Direktiva 2006/115 je kodificirana različica Direktive Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine. 10  – UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 120. Člen 8(3) Direktive 92/100 je ustrezal sedanjemu členu 8(3) Direktive 2006/115.

Ta določba je bila napisana po vzoru člena 13(d) Konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij, ki je bila podpisana 26. oktobra 1961 v Rimu (v nadaljevanju: Rimska konvencija). To je potrjeno zlasti v obrazložitvenem memorandumu spremenjenega osnutka Direktive 92/100, v katerem je v zvezi z določbo, ki se obravnava (v osnutku imenovana člen 6a(3)), mogoče prebrati: „odstavek 3, ki je oblikovan po vzoru člena 13 […] ([d]) Rimske konvencije, določa […] izključno pravico priobčitve televizijskih oddaj javnosti pod pogoji, ki so bili navedeni že v Rimski konvenciji“. 11  – COM/92/159 final, str. 13. Moj poudarek. To zgodovino nastanka navedene določbe je poudarilo tudi Sodišče, ki je ugotovilo, da „se področje uporabe pravice do javne priobčitve določi v skladu s členom 13(d) Rimske konvencije, ki to področje omejuje na javno dostopne kraje ob plačilu vstopnine“. 12  – Sodba z dne 4. septembra 2014, Komisija/Svet (C‑114/12, EU:C:2014:2151, točka 96). Pri pripravi Direktive 92/100 ni bil sprejet noben predlog za razširitev varstva pravice RTV organizacij, da prepovedo ali dovolijo priobčitev svojih oddaj javnosti, onkraj obsega, ki je določen z Rimsko konvencijo. 13  – Glej von Lewinski, S., v M. M. Walter, S. von Lewinski (ured.), European Copyright Law. A Commentary, Oxford University Press 2010, str. 327.

Volja zakonodajalca Unije je bila torej, da se pravici RTV organizacij, da dovolijo ali prepovedo priobčitev svojih oddaj javnosti, dodeli enak obseg, kot ga ima pravica, ki jo varuje Rimska konvencija. Ta pojem javno dostopnega kraja ob plačilu vstopnine zahteva torej razlago, ki je v skladu z razlago tega pojma na podlagi člena 13(d) Rimske konvencije.

Stranke, ki so v obravnavani zadevi predložile stališča, vključno s tožečo stranko v postopku v glavni stvari, se strinjajo, da pojem javno dostopnega kraja ob plačilu vstopnine v smislu navedene določbe Rimske konvencije pomeni oziroma je ob sprejetju Konvencije vsekakor pomenil kraj, na katerem je pobiranje vstopnine neposredno povezano z možnostjo gledanja televizijske oddaje, ki se tam priobčuje javnosti. 14  – Člen 13(d) Rimske konvencije in člen 8(3) Direktive 2006/115 zadevata izdajatelje radijskih in televizijskih programov. Kot v obravnavani zadevi pa težave pri uporabi teh določb v praksi zadevajo predvsem izdajatelje televizijskih programov. Zato se sam v teh stališčih sklicujem zlasti na te izdajatelje. Ta razmišljanja pa v večji ali manjši meri veljajo tudi za izdajatelje radijskih programov. Potrebo po določitvi take pravice, kot je določena v členu 13(d) Rimske konvencije, je mogoče pojasniti s prakso, ki je bila na začetku razvoja televizije splošno razširjena, in sicer, da se organizirajo javna predvajanja televizijskih oddaj ob plačilu vstopnine. Šlo je za to, da se je omogočila prepoved organizacije takih uprizoritev, če te niso ustrezale interesom RTV organizacij ali organizatorjev dogodka, ki se je prenašal po televiziji. Vendar se pojem „ob plačilu vstopnine“ v tem primeru ne sme razumeti dobesedno. Kot velja za druge vrste zabave, kot sta kino ali gledališče, je vstop v dvorano, v kateri poteka uprizoritev, mogoč le ob predložitvi dokazila o plačilu, na primer vstopnice. Cena vstopnice pa ne pomeni plačila „vstopnine“ za dvorano, temveč pomeni nadomestilo za možnost ogleda predstave.

Če pa plačilo ni neposredno povezano z možnostjo gledanja televizijske oddaje, temveč z drugimi storitvami, na primer z gostinskimi storitvami, položaj ne spada pod pojem „posredovanje javnosti ob plačilu vstopnine“ v smislu člena 13(d) Rimske konvencije. Tako razlago potrjujejo priznani avtorji s področja pravne teorije. 15  – Glej zlasti Masouyé, C., Guide de la Convention de Rome et de la Convention Phonogrammes, OMPI, Ženeva 1981, str. 72 in 73, in von Lewinski, S., International Copyright Law and Policy, Oxford University Press 2008, str. 218 in 219.

Kako v teh okoliščinah ob upoštevanju člena 13(d) Rimske konvencije analizirati storitev, ki vključuje posredovanje televizijskega signala prek sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah? Predvsem se ne strinjam s trditvijo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da je hotelska soba javno dostopen kraj ob plačilu vstopnine v smislu te določbe, ker so hotelske sobe dostopne le proti plačilu. Kot sem že navedel, se v duhu avtorjev Rimske konvencije pojem plačila „vstopnine“ v resnici namreč ne nanaša na samo dejanje fizičnega dostopa do določenega kraja, temveč zgolj na s tem povezano možnost gledanja oddaje, ki se tam predvaja. Hotelska soba pa se ne plača, da bi se v njej lahko gledale televizijske oddaje, temveč da se v njej prenoči. Možnost gledanja televizije je samo dodatna storitev, ki jo stranka pričakuje tako kot pitno vodo, mini bar ali internetno povezavo.

To me pripelje do drugega temeljnega vidika, kar zadeva razlago člena 13(d) Rimske konvencije v okviru priobčitve televizijskih oddaj v hotelskih sobah. Kot sem navedel zgoraj v točki 25, izdajanje računov za storitve, ki niso priobčitev teh oddaj, na primer za gostinske storitve, ne zadošča za ugotovitev, da za tak položaj velja izključna pravica iz te določbe. Enako velja za hotelske sobe, za katere se plača nadomestilo za nastanitveno storitev, pri kateri bi možnost gledanja televizijskih oddaj eventualno lahko bila element, ki pa ne predstavlja bistvenega dela.

Ne prepriča me trditev tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da se zaradi televizijskega sprejemnika v sobi zviša cena nočitve, tako da bi bilo treba del te cene upoštevati kot nadomestilo za možnost gledanja televizijskih oddaj. Prvič, možnost gledanja televizijskih oddaj v sobah sicer lahko izboljša raven udobja hotela in torej vpliva na ceno nočitve, vendar to ne spremeni dejstva, da gre za splošno ceno nastanitvene storitve, v okviru katere je možnost gledanja televizijskih oddaj le eden od mnogih elementov. Višina cene za to storitev je odvisna od številnih dejavnikov, zato bi bilo nedvomno zelo težko določiti, v kolikšnem obsegu nanjo vpliva dostop do televizijskih oddaj.

Poleg tega je treba poudariti, da je dostop do televizijskega signala v hotelski sobi dodatna storitev v primerjavi z osnovno storitvijo, ki je namestitev, in ne obratno. Trditev, ki jo tožeča stranka v postopku v glavni stvari v stališčih v tej zadevi izpelje iz primerjave nastanitvene storitve v hotelski sobi z dodatnimi storitvami, na primer gostinskimi, ki se ponujajo ob predstavah na krajih, kot so kino dvorane in druge podobne dvorane, bom torej štel za neupoštevno. Očitno je, da zagotavljanje takih dodatnih storitev za dodatno plačilo ne izključuje opredelitve priobčitve oddaj javnosti na javno dostopnem kraju ob plačilu vstopnine, kadar se poleg plačila za te storitve plača cena za samo možnost prisostvovanja predstavi, na primer v obliki vstopnice za kino. Kljub temu gre za popolnoma drugačen položaj od nočitve v hotelu.

Zato se ne strinjam s trditvijo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da je plačilo nočitve v hotelu z vidika razlage zadevnih pravil bistveno drugačne narave kot na primer plačilo gostinskih storitev. Tudi lastnik kavarne ali restavracije, opremljene s televizijskim sprejemnikom, lahko zato zviša ceno storitev, predvsem ob predvajanju oddaj, ki posebej zanimajo publiko, kot so športni prenosi. Naj opozorim, da se v takem lokalu pogosto ni mogoče usesti za mizo, ne da bi naročili jedi ali pijače, ki se tam ponujajo. Vendar to ne pomeni, da je na primer ceno piva mogoče šteti za plačilo za ogled tega prenosa in da je lokal mogoče šteti za javno dostopen kraj ob plačilu vstopnine, v smislu člena 13(d) Rimske konvencije. Plačilo storitve za nočitev v hotelu je popolnoma enake narave.

Poleg tega je razlog za obisk kavarne ali restavracije precej pogosto prav želja po gledanju televizijske oddaje, konzumacija pa je le postranska, medtem ko se hotelska soba redko najame za gledanje televizije. V nasprotju s trditvami tožeče stranke v postopku v glavni stvari storitev, ki vključuje možnost dostopanja do televizijskega signala v hotelski sobi, sama po sebi torej nima samostojne ekonomske vloge.

Skratka, podobno kot gostišča in drugi kraji, ki so lahko opremljeni s televizijskimi aparati, vendar na katerih se morebitna plačila ne pobirajo za možnost gledanja televizijskih oddaj, temveč za druge ponujane storitve, hotelske sobe niso javno dostopni kraji ob plačilu vstopnine, v smislu člena 13(d) Rimske konvencije, tako da za priobčitev oddaj RTV organizacij javnosti v teh sobah ne velja izključna pravica teh organizacij, ki jo varuje navedena ureditev.

Ker zakonodajalec Unije s sprejetjem člena 8(3) Direktive 92/100 (po spremembi postal člen 8(3) Direktive 2006/115) tega varstva ni nameraval razširiti onkraj obsega iz Rimske konvencije, je treba to določbo ob upoštevanju te konvencije razlagati tako, da v njej uporabljeni pojem javno dostopnega kraja ob plačilu vstopnine ne zajema hotelskih sob.

Če prav razumem stališča tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ta trdi tudi, da je bila omejitev, ki jo člen 13(d) Rimske konvencije določa za obseg varstva pravice RTV organizacij, da odločajo o priobčitvi svojih oddaj javnosti, posledica tehničnih pogojev in razmer na trgu, ki so veljali pri sprejetju te konvencije, in da so se ti danes popolnoma spremenili. Predvsem ugotavlja, da so imeli posamezniki takrat veliko redkeje televizijski sprejemnik in da jih v hotelskih sobah skoraj ni bilo. Po njenem mnenju to pojasnjuje nekoč razširjeno prakso organiziranja javnih predvajanj televizijskih oddaj, dostopnih proti plačilu, ki je posledično upravičila uvedbo navedene pravice RTV organizacij v Rimski konvenciji, ki je bila zasnovana prav kot odziv na to dejansko stanje. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari meni, da pa visoka raven varstva avtorskih in sorodnih pravic, ki jo zagotavlja Direktiva 2006/115, ob upoštevanju spremembe tega položaja danes zahteva drugačno razlago člena 8(3) te direktive.

To pa je trditev, ki jo je treba pretehtati. Sam zagovarjam dinamično razlago pravnih določb, s katero se lahko njihovo besedilo prilagodi spremembam dejanskih okoliščin in s katero se torej lahko uresniči cilj teh določb. 16  – Glej moje sklepne predloge v zadevi Vereniging Openbare Bibliotheken (C‑174/15, EU:C:2016:459). Vendar pa menim, da to v tej zadevi ni ne potrebno ne mogoče, in sicer iz dveh razlogov.

Na prvem mestu, čeprav je bil člen 8(3) Direktive 2006/115 napisan po vzoru določbe Rimske konvencije, ki je bila podpisana leta 1961, se mi ne zdi tako zastarel, kot meni tožeča stranka v postopku v glavni stvari. Razširjenost zasebnih televizijskih sprejemnikov je sicer spremenila način gledanja televizije. Vendar javna predvajanja televizijskih oddaj niso izginila. Predvsem prenosi športnih dogodkov so mnogokrat dostopni javnosti v različnih „navijaških conah“, kino dvoranah, kinu na prostem itd. Te uprizoritve so pogosto plačljive in torej spadajo v okvir pravice, ki jo varuje člen 8(3) Direktive 2006/115.

Na drugem mestu, dinamična razlaga pravnih določb je upravičena, le če se z njo upošteva cilj, ki ga je želel zakonodajalec Unije zasledovati z uvedbo teh določb, in če prispeva k uresničitvi tega cilja ob upoštevanju spremembe dejanskih okoliščin, ne da bi ga nadomestila z drugim ciljem. S tega vidika ne bi bilo upravičeno meniti, da če podpisnice Rimske konvencije televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, niso nameravale izključiti s področja uporabe izključne pravice RTV organizacij, je to zato, ker jih v teh sobah takrat ni bilo, tako da bi bilo treba to konvencijo danes razlagati tako, da se v okvir te pravice vključijo televizijski sprejemniki iz teh sob.

Nasprotno, čeprav podpisnice Konvencije niso upoštevale televizijskih sprejemnikov v hotelskih sobah, pa so želele s področja uporabe izključne pravice izključiti primere priobčitve oddaj javnosti na takih krajih, kot so gostišča, kjer za predvajanje takih oddaj ni treba posebej plačati; primer hotelskih sob pa je podoben primeru gostišč. 17  – Glej točko 30 teh sklepnih predlogov. Dinamična razlaga torej zahteva prav to, da se v skladu s ciljem podpisnic Konvencije iz obsega izključne pravice izključijo tudi hotelske sobe.

Po mojem mnenju sprememba dejanskih okoliščin, do katere je prišlo od podpisa Rimske konvencije, torej ne upravičuje, da bi se Direktiva 2006/115 razlagala popolnoma drugače od ciljev in volje podpisnic te konvencije.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari v stališčih, ki jih je predložila v tej zadevi, navaja še trditev ekonomske narave. Meni, da imajo upravitelji hotela zaradi ponujanja dostopa do televizijskih oddaj v svojih sobah ekonomsko korist (s televizijskimi sprejemniki se zviša raven udobja hotela in torej cena nočitve), kar ne bi bilo mogoče brez storitev, ki jih zagotavljajo RTV organizacije; te organizacije pa ne prejemajo pripadajočega deleža od teh dobičkov.

V zvezi s to trditvijo je treba najprej ugotoviti, da brez storitev, ki jih zagotavljajo izdajatelji televizijskih programov, dejansko ne bi bilo ne ponudbe ne povpraševanja za te storitve, vključno v hotelskih sobah. Ta ugotovitev je torej očitna in v enakem obsegu velja za vse storitve, ki se ponujajo v hotelu.

Kar zadeva vprašanje v zvezi z udeležbo pri ekonomskem dobičku, je treba spomniti, da se večina televizijskih oddaj oddaja po tako imenovanem načelu prostega sprejema, kar pomeni, da RTV organizacija ne pobira nobenega prispevka kot nadomestilo za sprejem oddaj. Vendar dobiva sredstva od oglaševanja in drugih komercialnih sporočil (ali v primeru javnih organizacij od različnih vrst subvencij), katerih cena (torej cena oddajnega časa, ki jo RTV organizacija zaračuna oglaševalcu) je odvisna predvsem od ocenjenega števila televizijskih gledalcev. Potencialno povečanje števila televizijskih gledalcev zaradi možnosti sprejema oddaje RTV organizacije tudi v hotelskih sobah ima torej pozitiven vpliv – čeprav je v praksi majhen – na prihodke RTV organizacije. Zato ni mogoče trditi, da RTV organizacije nikakor niso udeležene pri ekonomskem dobičku, ki izhaja iz možnosti dostopanja do televizijskih oddaj v hotelskih sobah. 18  – To ne velja za izdajatelje plačljivih oddaj, ki imajo kljub temu možnost odločati, s kom in pod katerimi pogoji sklepajo pogodbe v zvezi z oddajanjem svojih oddaj. Lahko se torej odločijo, da jih ne dajo na razpolago hotelom ali da to storijo le ob plačilu zadovoljive cene.

Nazadnje, kar zadeva učinek, ki ga ima obstoj televizijskih sprejemnikov v sobah na kategorijo hotela – kar je tožeča stranka v postopku v glavni stvari precej poudarjala – je treba ugotoviti, da je ta storitev danes tako razširjena, da je ni le v hotelih najnižje kategorije. Povedano drugače, ponujanje dostopa do televizijskih oddaj v sobah je skoraj nujen pogoj za upravljanje hotela srednje ali višje kategorije.

Člen 8(3) Direktive 2006/115 pa RTV organizacijam ne podeljuje zgolj pravice do nadomestila, kot je določen na primer v členu 8(2) te direktive, temveč tudi izključno pravico, da prepovedo ali dovolijo priobčitev svojih oddaj javnosti. To pomeni, da lahko RTV organizacije nasprotujejo temu, da določena oseba javnosti priobči njihove oddaje. Če bi se štelo, da obseg te pravice zajema tudi dostop do oddaj v sobah, bi to povzročilo, da bi se RTV organizacijam priznala možnost, da odločijo, ali oseba lahko zagotavlja hotelske storitve ali ne. Čeprav so podpisnice Rimske pogodbe RTV organizacijam dejansko želele omogočiti, da prepovedo organizacijo javnih in plačljivih predvajanj svojih oddaj, pa jim gotovo niso nameravale podeliti pravice, da odločajo o možnosti ali nemožnosti drugih oseb za opravljanje drugih vrst dejavnosti, v okviru katerih je dostop do televizijskih oddaj le postranski. 19  – Kadar kot v obravnavani zadevi pravice RTV organizacij izvršuje organizacija za skupno upravljanje, je seveda cilj kot splošno pravilo pridobiti nadomestilo na podlagi priobčitve javnosti. To ne spremeni dejstva, da lahko RTV organizacije formalno prepovedo tako predvajanje, kar je sicer cilj uvedbe te določbe (glej točko 24 teh sklepnih predlogov in doktrino, ki je navedena v opombi 15). Razlaga te določbe, ki jo predlaga tožeča stranka v postopku v glavni stvari, bi bila torej očitno v nasprotju s cilji Rimske konvencije in zato tudi z voljo zakonodajalca Unije.

Nazadnje, tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da mora za pravico RTV organizacij, da odločijo o priobčitvi svojih oddaj javnosti, veljati enako varstvo, kot ga imajo v okviru priobčitve javnosti druge osebe, upravičene do varstva avtorske pravice, na podlagi člena 3 Direktive 2001/29. Ta trditev po mojem mnenju ni upoštevna.

V nasprotju s trditvijo tožeče stranke v postopku v glavni stvari ni nobenega neskladja pri tem, da za enako obliko izkoriščanja veljajo drugačne ureditve glede na to, ali zadeva oddaje RTV organizacij ali druge elemente, ki so varovani z avtorsko pravico. Ta razlika izhaja iz ureditev, ki se uporabljajo za te različne elemente varstva. Kot so pravilno ugotovili drugi udeleženci tega postopka, velja za oddaje RTV organizacij, ker izhajajo iz sorodnih pravic, v okviru priobčitve javnosti – v nasprotju z deli, ki so varovana s celostnim varstvom avtorske pravice – samo varstvo, ki je omejeno na priobčitev na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine. Nič torej ne kaže na to, da je treba raven varstva pravice RTV organizacij, kar zadeva priobčitev njihovih oddaj javnosti, izenačiti z ravnjo varstva, ki se uporablja za druge elemente, ki so varovani z avtorsko pravico.

Skratka analiza člena 8(3) Direktive 2006/115 pokaže, da niti zgodovina nastanka niti cilj te določbe in tudi noben drug vidik ne govori v prid razlagi, s katero bi se hotelske sobe vključile v obseg pojma javno dostopnega kraja ob plačilu vstopnine.