Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ANDREE BIONDIJA,
predstavljeni 3. septembra 2026(1)
Zadeva C‑228/25 P
MegaFon OAO
proti
Svetu Evropske unije
„ Pritožba – Omejevalni ukrepi, sprejeti v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine – Vključitev in ohranitev imena pritožnice na seznamu subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi – Merilo podpore vojaškemu in industrijskemu kompleksu Ruske federacije v njeni vojni agresiji proti Ukrajini – Uvrstitev na seznam, utemeljena na splošno znanem dejstvu ali dejstvu, za katero se domneva, da je splošno znano – Domneva – – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Zahteva po celovitem nadzoru nad omejevalnimi ukrepi – Pravica do obrambe – Pravica do dobrega upravljanja – Napaka pri presoji – Dokazno breme – Neobstoj dokumentacije “
Kazalo
I. Dejansko stanje in izpodbijana sodba
II. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
III. Pritožba
A. Uvodna opomba
B. Šesti pritožbeni razlog: bistvena kršitev postopka
1. Povzetek trditev strank
2. Presoja
C. Prvi del sedmega pritožbenega razloga: napačna uporaba prava, ker naj bi Splošno sodišče napačno razsodilo, da zaradi neposredovanja dokazov med upravnim postopkom nista bila kršena člena 41 in 47 Listine
1. Povzetek trditev strank
2. Presoja
a) Prvotna akta
b) Prvi akt o ohranitvi
1) Nespoštovanje dvojne postopkovne obveznosti v upravni fazi ohranitve
2) Napotitev na odgovor Sveta na tožbo, predložen Splošnemu sodišču
D. Tretji in četrti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker naj bi se Splošno sodišče oprlo na domnevo, obrnilo dokazno breme in naj ne bi upoštevalo obsega svojega nadzora, kršitev členov 41 in 47 Listine ter izkrivljanje dejstev in dokazov
1. Povzetek trditev strank
2. Presoja
a) Dopustnost tretjega in četrtega pritožbenega razloga
b) Vsebinska presoja
1) Raven nadzora, ki se pričakuje od sodišča Unije v zvezi z utemeljenostjo posamičnih omejevalnih ukrepov
2) Nadzor Splošnega sodišča nad presojo, ki jo je opravil Svet
i) Molk v prvotnih aktih, neobstoj domneve in domnevno sklicevanje na splošno znano dejstvo
ii) Razlikovanje med neposredovanjem elementov, na podlagi katerih je bil sprejet sklep o uvrstitvi na seznam, in neobstojem takih elementov ob uvrstitvi na seznam
iii) Sklicevanje na kontekst, ki je znan osebi ali subjektu, uvrščenemu na seznam, „dejstva, za katera se domneva, da so splošno znana“, in logični preobrat v izpodbijani sodbi
– Nemogoča analogija s sodbo Central Bank of Iran/Svet
– Nemogoča analogija s sodbo LG Electronics/UUNT
iv) Končna ugotovitev na podlagi analize
E. Tožba pred Splošnim sodiščem
IV. Predlog
1. Ta zadeva se ponovno nanaša na zakonitost omejevalnih ukrepov, ki jih je Evropska unija sprejela proti Ruski federaciji v odgovor na njeno agresijo proti Ukrajini, vojno, ki se do danes neprekinjeno nadaljuje in ostaja ena najresnejših groženj miru in varnosti v Evropi.
2. Skoraj ni dvoma, da izjemna resnost te agresije od Unije zahteva, da pristojnosti, ki so ji podeljene na področju skupne zunanje in varnostne politike, izvršuje tako, da zagotovi kar največjo učinkovitost svojega odziva. Vendar ta zahteva ne sme zmanjšati pomena zagotavljanja, da Unija sama deluje v skladu z vrednotami in načeli, na katerih temelji njen pravni red. Nasprotno, resnejša kot je agresija, na katero se Unija odziva, in pomembnejši kot je učinkovit sistem sankcij, toliko bolj je pomembno, da Unija v celoti spoštuje vrednote, ki naj bi jih spodbujala s svojim zunanjim delovanjem.
3. V skladu s členom 21 PEU Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni med drugim vodijo načela demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanja človekovega dostojanstva in mednarodnega prava. Ta načela ne določajo le ciljev, ki se uresničujejo z zunanjim delovanjem Unije. Določajo tudi način, kako se mora to delovanje izvajati. Iz tega sledi, da morata sprejetje in izvajanje omejevalnih ukrepov ostati v celoti v skladu z zahtevami pravne države, ki vključujejo obveznost zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva ter polno spoštovanje procesnih in materialnih pravic zadevnih oseb in subjektov.(2)
4. Zato ima Sodišče v obravnavani zadevi priložnost, da ponovno potrdi, da mora Svet Evropske unije kljub široki diskrecijski pravici, ki jo ima na področju omejevalnih ukrepov, svoje pristojnosti izvrševati v okviru absolutnih mejah, ki so mu naložene s Pogodbama in načelom pravne države.
5. Pritožnica, MegaFon OAO, je družba s sedežem v Moskvi (Rusija), ki deluje kot telekomunikacijski operater in operater mobilne telefonije. Njeno ime je Svet uvrstil in nato ohranil na seznamih oseb, subjektov in organov, ki podpirajo ruski vojaški in industrijski kompleks v njeni vojni agresiji proti Ukrajini. Zato zanjo veljajo strožje omejitve glede izvoza blaga in tehnologije z dvojno rabo ter blaga in tehnologije, ki bi lahko prispevala k tehnološki okrepitvi ruskega obrambnega in varnostnega sektorja.(3)
6. Uvrstitev na seznam družbe MegaFon je še toliko bolj posebna, ker temelji na sklicevanju Sveta na vsem znano dejstvo, na katero naj bi se oprl. Svet meni, da je to dejstvo tako splošno znano, da je zaradi tega oproščen obveznosti, da se vsaj do začetka sodnega postopka prepriča o utemeljenosti uvrstitve s tem, da zbere in nato predloži dokaze.
7. Sodišče bo torej moralo ugotoviti, ali je taka praksa v skladu s standardi sodne prakse na področju omejevalnih ukrepov.
I. Dejansko stanje in izpodbijana sodba
8. Pritožnica s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 5. januarja 2025, MegaFon/Svet(4), s katero je to sodišče zavrnilo njeno tožbo, kakor je bila dvakrat prilagojena med postopkom, za razglasitev ničnosti aktov, s katerimi je bilo njeno ime februarja 2023(5) uvrščeno ter nato julija 2023(6) in januarja 2024(7) ohranjeno na seznamu iz Priloge IV k spremenjenemu Sklepu 2014/512 v delu, v katerem se ta akta nanašata nanjo.
9. Dejansko stanje in pravni okvir, na katerih temelji ta pritožba, sta predstavljena v točkah od 2 do 27 izpodbijane sodbe, na katere napotujem. Za potrebe te pritožbe ju je mogoče povzeti, kot sledi.
10. Svet je 25. februarja 2023 sprejel Sklep 2023/434, s katerim je odločil, da se na seznam iz Priloge IV k tako spremenjenemu Sklepu 2014/512 doda 96 vnosov imen, med katerimi je bilo tudi ime pritožnice.(8) V tej prilogi so našteti subjekti, ki neposredno podpirajo vojaški in industrijski kompleks Rusije v vojni agresiji proti Ukrajini in za katere veljajo strožje omejitve glede izvoza blaga in tehnologije z dvojno rabo ter blaga in tehnologije, ki bi lahko prispevala k tehnološki okrepitvi ruskega obrambnega in varnostnega sektorja.(9) Z Uredbo 2023/427 je bila Priloga IV k Uredbi št. 833/2014 spremenjena tako, da je bilo med drugim dodano ime pritožnice.(10)
11. Pritožnica je z dopisom marca 2023 Svet zaprosila, naj ji posreduje informacije in dokaze, ki so bili podlaga za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njo. Svet ji je odgovoril, da mu oseb in subjektov s spornih seznamov ni treba obveščati o razlogih za njihovo uvrstitev na ta seznama, in se skliceval na informacije, s katerimi je utemeljena vključitev imena pritožnice na sezname in ki so navedene v členih 3 in 3b spremenjenega Sklepa 2014/512(11), členih 2, 2a in 2b spremenjene Uredbe št. 833/2014(12) ter uvodni izjavi 10 Sklepa 2023/434 in uvodni izjavi 4 Uredbe 2023/427(13).
12. Pritožnica je 13. aprila 2023 pri Splošnem sodišču vložila ničnostno tožbo zoper akta iz februarja 2023. Hkrati je pri Svetu vložila zahtevo za pregled teh aktov.
13. Svet je 23. junija 2023 sprejel Sklep (SZVP) 2023/1217 in Uredbo (EU) 2023/1214,(14) s katerima je ponovno spremenil Sklep 2014/512 in Uredbo št. 833/2014, med drugim tako, da je v tako spremenjeno Prilogo IV dodal uvodno besedilo.(15)
14. Svet je 20. julija 2023 sprejel prvi akt o ohranitvi, s katerim je podaljšal spremenjeni Sklep 2014/512 in s tem omejevalne ukrepe zoper pritožnico za nadaljnjih šest mesecev, in sicer do 31. januarja 2024.
15. Družba MegaFon je po tem, ko je bila obveščena o tem podaljšanju, Svetu poslala dopis, v katerem ga je pozvala, naj ponovno razmisli o svoji odločitvi o podaljšanju teh ukrepov, in zaprosila za dostop do vseh upoštevnih dokumentov.
16. Svet je 29. januarja 2024 sprejel drugi akt o ohranitvi in podaljšal omejevalne ukrepe zoper pritožnico za nadaljnjih šest mesecev, in sicer do 31. julija 2024.
17. Družba MegaFon je tožbo pred Splošnim sodiščem prilagodila dvakrat, tako da se je njena tožba po tej prilagoditvi nanašala na razglasitev ničnosti aktov iz februarja 2023 in obeh aktov o ohranitvi. Pritožnica je torej navedla štiri tožbene razloge, od katerih se je prvi nanašal na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve, tretji na napako pri presoji, četrti pa na kršitev načela sorazmernosti.
18. Splošno sodišče je tožbo družbe MegaFon z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo.
II. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
19. Družba MegaFon je 25. marca 2023 vložila to pritožbo.
20. V svojih predlogih Sodišču primarno predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in vse sporne akte; podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču; vsekakor pa naj Svetu naloži plačilo stroškov.
21. Svet, katerega predloge podpira Evropska komisija, ki je bila na prvi stopnji intervenientka, Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in družbi MegaFon naloži plačilo stroškov.
III. Pritožba
22. Družba MegaFon s to pritožbo navaja osem pritožbenih razlogov.
23. Prvi pritožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev člena 85(3) in člena 92(7) Poslovnika Splošnega sodišča, na izkrivljanje dejstev in na kršitev obveznosti obrazložitve, ker naj bi Splošno sodišče zavrnilo predlog pritožnice za predložitev dodatnih dokazov.
24. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve ter na kršitev člena 215 PDEU v povezavi s členom 29 PEU.
25. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z dokaznim bremenom.
26. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi Splošno sodišče uvrstitev pritožnice na seznam utemeljilo z domnevo kršitve členov 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter izkrivljanja dokazov in dejstev.
27. Peti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi pojma „podpora“ v smislu merila, na katerem je temeljila uvrstitev pritožnice na seznam, ter na izkrivljanje dokazov in dejstev.
28. Družba MegaFon s šestim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo bistvene kršitve postopka, ker naj bi bili akti, ki se nanašajo nanjo, sprejeti kljub temu, da Svet v zvezi z njeno uvrstitvijo na seznam ni imel dokumentacije.
29. Če bi Sodišče zavrnilo šesti pritožbeni razlog, družba MegaFon podredno navaja sedmi pritožbeni razlog. Družba MegaFon s tem pritožbenim razlogom trdi, da bi moralo Splošno sodišče razsoditi, da to, da ji Svet med upravnim postopkom ni posredoval dokazov, pomeni kršitev njene pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (prvi del). Še bolj podredno zatrjuje napačno uporabo prava, ki naj bi izhajala iz tega, da je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nezakonitosti v zvezi s Sklepom 2014/512 in Uredbo št. 833/2014, ki se nanaša na zatrjevani neobstoj obveznosti pregleda, ki izhaja iz teh aktov (drugi del).
30. Nazadnje, osmi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.
31. V skladu z zahtevo Sodišča bodo ti sklepni predlogi osredotočeni na tretji, četrti in šesti pritožbeni razlog ter prvi del sedmega pritožbenega razloga.
A. Uvodna opomba
32. Najprej je treba pojasniti, da se mi zdi, da je bilo v izpodbijani sodbi bistveno napačno uporabljeno pravo zaradi kršitve obveznosti sodnega nadzora, ki ga mora Splošno sodišče zagotoviti na podlagi člena 47 Listine. Domneva namreč nikoli ne more nadomestiti napotitve na dejanske elemente, na katerih temelji, in njihovega dejanskega preverjanja. Čeprav lahko domneva vpliva na način presoje dokazov, se sodišče z njo nikakor ne more razbremeniti obveznosti preverjanja dejstev, ki so podlaga zanjo. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da domneva postane samopotrjujoča.
33. Tako razlikovanje je v obravnavani zadevi ključnega pomena, saj je odločitev Sveta o uvrstitvi subjekta, kot je družba MegaFon, na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, za pritožnico imela neugodne individualne posledice. Splošno sodišče je menilo, da se je Svet oprl na dejstva, ki naj bi bila splošno znana,(16) zaradi česar naj mu družbi MegaFon v fazi upravnega postopka ne bi bilo treba posredovati razlogov za uvrstitev na seznam in dokazov za te razloge.
34. Tu bom zagovarjal stališče, da je taka presoja pravno napačna in da bi moralo Splošno sodišče preveriti, ali je bilo dejansko stanje, na katerem temeljijo dejstva, za katera se domneva, da so splošno znana, ob sprejetju spornih aktov pravilno ugotovljeno. Menim torej, da Splošno sodišče iz dokazov ni izpeljalo zgolj napačnega sklepa, pri čemer bo obravnavan tudi časovni vidik predložitve. Poleg tega je uporabilo napačen dokazni pristop, saj je svojo presojo v celoti utemeljilo na domnevi, ki bi jo bilo treba prav tako preveriti.
35. Posebnost izpodbijane sodbe je v tem, da je prav ta premisa iz razlogovanja Splošnega sodišča vplivala na njegovo analizo v različnih fazah, čeprav je bila ta premisa pojasnjena šele v točki 118 in naslednjih izpodbijane sodbe.
36. Družba MegaFon izpodbija to, da je Splošno sodišče dopustilo, da je Svet svojo uvrstitev lahko oprl na dejstva, za katera se je domnevalo, da so splošno znana. Izpodbija obstoj takih dejstev v zvezi z njo. Izpodbija tudi postopkovne posledice, ki naj bi izhajale iz sklicevanja Sveta na taka dejstva in ki so v bistvu pomenile, da ob sprejetju prvotnih aktov ni bil pripravljen dokazni spis.
37. Ker se šesti pritožbeni razlog nanaša na trditev o bistveni kršitvi postopka in ker se prvi del sedmega pritožbenega razloga nanaša zlasti na vprašanje, ali je Splošno sodišče pravilno presodilo, da je bila v upravnem postopku, v katerem so bili sprejeti sporni akti, spoštovana pravica pritožnice do obrambe, bom analizo začel s preučitvijo tega pritožbenega razloga in tega dela. Nato bom skupaj preučil tretji in četrti pritožbeni razlog, ki se nanašata na presojo utemeljenosti prvotnih aktov in s tem njune materialne zakonitosti.
B. Šesti pritožbeni razlog: bistvena kršitev postopka
1. Povzetek trditev strank
38. Družba MegaFon v bistvu trdi, da bi moralo Splošno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti bistveno kršitev postopka, ki naj bi jo pomenil neobstoj dokaznega spisa, ki bi ga Svet moral pripraviti ob uvrstitvi njenega imena na seznam. Ta nepravilnost postopka naj bi bila tako resna, da naj bi pomenila bistveno kršitev postopka. Ker takega spisa ni bilo, naj bi Svet o uvrstitvi imena družbe MegaFon na seznam glasoval brez kakršnega koli dokumenta, ki bi pojasnjeval podlago, na kateri je bila sprejeta odločitev o tej uvrstitvi. Popoln neobstoj dokazil ob sprejetju odločitve naj bi pomenil resno kršitev postopka, na katero bi Splošno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti in ki naj bi vplivala na zakonitost omejevalnih ukrepov zoper družbo MegaFon. Tudi če bi se Svet lahko oprl na splošno znano dejstvo, bi moral pripraviti formalni spis z dokazi, v katerih bi bile podrobno navedene trditve, na podlagi katerih bo odločeno o uvrstitvi. Tak spis naj bi bil potreben za zagotovitev, da bo odločitev Sveta sprejeta ob popolnem poznavanju dejstev.
39. Družba MegaFon v repliki pojasnjuje, da so načelo pravne države, člen 215(3) PDEU in pravica do dobrega upravljanja podlaga za obveznost Sveta, da ob sprejetju aktov o uvedbi posamičnih omejevalnih ukrepov pripravi spis. Poleg tega naj bi taka obveznost spadala tudi v okvir obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz člena 41(2) Listine in člena 47 Listine. Obveznost obrazložitve naj bi bila namreč bistvena postopkovna zahteva.
40. Svet in Komisija predlagata, naj se šesti pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
2. Presoja
41. Splošno sodišče je v točki 124 izpodbijane sodbe pri odločanju o tretjem tožbenem razlogu pritožnice, ki se je nanašal na napako pri presoji, razsodilo, da se je „Svet, čeprav ob sprejetju prvotnih aktov ni sestavil spisa z dokazi, v primeru izpodbijanja lahko skliceval na elemente, ki so na splošno dostopni javnosti, da bi utemeljil svoje trditve v zvezi z dejstvom, za katero je bilo mogoče domnevati, da je splošno znano“.
42. Družba MegaFon trdi, da bi moralo Splošno sodišče neobstoj dokaznega spisa ob sprejetju prvotnih aktov sankcionirati. Nepravilnost, ki naj bi jo pomenil ta neobstoj, naj bi bila taka, da naj bi pomenila bistveno kršitev postopka, na katero bi Splošno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.
43. Res je, da je Sodišče, ne da bi kdaj abstraktno opredelilo pojem „bistvena postopkovna zahteva“,(17) oblikovalo ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero neupoštevanje postopkovnih pravil, ki se nanašajo na sprejetje akta, ki posega v položaj, pomeni bistveno kršitev postopka, in da mora sodišče Unije, če pri preizkusu zadevnega akta ugotovi, da ta ni bil pravilno sprejet, iz bistvene kršitve postopka izpeljati posledice in zato akt razglasiti za ničen.(18) Poleg tega mora sodišče Unije, kadar ugotovi tako nespoštovanje, o njem odločiti po uradni dolžnosti.(19) Vendar pa mora biti takšno pravilo jasno prepoznavno.
44. Kot pa je navedel Svet, družba MegaFon ni dokazala obstoja pravila, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati proti Svetu in iz katerega bi izhajala obveznost, da se ob uvrstitvi na sporna seznama pripravi dokazni spis.
45. Tako niti nobeno notranje pravilo Sveta niti nobena določba izpodbijanih aktov ne izkazujeta obstoja te zatrjevane obveznosti.
46. Poleg tega se zdi, da trije viri, ki jih je družba MegaFon opredelila v repliki, spadajo bolj v kategorijo „kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njuno uporabo,“ ki je v členu 263, drugi odstavek, PDEU navedena ločeno od bistvenih kršitev postopka.
47. V zvezi s sklicevanjem na te vire je treba, prvič, ugotoviti, da družba MegaFon ni pojasnila razlogov, iz katerih bi bilo treba šteti, da kršitev teh določb pomeni bistveno kršitev postopka.
48. Drugič, ugotavljam, da člen 2 PEU določa, da Unija med drugim temelji na vrednoti spoštovanja pravne države. Prednostni položaj te vrednote v pravnem redu Unije je ena od njegovih značilnosti. Vendar je treba ugotoviti, da ta člen kot izraz neke vrednote nima značilnosti bistvene postopkovne zahteve.
49. Tretjič, člen 215(3) PDEU določa, da morajo akti iz tega člena vključevati potrebne določbe o pravnih jamstvih. Iz besedila navedene določbe torej ne izhaja nobena obveznost Sveta, da ob sprejetju posamičnih omejevalnih ukrepov razpolaga z dokaznim spisom.
50. Četrtič in nazadnje, čeprav ni dvoma, da mora Svet ravnati v skladu s členom 41 Listine, vsaka neizpolnitev te obveznosti pomeni kršitev temeljne pravice, ne pa bistvene kršitve postopka v smislu člena 263, drugi odstavek, PDEU.
51. Zato menim, da neobstoj dokaznega spisa ob sprejetju posamičnih omejevalnih ukrepov ne pomeni bistvene kršitve postopka.
52. Zaradi celovitosti dodajam, da so trditve pritožnice v okviru tega pritožbenega razloga nekoliko zmedene.
53. Iz točke 124 izpodbijane sodbe namreč izhaja, da pri vprašanju ne gre toliko za to, ali mora Svet na splošno in načeloma ob vpisu osebe ali subjekta na sporna seznama razpolagati z dokaznim spisom in ali je treba to pravilo opredeliti kot bistveno postopkovno zahtevo (katere spoštovanje se preverja v okviru nadzora nad formalno zakonitostjo akta). Gre bolj za to, kot trdi Komisija, ali je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da Svet takšnega dokaznega spisa ni potreboval, ker je ta institucija pred njim zatrjevala, da je uvrstitev pritožnice na seznam temeljila na dejstvu, za katero se je domnevalo, da je splošno znano.(20)
54. Tako je ugotovitev, ali Svet ob uvrstitvi družbe MegaFon lahko ni imel takega spisa, v veliki meri odvisna od vprašanja, ali je lahko to uvrstitev utemeljil z obstojem dejstva, za katero se domneva, da je splošno znano, pri čemer se to vprašanje nanaša na preizkus njegove utemeljenosti(21) in torej na nadzor nad materialno zakonitostjo akta.
55. Na podlagi navedenega predlagam, naj se šesti pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
C. Prvi del sedmega pritožbenega razloga: napačna uporaba prava, ker naj bi Splošno sodišče napačno razsodilo, da zaradi neposredovanja dokazov med upravnim postopkom nista bila kršena člena 41 in 47 Listine
1. Povzetek trditev strank
56. Če bi Sodišče razsodilo, da je imel Svet na dan sprejetja spornih aktov na voljo zadostne dokaze, družba MegaFon izpodbija razlogovanje Splošnega sodišča v točkah od 76 do 97 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim je razsodilo, da nerazkritje dokazov v upravnem postopku ni pomenilo kršitve njene pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. V bistvu trdi, da bi moral Svet pritožnici posredovati tako razloge kot obremenilne dokaze, da bi lahko učinkovito uveljavljala svoje stališče. Zaradi neposredovanja dokazov naj bi morala pritožnica tožbo pred Splošnim sodiščem pripraviti brez poznavanja razlogov za njeno uvrstitev. Zato naj bi s tem, da je Splošno sodišče dopustilo, da se ti dokazi posredujejo šele v sodnem postopku pred njim, kršilo njeno pravico do obrambe in jo postavilo v slabši položaj v primerjavi s Svetom.
57. Svet in Komisija predlagata zavrnitev prvega dela sedmega pritožbenega razloga in v bistvu trdita, da se trditve pritožnice v bistvu nanašajo predvsem na prvotna akta, ker naj bi bili k odgovoru Sveta na tožbo, ki je bil v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložen 28. junija 2023, priloženi listinski dokazi. Pritožnica naj bi bila torej s temi listinami seznanjena tri tedne pred sprejetjem prvega akta o ohranitvi in tri mesece pred vložitvijo prve prilagoditvene vloge 2. oktobra 2023, s katero je nameravala prilagoditi ničnostno tožbo, da bi izpodbijala tudi prvi akt o ohranitvi.
58. V preostalem naj v trditvah pritožnice ne bi bilo upoštevano to, da se je Svet oprl na splošno znano dejstvo. V takem položaju naj bi bil Svet namreč upravičen, da Splošnemu sodišču predloži dokumente, ki so na splošno dostopni javnosti, da bi utemeljil pravilnost takega splošno znanega dejstva, ki v spornih aktih ni bilo podprto z dokazi.
59. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v zvezi s prvotnima aktoma v točki 80 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da morata imeti učinek presenečenja.
60. Splošno sodišče naj bi v zvezi s prvim aktom o ohranitvi ugotovilo, da razlogi za ohranitev pritožnice na spornih seznamih glede na razloge iz prvotnih aktov ostajajo nespremenjeni. Splošno sodišče naj bi torej v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno razsodilo, da Svet pred sprejetjem prvega akta o ohranitvi ni bil dolžan zaslišati pritožnice.
2. Presoja
61. Pred analizo, ki sledi, je treba navesti tri sklope pojasnil.
62. Najprej, naj spomnim, da pritožnica ta del navaja podredno, in sicer za primer, če neobstoj dokaznega spisa ob sprejetju posamičnih omejevalnih ukrepov ne bi pomenil bistvene kršitve postopka.
63. Dalje, upoštevati je treba, da pravica do dobrega upravljanja, določena v členu 41 Listine, ki jo mora Svet spoštovati, vključuje obveznost uprave, da svoje odločbe obrazloži dovolj specifično in konkretno, da zadevni osebi omogoči seznanitev z razlogi za individualni ukrep, ki posega v njen položaj, pri čemer je ta obveznost tako korelat načela spoštovanja pravice do obrambe.(22) V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da ker zadevna oseba nima pravice do zaslišanja pred sprejetjem prvotnega sklepa o uvrstitvi njenega imena na sezname oseb, subjektov ali skupin, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, je spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše, saj pomeni edino zagotovilo, ki zadevni osebi omogoča, da vsaj po sprejetju takega sklepa učinkovito uveljavi razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje zakonitost navedenega sklepa. Iz tega izhaja, da mora Svet subjekt, na katerega se nanašajo omejevalni ukrepi, načeloma seznaniti s specifičnimi in konkretnimi razlogi, zaradi katerih meni, da je treba te ukrepe sprejeti(23). Tako mora navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna zakonita utemeljitev gospodarskih ukrepov, in preudarke, na podlagi katerih jih je sprejel.(24)
64. Tako iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da spoštovanje pravice do obrambe na področju omejevalnih ukrepov zahteva, prvič, da Svet subjektu, na katerega se navedeni ukrepi nanašajo, posreduje razloge in obremenilne dokaze, na katerih namerava opreti svojo odločitev (pravica do seznanitve z razlogi in obremenilnimi dokazi), in drugič, da Svet temu subjektu omogoči, da učinkovito izrazi svoje stališče glede razlogov, navedenih zoper njega (pravica do izjave).(25)
65. Nazadnje, naj spomnim, da iz sodne prakse izhaja tudi, da za akte, s katerimi so bili proti osebi prvič sprejeti omejevalni ukrepi, velja posebna pravna ureditev. Ker se družba MegaFon sklicuje na kršitev svoje pravice do obrambe tako v zvezi s prvotnima aktoma kot v zvezi s prvima aktoma o ohranitvi, bom zaporedoma analiziral ta sklopa aktov.
a) Prvotna akta
66. V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče spomnilo, da Svet v prvotni odločitvi o uvrstitvi na seznam ni dolžan predhodno posredovati razlogov, na katerih namerava utemeljiti uvrstitev, da bi se predvidenim ukrepom zagotovil učinek presenečenja in da ne bi bila ogrožena njihova učinkovitost.(26) Splošno sodišče je najprej ugotovilo, da sta prvotna akta morala imeti tak učinek presenečenja, nato pa sklenilo, da pravica družbe MegaFon do izjave ni bila kršena.(27)
67. Glede neobstoja predhodne seznanitve z razlogi je Splošno sodišče razsodilo, da je bil Svet na zahtevo pritožnice dolžan razloge sporočiti takoj po sprejetju prvotnih aktov.(28) Nato je preverilo, ali je Svet ustrezno odgovoril na prošnje družbe MegaFon. Splošno sodišče je ugotovilo, da je Svet v dopisu z dne 31. marca 2023 navedel, da so „vse informacije, ki upravičujejo vpis […], navedene v uvodni izjavi 10 Sklepa 2023/434 ter členih 3 in 3b spremenjenega sklepa 2014/512 ter uvodni izjavi 4 in členih 2, 2a in 2b spremenjene Uredbe št. 833/2014“(29), in razsodilo, da je bil razlog, ki je temeljil na tem, da družba MegaFon neposredno podpira ruski vojaški in industrijski kompleks, pritožnici ustrezno sporočen.(30) Splošno sodišče je tako sklenilo, da je pritožnica lahko razumela razloge za vpis na seznam svojega imena in da je lahko branila svoje pravice „v kar najboljših okoliščinah“(31) ter se ob popolnem poznavanju razlogov odločila, ali se je smiselno obrniti na pristojno sodišče.(32)
68. S tem je Splošno sodišče glede na okvir sodne prakse, naveden v točki 63 in naslednjih izpodbijane sodbe, napačno uporabilo pravo, saj se je omejilo na ugotovitev, da je Svet sporočil razlog za svojo prvotno odločitev o uvrstitvi na seznam, čeprav je po eni strani tako sporočeni razlog strogo ustrezal merilu, po drugi strani pa Svet pritožnici ni posredoval obremenilnih dokazov, na katerih je utemeljil svojo odločitev o uvrstitvi na seznam.
69. Tako je treba, prvič, ugotoviti, da je bil razlog, s katerim je bila seznanjena družba MegaFon, le ponovitev merila. Z drugimi besedami, družba MegaFon je bila obveščena, da je uvrščena na seznam oseb, ki podpirajo ruski vojaški in industrijski kompleks (merilo), ker podpira ruski vojaški in industrijski kompleks (razlog).
70. Drugič, Splošno sodišče ni ugotovilo, da Svet družbi MegaFon ni sporočil dejanskih elementov, na podlagi katerih je sprejel prvotna akta, niti ni navedel, da se opira na dejstvo, za katero se domneva, da je splošno znano, čeprav se lahko le s posredovanjem dovolj natančnih informacij zagotovi, da bo zadevna oseba lahko učinkovito izrazila svoje stališče glede elementov, ki jih je proti njej uporabil Svet.(33)
71. Tretjič, v nasprotju s trditvami Sveta iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je Splošno sodišče svojo analizo glede spoštovanja pravice družbe MegaFon do obrambe utemeljilo na tem, da se je Svet oprl na dejstvo, za katero se je domnevalo, da je splošno znano. Dejstva, da se je Splošno sodišče pri svojem razlogovanju osredotočilo izključno na posredovanje razlogov, ne pa tudi obremenilnih dokazov, torej ni mogoče pojasniti s sklicevanjem na domnevno splošno znano dejstvo, v zvezi s katerim poleg tega ugotavljam, da niti ni bilo navedeno v prvotnih aktih in torej tudi ne v določbah, na katere je Svet družbo MegaFon napotil v svojem dopisu z dne 31. marca 2023.
72. Zato je ugotovitev, da je bila pritožnica že na podlagi samega posredovanja navedenega razloga – s katerim je bilo nazadnje le napoteno na določbe, ki opredeljujejo merilo in naravo omejevalnih ukrepov – postavljena „v kar najboljše okoliščine“ za svojo obrambo, vsaj presenetljiva. Za potrditev tega zadostuje ugotovitev, da je bila družba MegaFon ob vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču seznanjena zgolj z navedbo, da se šteje za subjekt, ki neposredno podpira ruski vojaški in industrijski kompleks.
73. Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče pri razlogovanju v točkah od 81 do 85 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je razsodilo, da lahko že to, da je bila pritožnica obveščena o razlogu, kot izhaja iz točke 84 te sodbe, zadošča za zagotovitev spoštovanja njene pravice do obrambe. Splošno sodišče namreč ni upoštevalo zahtevanega standarda, kot je bil naveden v točkah 63 in 64 teh sklepnih predlogov in iz katerega izhaja, da mora omejevalni ukrep, da ne bi bila ogrožena njegova učinkovitost, zaradi svoje narave sicer imeti učinek presenečenja in se uporabiti takoj, vendar se za spoštovanje pravice do obrambe zahteva, da pristojni organ Unije zadevni subjekt obvesti o razlogih in obremenilnih dokazih, ki jih je uporabil proti njemu, ter mu omogoči zaslišanje hkrati s sprejetjem sklepa, ki se nanaša nanj, oziroma takoj po njem.(34)
74. Prvemu delu sedmega pritožbenega razloga je torej treba ugoditi v delu, v katerem se nanaša na prvotna akta.
b) Prvi akt o ohranitvi
75. Naj najprej pojasnim, da bom iz nadaljnje analize izključil ohranitev, do katere je prišlo s sprejetjem akta iz januarja 2024, saj se trditve pritožnice, kot je opozoril Svet, nanašajo predvsem na akt o ohranitvi iz julija 2023.(35)
1) Nespoštovanje dvojne postopkovne obveznosti v upravni fazi ohranitve
76. Kar zadeva akta o ohranitvi, mora biti dvojna postopkovna obveznost, navedena v točki 64 teh sklepnih predlogov, izpolnjena pred sprejetjem odločitve o ohranitvi imena zadevne osebe ali subjekta na seznamu.(36)
77. Čeprav je namreč mogoče, da se v prvotni odločitvi o uvrstitvi osebe ali subjekta na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, zaradi zagotovitve učinka presenečenja predhodno ne posredujejo razlogi in obremenilni dokazi, na katerih temelji, tak učinek v zvezi z aktoma o ohranitvi ni več upravičen.(37)
78. Tako mora Svet v takih aktih sporočiti dejanske in pravne elemente, ki jih ima na voljo za utemeljitev svoje prihodnje odločitve, in zadevni osebi ali subjektu, na katerega se nanaša, omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče.(38)
79. Splošno sodišče je razsodilo, da glede na to, da je Svet omejevalne ukrepe proti pritožnici nameraval ohraniti iz istih razlogov, kot so tisti, na katerih je temeljilo sprejetje prvotnih aktov, mu pred sprejetjem aktov o ohranitvi ni bilo treba zaslišati družbe MegaFon.(39)
80. Vendar lahko oprostitev Sveta, da ob ohranitvi sporoči razloge in obremenilne dokaze, kadar so ti enaki tistim iz prvotnega sklepa, velja le, če so ti razlogi in dokazi tako z vsebinskega kot s postopkovnega vidika v skladu z zahtevami, določenimi v sodni praksi. Ker pa po mojem mnenju v prvotnih aktih ni bilo tako, lahko ponovitev tega razloga učinkuje le kot nadaljevanje napake, storjene v prvotnih aktih. Splošno sodišče torej svoje presoje ni moglo opreti na sodno prakso, navedeno v točki 87 izpodbijane sodbe.
81. Poleg tega glede na vsebino prvotnih aktov ni bilo mogoče šteti, da so bile pritožnici že posredovane dovolj natančne informacije, na podlagi katerih bi zadevna oseba lahko učinkovito predstavila svoje stališče o obremenilnih dokazih, ki jih je proti njej uporabil Svet, zaradi česar bi bilo mogoče Svet oprostiti obveznosti, da ji na lastno pobudo omogoči vpogled v dokumente iz spisa.(40)
2) Napotitev na odgovor Sveta na tožbo, predložen Splošnemu sodišču
82. Iz točke 91 izpodbijane sodbe je razvidno tudi, da se je družba MegaFon 13. junija 2023 obrnila na Svet in predlagala, naj se njeno ime izbriše s spornih seznamov. Svet ji je odgovoril 24. julija 2023, pri čemer je navedel razlog za njeno uvrstitev na seznam in jo napotil na vsebino odgovora na tožbo, ki ga je ta(41) vložil pri Splošnem sodišču v okviru postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Svet je v odgovoru družbi MegaFon sporočil tudi, da jo namerava ohraniti na navedenem seznamu, in jo obvestil o možnosti, da do 1. decembra 2023 poda pripombe.
83. Akt o prvi ohranitvi je datiran z dnem 20. julij 2023. Sprejet je bil torej v času, ko je bila družba MegaFon v odgovoru Sveta na tožbo, ki ji je bil vročen 10. julija 2023, prvič seznanjena z obremenilnimi dokazi, uporabljenimi zoper njo.
84. Tak položaj vzbuja pomisleke.
85. V okoliščinah obravnavane zadeve, torej v položaju, v katerem je bil subjekt nazadnje seznanjen zgolj z merilom, na podlagi katerega je Svet odločil o njegovem vpisu, ne da bi bil seznanjen z dejanskimi elementi, na katerih je temeljila ta uvrstitev na sezname, časovno zaporedje dogodkov, na katerega je bilo opozorjeno v točki 82 teh sklepnih predlogov, kaže na to, da sta bila časovna vidika – časovni vidik upravnega postopka in časovni vidik sodnega postopka – pomešana.
86. Zaradi te zamenjave ni bila upoštevana predhodna narava upravnega postopka, v katerem bi bilo treba spoštovati pravico družbe MegaFon do obrambe. Svet tako ni izpolnil svoje obveznosti, da družbo MegaFon pred sprejetjem takega sklepa o ohranitvi seznani z dejanskimi in pravnimi elementi, na katerih je nameraval utemeljiti ta sklep, in ji ni omogočil, da v zvezi s tem učinkovito predstavi svoje stališče. Odgovor Sveta na tožbo pred Sodiščem je bil družbi MegaFon sicer res vročen 10. julija 2023, torej pred prvim aktom o ohranitvi, vendar je bila ta o tem, da namerava Svet njeno ime ohraniti na spornih seznamih iz razlogov, navedenih v odgovoru na tožbo, seznanjena šele 24. julija 2023 (to je štiri dni po sprejetju tega akta). Trenutek, ki je upošteven za presojo, ali je Svet spoštoval pravico pritožnice do izjave, pa je datum, ko jo je ponovno uvrstil na sporna seznama.(42)
87. Zaradi ohranitve učinkovitosti upravnega postopka, katerega namen je omogočiti spremembo poteka postopka odločanja, se ta postopek ne sme zamenjevati s sodno fazo, ki mu morebiti sledi.
88. Za dejansko posredovanje razloga in predvsem dejanskih elementov v odgovoru na tožbo, ki ga je predložil Svet, je mogoče šteti, da je bilo z njim tej instituciji omogočeno, da je izostrila svoje stališče in izkoristila dinamično, razvijajoče se pojmovanje tega razloga in teh elementov, medtem ko se pritožnica z njimi ni mogla seznaniti niti v upravnem postopku niti pravočasno, da bi lahko začela sodni postopek.(43)
89. Te ugotovitve ni mogoče omiliti s trditvijo, da se je Svet oprl na domnevno splošno znano dejstvo ali da mu ni bilo treba predložiti dejanskih elementov, ki so bili pritožnici znani ali ki so javnosti splošno dostopni. Teh preudarkov namreč v razlogovanju Splošnega sodišča v točki 86 in naslednjih izpodbijane sodbe sploh ni.(44)
90. Družba MegaFon torej ni imela možnosti, da bi v zvezi z aktom o ohranitvi iz julija 2023 učinkovito predstavila svoje stališče, Svet pa posledično nikoli ni mogel dejansko upoštevati vseh upoštevnih elementov, med katerimi bi morale biti tudi pripombe družbe MegaFon glede konkretno očitanih elementov, ki jih je ta izrazila pred sprejetjem sklepa o ohranitvi. Kot je namreč Sodišče že razsodilo, „je element varstva, ki ga zagotavljata zahteva po seznanitvi z obremenilnimi dokazi in pravica do podajanja stališč pred sprejetjem sklepa [o ohranitvi], ki povzroči uporabo omejevalnih ukrepov, temeljnega in bistvenega pomena za pravico do obrambe“.(45)
91. V teh okoliščinah je trditev, da je bila dokumentacija v podporo ohranitve v odgovoru na tožbo, ki ga je Svet predložil Splošnemu sodišču, posredovana „v razumnem roku, ki je zadostoval za to, da je tožeča stranka v posebnih okoliščinah obravnavanega primera lahko uveljavljala svojo pravico do obrambe“(46), pravno napačna.
92. Splošno sodišče bi moralo ugotoviti, da tak položaj ni bil v skladu z zahtevo, da je treba zadevni subjekt pred sprejetjem takega sklepa načeloma seznaniti z obremenilnimi dokazi in mu omogočiti, da se o tem izreče.(47)
93. Zato je treba prvemu delu sedmega pritožbenega razloga prav tako ugoditi v delu, v katerem se nanaša na prvi akt o ohranitvi.
D. Tretji in četrti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker naj bi se Splošno sodišče oprlo na domnevo, obrnilo dokazno breme in naj ne bi upoštevalo obsega svojega nadzora, kršitev členov 41 in 47 Listine ter izkrivljanje dejstev in dokazov
94. Tretji in četrti pritožbeni razlog sta po mojem mnenju tesno povezana, saj pritožnica Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je napačno uporabilo pravo, ker naj bi se v točkah od 118 do 124 izpodbijane sodbe oprlo na domnevo, da eden od glavnih telekomunikacijskih operaterjev v Ruski federaciji, kot je družba MegaFon, v času vojne neposredno podpira vojaški in industrijski kompleks te države, da bi na tej podlagi ugotovilo, da je njena uvrstitev na sporna seznama veljavna. V teh okoliščinah predlagam, da se ta pritožbena razloga preučita skupaj.
95. Izpodbijano razlogovanje se nanaša na analizo Splošnega sodišča v zvezi s tožbenim razlogom, ki se je nanašal na napako Sveta pri presoji prvotnih aktov. Splošno sodišče je bilo pozvano, naj ugotovi, ali je bilo mogoče elemente, ki jih je Svet predložil v prilogi k svojim pisnim stališčem, uporabiti za utemeljitev vpisa družbe MegaFon.
96. Splošno sodišče je preučitev trditve, da se Svet ne more sklicevati na dokaze, predložene v fazi odgovora na tožbo, začelo s tem, da je opozorilo na merilo, na podlagi katerega je bila družba MegaFon uvrščena na seznam, in sicer na merilo neposredne podpore ruskemu vojaškemu in industrijskemu kompleksu, ter ugotovilo, da je Svet družbo MegaFon seznanil s tem, da so vse informacije, ki utemeljujejo njeno uvrstitev na seznam, navedene v upoštevnih določbah prvotnih aktov, na katere je zato napotil pritožnico.(48)
97. Splošno sodišče je nato opozorilo na sodno prakso glede okoliščin, v katerih to, da Svet ne sporoči elementov, na podlagi katerih je sprejel omejevalne ukrepe, ne more pomeniti kršitve pravice do obrambe.(49) Menilo je, da je mogoče domnevati, da je „splošno znano“, da eden od glavnih telekomunikacijskih operaterjev v Rusiji v času vojne neposredno podpira ruski vojaški in industrijski kompleks.(50) V zvezi s takim dejstvom je Splošno sodišče na podlagi sodbe Central Bank of Iran/Svet(51) sklepalo, da Svet družbi MegaFon ni bil dolžan posredovati dokumentarne podlage ali dokazov, na katerih je temeljila prvotna uvrstitev, saj je bilo mogoče domnevati, da so zatrjevana dejstva „splošno znana“.(52) Splošno sodišče je nato ugotovilo, da kadar gre za „splošno znana dejstva“, Svetu v svojih sklepih ni treba dokazati pravilnosti dejstev v podporo uvrstitve osebe. Po mnenju Splošnega sodišča, ki se je pri tem po analogiji oprlo na sodbo LG Electronics/UUNT(53), je Svet šele v odgovor na morebitno izpodbijanje pravilnosti teh dejstev s strani zadevne osebe na podlagi načela enakosti orožij upravičen, da Splošnemu sodišču predloži dokumente, ki potrjujejo pravilnost teh dejstev, ki ni bila izkazana v odločbi, katere zakonitost se izpodbija, da bi sodišču Unije omogočil, da ta dejstva in njihovo pravilnost preuči na podlagi konkretnih dokazov ter odloči o pravnem sredstvu tožeče stranke.(54) Splošno sodišče se je nato prepričalo, da je bil Svet seznanjen s splošnim okvirom oziroma informacijami, ki so bile splošno dostopne javnosti in so se nanašale na družbo MegaFon, ter sklenilo, da je Svet, čeprav ob sprejetju prvotnih aktov ni pripravil dokaznega spisa, svoje trditve zoper družbo MegaFon lahko utemeljil s sklicevanjem na elemente, ki so bili splošno dostopni javnosti, v zvezi z „dejstvom, za katero je bilo mogoče domnevati, da je splošno znano“.(55)
1. Povzetek trditev strank
98. Družba MegaFon v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da se je v točkah od 118 do 124 izpodbijane sodbe oprlo na neizpodbojno domnevo, v skladu s katero naj bi eden od glavnih telekomunikacijskih operaterjev Ruske federacije, kot je pritožnica, v času vojne neposredno podpiral vojaški in industrijski kompleks te države, in na tej podlagi ugotovilo, da je njena uvrstitev na sporna seznama utemeljena. Družba MegaFon s tem Splošnemu sodišču očita, da je obrnilo dokazno breme v korist Sveta in kršilo njeno pravico do obrambe.
99. Če bi bilo treba ugotoviti, da se je Svet oprl na splošno znano dejstvo, družba MegaFon ohranja trditev, da trditev, da kot pomemben operater v telekomunikacijskem sektorju podpira ruski vojaški in industrijski kompleks, ne izpolnjuje pogojev, ki so se v sodni praksi oblikovali za tako dejstvo.(56)
100. Svet in Komisija pa trdita, da ugotovitev, da je neko dejstvo splošno znano, pomeni presojo dejanskega stanja, ki razen v primeru očitnega izkrivljanja ni predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. Pritožnica pa naj ne bi predložila nobenega dokaza v dokaz takega izkrivljanja.
101. Vsekakor trdita, da družba MegaFon v svojih trditvah zamenjuje pojma „splošno znano dejstvo“ in „domneva“. V obravnavani zadevi naj bi merilo za uvrstitev na sporna seznama temeljilo na splošno znanem dejstvu, katerega pravilnost je mogoče izpodbijati. Iz sodne prakse naj bi izhajalo, da se institucija, kot je Svet, lahko opre na splošno znano dejstvo in da je ta institucija v primeru izpodbijanja pred sodiščem Unije upravičena predložiti listinske dokaze o pravilnosti tega dejstva, da bi sodišče lahko presodilo njihovo resničnost.(57)
102. Splošno sodišče naj bi pravilno razsodilo, da so dokazi, ki jih je predložil Svet, pomenili sklenjen krog dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki potrjujejo to, da pritožnica neposredno podpira ruski vojaški in industrijski kompleks.
103. Splošno znano dejstvo naj bi se na splošno nanašalo na dobro znan status pritožnice kot enega od glavnih telekomunikacijskih operaterjev in na splošno vlogo, ki jo ima telekomunikacijska infrastruktura, s katero se lahko olajša priključitev zasedenih ozemelj k Ruski federaciji in s tem podpre končni cilj vojne, ki jo vodi ruski vojaški in industrijski kompleks.
104. Svet v zvezi s sodno prakso, ki jo izpodbija pritožnica, trdi, da enotnost in doslednost prava Unije zahtevata, da lahko sodišči Unije po analogiji uporabita razlogovanje, ki je že bilo razvito na drugih pravnih področjih. Pritožnica naj ne bi izpostavila bistvenih razlik med pravom znamk in pravom o omejevalnih ukrepih, ki naj bi preprečevale tako uporabo po analogiji.
2. Presoja
105. Po preučitvi dopustnosti obravnavanih pritožbenih razlogov, o kateri po mojem mnenju ni dvoma, bom analiziral trditev družbe MegaFon, da je Splošno sodišče napačno razsodilo, da se je Svet lahko oprl na sklicevanje na dejstvo, za katero se domneva, da je splošno znano, da bi utemeljil, zakaj ob sprejetju prvotnih aktov ni pripravil dokaznega spisa.
106. Menim, da je Splošno sodišče pri analizi večkrat napačno uporabilo pravo, zaradi česar bom predlagal, naj se tretjemu in četrtemu pritožbenemu razlogu, obravnavanima skupaj, ugodi.
a) Dopustnost tretjega in četrtega pritožbenega razloga
107. Ker je splošno znano dejstvo, kot pove že njegovo ime, dejstvo, Komisija trdi, da želi družba MegaFon doseči, da Sodišče ponovno presodi dejansko stanje, zato predlaga, naj se tretji in četrti pritožbeni razlog razglasita za nedopustna. Svet, ne da bi formalno uveljavljal nedopustnost tretjega in četrtega pritožbenega razloga, ki ju je preučil skupaj, meni, da ugotovitev splošno znanega dejstva v skladu s sodno prakso(58) pomeni presojo dejanskega stanja, na katero Sodišče ne more vplivati, razen v primeru izkrivljanja.
108. Vendar si družba MegaFon v obravnavanem primeru ne prizadeva zgolj izpodbijati obstoja ali pravilnosti zatrjevanega splošno znanega dejstva. Trdi, da Svet ob prvotni uvrstitvi na seznam ni imel na voljo osnovnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti pravilnost te uvrstitve, in da neobstoja trdne dejanske podlage ni bilo mogoče nadomestiti s sklicevanjem na splošno znano dejstvo v postopku pred Splošnim sodiščem, pri čemer družba MegaFon poleg tega dejansko izpodbija tako obstoj kot pravilnost tega dejstva.
109. Z drugimi besedami, po mojem mnenju se obravnavana pritožbena razloga ne nanašata toliko na to, da je dejstvo splošno znano ali pravilno, temveč na vprašanje, ali je mogoče omejevalne ukrepe sprejeti brez kakršne koli dokumentacije, zgolj na podlagi dejstva, za katerega se domneva, da je splošno znano oziroma znano vsem, in na katerega obstoj se sklicuje in pravilnost katerega je utemeljena šele v sodnem postopku, zaradi česar postane dvomljivo, ali presoja Sveta sploh obstaja.
110. Poleg tega družba MegaFon Splošnemu sodišču očita tudi kršitev pravil o dokaznem bremenu ter kršitev pravice do dobrega upravljanja in pravice do učinkovitega sodnega varstva, kar so prav tako pravna vprašanja, ki jih je mogoče Sodišču predložiti v okviru pritožbe.(59)
111. Tretji in četrti pritožbeni razlog je treba zato razglasiti za dopustna.
b) Vsebinska presoja
112. V zvezi z vsebinsko presojo teh pritožbenih razlogov želim na prvem mestu opozoriti na standard nadzora, ki se zahteva od sodišča Unije v primeru omejevalnih ukrepov, kakršni so ti, ki veljajo za družbo MegaFon. Na drugem mestu bom pojasnil razmejitev svoje preučitve. Nazadnje bom, na tretjem mestu, obravnaval nadzor Splošnega sodišča nad presojo, ki jo je opravil Svet.
1) Raven nadzora, ki se pričakuje od sodišča Unije v zvezi z utemeljenostjo posamičnih omejevalnih ukrepov
113. Če bi bilo to še potrebno, naj spomnim, da so upoštevne določbe prvotnih aktov v zvezi z družbo MegaFon posamični omejevalni ukrepi, kot je Splošno sodišče sicer pravilno spomnilo v točki 45 izpodbijane sodbe.
114. Zato mora biti sodni nadzor, ki se izvaja nad takimi ukrepi, celovit.(60)
115. Učinkovitost tega nadzora, kot je zagotovljena s členom 47 Listine, zahteva, da se sodišče Unije prepriča, da sklep, s katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi in ki je za družbo MegaFon posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvenem memorandumu, na katerem temelji sklep, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da je sam po sebi dovolj za utemeljitev tega sklepa, utemeljeni.(61) Spoštovanje pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva pomeni, da sodišče Unije v primeru izpodbijanja pred sodiščem opravi nadzor med drugim nad tem, da so razlogi, ki so navedeni v aktu, dovolj natančni in konkretni ter da je resničnost dejstev, ki ustrezajo zadevnemu razlogu, dokazana glede na dokaze, ki so bili predloženi.(62)
116. Poleg tega je treba nadzor materialne zakonitosti omejevalnih ukrepov, ki ga mora opraviti Splošno sodišče, izvesti ne samo glede na elemente, ki so v obrazložitvenih memorandumih izpodbijanih aktov, ampak tudi glede na elemente, ki jih Svet v primeru izpodbijanja predloži Splošnemu sodišču v dokaz utemeljenosti dejstev, zatrjevanih v teh obrazložitvenih memorandumih.(63)
117. Tako presojo je treba opraviti tako, da se dokazi ne preučijo ločeno, ampak v okviru, v katerega so umeščeni, pri čemer Svet zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi, če sodišču Unije predloži sklenjen krog dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki omogočajo, da se dokaže obstoj zadostne povezave med osebo, za katero velja ukrep zamrznitve njenih sredstev, in spornim režimom. Poleg tega je pristojni organ Unije tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala slednja predložiti negativen dokaz o neutemeljenosti teh razlogov. Čeprav se ne zahteva, da ta organ sodišču Unije predloži vse informacije in dokaze, ki se nanašajo na navedene razloge, pa je vseeno pomembno, da so razlogi, navedeni zoper zadevno osebo, utemeljeni s predloženimi informacijami ali dokazi.(64)
118. Na podlagi teh ugotovitev je treba zdaj preučiti obravnavana pritožbena razloga.
2) Nadzor Splošnega sodišča nad presojo, ki jo je opravil Svet
119. Družba MegaFon Splošnemu sodišču očita, da je menilo, da se je Svet pri utemeljitvi vpisa imena pritožnice oprl na splošno znano dejstvo, in da je s tem dopustilo, da se Svet sklicuje na elemente, ki jih je predložil šele v sodnem postopku pred Splošnim sodiščem za „utemeljitev“(65) uvrstitve imena družbe MegaFon na seznam.
120. Za preveritev pravilnosti analize, ki jo je opravilo Splošno sodišče, bo treba na prvem mestu povzeti vsebino prvotnih aktov, ki sta edina, na katera se nanašata ta pritožbena razloga. Iz tega bom sklenil, da bi moralo Splošno sodišče v svoji analizi upoštevati dejstvo, da v prvotnih aktih ni nikjer omenjeno dejstvo, za katero se domneva, da je splošno znano, oziroma dejstvo, ki je splošno znano, na katero naj bi se Svet oprl.
121. Nato bom, na drugem mestu, ugotovil, da je Splošno sodišče po mojem mnenju sodno prakso v zvezi s pravico do obrambe in neposredovanjem dokazov uporabilo v položaju, v katerem je bilo pozvano, naj preveri, ali je Svet dejansko izvajal svojo diskrecijsko pravico.
122. Na tretjem mestu, pojasnil bom, zakaj po mojem mnenju analogija s sodbama Central Bank of Iran/Svet(66)in LG Electronics/UUNT ni upoštevna in pomeni novo napačno uporabo prava.
123. Nazadnje bom , na četrtem mestu, na podlagi svoje analize izpeljal ustrezne sklepe v zvezi z obravnavo tretjega in četrtega pritožbenega razloga.
i) Molk v prvotnih aktih, neobstoj domneve in domnevno sklicevanje na splošno znano dejstvo
124. Iz točke 118 izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo ime pritožnice s prvotnima aktoma uvrščeno na sporna seznama, ker je družba MegaFon neposredno podpirala ruski vojaški in industrijski kompleks.
125. Ugotoviti je treba, da v prvotnih aktih ni nobene opredelitve glede tega, kaj naj bi bila „neposredna podpora“, niti glede tega, kaj je treba razumeti pod pojmom „vojaškoindustrijski kompleks“.(67)
126. Prav tako v prvotnih aktih ni navedb o tem, zakaj je Svet za 96 vnosov, dodanih s prvotnima aktoma v Prilogo IV spremenjenega sklepa 2014/512, menil, da ti neposredno podpirajo vojaški in industrijski kompleks Rusije. Te navedbe zlasti ne izhajajo iz uvodne izjave 10 Sklepa2023/434. Uvrstitev družbe MegaFon na seznam je bila torej očitno izvedena tako, da je bilo najprej navedeno merilo, istočasno pa je bila podana tudi trditev, da je to merilo izpolnjeno, brez kakršnih koli drugih navedb in po mojem mnenju brez dejanske obrazložitve, pri čemer je razlog v obravnavanem primeru zgolj ponovitev merila.
127. Sodišče je v primerljivem položaju, v katerem osrednji pojmi merila za vpis v aktu niso bili opredeljeni, prav tako pa ni bilo rešeno vprašanje načina dokazovanja, že razsodilo, da „so za presojo utemeljenosti uvrstitve osebe na seznam oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, še vedno potrebni elementi, s katerimi je mogoče dokazati, da je zadevna oseba“(68) izpolnjevala merilo. Edina dopustna izjema je, kadar je v besedilu merila določena domneva.(69)
128. Kot je poudarila družba MegaFon, je uporaba domneve načeloma mogoča, vendar le, če je bila v aktih izrecno določena.(70) Z drugimi besedami, sprememba dokaznega bremena, ki ga nosi Svet, je mogoča le, če bi bila ta v aktih izrecno določena.
129. V prvotnih aktih ni bila določena domneva, na podlagi katere bi bil Svet pooblaščen za uvrstitev nekaterih oseb ali subjektov na seznam. Svet ne trdi nasprotnega in poleg tega ne meni, da se je Splošno sodišče oprlo na domnevo.
130. Prav tako v prvotnih aktih ni nobenega izrecnega sklicevanja na morebitno splošno znano dejstvo oziroma na vsem znano dejstvo, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti uvrstitev na seznam.
131. Svet trdi, da je Splošno sodišče pravilno razsodilo, da se je oprlo na splošno znano dejstvo, za katerega naj se v sodni praksi ne bi zahtevalo, da je za utemeljitev uvrstitve na seznam izrecno navedeno v aktih. Iz sklicevanja na tako dejstvo naj bi torej izhajalo, da je Svet oproščen obveznosti, da ob uvrstitvi na seznam dokumentira obstoj dovolj trdne dejanske podlage.
132. Priznam, da imam s tako tezo nekaj težav.
133. Na eni strani Svet ni nikoli omenil splošno znanega dejstva, ne v prvotnih aktih ne v njunih prilogah. Pravna posledica take omembe je namreč sprememba njegovega stališča tako glede seznanitve z razlogi kot glede dokaznega bremena v zvezi z elementi, ki utemeljujejo uvrstitev na seznam, pri čemer se to dokazno breme, ne da bi se obrnilo, za Svet bistveno zmanjša. V teh okoliščinah se lahko zahteva, da Svet navede, da se opira na splošno znano dejstvo, sicer zdi formalistična, vendar se mi kljub temu zdi bistveno, da so osebe in subjekti, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, glede na ugodnost, ki jo Svet pridobi s tako navedbo, o tem obveščeni.
134. V nasprotju s trditvami Sveta naložitev take obveznosti Svetu ne bi pomenila, da bi se zaobšel polni učinek uporabe splošno znanega dejstva. Zahteva, naj Svet v aktu navede, da se namerava opreti na tako dejstvo, namreč ne pomeni, da se od njega zahteva, da ima dokumentarno podlago, ki to dejstvo utemeljuje. Gre preprosto za znamenje, namenjeno zadevnim osebam in subjektom, da se Svetu zdi to, da izpolnjujejo merilo, ki ga je določil, tako očitno, da namerava njihovo uvrstitev na seznam utemeljiti na tem splošno znanem dejstvu. Na ta način bo mogoče razpravo nemudoma usmeriti na vprašanje, ali takšno dejstvo obstaja in ali je pravilno. V obravnavani zadevi pa je družba MegaFon šele ob seznanitvi z odgovorom na tožbo, ki ga je Svet predložil Splošnemu sodišču, lahko razumela namen Sveta.
135. Na drugi strani bi stališče, ki ga zagovarja Svet, pomenilo, da bi za uporabo splošno znanega dejstva veljal manj strog režim od tistega, ki je določen za domneve. Vendar moram priznati, da so bile razprave, zlasti na obravnavi, sicer zelo poglobljene glede razlikovanja, ki bi ga bilo treba vzpostaviti med domnevo in splošno znanim dejstvom, vendar menim, da je z vidika oseb ali subjektov, uvrščenih na seznam, ta razlika z njihovega vidika navsezadnje precej težko zaznavna in razumljiva, zlasti ker je po mnenju Splošnega sodišča za splošno znano dejstvo „mogoče domnevati, da je splošno znano“(71). Po mojem mnenju ni nikakršnega razloga za to, da bi za to, da je Svet uporabil splošno znano dejstvo, veljal drugačen pravni režim kot za domnevo.
136. S povsem praktičnega vidika bi tak položaj poleg tega pomenil, da se Svetu dovoli, da brez podlage v besedilu in brez dokumentacije opravi vpise, v zvezi s katerimi bi se lahko šele nato (po potrebi v sodnem postopku) skliceval na obstoj splošno znanega dejstva. Tako naj nič ne bi zagotavljalo, da je Svet ob prvotni uvrstitvi na seznam dejansko presodil položaj zadevne osebe ali subjekta in se prepričal o obstoju in nato trdnosti razlogov, na katere se sklicuje,(72) tudi če bi ti temeljili na obstoju splošno znanega dejstva. Ohranitev legitimnosti delovanja Sveta na področju omejevalnih ukrepov in s tem Unije pa zahteva, da se to delovanje zavaruje pred očitanjem arbitrarnosti.
137. Glede na zahteve v zvezi z učinkovitostjo sodnega nadzora, na katere je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 111 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni preverilo dejstev, navedenih v obrazložitvenem memorandumu – kar je nujen pogoj za ugotovitev, da zadevni omejevalni ukrep temelji na dovolj trdni dejanski podlagi – ker splošno znano dejstvo v obrazložitvi ni bilo natančno navedeno. Nasprotno, zdi se, da je Splošno sodišče Svetu dovolilo, da se naknadno opre na (v obravnavanem primeru splošno znano) dejstvo, za katero ni mogoče ugotoviti, da je usmerjalo presojo Sveta ob prvotni uvrstitvi družbe MegaFon na seznam.
138. Glede na to, da v prvotnih aktih ni ničesar o opredelitvi sestavnih elementov uporabljenega merila in o uporabi splošno znanega dejstva, je treba torej ugotoviti, kot trdi družba MegaFon, da je trditev o domnevni neposredni podpori ruskemu vojaškemu in industrijskemu kompleksu nejasna in dvoumna ter da je njen natančen pomen mogoče razlagati na različne načine. Svet ne more prepričati o nasprotnem, če se zadovolji s ponavljanjem, da „splošno znano dejstvo, ki ga je ugotovilo Sodišče […], na splošno kaže na to, da pomemben ruski telekomunikacijski operater, kot je tožeča stranka, v vojnem času nujno podpira vojaškoindustrijski kompleks“.(73) Takšna trditev nima dokazne teže, ki se zahteva za splošno znano dejstvo. To je razvidno, prvič, iz dejstva, da je družba MegaFon navedla, ne da bi ji Svet in Komisija nasprotovala, da je edini telekomunikacijski operater, uvrščen na sporna seznama, in da je sicer pomemben operater, vendar ni najpomembnejši,(74) in drugič, iz intenzivnosti, s katero je izpodbijala dokaze, ki jih je Svet na koncu predložil Splošnemu sodišču.
139. Splošno sodišče je s tem, da je priznalo, da se je Svet oprl na splošno znano dejstvo, ne da bi bilo sklicevanje nanj navedeno v prvotnih aktih, napačno uporabilo pravo.
ii) Razlikovanje med neposredovanjem elementov, na podlagi katerih je bil sprejet sklep o uvrstitvi na seznam, in neobstojem takih elementov ob uvrstitvi na seznam
140. Ker v prvotnih aktih v zvezi s tem ni bilo nobenih navedb, se je Splošno sodišče za utemeljitev neobstoja obvestila o elementih, na podlagi katerih je uvrstilo družbo MegaFon na seznam,(75) oprlo na pojma „elementi, [za katere se] domneva, da so splošno znani“(76) in „dejstva, za katera je mogoče domnevati, da so splošno znana“(77).
141. Splošno sodišče se je tako ponovno oprlo na sodno prakso v zvezi s pravico do obrambe,(78) čeprav je dejansko že preizkusilo tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo te pravice(79) in je bilo pozvano, naj se prepriča, da je Svet ob uvrstitvi družbe MegaFon na seznam dejansko izvajal svojo diskrecijsko pravico.
142. Bolj kot za vprašanje neposredovanja elementov, na podlagi katerih je Svet menil, da družba MegaFon neposredno podpira ruski vojaški in industrijski kompleks, je torej v resnici šlo za ugotovitev, ali je Svet take elemente ustrezno upošteval.
iii) Sklicevanje na kontekst, ki je znan osebi ali subjektu, uvrščenemu na seznam, „dejstva, za katera se domneva, da so splošno znana“, in logični preobrat v izpodbijani sodbi
143. Splošno sodišče je za utemeljitev dejstva, da Svet ob uvrstitvi na seznam ni imel dokumentarne podlage, menilo, da se je mogoče sklicevati na kontekst, in vzpostavilo analogijo, prvič, s sodno prakso Sodišča na področju pravice do obrambe in, drugič, na področju prava znamk, ki se nanaša na splošno znano dejstvo.
144. Iz analize, ki sledi, izhaja, da nobena od teh analogij za obravnavano zadevo ni upoštevna.
– Nemogoča analogija s sodbo Central Bank of Iran/Svet
145. Analogija s sodbo Central Bank of Iran/Svet(80), na katero se sklicuje Svet in na kateri je Splošno sodišče utemeljilo del svoje analize, ni prepričljiva.
146. Prvič, analiza Splošnega sodišča izpodbijane sodbe se tukaj nanaša izključno na prvotna akta, s katerima je bila družba MegaFon uvrščena na seznam,(81) medtem ko se je sodba Central Bank of Iran/Svet(82) nanašala na sklep o ohranitvi imena subjekta, ki je bil uvrščen na tedanja sporna seznama.
147. Drugič, sodba Central Bank of Iran/Svet(83) se nanaša na pogoje, pod katerimi je Svet lahko oproščen obveznosti, da osebo ali subjekt, čigar ime se ohrani na seznamu, obvesti o elementih, na podlagi katerih je odločil o tej ohranitvi,(84) to je na pravico do obrambe. Namen tretjega tožbenega razloga, ki ga je družba MegaFon navedla pred Splošnim sodiščem, je bil preveriti, ali je Svet lahko dokazal, da je njena prvotna uvrstitev na seznam temeljila na zadostni dejanski podlagi in da je dejansko izvajal svojo diskrecijsko pravico, kar v navedeni sodbi ni bilo sporno.
148. Tretjič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Central Bank of Iran/Svet se je sklicevanje na okvir, ki je bil uvrščeni osebi ali subjektu poznan, zdelo dopustno zaradi posebnega položaja pritožnice, saj je Sodišče razsodilo, da „so [njena] vloga […] kot centralna banka Islamske republike Iran in zakonske določbe, ki se nanjo nanašajo, okvir, ki ga pritožnica pozna“(85) in v zvezi s katerim Svetu ni bilo treba podati „izrecne obrazložitve“(86), ki bi se nanašala na finančne storitve in torej na finančna sredstva in kapacitete, ki naj bi jih pritožnica zagotovila iranski vladi.(87) Vendar družba MegaFon kot zasebni operater civilnih telekomunikacij nima položaja, ki bi bil primerljiv s položajem centralne banke.
149. Nazadnje, četrtič, ugotavljam, da se je Sodišče v sodbi Central Bank of Iran/Svet(88)najprej prepričalo, da sta vloga pritožnice in normativni okvir njenega ravnanja pomenila okvir, ki ji je bil poznan, šele nato pa je ugotovilo, da ji Svet ni bil dolžan podati izrecne obrazložitve razlogov, iz katerih je menil, da bi zanjo morali veljati omejevalni ukrepi. Vendar ugotovitev, do katere je prišlo Splošno sodišče v točki 124 izpodbijane sodbe, očitno izhaja iz obratne logike, saj jo je oprlo na dejstvo, da „[Svetu] ni bil neznan splošni okvir ali informacije, ki so na splošno dostopne javnosti in ki se nanašajo na subjekte, ki se jih je odločil vpisati na sporna seznama, med drugim na tožečo stranko“, da bi utemeljilo neobstoj dokaznega spisa ob sprejetju prvotnih aktov.
150. Po mojem mnenju sklicevanje na sodbo LG Electronics/UUNT temelji na istem logičnem preobratu, kar moram zdaj podrobneje pojasniti.
– Nemogoča analogija s sodbo LG Electronics/UUNT
151. Tako želim tudi v zvezi z analogijo, ki jo je Splošno sodišče izpeljalo iz sodbe LG Electronics/UUNT, izraziti nekaj pomislekov.
152. Naj spomnim, da je Sodišče v tej sodbi, navedeni v točki 123 izpodbijane sodbe, potrdilo načelo, v skladu s katerim se od „organov“, kot so Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) in njegovi odbori za pritožbe, pričakuje, da bodo v svojih odločbah dokazali pravilnost dejstev, razen če se sklicujejo na splošno znana dejstva. Razsodilo je tudi, da lahko v takem primeru prijavitelj izpodbija pravilnost takih dejstev, UUNT pa bo lahko nato na podlagi načela enakosti orožij pred Splošnim sodiščem utemeljil njihovo pravilnost.(89) V obravnavanem primeru je šlo za to, da je odbor za pritožbe pri UUNT navedel splošno znano dejstvo, da lahko „sesalnik v določeni konfiguraciji stisne zrak in se torej uporablja kot kompresor“(90).
153. Zdi se mi, da se sodba LG Electronics/UUNT razlikuje od položaja, ki se obravnava v tej pritožbi, vsaj iz dveh bistvenih razlogov, zaradi česar je treba njen morebitni prenos na področje omejevalnih ukrepov obravnavati previdno.
154. Tako je treba, prvič, ugotoviti, da elementi, navedeni v točki 152 teh sklepnih predlogov, izhajajo iz prava znamk, ki je – kot bo ugotovljeno – precej oddaljeno od prava omejevalnih ukrepov.(91)
155. Drugič, splošno znano dejstvo, na katero se nanaša ta sodba, se po mojem mnenju bistveno razlikuje od splošno znanega dejstva, na katerega naj bi se po mnenju Splošnega sodišča oprl Svet(92) in iz katerega izhaja, da družba MegaFon neposredno podpira vojaški in industrijski kompleks Rusije. Trditev, da lahko sesalnik pod določenimi pogoji stisne zrak, je splošna ugotovitev, obravnavana kot nesporno resnična predpostavka, ki je bila uveljavljena zoper prijavitelja, ki je želel registrirati znamko, ki je med drugim vsebovala izraz „KOMPRESSOR“. Trditev o neposredni podpori pa se nanaša na osebno in individualno ravnanje, ki se očita pritožnici in ki je bilo podlaga za sprejetje posamičnih ukrepov zoper njo, katerih posledice(93) so bile po svoji teži precej drugačne od zgolj zavrnitve registracije znamke zaradi neobstoja razlikovalnega učinka.
iv) Končna ugotovitev na podlagi analize
156. Iz navedenega po mojem mnenju izhaja, da je Splošno sodišče v točkah od 118 do 124 izpodbijane sodbe večkrat napačno uporabilo pravo.
157. Najprej je Splošno sodišče sodno prakso v zvezi z neposredovanjem dokazov, na podlagi katerih je osebo uvrstilo na seznam, preneslo na položaj, v katerem ni sporno, da Svet ob sprejetju prvotnih aktov ni pripravil dokaznega spisa.
158. Dalje, Splošno sodišče s tem, da se je v točki 120 izpodbijane sodbe omejilo na ugotovitev, da je „[v] obravnavani zadevi […] mogoče domnevati, da je splošno znano, da eden od glavnih [ruskih] telekomunikacijskih operaterjev […] v času vojne neposredno podpira vojaški in industrijski kompleks navedene držav“, ni dokazalo, da je dejstvo, na katero se sklicuje Svet, splošno znano.
159. Nazadnje – in morda predvsem – Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da Svet ni nikoli navedel, niti v besedilu prvotnih aktov niti v vsebini Priloge IV k spremenjenem Sklepu 2014/512, v katero je bila uvrščena družba MegaFon, da se je oprl na splošno znano dejstvo. Splošno sodišče pa bi moralo zaradi neobstoja vsakršnega sklicevanja na splošno znano dejstvo, zatrjevano v prvotnih aktih, v povezavi z neobstojem dokaznega spisa ob uvrstitvi na seznam ugotoviti, da Svet v obravnavani zadevi ni učinkovito izvajal diskrecijske pravice. V zvezi s tem naj spomnim, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da „tudi tak sodni nadzor z omejenim obsegom zahteva, da lahko institucije Unije, ki so avtorice zadevnega akta, pri [sodišču Unije] dokažejo, da je bil akt sprejet z dejanskim izvajanjem njihove diskrecijske pravice, ki predpostavlja upoštevanje vseh upoštevnih podatkov in okoliščin položaja, ki ga ta akt ureja. Iz tega izhaja, da morajo te institucije jasno in nedvoumno predložiti osnovne podatke, ki jih je bilo treba upoštevati za utemeljitev izpodbijanih ukrepov navedenega akta in od katerih je bilo odvisno izvajanje njihove diskrecijske pravice“.(94) Takšne zahteve se določajo a fortiori, če je sodni nadzor popoln.
160. Iz razlogov, ki sem jih pravkar podrobno navedel, Sodišču predlagam, naj razsodi, da Splošno sodišče ni upoštevalo obsega nadzora, ki ga je moralo opraviti, ter naj tretjemu in četrtemu pritožbenemu razlogu, obravnavanima skupaj, zaradi kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva ugodi.
E. Tožba pred Splošnim sodiščem
161. Na podlagi člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločitev Splošnega sodišča. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi.
162. Če bi Sodišče po ugoditvi prvemu delu sedmega pritožbenega razloga izpodbijano sodbo razveljavilo vsaj v delu, v katerem se nanaša na prvotna akta in akt o ohranitvi iz julija 2023, bi bilo treba določiti še posledice, ki jih je treba izpeljati iz kršitve pravice družbe MegaFon do obrambe.
163. V zvezi s tem, prvič, kot je trdila pritožnica, kršitev pravice do vpogleda v spis, storjena v upravnem postopku, ni odpravljena zgolj s tem, da je bil vpogled v spis omogočen v sodnem postopku v zvezi z morebitno tožbo za odpravo ali razglasitev ničnosti spornega akta.(95)
164. Drugič, Sodišče je že razsodilo, da mora Svet pred sprejetjem omejevalnih ukrepov zagotoviti, da je elemente, uporabljene proti subjektu, mogoče temu subjektu pravočasno posredovati, da lahko ta učinkovito oblikuje svoje stališče, in da je s prepozno sporočitvijo predloga akta, priloženega dupliki Sveta, kršena pravica do obrambe tožeče stranke in njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter da se s tem vpliva na zakonitost zadevnega akta.(96)
165. Če bi Sodišče sledilo tej usmeritvi sodne prakse, bi po mojem mnenju lahko dokončno odločilo o sporu.(97)
166. Vsekakor opozarjam, da sem v zvezi s prvotnima aktoma Sodišču predlagal tudi, naj ugodi tretjemu in četrtemu pritožbenemu razlogu. Glede na sistemski pomen, ki ga ima ta zadeva za sodno varstvo na področju omejevalnih ukrepov, se mi zdi bistveno, da Sodišče zavzame stališče in odpravi napake v izpodbijani sodbi v zvezi s pogoji, pod katerimi naj bi Svet izvajal svojo diskrecijsko pravico. V zvezi s tem se mi zdi, da stanje postopka dovoljuje odločitev o sporu, saj bi Sodišče moralo ugotoviti, da zaradi nenavedbe domnevno splošno znanega dejstva, na katerega se je skliceval Svet, v povezavi z obvestitvijo o razlogu, ki je pomenil zgolj ponovitev merila za uvrstitev, in neobstoja dokaznega spisa, pripravljenega ob sprejetju prvotnih aktov, ni bilo mogoče ugotoviti, da je Svet dejansko izvajal svojo diskrecijsko pravico. Prvotna akta bi bilo torej treba razglasiti za nična.
IV. Predlog
167. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj:
– tretjemu in četrtemu pritožbenemu razlogu, obravnavanima skupaj, ugodi;
– šesti pritožbeni razlog zavrne in
– prvemu delu sedmega pritožbenega razloga ugodi.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
2 Temelji celovitega nadzora, ki ga sodišče Unije izvaja nad omejevalnimi ukrepi, so bili postavljeni s sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 326), odtlej pa so bili vedno znova potrjeni (kot nedaven primer glej sodbo z dne 16. julija 2026, Dana Astra/Svet (C‑363/25 P, EU:C:2026:605, točka 62 in navedena sodna praksa)).
3 Natančneje, ime družbe MegaFon je bilo uvrščeno in ohranjeno na seznamih iz Priloge IV k Sklepu Sveta 2014/512/SZVP z dne 31. julija 2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2014, L 229, str. 13), kakor je bil spremenjen, in Uredbo Sveta (EU) št. 833/2014 z dne 31. julija 2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2014, L 229, str. 1).
4 T‑193/23, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2018:7.
5 Sklep Sveta (SZVP) 2023/434 z dne 25. februarja 2023 o spremembi Sklepa 2014/512/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2023, L 59 I, str. 593), in Uredba Sveta (EU) 2023/427 z dne 25. februarja 2023 o spremembi Uredbe (EU) št. 833/2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2023, L 59 I, str. 6) (v nadaljevanju skupaj: akta iz februarja 2023).
6 Sklep Sveta (SZVP) 2023/1517 z dne 20. julija 2023 o spremembi Sklepa 2014/512/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2023, L 184, str. 40, v nadaljevanju: akt o ohranitvi iz julija 2023).
7 Sklep Sveta (SZVP) 2024/422 z dne 29. januarja 2024 o spremembi Sklepa 2014/512/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL L, 2024/422, v nadaljevanju: akt o ohranitvi iz januarja 2024).
8 Glej vnos št. 499 v Prilogi IV k spremenjenemu Sklepu 2014/512/SZVP.
9 Glej uvodno izjavo 10 Sklepa 2023/434.
10 Glej vnos št. 499 v Prilogi IV k Uredbi št. 833/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2023/427.
11 Glej točke od 9 do 11 in 15 izpodbijane sodbe.
12 Glej točko 16 izpodbijane sodbe.
13 V zvezi s tema uvodnima izjavama glej točko 18 izpodbijane sodbe.
14 Sklep Sveta (SZVP) 2023/1217 z dne 23. junija 2023 o spremembi Sklepa 2014/512/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2023, L 159, str. 451), oziroma Uredba Sveta (EU) 2023/1214 z dne 23. junija 2023 o spremembi Uredbe (EU) št. 833/2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2023, L 159, str. 1). Glej zlasti Prilogo k Sklepu 2023/1217 in Prilogo I k Uredbi 2023/1214.
15 To besedilo je povzeto v točki 22 izpodbijane sodbe.
16 Glej točke 119, 120, 122, 123 in 124 izpodbijane sodbe.
17 Glej, v drugačnem kontekstu, sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Evonik Operations/Komisija (C‑121/25 P, EU:C:2026:368, točka 108 in naslednje).
18 Glej sodbo z dne 20. septembra 2017, Tilly-Sabco/Komisija (C‑183/16 P, EU:C:2017:704, točka 115 in navedena sodna praksa).
19 Glej, med obsežno sodno prakso, sodbi z dne 20. septembra 2017, Tilly-Sabco/Komisija (C‑183/16 P, EU:C:2017:704, točki 115 in 116), in z dne 5. februarja 2026, Puigdemont i Casamajó in drugi/Parlament (Odvzem poslanske imunitete) (C‑572/23 P, EU:C:2026:70, točka 132 in navedena sodna praksa).
20 Tako iz mojega razumevanja te točke izpodbijane sodbe izhaja, da še vedno velja načelo, da mora Svet ob vpisu imeti dokazni spis, razen če trdi, da se opira na dejstvo, za katero se domneva, da je splošno znano.
21 Vprašanje utemeljenosti prvotnega vpisa družbe MegaFon je predmet tretjega in četrtega pritožbenega razloga v okviru te pritožbe, ki bosta obravnavana v nadaljevanju (glej točko 94 in naslednje teh sklepnih predlogov).
22 Glej sodbo z dne 9. julija 2026, Institut po ribni resursi Varna (C‑186/25, EU:C:2026:567, točka 75).
23 Neobstoj sklicevanja v obrazložitvi v zvezi z družbo MegaFon na vsem poznana dejstva, na katerih je Svet domnevno utemeljil svojo odločitev za uvrstitev na seznam, ne olajša razumevanja spornih aktov in ravnanja te institucije. Tako kot bom navedel kasneje v teh sklepnih predlogih, je edini razlog, na katerem lahko temelji uvrstitev in ohranitev družbe MegaFon na seznam, zgolj ponovitev merila. Kot tak neobstoj navedbe domnevno prej navajanega splošno znanega dejstva po mojem mnenju škoduje obrazložitvi teh aktov. Vendar opozarjam, da se ti sklepni predlogi ne nanašajo na pritožbeni razlog kršitve obveznosti obrazložitve, kot ga je navedla družba MegaFon v pritožbi.
24 Glej sodbo z dne 12. marca 2026, EM System (C‑84/24, EU:C:2026:181, točke od 102 do 104 in navedena sodna praksa).
25 Glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 111 in 112). Glej tudi sodbo z dne 12. maja 2022, Boshab/Svet (C‑242/21 P, EU:C:2022:375, točka 59).
26 Glej točki 77 in 78 izpodbijane sodbe.
27 Glej točko 80 izpodbijane sodbe.
28 Glej točko 81 izpodbijane sodbe.
29 Točka 83 izpodbijane sodbe.
30 Glej točko 84 izpodbijane sodbe.
31 Točka 85 izpodbijane sodbe.
32 Glej točko 85 izpodbijane sodbe.
33 Glej sodbo z dne 28. julija 2016, Tomana in drugi/Svet in Komisija (C‑330/15 P, EU:C:2016:601, točka 66).
34 Glej sodbo z dne 12. marca 2026, EM System (C‑84/24, EU:C:2026:181, točka 104 in navedena sodna praksa).
35 Tako je edino omembo akta o ohranitvi iz januarja 2024 v argumentaciji, navedeni v okviru prvega dela sedmega pritožbenega razloga, mogoče najti v točki 74 pritožbe. Ugotoviti je treba, da družba MegaFon tega ni posebej argumentirala. Zaradi celovitosti naj spomnim, da se je družba MegaFon v zvezi z aktom o ohranitvi januarja 2024 na Svet obrnila z dopisom z dne 6. decembra 2023, na katerega je Svet odgovoril 30. januarja 2024, pri čemer je napotil na razloge iz stališč, predloženih Splošnemu sodišču in navedenih v prvi prilagoditveni vlogi z dne 27. oktobra 2023. Drugi akt o ohranitvi je bil sprejet 29. januarja 2024, Splošno sodišče pa je v točkah od 92 do 94 izpodbijane sodbe obravnavalo vprašanje, ali je Svet izpolnil svoje obveznosti v zvezi s posredovanjem razlogov in pravico pritožnice do izjave.
36 Glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka113).
37 Glej sodbo z dne 12. maja 2022, Boshab/Svet (C‑242/21 P, EU:C:2022:375, točka 59).
38 Glej sodbi z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 62), in z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 111 in 112).
39 Glej točko 87 izpodbijane sodbe in navedeno sodno prakso. V zvezi z neobstojem razlike med razlogi iz prvotnih aktov in razlogi iz aktov o ohranitvi napotujem na točko 89 izpodbijane sodbe.
40 Glej sodbo z dne 28. julija 2016, Tomana in drugi/Svet in Komisija (C‑330/15 P, EU:C:2016:601, točka 66).
41 Z dne 28. junija 2023, vendar družbi MegaFon vročen 10. julija (glej točko 94 izpodbijane sodbe).
42 Glej sodbo z dne 31. januarja 2019, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (C‑225/17 P, EU:C:2019:82, točka 91).
43 Posledice kršitev v upravnem postopku se tako odražajo tudi v sodnem postopku. Tako bi bilo mogoče trditi, da se je pritožnica, ker je bila z dejanskimi in pravnimi elementi v utemeljitev vpisa seznanjena šele v odgovoru na tožbo z dne 28. junija 2026, nanje lahko odzvala šele v repliki. V okviru pravilno izvedenega upravnega postopka in ob obstoju jasnih razlogov bi se lahko razprava o razlogih in elementih, na katerih temeljijo, začela že v vlogi, s katero se je začel postopek.
44 Z omembe vredno izjemo točke 93 izpodbijane sodbe, v kateri je opisana vsebina dopisa, ki ga je Svet 30. januarja 2024 naslovil na družbo MegaFon in ki se je torej nanašal na drugi akt o ohranitvi. Iz te točke izhaja, da je Svet v njej navedel, da ni vedel za informacije o pritožnici, ki so bile javnosti splošno dostopne.
45 Sodba z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 64). Moj poudarek.
46 Glej točko 94 izpodbijane sodbe.
47 Sodba z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 62).
48 Glej točko 118 izpodbijane sodbe.
49 Glej točko 119 izpodbijane sodbe.
50 Glej točko 120 izpodbijane sodbe.
51 Sodba z dne 7. aprila 2016 (C‑266/15 P, v nadaljevanju: sodba Central Bank of Iran/Svet, EU:C:2016:208).
52 Glej točko 122 izpodbijane sodbe.
53 Sodba z dne 10. novembra 2011 (C‑88/11 P, v nadaljevanju: sodba LG Electronics/UUNT, EU:C:2011:727).
54 Glej točko 123 izpodbijane sodbe.
55 Glej točko 124 izpodbijane sodbe.
56 V zvezi s tem se sklicuje na sodbo z dne 22. junija 2004, Ruiz-Picasso in drugi/UUNT – DaimlerChrysler (PICARO) (T‑185/02, EU:T:2004:189, točka 29).
57 Svet in Komisija se v zvezi s tem opirata na sodbo LG Electronics/UUNT (točke od 27 do 29 in navedena sodna praksa).
58 Svet se sklicuje zlasti na sodbo z dne 16. januarja 2019, Poljska/Stock Polska sp. z o.o. in EUIPO (C‑162/17 P, EU:C:2019:27, točka 69 in navedena sodna praksa), ter točko 178 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevah Anbouba/Svet (C‑605/13 P in C‑630/13 P, EU:C:2015:2).
59 Glej sodbo z dne 14. junija 2018, Makhlouf/Svet (C‑458/17 P, EU:C:2018:441, točka 59). V zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 41 Listine, napotujem na vsebinsko analizo prvega dela sedmega pritožbenega razloga.
60 Glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 97).
61 Glej sodbo z dne 16. julija 2026, Dana Astra/Svet (C‑363/25 P, EU:C:2026:605, točka 63 in navedena sodna praksa).
62 Glej po analogiji sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 136).
63 Glej sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK (C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 64).
64 Sodba z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet (C‑702/23 P, EU:C:2025:605, točka 39 in navedena sodna praksa).
65 Glej točko 116 izpodbijane sodbe.
66 Glej točko 38 te sodbe.
67 Čeprav vprašanje opredelitve ruskega vojaškega in industrijskega kompleksa ni predmet te pritožbe, ugotavljam, da Svet v svojih pisanjih uporablja pridevnik „vojaškoindustrijski“, za katerega se je mogoče vprašati, ali je popolna sopomenka za „vojaški in industrijski“.
68 Glej sodbo z dne 9. julija 2020, Haswani/Svet (C‑241/19 P, EU:C:2020:545, točka 61). Moj poudarek.
69 Glej sodbo z dne 9. julija 2020, Haswani/Svet (C‑241/19 P, EU:C:2020:545, točka 63 in navedena sodna praksa).
70 Glej sodbo z dne 13. marca 2012, Tay Za/Svet (C‑376/10 P, EU:C:2012:138, točka 69).
71 Glej točke 120, 122 in 124 izpodbijane sodbe.
72 Glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2019, Češka republika/Parlament in Svet (C‑482/17, EU:C:2019:1035, točka 81 in navedena sodna praksa), ter točko 18 mojih sklepnih predlogov v združenih zadevah Latvija/Aven in Fridman (C‑440/24 P in C‑441/24 P, EU:C:2025:854).
73 Točka 37 odgovora Sveta na pritožbo.
74 Gre namreč za eno od dveh možnosti. Bodisi je dejansko splošno znano, da vsi glavni telekomunikacijski operaterji v Rusiji v času vojne neposredno podpirajo ruski vojaški in industrijski kompleks, vendar v tem primeru praksa Sveta, ki se je odločil na seznam uvrstiti le družbo MegaFon, vzbuja pomisleke. Bodisi ta podpora ni tako „splošno znana“ in od Sveta zahteva, da jo dokaže in uvede določeno razlikovanje med temi operaterji, kar pomeni, da mora Svet predložiti določena pojasnila in se v tem primeru torej ne more sklicevati na splošno znano dejstvo.
75 Glej točko 119 izpodbijane sodbe.
76 Glej točke 120, 122, 123 in 124 izpodbijane sodbe.
77 Točka 119 izpodbijane sodbe.
78 Glej točki 119 in 122 izpodbijane sodbe.
79 Glej točke od 62 do 97.
80 Glej točko 38 te sodbe.
81 Tu se sklicujem na naslov dela IV B 3(a) izpodbijane sodbe.
82 Glej točko 38 te sodbe.
83 Glej točko 38 te sodbe.
84 Tudi v skladu s sodbo Central Bank of Iran/Svet velja načelo, da mora Svet v primeru ohranitve predhodno zaslišati osebo ali subjekt, če namerava glede na prvotno uvrstitev na seznam upoštevati nove elemente.
85 Glej točko 37 te sodbe.
86 Glej sodbo Central Bank of Iran/Svet, točka 38.
87 Glej sodbo Central Bank of Iran/Svet, točka 38.
88 Sodba z dne 7. aprila 2016 (C‑266/15 P, EU:C:2016:208).
89 Glej sodbo LG Electronics/UUNT (točki 27 in 28).
90 Glej sodbo LG Electronics/UUNT (točka 31).
91 Prav tako bi bilo mogoče dodati, da se sodba LG Electronics/UUNT, nanaša na to, da se „organ“ sklicuje na splošno znano dejstvo. Mogoče je domnevati, da so obveznosti Sveta kot institucije opredeljene strožje.
92 To ugotovitev potrjujejo druga splošno znana dejstva, priznana v sodni praksi Sodišča in navedena v pisanjih Sveta, in sicer da je položaj volana neposredno povezan z vidnim poljem voznika (glej sodbo z dne 20. marca 2014, Komisija/Litva (C‑61/12, EU:C:2014:172, točka 62)); da gospodarski sistem, ki je prevladoval na Kitajskem, že dolgo pred letom 1998 ni bil več sistem države z državno trgovino (sodba z dne 28. februarja 2018, Komisija/Xinyi PV Products (Anhui) Holdings (C‑301/16 P, EU:C:2018:132, točka 78)); da se odvetniški poklic lahko opravlja v različnih oblikah, ki segajo od samostojnega odvetnika do velikih mednarodnih odvetniških pisarn (sodba z dne 24. marca 2022, PJ in PC/EUIPO (C‑529/18 P in C‑531/18 P, EU:C:2022:218, točka 79)); da se je zdela nevarnost izvoza znatnega dela proizvodnje rudnika namesto prodaje navedenih osnovnih surovin na lokalnem trgu zaradi razmeroma majhne tržne vrednosti nekaterih osnovnih surovin, zlasti v primerjavi s stroški njihovega prevoza, malo verjetna oziroma celo izključena (sodba z dne 13. julija 2023, Xella Magyarország (C‑106/22, EU:C:2023:568, točka 73)); da se lahko za nekatera usklajena ravnanja, kot so tista, ki vodijo do horizontalnega določanja cen, šteje, da bodo imela tako negativne učinke, zlasti na ceno, količino ali kakovost proizvodov in storitev, da se lahko šteje, da za namene uporabe člena 101(1) PDEU ni treba dokazati, da imajo konkretne učinke na trg (sodba z dne 25. januarja 2024, Em akaunt BG (C‑438/22, EU:C:2024:71, točka 51)), ali pa da vid opravlja bistveno funkcijo pri vožnji motornih vozil (sodba z dne 21. marca 2024, CBR (Hemianopsija) (C‑703/22, EU:C:2024:261, točka 42)).
93 Glej sodbo z dne 1. avgusta 2025, Timchenko/Svet (C‑703/23 P, EU:C:2025:608, točka 62 in navedena sodna praksa).
94 Sodba z dne 3. decembra 2019, Češka republika/Parlament in Svet (C‑482/17, EU:C:2019:1035, točka 81). Moj poudarek.
95 Glej sodbo z dne 16. oktobra 2019, Glencore Agriculture Hungary (C‑189/18, EU:C:2019:861, točka 52).
96 Glej sodbo z dne 18. februarja 2016, Svet/Bank Mellat (C‑176/13 P, EU:C:2016:96, točka 82).
97 Vendar iz novejše usmeritve sodne prakse Sodišča, ki jo je razvilo v popolnoma drugem kontekstu, izhaja, da kršitev pravice do obrambe, zlasti pravice do izjave, povzroči razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega v zadevnem upravnem postopku, le, če bi bil lahko izid tega postopka, če te nepravilnosti ne bi bilo, drugačen (glej sodbo z dne 21. novembra 2024, Harley-Davidson Europe in Neovia Logistics Services International/Komisija (C‑297/23 P, EU:C:2024:971, točka 104)). Enako velja v primeru kršitve pravice do vpogleda v spis med postopkom pred sprejetjem akta, ki posega v položaj (sodba z dne 14. julija 2022, SGI Studio Galli Ingegneria/Komisija (C‑371/21 P, EU:C:2022:566, točka 82 in navedena sodna praksa)). Če bi Sodišče dalo prednost zadnjenavedenemu pristopu, bi bilo treba vsaj v zvezi z aktom o ohranitvi iz julija 2023 zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to ugotovilo, ali bi lahko upravni postopek, voden v skladu s pravico družbe MegaFon do obrambe, pripeljal do drugačnega izida od tistega, do katerega je prišel.