10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/73

1.1

EESO izraža priznanje Komisiji za sprejetje ukrepov za preprečevanje nesreč na področju civilnega letalstva in za okrepitev toka informacij o dogodkih ali incidentih, ki pomenijo grožnjo in bi, če se ne odpravijo, ogrozili potnike, druge ljudi ali zrakoplov.

1.2

Da bi lahko prepoznali in preprečili tveganja za nesreče v civilnem letalstvu, mora za vse zaposlene v sektorju veljati obveznost poročanja o vseh dogodkih, ki bi lahko ogrozili varnost, po potrebi pa tudi o napakah, ki so jih zaposleni storili sami ali so k njim prispevali oziroma napakah, za katere so odgovorni njihovi sodelavci.

1.3

Tak sistem poročanja je lahko učinkovit le, če

1.4

EESO meni, da bi sedanje oziroma dodatne ukrepe za zaščito virov informacij v predlogu lahko še okrepili ali dopolnili. V ta namen zato

1.5

Ob upoštevanju bistvenega pomena kulture pravičnosti za učinkovito zaščito poročevalcev in glede na jasen interes preprečevanja vseh tveganj za nesrečo je Odbor zunanjemu strokovnjaku v zvezi s tem naročil izdelavo študije, katere ugotovitve bo seveda sporočil vsem zainteresiranim stranem.

1.6

EESO ima pomisleke v zvezi z novim ukrepom, na podlagi katerega bodo poročevalci lahko odslej svoja poročila pošiljali bodisi svojemu delodajalcu bodisi pristojnemu javnemu organu, prej pa so jih predložili zgolj javnemu organu. Meni, da bi moral poročevalec ob izdelavi poročila zaradi zagotavljanja nevtralnosti in izogibanja kakšnemu koli naknadnemu vmešavanju s strani delodajalca en izvod vedno poslati tudi pristojnemu javnemu organu.

1.7

EESO obžaluje, da v uredbi ni izrecno predvideno, da bi o incidentih lahko poročali tudi potniki, saj se ti pogosto bolj zavedajo varnostnih tveganj, povezanih z infrastrukturo in storitvami, in opazijo tudi pomanjkljivosti, ki jih zaposleni v tem sektorju zaradi rutine vidijo drugače. To velja tudi za osebe z omejeno gibalno sposobnostjo, ki lahko najbolje ocenijo dejavnike tveganja, povezane z njihovim specifičnim stanjem. EESO zato predlaga vzpostavitev postopkov za vključitev vseh potnikov v tok informacij o dogodkih, o katerih je treba poročati.

1.8

EESO tudi meni, da bi bilo treba vse nepravilnosti med vkrcavanjem, zlasti pri varnostnem preverjanju potnikov, vključiti med dogodke, o katerih je treba poročati.

2.1

Od vzpostavitve enotnega trga za zračni promet leta 1992 je zaradi izpolnjevanja vedno strožjih regulativnih zahtev na področju varnosti v letalstvu za zrakoplove, ki so registrirani v državi članici ali ki jih upravljajo družbe s sedežem v državi članici, ter podrobnih, neodvisnih preiskav nesreč stopnja smrtnih nesreč v letalskem prometu vidno upadla in še vedno nekoliko upada.

2.2

Izkušnje kažejo, da določeni incidenti in druge pomanjkljivosti pogosto še pred nastankom nesreče opozarjajo, da obstaja varnostno tveganje. Hitro je postalo jasno, da bo varnost v letalstvu vse teže povečati zgolj z dosedanjim pristopom odzivanja, tj. reakcijo in pridobivanjem izkušenj šele po nastanku nesreče.

2.3

Evropska unija se zato ne sme zadovoljiti z vlogo zakonodajalca, temveč mora enako mero pozornosti posvetiti tudi sistematičnemu reševanju tveganj, povezanih z varnostjo v letalstvu. S sprejetjem Direktive 2003/42/ES o poročanju o dogodkih v civilnem letalstvu je zavzela dodatni, proaktivni pristop.

2.4

Sistem poročanja temelji na odnosu zaupanja med poročevalcem o dogodkih in subjektom, ki je odgovoren za zbiranje in oceno ustreznih podatkov.

2.5

Evropska unija je leta 2007 vzpostavila evropsko centralno podatkovno bazo za zbiranje podatkov o vseh dogodkih v civilnem letalstvu, ki so jih predložile države članice; trenutno je v njej shranjenih okoli 600 000 dogodkov.

2.6

Glede na to, da so zbrani podatki občutljive narave, veljajo za zaupne in se lahko uporabljajo zgolj za dejavnosti udeležencev in uporabnikov. Da bi se izognili neutemeljenim bojaznim in odzivom, je treba informacije za javnost sporočati v zbirni obliki in se pri tem omejiti predvsem na letna poročila o splošni ravni varnosti v letalstvu.

2.7

Države članice lahko poleg sistema obveznega poročanja vzpostavijo sistem prostovoljnega poročanja za zbiranje in analiziranje podatkov o ugotovljenih pomanjkljivostih v civilnem letalstvu, ki ne sodijo na področje uporabe obveznega poročanja.

2.8

Obveznost poročanja velja za vse člene verige zračnega prometa, zlasti za letalske prevoznike, upravljavce potrjenih letališč, podjetij za izvajanje storitev zemeljske oskrbe itd.

2.9

Osebe, ki delujejo na različnih področjih civilnega letalstva, so navzoče pri dogodkih, ki so pomembni za preprečevanje nesreč, zato morajo o njih poročati.

2.10

Iz poročil je treba odstraniti vse osebne podatke v zvezi s poročevalcem in tehnične podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti identiteto poročevalca. Države članice morajo zagotoviti, da delodajalci ne bodo v nobenem primeru oškodovali zaposlenih, ki poročajo o incidentih; osebi, ki sporoči podatke o takem dogodku, se ne smejo naložiti nobene upravne, disciplinske ali službene kazni, razen v primeru hude malomarnosti ali namerne kršitve.

4.1

EESO izraža priznanje Komisiji za sprejetje ukrepov za preprečevanje nesreč na področju civilnega letalstva in za okrepitev toka informacij o dogodkih, ki pomenijo grožnjo in bi, če se ne odpravijo, ogrozili potnike, druge ljudi ali zrakoplov.

4.2

Pozitivno ocenjuje tudi poenostavitev zakonodaje na tem področju, saj so trenutno v enem dokumentu združene prejšnja direktiva in dve uredbi.

4.3

Glede na to, da države članice pogosto ne spoštujejo rokov za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo – to velja tudi za Direktivo 2003/42/ES, na katero se nanaša to mnenje –, in ob upoštevanju, da se je s čim hitrejšo opredelitvijo morebitnih varnostnih problemov mogoče izogniti hudim nesrečam in rešiti življenja, se Odbor strinja s Komisijo, da je za uresničitev predlaganih ciljev najustreznejši pravni instrument, ki se uporablja neposredno, v tem primeru torej uredba.

4.4

Čeprav EESO ne dvomi, da bo ta predlog uredbe prejel splošno podporo, želi kljub temu v nadaljevanju izpostaviti nekaj vprašanj.

4.5

Poročevalci so svoja poročila prej pošiljali zgolj javnemu organu, odslej pa jih bodo lahko predložili bodisi svojemu delodajalcu bodisi pristojnemu javnemu organu. Če jih pošljejo neposredno delodajalcu, jih mora ta predložiti pristojnemu javnemu organu. Toda v členu 7(3) predloga uredbe je predpisano, da sektorske organizacije vzpostavijo postopke za preverjanje kakovosti podatkov, predvsem za zagotavljanje skladnosti med različnimi podatki, vsebovanimi v poročilu o dogodku, in prvotnimi podrobnostmi o dogodku, o katerih je poročal poročevalec.

EESO na podlagi navedenega sklepa, da prvotne podrobnosti o dogodku, ki jih je sporočil poročevalec, niso vedno nujno iste kot tiste, ki so bile poslane javnemu organu, zato se s tem ne more strinjati.

Odbor ima pomisleke glede tega, da se poročila pošljejo neposredno delodajalcu. Meni, da bi moral poročevalec ob izdelavi poročila zaradi zagotavljanja nevtralnosti in izogibanja kakšnemu koli naknadnemu vmešavanju s strani delodajalca en izvod vedno poslati tudi pristojnemu javnemu organu.

4.6

EESO ugotavlja, da na seznamu incidentov, o katerih je treba poročati (Priloga 1 uredbe), ni incidentov v zvezi s postopki pred vkrcanjem. Zato je treba vse nepravilnosti pri varnostnem preverjanju pred vkrcanjem sporočiti vsaj v okviru prostovoljnega poročanja. Vendar pa imajo lahko take nepravilnosti hude posledice, zato EESO meni, da bi jih bilo treba vključiti med dogodke, o katerih je treba poročati.

4.7

V predlogu uredbe ravno tako ni posebej predvideno, da lahko o incidentih poročajo tudi potniki, čeprav to ni popolnoma izključeno, saj je v njem navedeno, da sistemi prostovoljnega poročanja omogočajo zbiranje podrobnosti o dogodkih tudi drugim osebam, ne le zgolj zaposlenim v tem sektorju, za katere velja obveznost poročanja.

Potniki se sicer pogosto bolj zavedajo varnostnih tveganj, povezanih z infrastrukturo in storitvami, in opazijo tudi pomanjkljivosti, ki jih zaposleni v tem sektorju zaradi rutine ali poklicne deformacije vidijo drugače. EESO zato predlaga vzpostavitev postopkov za vključitev potnikov v tok informacij o dogodkih, o katerih je treba poročati. To velja tudi za osebe z omejeno gibalno sposobnostjo, za katere v skladu s točko 4.3 Priloge I k uredbi sicer veljajo isti pogoji kot za sprejem in odpremo prtljage in tovora, čeprav so dejavniki tveganja popolnoma drugačni.

5.1

Da bi lahko prepoznali in preprečili tveganja za nesreče v civilnem letalstvu, mora za vse zaposlene v sektorju veljati obveznost poročanja o vseh dogodkih, ki bi lahko ogrozili varnost.

5.2

Po potrebi je treba od vpletenih zahtevati, da poročajo o napakah, ki so jih storili sami ali so k njim prispevali oziroma napakah, za katere so odgovorni njihovi sodelavci.

5.3

Jasno je, da je lahko tak sistem poročanja učinkovit zgolj v okviru t. i. kulture pravičnosti, ki vpletene ščiti pred kakršnimi koli postopki, ki bi jih proti njim sprožil njihov delodajalec, ter pred oškodovanjem ali sodnim pregonom zaradi nenamernih napak, razen v primeru hude in dokazano namerne malomarnosti.

5.4

EESO je zato zadovoljen, da je jasno navedeno, da je edini namen poročanja o dogodkih zgolj preprečevanje nesreč in incidentov, ne pa pripisovanje krivde ali odgovornosti, in da predlog uredbe ponovno potrjuje in dopolnjuje ukrepe za zaščito poročevalcev, čeprav bi bilo mogoče te ukrepe še izboljšati.

5.5

Odbor je že v svojem mnenju o uredbi o preiskavah in preprečevanju nesreč v civilnem letalstvu (1) poudaril, da je na ravni EU potrebnih več ukrepov, ki bi zagotovili, da bodo vse države članice spremenile svoje nacionalne kazenske sisteme in tako zagotovile kulturo pravičnosti. Še zlasti je opozoril na pomen oblikovanja listine EU o kulturi pravičnosti, da bi se tako izognili kaznim za nenamerne napake.

5.6

EESO obžaluje, da to ni bilo upoštevano v predlogu uredbe, kjer je sicer predvideno sodelovanje med varnostnimi in sodnimi organi na podlagi predhodnih dogovorov (člen 15(4): Namen teh predhodnih dogovorov je zagotoviti pravilno ravnovesje med potrebo po ustreznem delovanju sodstva na eni strani in potrebo po stalni razpoložljivosti informacij v zvezi z varnostjo na drugi.), kar je korak v pravo smer, vendar pa se ti dogovori nanašajo zgolj na "ustrezno" zaupnost informacij in ne ščitijo poročevalcev pred sodnim pregonom.

5.7

Kar zadeva zaščito poročevalca, bi morala določba o tem, da "države članice ne sprožijo postopkov v zvezi z nenaklepnimi ali nenamernimi kršitvami zakona, s katerimi se seznanijo samo zato, ker se je o njih poročalo", veljati tudi za delodajalca poročevalca; člen 16(3) predloga uredbe bi bilo zato treba ustrezno dopolniti.

5.8

Glede določbe o tem, da mora vsaka sektorska organizacija sprejeti notranja pravila, ki opisujejo, kako se v njej zagotavljajo in izvajajo načela kulture pravičnosti, EESO predlaga, da ta pravila v vsaki državi članici najprej odobri organ, pristojen za izvajanje določb o zaščiti virov informacij.

5.9

Čeprav je uredba zavezujoča v celoti in se neposredno začne uporabljati v vseh državah članicah dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije, je treba nekatere elemente, zlasti notranja pravila organizacij o načinu izvajanja načel kulturne pravičnosti oziroma pravila, ki se uporabljajo ob kršitvah uredbe, šele oblikovati ali jih po potrebi prenesti v nacionalno zakonodajo. EESO se zavzema, da bi v uredbi določili rok za izvedbo teh elementov.

5.10

Ob upoštevanju bistvenega pomena kulture pravičnosti, ki učinkovito ščiti vse sodelujoče, in glede na jasen interes preprečevanja vseh tveganj za nesrečo je Odbor zunanjemu strokovnjaku v zvezi s tem naročil izdelavo študije, katere ugotovitve bo seveda sporočil vsem zainteresiranim stranem.