno dejavnost, če ta pomeni gospodarsko dejavnost. Kot je Sodišče nedavno navedlo, je treba le nekatera posebna pravila, ki so bila na eni strani sprejeta izključno iz negospodarskih razlogov in ki se na drugi strani nanašajo samo na vprašanja v zvezi s športom, šteti za nepovezana s kakršno koli gospodarsko dejavnostjo.(21) Pravila v zvezi z gospodarskim upravljanjem poklicnega športnega kluba, kakršna so ta v obravnavani zadevi, očitno ne spadajo v to kategorijo in torej niso izvzeta s področja uporabe prava Unije.
52. Zdi se, da se predložitvenemu sodišču z vidika člena 101 PDEU porajajo dvomi glede vprašanja, ali je treba odločitve, ki jih sprejmejo združenja zasebnega prava, ki organizirajo nogometne tekme, kot je odločitev o naložitvi zadevne sankcije, opredeliti kot „sklepe podjetniških združenj“ in se torej zanje uporablja prepoved iz te določbe.
53. V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti sporazumi, sklepi podjetniških združenj ali usklajena ravnanja za to, da so zajeti s prepovedjo, taki, da lahko prizadenejo trgovino med državami članicami, in morajo imeti za „cilj oziroma posledico“ preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.(22) Kršitev člena 101 PDEU je torej mogoče ugotoviti le, kadar sta izpolnjena ta pogoja.
54. Vendar tudi ob predpostavki, da zadevna nacionalna ureditev pomeni „sklep podjetniškega združenja“, iz spisa nikakor ne izhaja, da bi lahko iz nje in iz sankcij, katerih naložitev omogoča, izhajale omejitve konkurence zaradi cilja ali zaradi posledice.
55. Ta ureditev se namreč nanaša na naložitev disciplinskih sankcij fizičnim osebam, kot so vodstveni kadri nogometnih klubov. Vendar nič iz spisa ne kaže na to, da bi lahko naložitev teh sankcij posredno odločala o izpadu nogometnega kluba, pri katerem so sankcionirani vodstveni kadri opravljali svojo poklicno dejavnost. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče ugotoviti, da bi lahko navedena ureditev povzročila izkrivljanje konkurence med podjetji.
56. Kar zadeva člen 102 PDEU, ta določba prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. Tako je njen cilj preprečiti ogrožanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov tako, da se sankcionirajo ravnanja podjetij s prevladujočim položajem, ki omejujejo ali preprečujejo konkurenco na podlagi učinkovitosti in lahko tako potrošnikom povzročajo neposredno škodo.(23)
57. V obravnavani zadevi tudi ob dopustitvi, da se FIGC in CONI lahko opredelita kot „podjetji“ v smislu konkurenčnega prava, ne vidim, na katerem trgu bi imela prevladujoči položaj, ki bi ga lahko zlorabljala prek izvajanja svoje pristojnosti za naložitev sankcij vodstvenim kadrom nogometnih klubov.
58. Torej domnevni neobstoj preglednih, jasnih in natančnih meril, ki bi urejala uresničevanje te pristojnosti za sankcioniranje, na kar se sklicujeta pritožnici v postopku v glavni stvari, vsekakor ne bi mogel biti problematičen z vidika člena 102 PDEU.(24)
59. Menim torej, da člena 101 in 102 PDEU ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz obravnavane zadeve.
60. V zvezi s pravili Pogodbe DEU o prostem gibanju je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen vseh določb Pogodbe DEU o prostem gibanju oseb državljanom Unije olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na ozemlju Unije in da te določbe nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice.(25) Zato člen 45 PDEU nasprotuje vsem nacionalnim ukrepom, ki bi lahko državljane Unije ovirali pri izvrševanju temeljne svoboščine, ki je zagotovljena s tem členom, ali zmanjšali privlačnost njenega uveljavljanja. Enako pravno merilo se uporablja za svobodo opravljanja storitev, kot je določena v členu 56 PDEU.(26)
61. V zvezi s tem ugotavljam, da disciplinske sankcije, določene s kodeksom športnega pravosodja FIGC, ki se naložijo zlasti vodstvenim kadrom italijanskih profesionalnih nogometnih klubov, tem vodstvenim kadrom lahko preprečijo sprejetje ponudb za zaposlitev pri drugih evropskih nogometnih klubih ali to, da jim ponujajo storitve. V teh okoliščinah se obstoj ovire za prosto gibanje sankcioniranih vodstvenih kadrov v smislu členov 45 in 56 PDEU ne zdi vprašljiv.
62. V skladu z ustaljeno sodno prakso je taka ovira vseeno lahko dopustna, če se dokaže, prvič, da je sprejetje zadevnih ukrepov upravičeno z legitimnim ciljem v splošnem interesu in, drugič, da ti spoštujejo načelo sorazmernosti.(27)
63. Glede obstoja legitimnega cilja v splošnem interesu je treba pojasniti naslednje.
64. Iz spisa je razvidno, da člen 4 kodeksa športnega pravosodja FIGC določa obveznost spoštovanja načel lojalnosti, dobre vere in poštenosti v vseh razmerjih, povezanih s športno dejavnostjo, sicer se naložijo sankcije, določene zlasti v členu 9 tega kodeksa.
65. Prva od teh določb se tako nanaša na ravnanja, s katerimi se posega v načelo lojalnega sodelovanja na športnih tekmovanjih in posledično v načelo enakega obravnavanja sodelujočih klubov.
66. Ravnanja, kakršna so ravnanja pritožnic iz postopkov v glavni stvari,(28) klubu, ki mu pripadata, omogočajo pridobitev nezakonite ekonomske prednosti v razmerju do drugih klubov, ki sodelujejo na istih tekmovanjih. Tako je z njimi poseženo v enakost pogojev sodelovanja na teh tekmovanjih med sodelujočimi klubi. Namen mehanizma sankcioniranja, vzpostavljenega z zadevno nacionalno ureditvijo, je torej zagotoviti lojalen in enakopraven potek športnega tekmovanja pod pogoji, ki niso izkrivljeni zaradi goljufije.
67. Sam sem prepričan, da se je na tak cilj mogoče sklicevati za utemeljitev sprejetja zadevne ureditve, in to še toliko bolj, ker je Sodišče nedavno priznalo, da je „cilj zagotavljanja regularnosti športnih tekmovanj legitimen cilj v splošnem interesu, ki mu lahko sledi športno združenje“.(29)
68. Kar zadeva vprašanje, ali je zadevna nacionalna ureditev primerna, da se z njo zagotovi uresničevanje tega cilja, in ne presega nujnega za njegovo dosego, je treba ugotoviti, da je v sodni praksi Sodišča poudarjena potreba po tem, da se diskrecijska pravica, ki jo imajo organi, pristojni za naložitev sankcij, ne izvaja samovoljno. Iz te sodne prakse je zlasti razvidno, da imajo združenja, kot je FIGC, pravico določiti naložitev sankcij v primeru kršitve pravil iz svojih kodeksov športnega pravosodja, kadar so ta pravila in sankcije, s katerimi se zagotovi njihovo spoštovanje, utemeljeni z legitimnim ciljem v splošnem interesu. Vendar je po mnenju Sodišča take sankcije mogoče dopustiti le, če so določene na podlagi preglednih, objektivnih, nediskriminatornih in sorazmernih meril. Zadnja zahteva zlasti pomeni, da je treba pri določanju višine in trajanja sankcij upoštevati okoliščine posamezne zadeve. Poleg tega morajo biti ta merila predmet učinkovitega sodnega nadzora.(30)
69. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je zadevna ureditev primerna za zagotovitev cilja zagotavljanja poštenega in enakopravnega poteka športnega tekmovanja in ali ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja.
70. Vendar želim poudariti, da bi bilo mogoče za člene od 12 do 18 kodeksa športnega pravosodja FIGC, vključene v oddelek II tega kodeksa, naslovljen „Uporaba sankcij“, šteti, da opredeljujejo zadevno pristojnost za sankcioniranje na način, skladen s tem, kar se zahteva z zgoraj navedeno sodno prakso.
71. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje odgovori, da je treba člena 45 in 56 PDEU razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da nacionalna ureditev, kakršna je ta v obravnavani zadevi, športnim organom omogoča, da vodstvenemu kadru športnega kluba izrečejo disciplinsko sankcijo, s katero se mu za 24 mesecev prepove opravljanje poklicne dejavnosti na nacionalni in mednarodni ravni, če so ta ureditev in sankcije, s katerimi se zagotavlja njeno spoštovanje, utemeljene s prizadevanjem za uresničevanje legitimnega cilja v splošnem interesu ter so za določitev teh sankcij opredeljena pregledna, objektivna, nediskriminatorna in sorazmerna merila. Člena 101 in 102 PDEU prav tako ne nasprotujeta taki nacionalni ureditvi.
Prvo vprašanje
72. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19 PEU v povezavi s členom 47 Listine(31) razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodni nadzor nad disciplinskimi sankcijami, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ki ga opravijo nacionalni organi, ki izpolnjujejo zahteve za opredelitev kot „sodišče“ v smislu prava Unije, omejuje na posreden nadzor, ki lahko v primeru nezakonitosti privede izključno do dodelitve denarne odškodnine osebam, ki so jim bile disciplinske sankcije naložene, kar pomeni, da pristojno sodišče nima možnosti, da take disciplinske sankcije razveljavi in zadevnim osebam po potrebi izda začasne odredbe.
Dopustnost
73. Italijanska vlada trdi, da je to vprašanje nedopustno, in sicer zaradi skorajšnjega prenehanja učinkov prepovedi, ki izhaja iz odločitev nacionalnih organov športnega pravosodja. Natančneje, ta vlada opozarja, na eni strani, da je bila tožečima strankama iz postopkov v glavni stvari izrečena prepoved za obdobje 24 mesecev in, na drugi strani, da je to sankcijo naložilo zvezno pritožbeno sodišče z neposredno izvršljivo odločbo z dne 20. januarja 2023. Iz tega naj bi sledilo, da se je zadevna prepoved iztekla 20. januarja 2025, ko sodba predložitvenega sodišča domnevno naj še ne bi bila izdana. Tako naj razveljavitev prepovedi za tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari dejansko ne bi bila več koristna, saj naj bi učinki, ki sta jih z ničnostno tožbo želeli odpraviti, že prenehali.
74. Sicer je res, da v skladu s sodno prakso Sodišča predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora. Tako je Sodišče ugotovilo, da če bi se izkazalo, da sta tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari dejansko izgubili interes za dosego razveljavitve odločb iz postopkov v glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje ne bi bila več upoštevna za rešitev sporov, ki potekata pred predložitvenim sodiščem, Sodišče pa bi moralo ugotoviti, da se postopek ustavi(32).
75. Vendar menim, da v obravnavani zadevi ni tako. Poleg tega ugotavljam, da sta tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari na obravnavi pojasnili, da bi morebitna razglasitev ničnosti zadevne odločbe s strani predložitvenega sodišča omogočila zaščito njunih nematerialnih interesov tako, da bi odpravila ali pa zmanjšala učinek disciplinskih sankcij na njun ugled.
Vsebinska presoja
76. Uvodoma je treba opozoriti, da se to vprašanje nanaša na nekatere določbe zakona št. 280/2003, ki določa temeljna načela, s katerimi je urejeno razmerje med športnim pravom in državnim pravnim redom.
77. Pravni okvir, vzpostavljen s to zakonodajo, kot se razlaga v italijanski ustavni sodni praksi, je mogoče povzeti, kot je navedeno v nadaljevanju.
78. Načelo učinkovitega sodnega varstva in pravica do obrambe, ki sta vpisana v ustavo, sta v navedeni zakonodaji predmet „razumnega tehtanja“ z načelom „avtonomije športnega reda“, ki izhaja iz členov 2 in 18 ustave. Rezultat tega tehtanja je vzpostavitev „pridržanja pristojnosti“ v korist sodnih organov, ustanovljenih pri italijanskih športnih združenjih in CONI, v skladu s katerim so ti organi edini pristojni za razveljavitev disciplinskih sankcij, kakršne so te iz postopka v glavni stvari. Nasprotno, upravna sodišča so po izčrpanju možnosti na vseh treh stopnjah športnega pravosodja še naprej pristojna za dodelitev denarne odškodnine zadevnim osebam v primeru nezakonitosti teh disciplinskih sankcij.
79. Italijanska vlada v pisnih stališčih trdi, da ta pravni okvir opredeljuje bistveno potezo njene „nacionalne identitete“ v smislu člena 4 PEU. Menim, da je treba zaradi te pripombe opozoriti na upoštevno sodno prakso.(33)
– Povezava med členom 4(2) PEU in členom 19(1), drugi pododstavek, PEU
80. Člen 4(2) PDEU med drugim določa, da Unija spoštuje nacionalno identiteto držav članic, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami.
81. Pogoji, pod katerimi sta ta člen in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU med seboj povezana, so bili izrecno opredeljeni v sodbah Madžarska/Parlament in Svet(34) ter Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov)(35).
82. Sodišče je v teh sodbah navedlo, da ni mogoče veljavno trditi, da zahteve, ki kot pogoji za pristop k Uniji in sodelovanje v njej izhajajo iz spoštovanja vrednot in načel, kot so pravna država, učinkovito sodno varstvo in neodvisnost sodstva, potrjenih v členu 2 in členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, lahko vplivajo na nacionalno identiteto držav članic v smislu člena 4(2) PEU. Iz tega sledi, da zadnjenavedena določba, ki jo je treba razlagati ob upoštevanju hierarhično enakovrednih določb, med drugim členov 2 in 19 PEU, držav članic ne more oprostiti obveznosti izpolnjevanja zahtev, ki izhajajo iz teh določb. Tako čeprav Unija na podlagi člena 4(2) PEU spoštuje nacionalno identiteto držav članic, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, tako da imajo te države članice določeno diskrecijsko pravico pri zagotavljanju izvajanja načel pravne države, iz tega nikakor ne izhaja, da se ta obveznost rezultata lahko razlikuje od ene države članice do druge. Čeprav imajo države članice različne nacionalne identitete, ki jih Unija spoštuje, namreč sprejemajo pojem „pravna država“, ki si ga delijo kot skupno vrednoto svojih lastnih ustavnih tradicij in za katerega so se zavezale, da ga bodo vedno spoštovale. Iz tega izhaja, da morajo države članice pri izbiri svojega ustavnega modela upoštevati zahteve, ki izhajajo iz člena 2 in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, kot ju razlaga Sodišče.(36)
83. Skratka, načelo primarnosti prava Unije preprečuje sprejetje razlage, ki bi državam članicam omogočala, da se sklicujejo na določbe nacionalnega prava, čeprav so te ustavnopravne, da bi preprečile uporabo določb prava Unije. Sodišče mora pri izvajanju svoje izključne pristojnosti za razlago prava Unije pojasniti obseg načela primarnosti glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava Unije, ki jo je podalo nacionalno sodišče, kot je Corte costituzionale (ustavno sodišče), in ki ne ustreza razlagi Sodišča.(37)
84. Čeprav torej ni nobenega dvoma o tem, da ima Italijanska republika pravico določiti avtonomen pravosodni sistem, da tako nacionalnim športnim združenjem omogoči varstvo njihovih prerogativ v razmerju do javnih organov, se s prenosom takega sistema v zakonodajo kljub vsemu ne sme poseči v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
85. Pred preučitvijo, ali je v obravnavani zadevi prišlo do takega posega, je potrebnih nekaj uvodnih pripomb o vsebini varstva, ki ga člen 19(1), drugi pododstavek, PEU zagotavlja pravnim subjektom.
– Obseg člena 19(1), drugi pododstavek, PEU
86. Sodišče je v sodbi Associação Sindical dos Juízes Portugueses(38) navedlo, da je načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, splošno načelo prava Unije, ki je potrjeno v členu 47 Listine. Na podlagi te ugotovitve je najprej pojasnilo, da je treba zadnjenavedeno določbo „ustrezno upoštevati“ pri razlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU(39), nato pa je še navedlo, da pravici do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine ustreza obveznost, ki je državam članicam naložena s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, da vzpostavijo sistem pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije(40).
87. Tako je bil člen 47 Listine uporabljen za opredelitev materialne vsebine obveznosti, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, in sicer s treh vidikov. Prvič, s sistemskega vidika ta obveznost pomeni, da morajo organi, ki bi lahko razlagali ali uporabljali pravo Unije, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz statusa „sodišča“, kot so zahteve po neodvisnosti, nepristranskosti in „z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču“.(41) Drugič, na procesni ravni navedena obveznost pomeni, da se pred temi organi spoštujejo različna jamstva, povezana s „poštenim sojenjem“.(42) Tretjič, kar zadeva obseg sodnega nadzora, je iz sodbe Royal Football Club Seraing(43), ki je bila izdana po koncu pisnega postopka v tej zadevi in je bila na obravnavi povod za živahne razprave, razvidno, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena s členom 47 Listine, zahteva, da imajo ta sodišča možnost opraviti učinkovit sodni nadzor nad akti, ukrepi ali ravnanji, za katere se zatrjuje, da so posegli v pravice ali svoboščine pravnega subjekta. Sodišče je v tej sodbi še opredelilo zahteve, ki jih mora navedeni sodni nadzor izpolniti, da se opredeli kot učinkovit.(44) Te zahteve so nedvomno pomembne za odgovor, ki ga bo treba dati na to vprašanje za predhodno odločanje.
88. Naj opozorim, da je šlo v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, za nacionalna pravila, s katerimi je bila arbitražnim odločbam, ki jih je izdalo razsodišče tretje države (športno arbitražno razsodišče), priznana pravnomočnost inter partes na ozemlju države članice in s tem dokazna moč v razmerjih med strankami v sporu in tretjimi osebami. Ker pa nad skladnostjo teh odločb s pravom Unije ni predhodno opravilo nadzora sodišče, pristojno za vložitev predlogov za predhodno odločanje pri Sodišču, se je postavilo vprašanje, ali se s takimi nacionalnimi pravili spoštuje člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 267 PDEU in členom 47 Listine.
89. Bistvo razlogovanja, ki ga je izoblikovalo Sodišče v odgovoru, je mogoče povzeti v spodnjih treh točkah.(45)
90. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ne zahteva neposrednega pravnega sredstva, ki bi posameznikom omogočalo izpodbijanje arbitražnih odločb, če v nacionalnem sodnem sistemu obstaja možnost, da zadevni posamezniki posredno dosežejo učinkovit sodni nadzor nad temi odločbami in tako zagotovijo spoštovanje pravic in svoboščin, ki jim jih zagotavlja pravo Unije.(46)
91. Da je sodni nadzor učinkovit, ni nujno, da se nanaša na vsa pravna in dejanska vprašanja, upoštevna za rešitev sporov, v okviru katerih so bile navedene odločbe izdane, ampak je lahko veljavno omejen. Vsekakor pa morejo imeti zadevna sodišča možnost preveriti, ali so take odločbe skladne z načeli in določbami, ki so del javnega reda Unije in ki so upoštevni v okviru zadevnega spora, kot sta prosto gibanje delavcev in svoboda opravljanja storitev, določena v členu 45 oziroma 56 PDEU.(47)
92. Poleg tega morajo imeti ta sodišča, kadar menijo, da te iste odločbe niso združljive s temi načeli in določbami, možnost, da v okviru svojih pristojnosti in v skladu z veljavnimi nacionalnimi določbami izpeljejo vse pravne posledice, ki nastanejo zaradi take neskladnosti.(48) Natančneje, kadar gre za kršitev prostega pretoka, morajo imeti navedena sodišča možnost, ne le da ugotovijo to kršitev in naložijo povračilo škode, povzročene zadevnim posameznikom, ampak tudi razglasijo ničnost odločbe, ki vsebuje tako kršitev.(49) To pristojnost mora nujno spremljati pristojnost za izdajo začasnih odredb, ki zagotavljajo polni učinek meritorne odločbe, ki jo je treba sprejeti, tudi v primeru, ko ta ista sodišča na Sodišče naslovijo predlog za sprejetje predhodne odločbe in prekinejo odločanje do odgovora Sodišča.(50)
93. V nasprotju s tem, kar je trdila italijanska vlada na obravnavi v teh zadevah, Sodišče v sodbah v združenih zadevah Cairo Network ni uvedlo odstopanja od zadnjenavedenih načel.
94. Naj pojasnim. Ta vlada meni, da iz sodbe Cairo Network izhaja, da se za učinkovitost sodnega nadzora na splošno sicer res predpostavi, da je nacionalno sodišče pristojno za razveljavitev vseh škodljivih posledic akta ali ravnanja, ki je v nasprotju s pravom Unije, vendar je lahko samo denarna odškodnina utemeljena, kadar bi lahko taka razveljavitev kot v obravnavani zadevi posegla v javni interes.
95. Zadevne disciplinske sankcije, ki so se uporabile za fizične osebe, naj bi bile povezane z naložitvijo kazenskih točk pri razvrstitvi nogometnega kluba, pri katerem sta bili ti osebi zaposleni, v okviru italijanskega državnega nogometnega prvenstva prve lige (Serie A). Če bi bilo mogoče nacionalnemu sodišču predlagati razveljavitev ali spremembo sankcij oziroma celo samo njihov začasni odlog, bi bilo trajanje negotovosti glede končne razvrstitve v tem prvenstvu nezdružljivo z zahtevo po imenovanju nacionalnih ekip, kvalificiranih za evropska tekmovanja. Očitno je, da bi tak položaj škodoval kontinuiteti italijanskega nogometnega prvenstva.
96. V zvezi s tem menim, da je treba opozoriti na naslednje. Drži sicer, da je Sodišče v sodbi Cairo Network ugotovilo, da ni nujno, da omejitev pristojnosti nacionalnega sodišča, pristojnega za preučitev tožb, vloženih zoper akte o dodelitvi pravic do uporabe radijskih frekvenc, na dodelitev denarnega nadomestila, pomeni, da sodni nadzor, ki ga opravi to sodišče, ni učinkovit.(51) Vendar nič manj ne drži, da je bila ta sodba za razliko od obravnavanih zadev izrečena na področju, urejenem s sekundarnim pravom Unije, zlasti z direktivo o elektronskih komunikacijah(52) in Sklepom (EU) 2017/899 o uporabi frekvenčnega pasu 470–790 MHz v Uniji(53).
97. Tega ni mogoče spregledati. Sodišče je namreč menilo, da bi lahko možnost, da nacionalna sodišča navedene akte razglasijo za nične, ovirala preoblikovanje frekvenčnega pasu 700 MHz, ki se zahteva s Sklepom 2017/899, s čimer bi bilo lahko ogroženo dobro delovanje 5G v Uniji.(54)
98. Na podlagi tega sklepam, da je določitev zgolj možnosti dodelitve denarne odškodnine, ne pa tudi razglasitve ničnosti nezakonitega akta, utemeljena, kadar bi bil lahko zaradi take razglasitve ničnosti ogrožen eden od ciljev upoštevne zakonodaje Unije, kar v obravnavani zadevi ne velja.
– Predlog glede prvega vprašanja
99. Iz navedenega torej izhaja, da morajo biti disciplinske sankcije, kakršne so te iz obravnavane zadeve, predmet – lahko tudi posrednega – nadzora organov, ki izpolnjujejo zahteve, povezane s statusom „sodišča“ v smislu prava Unije, pri čemer se nadzor nanaša na združljivost teh sankcij z načeli in določbami, ki so del javnega reda Unije, ter v primeru nezakonitosti privede do razglasitve njihove ničnosti.
100. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki sodni nadzor nad zakonitostjo disciplinskih sankcij, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ki ga opravijo „sodišča“ v smislu prava Unije, omejuje na posreden nadzor, ki lahko v primeru nezakonitosti privede izključno do dodelitve denarne odškodnine osebam, ki so jim bile te sankcije naložene. Ta sodišča morajo imeti možnost razglasiti ničnost takih sankcij in po potrebi izdati začasne odredbe, ki zagotavljajo polni učinek poznejše meritorne sodne odločbe(55).
101. Ob tem želim poudariti, da odgovor, ki ga predlagam, temelji na premisi, da je nadzor, ki ga opravijo italijanska upravna sodišča, edini nadzor, ki ga nad zakonitostjo odločb, s katerimi so naložene športne disciplinske sankcije, opravijo „sodišča“ v smislu prava Unije. Če pa, nasprotno, eden od italijanskih organov športnega pravosodja, v zvezi s katerimi se učinkovitost nadzora nad zakonitostjo tukaj ne izpodbija, izpolnjuje vse zahteve, povezane s statusom „sodišča“, ne bi bilo mogoče ugotoviti nikakršne kršitve člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.(56)
102. Zato menim, da je koristno nekaj dodatnih vrstic posvetiti teh problematiki, ki se nanaša na status „sodišča“ italijanskih organov športnega pravosodja.
– Status „sodišča“ italijanskih organov športnega pravosodja
103. V skladu z ustaljeno sodno prakso od sodbe Vaassen-Göbbels(57) se za to, da gre za „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, zahteva, da so izpolnjeni nekateri pogoji, kot so to, ali je bil organ ustanovljen z zakonom, ali je stalen, ali je njegova jurisdikcija obvezna, ali je njegov postopek kontradiktoren, ali uporablja pravna pravila in ali je neodvisen.(58)
104. Zahteva po neodvisnosti vključuje zunanji in notranji vidik. Ta drugi vidik je povezan s pojmom „nepristranskost“ in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora.(59) Prav nepristranskost italijanskih organov športnega pravosodja bi po mojem mnenju morala biti predmet temeljite preučitve predložitvenega sodišča.
105. Tako se ob upoštevanju okoliščin zadev iz postopkov v glavni stvari ob taki preučitvi ne sme pozabiti na analitični pravni okvir, ki izhaja iz sodbe Ali Riza in drugi proti Turčiji(60), ki jo je izdalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP)(61).
106. Opozoriti je treba, da se je zadeva, v kateri je bila izrečena navedena sodba, nanašala na pravna sredstva, vložena pri arbitražnem odboru turške nogometne zveze (TFF) zoper odločbe, sprejete v zvezi z nogometaši ali nogometnimi sodniki v okviru odbora za reševanje sporov (DRC) oziroma disciplinske komisije. ESČP je, potem ko je ugotovilo, da člane arbitražnega odbora imenuje upravni odbor (Board of Directors) TFF, njega pa v celoti imenuje skupščina iste zveze (Congress), in da ima upravni odbor široko polje proste presoje pri izvajanju pristojnosti za imenovanje, najprej preučilo, ali so vzpostavljena zadostna jamstva za zagotovitev, da člani arbitražnega odbora svoje funkcije opravljajo brez zunanjih pritiskov, nato pa še, ali je bil arbitražni odbor sestavljen iz članov, ki jih je bilo mogoče šteti za neodvisne in nepristranske v razmerju do poklicnih organizacij, vpletenih v te postopke.(62)
107. ESČP je v zvezi s prvim vidikom menilo, da člani arbitražnega odbora niso zavarovani pred pritiski zlasti upravnega odbora, saj obstaja določeno število „poudarjenih organizacijskih in strukturnih povezav“ med tema subjektoma, ki kažejo na „precejšnjo raven vpliva, ki ga ima upravni odbor na delovanje arbitražnega odbora“.(63) ESČP je v podporo tej ugotovitvi upoštevalo naslednje elemente. Prvič, čeprav so imeli člani tega odbora zagotovljeno varnost zaposlitve, je trajanje njihovega mandata ustrezalo trajanju mandata članov upravnega odbora. Drugič, člani arbitražnega odbora so bili upravičeni do prejemanja plačila ter povračila potnih stroškov in stroškov bivanja v višini, ki jo je določil upravni odbor. Tretjič, predviden ni bil noben poseben postopek v primeru, da so stranke izpodbijale neodvisnost ali nepristranskosti člana arbitražnega odbora.
108. Kar zadeva drugi vidik, je ESČP ugotovilo, da sta bila upravni odbor in skupščina TFF oba večinoma sestavljena iz predstavnikov nogometnih klubov, to je subjektov, nujno vpletenih v nekatere spore v pristojnosti arbitražnega odbora.
109. Opozoriti je treba, da je na podlagi italijanske ureditve iz postopkov v glavni stvari sprejetje disciplinskih sankcij, ki jih naložita FIGC in CONI, v pristojnosti dveh organov znotraj zveze (zvezno razsodišče in zvezno pritožbeno razsodišče), in organa zunaj zveze (odbor za jamstva v športu).
110. Kar zadeva zvezno razsodišče in zvezno pritožbeno razsodišče, pristojnost za imenovanje njunih članov pripada Consiglio federale (zvezni svet)(64), za izvajanje te pristojnosti pa se zdi, da je opredeljeno le z merilom „posebne pristojnosti in izkušenj, pridobljenih v športnem redu“(65). Tveganje, da bodo člani teh organov izpostavljeni pritiskom zveznega sveta, bi se lahko še okrepilo zaradi dejstva, da trajanje njihovega mandata ustreza trajanju mandata članov zveznega sveta (štiri leta z možnostjo enkratnega podaljšanja) in da je Commissione federale di garanzia (zvezna komisija za jamstva)(66), ki jo prav tako imenuje zvezni svet, pristojna za njihov odpoklic zlasti „iz resnih razlogov primernosti“(67).
111. Kar zadeva sestavo zveznega sveta, štirinajst od njegovih dvajsetih članov izvolijo različne nacionalne nogometne lige,(68) ki so emanacija nogometnih klubov, katerih vodstveni kadri so lahko kot v obravnavani zadevi vpleteni v postopke pred navedenima organoma, ki delujeta znotraj zveze.
112. Kar zadeva odbor za jamstva v športu, je imenovanje njegovih članov pridržano za nacionalni svet CONI(69). Trajanje njihovega mandata (štiri leta) ustreza trajanju mandata članov zadnjenavedenega.(70) Nacionalni svet imenuje tudi člane Commissione di garanzia degli organi di giustizia, di controllo e di tutela dell’etica sportiva (komisija za jamstvo pravosodnih in nadzornih organov ter organov za zaščito športne etike), ki je pristojna za odpoklic članov odbora za jamstva v športu.(71) Za sestavo nacionalnega sveta je značilna navzočnost predstavnikov nacionalnih športnih zvez, pri čemer morajo večino glasujočih v tem organu sestavljati glasovi, ki jih oddajo zadnjenavedeni.(72)
113. Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju zlasti pravkar navedenih elementov preveriti, ali je kateri od italijanskih organov športnega pravosodja „sodišče“ v smislu prava Unije. Če bi to držalo, sistem športnega pravosodja, ki ga je zasnoval italijanski zakonodajalec, obravnavan kot celota, ne bi bil nezdružljiv s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.
Predlog
114. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), odgovori:
1. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nadzor nad zakonitostjo disciplinskih sankcij, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ki ga opravijo „sodišča“ v smislu prava Unije, omejuje na posreden nadzor, ki lahko v primeru nezakonitosti privede izključno do dodelitve denarne odškodnine osebam, ki so jim bile sankcije naložene. Ta sodišča morajo imeti možnost razglasiti ničnost takih sankcij in po potrebi izdati začasne odredbe, ki zagotavljajo polni učinek poznejše meritorne sodne odločbe.
2. Člena 45 in 56 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da nacionalna ureditev, kakršna je ta v obravnavani zadevi, športnim organom omogoča, da vodstvenemu kadru športnega kluba izrečejo disciplinsko sankcijo, s katero se mu za 24 mesecev prepove opravljanje poklicne dejavnosti na nacionalni in mednarodni ravni, če so ta ureditev in sankcije, s katerimi se zagotavlja njeno spoštovanje, utemeljene s prizadevanjem za uresničevanje legitimnega cilja v splošnem interesu ter so za določitev teh sankcij opredeljena pregledna, objektivna, nediskriminatorna in sorazmerna merila. Člena 101 in 102 PDEU prav tako ne nasprotujeta taki nacionalni ureditvi.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Rigaux, F., „Les situations juridiques individuelles dans un système de relativité générale. Cours général de droit international privé“, Recueil des cours de l’Académie de La Haye en ligne, Brill, Nijhoff, zvezek 213(1989), str. 67.
3 GURI št. 298, 27. december 1947.
4 GURI št. 156 z dne 7. julija 2010, str. 1.
5 GURI št. 192 z dne 20. avgusta 2003, str. 4.
6 GURI št. 243 z dne 18. oktobra 2003, str. 4.
7 Ki ga je odobril Giunta Nazionale del CONI (nacionalni odbor CONI) v skladu s členom 7(5)(l) Statuto CONI (statut CONI) s sklepom št. 258 z dne 11. junija 2019.
8 Odločba št. 0128/TFNSD-2021-222.
9 Odločba št. 0089/CFA-2021-2022.
10 Odločba št. 0063/CFA2022-2023 z dne 20. januarja 2023, vložena 30. januarja 2023.
11 Odločba št. 40/2023.
12 Sodba št. 49/2011 (GURI št. 8 z dne 16. februarja 2011, IT:COST:2011:49).
13 Sodba št. 160/2019 (GURI št. 27 z dne 3. julija 2019, IT:COST:2019:160).
14 V nadaljevanju: Listina.
15 Podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).
16 Predložitveno sodišče se sklicuje tudi na člen 49 PDEU, ki se nanaša na svobodo ustanavljanja. Vendar bi moralo Sodišče to vprašanje preoblikovati brez vključitve te določbe, saj menim, da vodilni položaji znotraj nogometnega kluba zaradi njihove posebne narave ne spadajo med dejavnosti, ki se lahko opravljajo stalno in neprekinjeno iz sedeža v namembni državi članici. Glej sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi (C 391/20, EU:C:2022:638, točka 54).
17 Čeprav se zdi, da se ta ugovor nedopustnosti v pisnih stališčih Komisije nanaša na prvo vprašanje za predhodno odločanje, je Komisija na obravnavi navedla, da se navedeni ugovor v resnici nanaša na tretje vprašanje.
18 Za ponazoritev glej sodbo z dne 18. julija 2013, Citroën Belux (C 265/12, EU:C:2013:498, točki 32 in 33).
19 Spremenil Consiglio Nazionale (nacionalni svet) CONI 21. novembra 2023 s sklepom št. 1745, ki ga je 20. decembra 2023 z uredbo odobril Presidente del Consiglio dei Ministri (predsednik sveta ministrov).
20 Glej člen 7(5)(l) statuta CONI.
21 Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company (C‑333/21, v nadaljevanju: sodba European Superleague, EU:C:2023:1011, točka 84). To zlasti velja za pravila o izključitvi tujih igralcev iz sestave ekip, ki sodelujejo na tekmovanjih med ekipami, ki predstavljajo svojo državo, ali o določitvi meril za razvrstitev, ki se uporabljajo za izbor športnikov, ki na tekmovanjih sodelujejo posamično.
22 Glej sodbo z dne 6. decembra 2017, Coty Germany (C‑230/16, EU:C:2017:941, točka 22).
23 Glej sodbo z dne 25. februarja 2025, Alphabet in drugi (C‑233/23, EU:C:2025:110, točka 37 in navedena sodna praksa).
24 Glej sodbo European Superleague (točke 131 do 135).
25 Glej sodbo z dne 16. novembra 2023, Komisija/Nizozemska (Prenos vrednosti pokojninskih pravic) (C‑459/22, EU:C:2023:878, točka 29).
26 Glej sodbo z dne 12. septembra 2013, Konstantinides (C‑475/11, EU:C:2013:542, točka 44).
27 Glej sodbo z dne 4. oktobra 2024, FIFA (C‑650/22, v nadaljevanju: sodba FIFA, EU:C:2024:824, točka 95).
28 Glej točko 24 teh sklepnih predlogov.
29 Glej sodbo FIFA (točki 100 in 101).
30 Glej sodbi European Superleague (točka 257) in FIFA (točka 111).
31 Člen 6 PEU je splošna določba, ki ni upoštevna za analizo navedenih vprašanj (glej sodbo z dne 11. septembra 2025, Cairo Network in drugi (od C‑764/23 do C‑766/23, v nadaljevanju: sodba Cairo Network, EU:C:2025:691, točka 61 in navedena sodna praksa)).
32 Glej zlasti sodbo z dne 22. junija 2023, État belge (Elementi, nastali po izdaji odločbe o vrnitvi) (C‑711/21 in C‑712/21, EU:C:2023:503, točka 35 in navedena sodna praksa).
33 Za še celovitejši pregled te sodne prakse glej moje sklepne predloge v zadevi Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires sodne prakse Sodišča – Primarnost prava Unije) (C‑448/23, EU:C:2025:165, točke od 61 do 69).
34 Sodba z dne 16. februarja 2022 (C‑156/21, v nadaljevanju: sodba Madžarska/Parlament in Svet, EU:C:2022:97).
35 Sodba z dne 5. junija 2023 (C‑204/21, v nadaljevanju: sodba Komisija/Poljska, EU:C:2023:442).
36 Sodbi Madžarska/Parlament in Svet (točki 233 in 234) ter Komisija/Poljska (točke od 72 do 74).
37 Glej sodbo Komisija/Poljska (točke od 77 do 79).
38 Sodba z dne 27. februarja 2018 (C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 35).
39 Glej sodbo z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo) (C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 143).
40 Sodba z dne 20. aprila 2021, Repubblika (C‑896/19, EU:C:2021:311, točka 45).
41 Glej sodbe z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 36); z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C‑718/21, EU:C:2023:1015, točka 58), in z dne 11. julija 2024, Hann-Invest in drugi (C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21, EU:C:2024:594, točka 55).
42 Glej med drugim sodbo z dne 28. novembra 2024, PT (Sporazum med državnim tožilcem in storilcem kaznivega dejanja) (C‑432/22, EU:C:2024:987, točka 70). Glej v zvezi s tem tudi moje nedavne sklepne predloge v zadevi Sociedad Civil Catalana (C‑523/24, EU:C:2025:889, točke od 112 do 121).
43 Sodba z dne 1. avgusta 2025 (C‑600/23, EU:C:2025:617, v nadaljevanju: sodba Royal Football Club Seraing, točka 75.)
44 Sodba Royal Football Club Seraing (točka 86).
45 Kot izhaja iz te sodbe, to razlogovanje sledi sodbi z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija (C‑124/21 P, EU:C:2023:1012).
46 Sodba Royal Football Club Seraing (točki 76 in 100).
47 Sodba Royal Football Club Seraing (točki 84 in 85).
48 Sodba Royal Football Club Seraing (točka 103).
49 Sodba Royal Football Club Seraing (točka 104).
50 Sodba Royal Football Club Seraing (točka 105).
51 Sodba Cairo Network (točka 83).
52 Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve („okvirna“ direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349).
53 Sklep Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 (UL 2017, L 138, str. 131).
54 Sodba Cairo Network (točki 75 in 78).
55 CONI je na obravnavi trdil, da razveljavitev odločb organov športnega pravosodja, kot je določena v členu 63 kodeksa športnega pravosodja CONI, stranki, ki je pred upravnim sodiščem dosegla ugotovitev nezakonitosti disciplinske sankcije, omogoča zahtevati, da se ti organi v tem pogledu ravnajo po sodbi zadnjenavedenega sodišča. Ta element – tudi če bi bil dokazan – se mi ne zdi zadosten za izključitev nezdružljivosti zadevnih nacionalnih določb s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine.
56 Ob taki predpostavki bi bilo mogoče kvečjemu preveriti, ali nacionalna pravila, ki urejajo podrobna postopkovna pravila obstoječega pravnega sredstva, izpolnjujejo pogoja enakovrednosti in učinkovitosti, ki sta sestavni del člena 47 Listine. Glej sodbo z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia (C‑497/20, EU:C:2021:1037), ki sem jo preučil v sklepnih predlogih v zadevi AW „T“ (C‑225/22, EU:C:2025:270, točke od 47 do 50).
57 Sodba z dne 30. junija 1966 (61/65, EU:C:1966:39).
58 Glej nazadnje sodbo z dne 1. avgusta 2025, Daka in drugi (C‑422/23, C‑455/23, C‑459/23, C‑486/23 in C‑493/23, EU:C:2025:592, točka 53 in navedena sodna praksa).
59 Glej sodbo z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 61 in navedena sodna praksa).
60 ESČP, 28. januar 2020, Ali Riza in drugi proti Turčiji (CE:ECHR:2020:0128JUD003022610).
61 Naj spomnim, da člen 52(3) Listine določa, da kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa ta konvencija. Kot pa je razvidno iz pojasnil k členu 47 Listine, drugi odstavek tega člena ustreza členu 6(1) EKČP. Sodišče mora torej paziti, da se z razlago člena 47, drugi odstavek, Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6(1) EKČP, kot ga razlaga ESČP (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike) (C‑791/19, EU:C:2021:596, točka 165 in navedena sodna praksa)).
62 Glej sodbo ESČP z dne 28. januarja 2020, Ali Riza in drugi proti Turčiji (CE:ECHR:2020:0128JUD003022610, točki 209 in 217).
63 ESČP, 28. januar 2020, Ali Riza in drugi proti Turčiji (CE:ECHR:2020:0128JUD003022610, točka 216) (prosti prevod).
64 Glej člen 27(3) Statuto della FIGC (statut FIGC), ki ga je odobril nacionalni odbor CONI s sklepom št. 479 z dne 20. novembra 2024.
65 Glej člen 35(1) statuta FIGC.
66 Zvezna komisija za jamstva je organ, večinoma zadolžen za preverjanje, ali člani zveznega razsodišča in zveznega pritožbenega razsodišča izpolnjujejo pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje takih funkcij (glej člen 5(3) Codice di Giustizia Sportiva CONI (kodeks športnega pravosodja CONI), vsebovan v sklepu nacionalnega sveta št. 1538 z dne 9. novembra 2015, odobrenem z decreto Presidenza Consiglio dei Ministri (uredba predsednika sveta ministrov) z dne 16. decembra 2015).
67 Glej člen 5(3) kodeksa športnega pravosodja CONI in člen 34 statuta FIGC.
68 Glej člen 26 statuta FIGC.
69 Glej člen 6(4)(l1) statuta CONI.
70 Glej člena 5(2) in 12a(7) statuta CONI.
71 Glej člen 13b(3) statuta CONI.
72 Glej člen 6(3) statuta CONI.