SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 15. junija 2023(*)
„Predhodno odločanje – Socialna varnost – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 3(1)(a) – Pojem ‚dajatve za bolezen‘ – Področje uporabe – Prosto gibanje delavcev – Člen 45 PDEU – Uredba (ES) št. 492/2011 – Člen 7(2) – Socialne ugodnosti – Različno obravnavanje – Utemeljitve – Covid‑19 – Izolacija zaposlenih, ki jo odredi nacionalni zdravstveni organ – Nadomestilo delodajalca navedenim zaposlenim – Povračilo pristojnega organa delodajalcu – Izključitev obmejnih delavcev, ki so v karanteni na podlagi ukrepa, ki ga je sprejel organ njihove države stalnega prebivališča“
V zadevi C‑411/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) z odločbo z dne 24. maja 2022, ki je na Sodišče prispela 21. junija 2022, v postopku
Thermalhotel Fontana Hotelbetriebsgesellschaft mbH,
ob udeležbi
Bezirkshauptmannschaft Südoststeiermark,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi M. L. Arastey Sahún, predsednica senata, F. Biltgen (poročevalec) in J. Passer, sodnika,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Thermalhotel Fontana Hotelbetriebsgesellschaft mbH T. Katalan, Rechtsanwältin,
– za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in F. Werni, agenti,
– za češko vlado O. Serdula, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
– za finsko vlado M. Pere, agentka,
– za Evropsko komisijo B.‑R. Killmann in D. Martin, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1)(a) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72) ter člena 45 PDEU in člena 7 Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Thermalhotel Fontana Hotelbetriebsgesellschaft mbH (v nadaljevanju: Thermalhotel Fontana) in Bezirkshauptmannschaft Südoststeiermark (upravni organ okrožja jugovzhodne Štajerske, Avstrija) glede zavrnitve zadnjenavedenega, da bi družbi Thermalhotel Fontana plačal nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki so ga njeni zaposleni utrpeli med obdobji karantene na njihovih domovih v Sloveniji oziroma na Madžarskem, ki so jih pristojni organi teh držav članic odredili v povezavi s pandemijo covida‑19.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba št. 883/2004
3 Člen 3 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Stvarna veljavnost“, v odstavku 1 določa:
„Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:
(a) dajatve za bolezen;
[…]“
4 Člen 5 te uredbe določa:
„Če v tej uredbi ni določeno drugače in glede na posebne predpisane izvedbene določbe velja naslednje:
[…]
(b) kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom ali dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva ali dogodke, ki nastopijo v kateri koli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju.“
Uredba št. 492/2011
5 Člen 7 Uredbe št. 492/2011 v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.
2. Delavec uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“
Avstrijsko pravo
6 Epidemiegesetz 1950 (zakon o epidemijah iz leta 1950) z dne 14. oktobra 1950 (BGBl. 186/1950) se za spor o glavni stvari uporablja v različici z dne 25. septembra 2020 (BGBl. I, 104/2020), kar zadeva člena 7 in 32, ter v različici z dne 24. julija 2006 (BGBl. I, 114/2006), kar zadeva člen 17 (v nadaljevanju: EpiG).
7 Člen 4 EpiG, naslovljen „Izolacija bolnih“, določa:
„1. Z odlokom se določijo bolezni, katerih prijava je obvezna, pri katerih se lahko odredijo ukrepi izolacije za bolne osebe, osebe, za katere se sumi, da so zbolele ali da so kužne.
1a. Za preprečitev širjenja bolezni, katere prijava je obvezna in ki je določena v odloku iz odstavka 1, se lahko bolnim osebam ali osebam, za katere se sumi, da so zbolele ali da so kužne, omeji gibanje ali stiki z zunanjim svetom, če ob upoštevanju narave bolezni in ravnanja zadevne osebe obstaja resno in večje tveganje za zdravje drugih oseb, ki ga ni mogoče odpraviti z manj omejevalnimi ukrepi. […]
[…]“
8 Člen 17 EpiG, naslovljen „Nadzor nad določenimi osebami“, v odstavku 1 določa:
„Nad osebami, ki jih je treba šteti za prenašalce klic bolezni, katere prijava je obvezna, je mogoče izvajati posebno zdravstveno spremljanje ali poseben zdravstveni nadzor. Tem osebam je mogoče naložiti posebno obveznost prijave, jih napotiti na redni zdravstveni pregled in po potrebi na razkuževanje ter jim naložiti izolacijo na njihovem domu; če izolacije na njihovem domu ni mogoče razumno izvesti, se lahko izolacija in oskrba odredita v za to predvidenih prostorih.“
9 Člen 32 EpiG, naslovljen „Nadomestilo za izgubljeni dohodek“, določa:
„(1) Fizičnim in pravnim osebam ter osebnim družbam po gospodarskem pravu je treba izplačati nadomestilo zaradi premoženjske škode, ki jim je nastala z oviranjem njihove poklicne dejavnosti, če in v okviru, v katerem
1. so bile izolirane v skladu s členoma 7 ali 17,
[…]
in iz tega izhaja izgubljeni dohodek.
[…]
(2) Nadomestilo se izplača za vsak dan, ki ga zajema upravna odločba iz odstavka 1.
(3) Nadomestilo osebam, ki so v delovnem razmerju, se izračuna glede na običajno plačo v smislu zakona o ohranitvi plače [Entgeltfortzahlungsgesetz], BGBl. št. 399/1974. Delodajalci so jim zavezani plačati znesek dodeljenega nadomestila na običajne datume izplačila plače v podjetju. Pravica zahtevati povračilo nadomestila od zvezne države se prenese na delodajalca ob izplačilu. […]
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
10 Družba Thermalhotel Fontana ima sedež v Avstriji, kjer upravlja hotel.
11 V četrtem četrtletju leta 2020 so bili pri več zaposlenih v tem hotelu opravljeni testi na covid‑19, katerih rezultat je bil pozitiven, o čemer je družba Thermalhotel Fontana obvestila avstrijski zdravstveni organ.
12 Ob upoštevanju tega, da so ti zaposleni prebivali v Sloveniji in na Madžarskem, jim ta organ ni naložil ukrepov izolacije iz določb EpiG, ampak je obvestil pristojne organe teh držav članic, ki sta navedenim zaposlenim odredili obdobja karantene na njihovih stalnih prebivališčih.
13 Družba Thermalhotel Fontana je med temi obdobji karantene zadevnim zaposlenim še naprej izplačevala plače v skladu – kot je razvidno iz stališč avstrijske vlade – z upoštevnimi določbami civilnega zakonika in Angestelltengesetz (zakon o zaposlenih) (BGBl. št. 292/1921) v različici, kakor izhaja iz Bundesgesetz (zvezni zakon) (BGBl. I št. 74/2019), ki se uporabljajo, saj je za njihovo pogodbo o delu veljalo avstrijsko pravo.
14 Družba Thermalhotel Fontana je z dopisi z dne 1. decembra 2020 od upravnega organa v skladu s členom 32 EpiG zahtevala nadomestilo iz naslova izgubljenega dohodka, ki so ga utrpeli ti zaposleni med njihovimi obdobji karantene, pri čemer je menila, da je vstopila v njihovo pravico do nadomestila zaradi izplačila njihove plače med temi obdobji. Te vloge so bile z odločbami z dne 29. decembra 2020 zavrnjene.
15 Landesverwaltungsgericht Steiermark (deželno upravno sodišče za Štajersko, Avstrija) je tožbe, vložene zoper te odločbe, zavrnilo kot neutemeljene. To sodišče je ugotovilo, da so dokumenti, priloženi vlogam za nadomestilo, odločbe ali potrdila tujih organov, s katerimi je zadevnim zaposlenim naložen ukrep karantene, zato je menilo, da je samo na podlagi ene odločbe, ki temelji na upravnem ukrepu, sprejetem na podlagi EpiG in zaradi katerega je prišlo do izgubljenega dohodka za zaposlene, nastala pravica do nadomestila na podlagi tega zakona.
16 Družba Thermalhotel Fontana je zoper te odločbe o zavrnitvi tožb vložila izredno revizijo pri Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je izpodbijala skladnost člena 32(1) in (3) EpiG, kakor ga razlaga Landesverwaltungsgericht Steiermark (deželno upravno sodišče za Štajersko), s členom 45 PDEU in Uredbo št. 883/2004.
17 Če bi bilo treba nadomestilo iz člena 32 EpiG šteti za „dajatev za bolezen“ v smislu člena 3(1)(a) Uredbe št. 883/2004, bi morali po mnenju predložitvenega sodišča avstrijski organi in avstrijska sodišča v skladu s členom 5(b) te uredbe odločbo o izolaciji, ki jo je sprejela druga država članica, upoštevati tako, kot da jo je sprejel avstrijski organ. Vendar predložitveno sodišče meni, da ni tako in da zato navedeno nadomestilo ne spada na področje uporabe te uredbe. Glede tega navaja, prvič, da se upravičencu, ki ne more opravljati svoje poklicne dejavnosti, plača nadomestilo za izgubljeni dohodek, ne da bi bil nujno bolan, pri čemer se mu ukrep izolacije lahko naloži zgolj zaradi suma na bolezen ali okužbo. Drugič, namen naložitve ukrepa izolacije naj ne bi bil ozdravitev izolirane osebe, ampak zaščita prebivalstva pred okužbo te osebe, in cilj nadomestila, določenega v členu 32 EpiG, naj ne bi bil povrniti zdravstvene stroške ali stroške zdravljenja.
18 Glede člena 45 PDEU in člena 7 Uredbe št. 492/2011 predložitveno sodišče meni, da zadevna nacionalna ureditev kot pogoj za nadomestilo delodajalcu posredno nalaga, da njegovi zaposleni prebivajo na nacionalnem ozemlju in da ta pogoj torej pomeni neenako obravnavanje delavcev neposredno na podlagi državljanstva teh delavcev. Glede tega navaja, da obmejnih delavcev, kakršni so zaposleni družbe Thermalhotel Fontana, katerih rezultati testov na covid‑19 so bili pozitivni, drugače kot delavci, ki prebivajo v Avstriji in so v istem položaju, avstrijski organ ni izoliral. Vendar so zanje veljali ukrepi izolacije, primerljivi tistim, ki jih je ta organ naložil na podlagi ukrepov, veljavnih v njihovi državi članici stalnega prebivališča, za katere EpiG ne določa pravice do nadomestila zaradi izgubljenega dohodka. Predložitveno sodišče meni, da okoliščina, da delodajalec, ki po tem, ko je tako izoliranim delavcem izplačal dolgovano plačo, uveljavlja pravico do nadomestila, ki je izpeljana iz pravice zadevnih delavcev do nadomestila, nikakor ne vpliva na to analizo.
19 Navedeno sodišče meni, da bi bilo mogoče kot morebitno utemeljitev takšnega neenakega obravnavanja upoštevati utemeljitev, ki se nanaša na javno zdravje, saj lahko avstrijski organi nadzirajo spoštovanje odlokov o karanteni le na nacionalnem ozemlju, na katerem so lahko pandemične razmere drugačne od tistih v drugi državi članici. Druga utemeljitev bi se lahko nanašala na to, da je avstrijska država odgovorna za oviranje zaposlitvene dejavnosti delavca, za katerega velja ukrep izolacije, ki so ga odredili avstrijski organi. Zato naj bi bili obmejni delavci, za katere veljajo ukrepi karantene, ki so jih odredili organi njihove države članice stalnega prebivališča, lahko preusmerjeni v to državo za uveljavljanje pravice do ureditev nadomestila, ki morda obstajajo v tej državi. Predložitveno sodišče vsekakor dvomi glede sorazmernosti zadevnega neenakega obravnavanja.
20 V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravo sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je znesek nadomestila, ki ga delavci, ker so zboleli za covidom‑19 ali ker se sumi, da so zboleli ali da so kužni, v obdobju izolacije prejmejo za izgubljeni dohodek, ki nastane zaradi njihove nezmožnosti ustvarjanja dohodka, in ki jim ga najprej izplača delodajalec, ob izplačilu pa se pravica zahtevati povračilo nadomestila od države z delavca prenese na delodajalca, dajatev za bolezen v smislu člena 3(1)(a) [Uredbe št. 883/2004]?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je treba člen 45 PDEU in člen 7 [Uredbe št. 492/2011] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je odobritev nadomestila za izgubljeni dohodek delavcev, ki je posledica izolacije zaradi pozitivnega rezultata testa na covid‑19, ki jim jo odredijo zdravstveni organi (pri čemer mora nadomestilo delavcem najprej izplačati delodajalec, na katerega se nato prenese pravica zahtevati povračilo tega zneska od države), odvisna od tega, da izolacijo odredi nacionalni organ na podlagi nacionalne zakonodaje o epidemiji, tako da se tako nadomestilo ne plača za delavce, ki imajo kot obmejni delavci stalno prebivališče v drugi državi članici in ki jim izolacijo (‚karantena‘) odredi zdravstveni organ v njihovi državi stalnega prebivališča?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
21 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1)(a) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da nadomestilo, ki ga financira država in ki se zaposlenim osebam dodeli za premoženjsko škodo, nastalo zaradi oviranja njihove poklicne dejavnosti med njihovo izolacijo kot bolnih oseb ali oseb, za katere se sumi, da so zbolele ali da so okužene s covidom‑19, pomeni „dajatev za bolezen“ iz te določbe in torej spada na področje uporabe te uredbe.
22 V zvezi s tem je treba opozoriti, da razlika med dajatvami, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, in dajatvami, ki so izključene s tega področja uporabe, v bistvu temelji na sestavnih elementih vsake dajatve, zlasti njenih ciljih in njenih pogojih dodelitve, in ne na tem, ali je dajatev z nacionalno zakonodajo opredeljena kot dajatev socialne varnosti (sodba z dne 15. julija 2021, A (Javna zdravstvena oskrba), C‑535/19, EU:C:2021:595, točka 28 in navedena sodna praksa).
23 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da je dajatev mogoče šteti za dajatev socialne varnosti, če se na eni strani upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne in diskrecijske presoje osebnih potreb, in če se na drugi strani nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004. Ta dva pogoja sta kumulativna (sodba z dne 15. julija 2021, A (Javna zdravstvena oskrba), C‑535/19, EU:C:2021:595, točka 29 in navedena sodna praksa).
24 V zvezi s prvim pogojem, navedenim v prejšnji točki, je treba opozoriti, da je ta izpolnjen, kadar je dodelitev dajatve opravljena glede na objektivna merila, ki – če so izpolnjena – dajejo pravico do te dajatve, ne da bi pristojni nosilec lahko upošteval druge osebne okoliščine (sodba z dne 15. julija 2021, A (Javna zdravstvena oskrba), C‑535/19, EU:C:2021:595, točka 30 in navedena sodna praksa).
25 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je navedeni prvi pogoj izpolnjen, saj je dajatev iz postopka v glavni stvari dodeljena na podlagi zakonsko določenih objektivnih meril, ne da bi pristojni organ upošteval druge osebne okoliščine zaposlenih oseb, razen njihove izolacije in zneska njihove običajne plače.
26 Glede drugega pogoja, navedenega v točki 23 te sodbe je treba spomniti, da je v členu 3(1)(a) navedene uredbe izrecno omenjen izraz „dajatve za bolezen“.
27 Glede tega je Sodišče razsodilo, da je bistveni cilj „dajatev za bolezen“ v smislu te določbe pozdraviti bolnika z zagotavljanjem oskrbe, ki jo zahteva njegovo stanje, in tako te dajatve krijejo tveganje, povezano z bolezenskim stanjem (sodba z dne 15. julija 2021, A (Javna zdravstvena oskrba), C‑535/19, EU:C:2021:595, točka 32 in navedena sodna praksa).
28 Vendar to ni primer nadomestila, kakršno je to, določeno v členu 32 EpiG.
29 Namreč, prvič, za pridobitev takšnega nadomestila ni pomembno, ali je oseba, ki ji je bil naložen ukrep izolacije na podlagi EpiG, dejansko bolna ali ne, in ali se tveganje, povezano z boleznijo covid‑19, uresniči ali ne, saj za tako izolacijo zadostuje, da se glede te osebe sumi, da je zbolela za covidom‑19 ali da je zaradi te bolezni kužna. Drugič, izolacija, katere spoštovanje naj bi se želelo zagotoviti s tem nadomestilom, ni naložena zaradi ozdravitve izolirane osebe, ampak zaradi zaščite prebivalstva pred okužbo od te osebe.
30 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1)(a) Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da nadomestilo, ki ga financira država, ki se zaposlenim osebam dodeli za premoženjsko škodo, nastalo zaradi oviranja njihove poklicne dejavnosti med njihovo izolacijo kot bolnih oseb ali oseb, za katere se sumi, da so zbolele ali da so okužene s covidom‑19, ne pomeni „dajatve za bolezen“ iz te določbe in torej ne spada na področje uporabe te uredbe.
Drugo vprašanje
31 Glede na nikalen odgovor na prvo vprašanje je treba odgovoriti na drugo vprašanje, s katerim predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU in člen 7 Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero za odobritev nadomestila za izgubljeni dohodek delavcev, ki je posledica izolacije, odrejene zaradi pozitivnega rezultata testa na covid‑19, velja pogoj, da naložitev ukrepa izolacije odredi organ te države članice na podlagi te ureditve.
32 Glede tega je treba opozoriti, da člen 45(2) PDEU določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva med delavci držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.
33 Načelo enakega obravnavanja iz te določbe je konkretizirano tudi s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011, ki določa, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci (sodba z dne 28. aprila 2022, Gerencia Regional de Salud de Castilla y León, C‑86/21, EU:C:2022:310, točka 29 in navedena sodna praksa).
34 Poleg tega je Sodišče presodilo, da se člen 7(2) navedene uredbe uporablja tako za delavce migrante, ki prebivajo v državi članici gostiteljici, kot za obmejne delavce, ki so zaposleni v tej državi članici, vendar prebivajo v drugi državi članici (sodba z dne 2. aprila 2020, Caisse pour l’avenir des enfants (Otrok zakonca obmejnega delavca), C‑802/18, EU:C:2020:269, točka 26 in navedena sodna praksa).
35 Pojem „socialna ugodnost“, ki je s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011 razširjen na delavce, ki so državljani drugih držav članic, zajema vse ugodnosti, ki so – povezane ali nepovezane s pogodbo o zaposlitvi – na splošno priznane domačim delavcem predvsem zaradi njihovega objektivnega statusa delavca ali zgolj zaradi dejstva, da prebivajo na nacionalnem ozemlju, pri čemer se z razširitvijo teh ugodnosti na delavce, ki so državljani drugih držav članic, prispeva k njihovi mobilnosti znotraj Unije in s tem k njihovi integraciji v državi članici gostiteljici, sklicevanje na socialne ugodnosti v tej določbi pa se ne sme razlagati ozko (sodba z dne 16. junija 2022, Komisija/Avstrija (Indeksacija družinskih dajatev), C‑328/20, EU:C:2022:468, točka 95 ter navedena sodna praksa).
36 Ugotoviti je treba, da nadomestilo, kakršno je tisto iz člena 32 EpiG, pomeni „socialno ugodnost“. V skladu z odstavkom 1 tega člena se namreč med drugim izplača osebam, izoliranim na podlagi tega zakona zaradi premoženjske škode, ki je posledica oviranja njihove poklicne dejavnosti.
37 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 45(2) PDEU in členu 7(2) Uredbe št. 492/2011, ne prepoveduje zgolj očitne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat. Tako je treba določbo nacionalnega prava, tudi če se uporablja brez razlikovanja glede na državljanstvo, šteti za posredno diskriminatorno, če lahko že sama po sebi bolj prizadene delavce, ki so državljani drugih držav članic, kot domače delavce in če so zato lahko prvonavedeni delavci še posebej oškodovani, razen če ta določba ni objektivno upravičena in sorazmerna z zastavljenim ciljem (sodba z dne 8. decembra 2022, Caisse nationale d’assurance pension, C‑731/21, EU:C:2022:969, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).
38 V sporu o glavni stvari ni sporno, da nadomestilo iz člena 32 EpiG izoliranim osebam ni bilo dodeljeno na podlagi tega zakona, zlasti členov 7 in 17 tega zakona. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da tako izolirane osebe praviloma stalno prebivajo na avstrijskem ozemlju. Nasprotno pa obmejni delavci iz postopka v glavni stvari, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, niso bili izolirani na podlagi navedenega zakona, ampak v skladu z zdravstvenimi predpisi njihove države stalnega prebivališča. Zato se premoženjska škoda, ki je posledica njihove izolacije, ne nadomesti na podlagi navedenega člena 32.
39 Iz tega sledi – kot poudarja predložitveno sodišče – da je upravičenost do tega nadomestila posredno povezana s pogojem stalnega prebivališča na avstrijskem ozemlju. Vendar v skladu z merili, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točki 37 te sodbe, tak pogoj stalnega prebivališča na nacionalnem ozemlju ob neobstoju utemeljitve pomeni posredno diskriminacijo, ker prav zaradi svoje narave lahko bolj prizadene obmejne delavce kot domače delavce in ker so zato lahko prvonavedeni še posebej oškodovani (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, PF in drugi, C‑830/18, EU:C:2020:275, točka 31 in navedena sodna praksa).
40 Na to ugotovitev ne vpliva okoliščina, da so na podlagi člena 32(3) EpiG delodajalci delavcev, prizadetih z ukrepom izolacije na podlagi tega zakona, tisti, ki so zavezani plačati znesek nadomestila in ki imajo zato terjatev do države, medtem ko za obmejne delavce, izolirane na podlagi zdravstvene ureditve druge države članice, ti delodajalci na podlagi EpiG nimajo pravice do tega, da bi jim avstrijska država povrnila nadomestilo za plačo, ki jo še naprej izplačujejo tem delavcem med njihovo izolacijo.
41 Sodišče je namreč razsodilo, da bi lahko pravila o prostem gibanju delavcev enostavno postala neučinkovita, če bi prepovedi, ki jih vsebujejo, države članice lahko obšle s tem, da delodajalcem naložijo obveznosti ali pogoje glede delavca pri njegovi zaposlitvi, kar bi, če bi bile uvedene neposredno za delavce, pomenilo omejitev uresničevanja delavčeve pravice do prostega gibanja, na katero se lahko delavec sklicuje na podlagi člena 45 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2014, Schiebel Aircraft, C‑474/12, EU:C:2014:2139, točka 26 in navedena sodna praksa).
42 Glede obstoja objektivne upravičenosti v smislu sodne prakse, navedene v točki 37 te sodbe, predložitveno sodišče in avstrijska vlada omenjata cilj javnega zdravja, ker ukrep, pri katerem je namen nadomestila za izgubo dohodka med obdobjem izolacije spodbujati spoštovanje te izolacije kot ukrepa, ki ga avstrijski zdravstveni organi sprejmejo za zmanjšanje stopnje okužbe. V tem okviru naj bi bilo nadomestilo samo za ukrepe izolacije, odrejene na podlagi zakona EpiG, upravičeno s tem, da je spoštovanje takih ukrepov mogoče nadzirati le na nacionalnem ozemlju.
43 Glede tega je treba sicer ugotoviti, da je v interesu javnega zdravja, ki med drugim v skladu s členom 45(3) PDEU omogoča omejitev prostega gibanja delavcev, to, da se naložijo ukrepi izolacije, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, in da se za spodbujanje spoštovanja teh ukrepov predvidi plačilo nadomestila.
44 Vendar se zdi, da z nadomestilom zgolj osebam, izoliranim na podlagi nacionalne ureditve, v obravnavanem primeru EpiG, brez, med drugim, obmejnim delavcem, izoliranim na podlagi zdravstvenih ukrepov, ki veljajo v njihovi državi članici stalnega prebivališča, ni mogoče doseči tega cilja. Z nadomestilom bi bilo obmejne delavce namreč prav tako lahko spodbujati k spoštovanju izolacije, ki jim je bila naložena, in to v korist javnega zdravja. Poleg tega se glede možnosti nadzora nad spoštovanjem izolacije – s pridržkom preverjanja predložitvenega sodišča – zdi, da se nadomestilo iz člena 32 EpiG odobri upravičenim osebam, ker jim je bil naložen ukrep izolacije, ne pa zaradi njihovega spoštovanja tega ukrepa.
45 Predložitveno sodišče in avstrijska vlada kot morebitno utemeljitev tudi navajata, da nadomestilo samo osebam, izoliranim na podlagi EpiG, izhaja iz dejstva, da je avstrijska država le v razmerju do teh oseb odgovorna za oviranje poklicne dejavnosti, ki je posledica ukrepa izolacije, in da bi se delavci migranti, izolirani na podlagi zdravstvene ureditve njihove države članice stalnega prebivališča, lahko obrnili na pristojne organe te države, da bi uveljavljali svojo morebitno pravico do nadomestila na podlagi te ureditve.
46 Taka argumentacija pa se ne nanaša na posebni cilj, s katerim bi bilo mogoče upravičiti oviro za prosto gibanje delavcev. V delu, v katerem bi – kot med drugim opozarja češka vlada – temeljila na skrbi za omejitev finančnih stroškov nadomestila iz člena 32 EpiG, je treba spomniti, da čeprav je lahko proračunski vidik temelj za izbiro socialne politike države članice in vpliva na naravo ali obseg ukrepov socialne varnosti, ki jih želi sprejeti, pa sam po sebi ne pomeni cilja, ki ga izpolnjuje ta politika, in tako ne more upravičiti diskriminacije v škodo delavcev migrantov (sodba z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi, C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 51 in navedena sodna praksa).
47 V tem okviru – kot trdi avstrijska vlada – je sicer namen zavrnitve izplačila nadomestila za izgubo dohodka, ki je posledica ukrepov izolacije, ki niso odrejeni na podlagi člena 32 EpiG, izognitev neupravičeni obogatitvi delavcev migrantov, ki so dobili nadomestilo tudi od svoje države članice stalnega prebivališča za izolacijo, ki so jo naložili pristojni organi te države, vendar je treba ugotoviti, da taka zavrnitev presega to, kar je potrebno za preprečitev takega prekomernega nadomestila. Kot je namreč navedla Komisija, za izključitev te možnosti zadošča, da avstrijski organi pri odobritvi nadomestila upoštevajo nadomestilo, ki je že izplačano ali dolgovano na podlagi ureditve druge države članice, po potrebi z zmanjšanjem zneska.
48 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU in člen 7 Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero za odobritev nadomestila za izgubljeni dohodek delavcev, ki je posledica izolacije, odrejene zaradi pozitivnega rezultata testa na covid‑19, velja pogoj, da naložitev ukrepa izolacije odredi organ te države članice na podlagi te ureditve.
Stroški
49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
1. Člen 3(1)(a) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti
je treba razlagati tako, da
nadomestilo, ki ga financira država, ki se zaposlenim osebam dodeli za premoženjsko škodo, nastalo zaradi oviranja njihove poklicne dejavnosti med njihovo izolacijo kot bolnih oseb ali oseb, za katere se sumi, da so zbolele ali da so okužene s covidom‑19, ne pomeni „dajatve za bolezen“ iz te določbe in torej ne spada na področje uporabe te uredbe.
2. Člen 45 PDEU in člen 7 Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero za odobritev nadomestila za izgubljeni dohodek delavcev, ki je posledica izolacije, odrejene zaradi pozitivnega rezultata testa na covid‑19, velja pogoj, da naložitev ukrepa izolacije odredi organ te države članice na podlagi te ureditve.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.