ISSN 1831-5380
Zemljevid strani | Pravne informacije | Piškotki | Pogosto postavljena vprašanja | Kontakt | Natisni stran

4.2.2 Logična struktura dokumentov

Tiskan dokument je sestavljen iz dveh delov: vsebine, tj. sosledja logično povezanih znakov, in oblike.

Logična struktura dokumentov - 240202-sl.gif

Obliko, ki spada na področje tipografije, po navodilih grafičnih oblikovalcev dokončno določi tiskar. Običajno izvirnik po obliki, tj. postavitvi strani itd., ni enak končnemu dokumentu, kot ga pripravi tiskar. Zato je ponavadi nekoristno ali celo moteče, če se med pripravo rokopisa skušamo preveč približati obliki tiskanega dokumenta (npr. treba se je izogibati ročnemu vstavljanju prelomov, saj jih bo moral tiskar pri obdelavi dokumenta odstraniti).

Bistveno pa je, da tiskar lahko prepozna različne dele besedila. Zato je pri pripravi besedila treba uporabljati:

sezname slogov ali
oznake v skladu z natančno določenimi seznami z oznakami.

Seznami slogov

Za pravilno obdelavo besedila v tiskarni je ključna pravilna označitev različnih ravni besedila (naslovi, navadno besedilo, opombe itd.).

Word nam pri tem lahko pomaga s slogi, ki pa jih je treba dosledno uporabljati. Za razlikovanje posameznih delov besedila se uporabijo različne oznake (slogi):

naslov (Heading 1, Heading 2 itd.),
navadno besedilo, poravnano besedilo, neporavnano besedilo itd. (Normal itd.),
viri, okviri, opombe pod črto itd.

Vsak sestavni del besedila mora imeti svoj slog, po možnosti v skladu z logično strukturo.

Naslovov na različnih ravneh ne oblikujemo ročno (krepka pisava, ležeča pisava itd.)!

Vendar lahko svoboda avtorjev pri uporabi slogov hitro povzroči težave: vsak dokument zahteva posebno obdelavo, veliko število slogov pa je težko obvladljivo. Zato je zaželeno oziroma nujno sloge poenotiti.

Idealno bi morali seznami slogov, ki se uporabljajo za različne dokumente, temeljiti na standardnem seznamu slogov. Hkrati lahko sezname slogov dopolnjujejo lastne predloge, kar omogoča upoštevanje oblikovne raznolikosti („lastna predloga“ je seznam slogov, prilagojen posebni tipografski obliki dokumenta v pripravi).

Dosledna uporaba slogov, zlasti za razlikovanje naslovov, je pri uporabi Worda koristna tudi zato, ker omogoča, da se samodejno ustvari kazalo, kar je pri ročnem oblikovanju naslovov nemogoče.

Protokoli za označevanje

Druga pomembna tehnika za ločevanje sestavnih delov besedila je uporaba „protokolov za označevanje“, tj. označevanje logične ravni sestavnih delov besedila (naslov poglavja, naslov oddelka, navadno besedilo, zamaknjeno besedilo, napotila). Pri oblikovanju protokola za označevanje je treba opisati navedene sestavne dele, oznake in želeno tipografsko obliko.

Oznake so običajno v obliki <OZNAKA>, npr. <TCHAP> za oznako naslova poglavja. Temeljijo na jeziku SGML (standard generalised markup language). Po uvedbi jezika SGML so se pojavila nova orodja, trenutno se najbolj uporablja jezik XML.

Prednost protokolov za označevanje je, da jih neposredno razumejo programi za namizno založništvo (ter napredni urejevalniki besedil), in tako zamudna priprava dokumentov pred tiskanjem ni več potrebna. Za uporabo protokolov za označevanje je potrebno soglasje na začetku proizvodnega postopka, po možnosti pri zasnovi publikacije.

Pri večjezičnih dokumentih je treba v postopek vključiti prevajalske službe zadevnih institucij. Te službe, ki z dodajanjem želenih jezikovnih različic delujejo kot multiplikatorji besedil, lahko oblikujejo besedilo z oznakami ter se tako osredotočajo na vsebino, ne da bi se jim bilo treba ukvarjati z reproduciranjem oblike. Poleg tega je dokument z oznakami, ki vsebuje vsaj nekaj kod za oblikovanje besedila, laže urejati z orodji napredne jezikovne tehnologije.

Zadnja sprememba: 31. 3. 2012
Na vrh strani
Prejšnja stranNaslednja stran