Širokopasovne povezave v državah članicah EU: kljub napredku vsi cilji strategije Evropa 2020 ne bodo doseženi

Povzetek

O širokopasovni povezavi

I

Širokopasovna povezava je skupni izraz, ki pomeni večje hitrosti medmrežnih povezav in zajema druge tehnične značilnosti, ki omogočajo zagotavljanje novih vsebin, aplikacij in storitev ali dostop do njih. Vse večji pomen digitalnih podatkov zdaj pomeni, da so dobre medmrežne povezave bistvene ne le za evropska podjetja, ki lahko tako ostanejo konkurenčna v svetovnem gospodarstvu, ampak tudi širše, saj spodbujajo socialno vključenost.

II

EU je leta 2010 v okviru strategije Evropa 2020 določila tri ciljne vrednosti za širokopasovne povezave: do leta 2013 vsem Evropejcem zagotoviti dostop do osnovnih širokopasovnih povezav (do 30 megibitov na sekundo, Mb/s); do leta 2020 vsem Evropejcem zagotoviti hitre širokopasovne povezave (več kot 30 Mb/s); do leta 2020 zagotoviti, da se vsaj 50 % ali več evropskih gospodinjstev naroči na ultra hitre širokopasovne povezave (več kot 100 Mb/s). Za podporo tem ciljem je EU sprejela vrsto politik in regulativnih ukrepov ter za obdobje 2014–2020 državam članicam dala na voljo približno 15 milijard EUR v okviru različnih virov in vrst financiranja, vključno s posojili Evropske investicijske banke (EIB) v višini 5,6 milijarde EUR.

Kako je Sodišče opravilo revizijo

III

Sodišče je preučilo uspešnost ukrepov, ki so jih sprejele Evropska komisija in države članice za dosego ciljev strategije Evropa 2020 za širokopasovne povezave.

IV

Revizija je zajela programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020 ter vse vire financiranja EU, vključno s podporo Evropske investicijske banke. Revizijsko delo Sodišča je tako potekalo v vseh tistih delih Komisije, ki imajo pomembno vlogo na področju širokopasovnih povezav, in v Evropski investicijski banki. Za podrobnejše razumevanje nacionalnih vprašanj se je revizija osredotočala na pet držav članic: Irsko, Nemčijo, Madžarsko, Poljsko in Italijo. Sodišče je obiskalo tudi številne druge deležnike (kot so nacionalni regulativni organi, podjetja in združenja telekomunikacijskih operaterjev, združenja potrošnikov in sindikati).

Kaj je Sodišče ugotovilo

V

Sodišče je ugotovilo, da se pokritost s širokopasovnimi povezavami sicer po celotni EU izboljšuje, vendar pa ciljne vrednosti strategije Evropa 2020 ne bodo dosežene. Na podeželskih območjih, kjer je manj spodbud za zasebni sektor za naložbe v širokopasovne povezave, je še vedno manj tovrstnih povezav kot v mestih, prevzem ultra hitrih širokopasovnih povezav pa bistveno zaostaja za zastavljenimi ciljnimi vrednostmi.

VI

Kar zadeva tri zastavljene ciljne vrednosti, so ciljno vrednost glede pokritosti z osnovnimi širokopasovnimi povezavami do leta 2013 dosegle skoraj vse države članice, za ciljno vrednost glede hitrih širokopasovnih povezav, ki naj bi bila dosežena do leta 2020, pa tega najverjetneje ne bomo mogli trditi. Podeželska območja ostajajo problematična v večini držav članic: do sredine leta 2017 je imelo 14 držav članic manj kot 50-odstotno pokritost na podeželskih območjih. Kar zadeva tretjo ciljno vrednost, tj. naročnine na ultra hitre širokopasovne povezave, je bilo do sredine leta 2017 samo 15 % gospodinjstev naročenih na medmrežne povezave teh hitrosti, medtem ko je ciljna vrednost 50 % gospodinjstev do leta 2020. Kljub tem težavam pa bi tri od preučenih petih držav v primeru, da bodo njihovi načrti izvedeni po predvidevanjih, lahko bile na dobri poti, da dosežejo cilje Komisije za leto 2025, med katerimi je tudi ta, da morajo vsa gospodinjstva imeti dostop do ultra hitrih širokopasovnih povezav, ki se lahko nadgradijo v 1 Gb/s. Države članice so podporo Komisije pozitivno ocenile, toda njeno spremljanje ni bilo usklajeno med generalnimi direktorati.

VII

Strategije za širokopasovne povezave so razvile vse države članice, vendar so v tistih, ki jih je Sodišče preučilo, obstajale slabosti. Nekatere države članice so zamujale z dokončanjem svojih nacionalnih strategij, njihovi cilji pa niso bili vedno usklajeni s tistimi iz strategije Evropa 2020. Vse države članice niso obravnavale problemov v zvezi s svojo obstoječo internetno infrastrukturo (telefonsko infrastrukturo), ki bi lahko srednjeročno in dolgoročno vplivali na ustrezne hitrosti povezav.

VIII

Na dosego ciljnih vrednosti držav članic v zvezi s širokopasovnimi povezavami so vplivali različni dejavniki. Financiranje na podeželskih in primestnih območjih ni bilo ustrezno obravnavano v treh državah članicah, ki jih je preučilo Sodišče, eden od velikih projektov EIB, ki je prejel podporo iz Evropskega sklada za strateške naložbe, pa ni bil osredotočen na območja, na katerih je podpora javnega sektorja najbolj potrebna. Sodišče je ugotovilo, da je v dveh državah članicah težave povzročalo pravno in konkurenčno okolje. Poleg tega smo ugotovili, da je bilo v eni državi članici premalo usklajevanja med programskimi obdobji.

Kaj Sodišče priporoča

IX

Sodišče je izreklo priporočila za tri področja, in sicer za strateško načrtovanje, regulativno okolje in spodbujanje konkurence s financiranjem. Ta priporočila vključujejo naslednje:

• države članice naj razvijejo nove načrte za obdobje po letu 2020,
• Komisija naj pojasni uporabo smernic o državni pomoči, saj si jih nekatere države članice razlagajo na način, ki bi lahko omejeval njihove naložbe v širokopasovne povezave. Hkrati naj podpira prizadevanja držav članic za spodbujanje večje konkurence na področju širokopasovnih storitev s spodbujanjem vzpostavitve ustreznih omrežij in združevanjem manjših projektov v projekte kritične velikosti, kadar je to ustrezno,
• EIB naj svojo podporo v okviru EFSI in Sklada za širokopasovno povezovanje Evrope osredotoči na majhne in srednje projekte na območjih, na katerih je podpora javnega sektorja najbolj potrebna, skladno s ciljem podpirati bolj tvegane projekte.

Uvod

Širokopasovne povezave in njihov pomen

01

Digitalni podatki, ki se prenašajo prek medmrežja, imajo vedno večjo vlogo v življenju državljanov, državnih uprav in podjetij. Da bi Evropa ostala konkurenčna v svetovnem gospodarstvu, so bistvene visoke stopnje hitrosti medmrežnih povezav in dostop do njih, kar omogočajo širokopasovne povezave. Na primer:

• 10-odstotno povečanje širokopasovnih povezav v neki državi lahko privede do 1-odstotne letne rasti BDP na prebivalca¹,
• 10-odstotno povečanje širokopasovnih povezav lahko v naslednjih petih letih poveča produktivnost dela za 1,5 %²,
• naložbe v širokopasovne povezave bodo pripomogle tudi k zagotavljanju kakovostnega izobraževanja, spodbujanju socialne vključenosti ter zagotavljanju koristi v podeželskih in oddaljenih regijah.

Nekateri deležniki³ menijo, da so širokopasovne povezave tako pomembne, da bi jih bilo treba obravnavati kot bistvene javne dobrine, kot so ceste, voda, elektrika in plin.

02

Pojem „širokopasoven” v okviru dostopa do interneta nima posebnega tehničnega pomena, ampak se nanaša na kakršno koli infrastrukturo za hitri dostop do medmrežja, ki je vedno vključena in hitrejša od tradicionalnega klicnega dostopa. Komisija je določila tri kategorije hitrosti prenosa podatkov:

• „osnovna širokopasovna povezava” za hitrosti med 144 Kb/s in 30 Mb/s;
• „hitra širokopasovna povezava” za hitrosti med 30 in 100 Mb/s ter
• „ultra hitra širokopasovna povezava” za hitrosti nad 100 Mb/s.

03

Omrežje s širokopasovnim dostopom je običajno sestavljeno iz treh delov: hrbteničnega omrežja, zalednih povezav (middle mile) in dostopovnih povezav (last mile) do končnih uporabnikov (glej sliko 1)⁴.

04

Pri ocenjevanju hitrosti medmrežnih povezav je treba razlikovati med hitrostjo prenosa podatkov s strežnika in na strežnik. Hitrost prenosa podatkov s strežnika se nanaša na hitrost prenosa podatkov z oddaljenega sistema, na primer pri brskanju po medmrežju ali pretakanju videoposnetkov, hitrost prenosa podatkov na strežnik pa se nanaša na hitrost prenosa podatkov na oddaljeni sistem, na primer pri videokonferencah. Druge tehnične značilnosti so vse bolj pomembne za zagotavljanje nekaterih storitev (kot so videokonference, računalništvo v oblaku, povezana vožnja in e-zdravje). Vrsta infrastrukture, ki se pri tem uporablja, določa zgornjo mejo hitrosti internetne povezave. Za širokopasovne storitve je na voljo pet vrst infrastrukture: optični vodi, koaksialni kabli, bakreni telefonski vodi, prizemne brezžične povezave (antenske lokacije / stolpi) in satelit (glej tabelo 1). Zaradi hitrega tehnološkega razvoja bi hitre širokopasovne storitve lahko zagotavljale tudi druge tehnologije (glej okvir 1).

Tabela 1

Vrste širokopasovne infrastrukture in sedanja komercialna tehnologija¹

Žična ali brezžična	Infrastruktura	Okvirna hitrost prenosa podatkov s strežnika	Okvirna hitrost prenosa podatkov na strežnik
Žična	optični kabel	do 2,5 Gb/s	do 1,2 Gb/s
	koaksialni kabel	300 Mb/s do 2 Gb/s	do 50 Mb/s
	bakrena parica	5 Mb/s do 100 Mb/s	do 10 Mb/s
Brezžična	prizemna brezžična povezava	60 Mb/s	do 10 Mb/s
	satelit	do 20 Mb/s	do 8 Mb/s

Vir: analiza Evropskega računskega sodišča na podlagi švedskega podjetja Acreo Swedish ICT.

05

Vsaka od teh tehnologij ima svoje značilnosti, pa tudi stroške in koristi. Obstoječa infrastruktura z bakrenimi telefonskimi vodi je najcenejša tehnologija, ki omogoča najnižje hitrosti internetnih povezav, infrastruktura z optičnimi vlakni pa omogoča najvišje hitrosti z večjimi stroški. Zaradi uporabe interneta stvari v prihodnosti (glej okvir 2) bodo morala ta omrežja zagotavljati večje hitrosti, obseg in zanesljivost⁵. Na splošno je uvedba tehnologije, ki zagotavlja višje hitrosti, dražja od tiste, ki zagotavlja nižje hitrosti, čeprav so stroški njenega vzdrževanja nižji. Poleg tega se bodo takrat, ko se bodo prenehala uporabljati obstoječa omrežja, verjetno postopno znižali tudi stroški operaterjev za upravljanje.

Politike EU za širokopasovne povezave

06

Strategija Evropa 2020, ki je bila uvedena leta 2010, je dolgoročna strategija EU za pametno, trajnostno in vključujočo rast⁶. Zajema sedem vodilnih pobud. Ena od teh, „Evropska digitalna agenda”⁷, določa ciljne vrednosti za hitre in ultra hitre medmrežne povezave, s katerimi bi se čim bolj izkoristil družbeni in gospodarski potencial informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), zlasti medmrežja, za državljane in podjetja EU. Evropska digitalna agenda, posodobljena leta 2012⁸, določa tri cilje za širokopasovne povezave:

• do leta 2013 vsem Evropejcem zagotoviti osnovne širokopasovne povezave,
• do leta 2020 vsem Evropejcem zagotoviti pokritost s hitrimi širokopasovnimi povezavami (> 30 Mb/s) ter
• do leta 2020 zagotoviti, da se vsaj 50 % ali več evropskih gospodinjstev naroči na ultra hitre širokopasovne povezave (> 100 Mb/s).

Prvi dve ciljni vrednosti sta osredotočeni na zagotovitev določenih hitrosti, tretja pa se nanaša na zahtevo glede uporabnikov. Te ciljne vrednosti so postale referenca za javno politiko po vsej EU, poleg tega pa so služile kot usmeritev za javne in zasebne naložb. Primerljive ciljne vrednosti za ZDA so predstavljene v okviru 3.

07

Komisija je leta 2010 določila skupni okvir za ukrepanje na ravni EU in na ravni držav članic za dosego teh ciljnih vrednosti. Zahteve za države članice so vključevale: (i) razvoj in uresničitev načrtov na področju širokopasovnih povezav do leta 2012; (ii) sprejetje ukrepov, vključno s pravnimi določbami, za lajšanje naložb v širokopasovne povezave; ter (iii) uporabo strukturnih skladov in skladov za razvoj podeželja v celoti.

08

Septembra 2016 je Komisija v sporočilu, splošno znanem kot gigabitna družba za leto 2025⁹, opredelila tri strateške cilje za leto 2025, ki dopolnjujejo tiste, določene v digitalni agendi za leto 2020:

• vsaj 1-gigiabitna povezljivost¹⁰ za vse glavne spodbujevalce socialno-ekonomskega razvoja (kot so šole, prometna vozlišča in glavni izvajalci javnih storitev),
• neprekinjena pokritost z omrežji 5G za vsa mestna območja in vse glavne prizemne prometne poti,
• dostop vseh evropskih gospodinjstev, v mestih in na podeželju, do medmrežne povezljivosti s hitrostjo prenosa podatkov s strežnika vsaj 100 Mb/s, ki se lahko nadgradi v gigabitno hitrost.

Finančna podpora EU za infrastrukture širokopasovnih povezav

09

Evropska komisija je leta 2013 ocenila, da bo za dosego ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami do leta 2020 potrebnih 250 milijard EUR¹¹. Vendar pa bi s ponovno uporabo obstoječe infrastrukture in uspešnim izvajanjem direktive o zmanjšanju stroškov¹² te stroške lahko znižali¹³.

10

Telekomunikacijski sektor je največji zasebni vlagatelj v širokopasovne infrastrukture. Nekateri tržni segmenti, kot so podeželska območja, zasebnim vlagateljem niso zanimivi. Za zagotovitev sprejemljive širokopasovne povezljivosti na teh območjih je zato potrebno financiranje javnega sektorja bodisi na nacionalni, regionalni ali občinski ravni. EU je dodatni vir financiranja, ki dopolnjuje druge vire javnega financiranja (nacionalnega regionalnega ali lokalnega) na območjih, za katera je značilno nedelovanje trga. V nekaterih državah članicah lahko pomeni glavni vir javnega financiranja.

11

Za programsko obdobje 2014–2020 je državam članicam v okviru financiranja EU za spodbujanje širokopasovnih povezav na voljo skoraj 15 milijard EUR, vključno z 5,6 milijarde EUR posojil EIB, kar je precejšnje povečanje glede na 3 milijarde EUR, kolikor je bilo na voljo za obdobje 2007–2013. To predstavlja približno 6 % vseh potrebnih naložb. Obstaja pet glavnih virov financiranja (glej tabelo 2).

Tabela 2

Povzetek virov financiranja za programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020

Vir financiranja	Vrsta podpore	Znesek v programskem obdobju (v milijonih EUR)
		2014–2020	2007–2013
Evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI):
Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR)	nepovratna sredstva	6 019	2 456
Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP)	nepovratna sredstva	921	282
Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI)1	posojila	2 032	–
Instrument za povezovanje Evrope (IPE)
Dolžniški instrument IPE	posojila	16
Pobuda WIFI4EU	nepovratna sredstva	120
Sklad za širokopasovno povezovanje Evrope (CEBF), od tega:	lastniški kapital	240	–
Komisija		100
EIB in EFSI		140
Evropska investicijska banka (EIB)	posojila	5 600
Skupaj na voljo		14 948	2 738

Vir: analiza Evropskega računskega sodišča na podlagi podatkov Komisije in EIB

12

Komisija skupaj z državami članicami upravlja strukturne sklade (ESRR, EKSRP). Komisija zagotavlja tudi jamstvo v podporo projektom, ki jih financira EIB. EIB je odgovorna za upravljanje svojih posojil in Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI). Komisija upravlja instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) in del razpoložljivih finančnih sredstev za širokopasovne povezave naj bi se predvidoma investiral v sklad za širokopasovno povezovanje Evrope (CEBF). CEBF bo upravljal neodvisni upravljavec skladov, delovati pa bo moral v skladu s pristojnostmi, o katerih se bodo dogovorili EIB, Komisija in drugi partnerji pri financiranju.

Obseg revizije in revizijski pristop

13

Sodišče je preučilo uspešnost ukrepov, ki so jih sprejele Evropska komisija, države članice in EIB za dosego ciljev strategije Evropa 2020 za širokopasovne povezave. To je zlasti pomembno zato, ker se približuje rok leta 2020 in ker je Komisija sporočila nove cilje za leto 2025. Sodišče je zato preučilo:

• ali je verjetno, da bodo države članice dosegle cilje strategije Evropa 2020 za širokopasovne povezave in ali je Komisija te dosežke spremljala,
• ali so države članice razvile ustrezne strategije za dosego teh ciljev ter
• ali so države članice uspešno izvajale svoje strategije – vključno z ukrepi in izbranimi viri financiranja (vključno z EIB) ter vzpostavljenim regulativnim, konkurenčnim in tehnološkim okoljem.

Sodišče je preučilo tudi podporo Komisije v zvezi s temi tremi temami.

14

Revizija je zajela vse vire financiranja, navedene v tabeli 2: ESRR, EKSRP, IPE, EFSI, posojila EIB in CEBF. Osredotočena je bila na pet držav članic: Irsko, Nemčijo, Madžarsko, Poljsko in Italijo. Te države predstavljajo približno 40 % prebivalstva EU in so bile izbrane, da bi se zagotovilo ustrezno ravnovesje glede geografske porazdelitve in vidikov širokopasovne pokritosti, kot so posebnosti podeželja in stroški naročnine. Revizija je zajemala programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020.

15

Na ravni EU je revizija zajela vse generalne direktorate Komisije, ki imajo pomembno vlogo na področju širokopasovnih povezav¹⁴, ter EIB v zvezi z EFSI in CEBF. Revizijska ekipa je obiskala različne relevantne deležnike in nevladne organizacije v Bruslju in državah članicah: združenja telekomunikacijskih operaterjev, potrošnikov in podjetij. Obiski v preučenih državah članicah so vključevali ministrstva, odgovorna za oblikovanje in izvajanje strategije na področju širokopasovnih povezav, organe, pristojne za upravljanje programov, ki se financirajo iz skladov ESI, kompetenčne urade za širokopasovne povezave in nacionalne regulativne organe. Pri pripravi opažanj, sklepov in priporočil iz tega poročila pa so sodelovali tudi strokovnjaki za telekomunikacije.

Opažanja

Pokritost s širokopasovnimi povezavami v EU se sicer izboljšuje, vendar nekatere ciljne vrednosti strategije Evropa 2020 verjetno ne bodo dosežene

16

Sodišče je pregledalo napredek, ki so ga države članice dosegle od leta 2010 pri uresničevanju treh ciljnih vrednosti digitalne agende (glej odstavka 6 in 7). Upoštevalo je tudi, ali je verjetno, da države članice dosežejo ciljne vrednosti za leto 2025, ter ocenilo nadzor Komisije in njeno podporo državam članicam.

Vse države članice so do leta 2016 dosegle ciljno vrednost glede pokritosti z osnovnimi širokopasovnimi povezavami

Ciljna vrednost 1: do leta 2013 vsem Evropejcem zagotoviti osnovne širokopasovne povezave

17

Ob koncu leta 2013 so vse države članice razen treh baltskih (Estonije, Latvije in Litve) dosegle ciljno vrednost glede pokritosti z osnovnimi širokopasovnimi povezavami. Do konca junija 2016 so praktično vsi državljani EU imeli dostop do osnovnih širokopasovnih omrežij, 98 % gospodinjstev pa je imelo dostop do fiksnih širokopasovnih povezav.

Dve od petih preučenih držav članic bi lahko do leta 2020 dosegli ciljno vrednost glede pokritosti s povezavami hitrosti najmanj 30 Mb/s, toda podeželska območja ostajajo problematična v večini držav članic

Ciljna vrednost 2: do leta 2020 vsem Evropejcem zagotoviti pokritost s hitrimi širokopasovnimi povezavami (> 30 Mb/s)

18

V zvezi s to ciljno vrednostjo je Sodišče v večini držav članic ugotovilo bistvene izboljšave. Delež gospodinjstev, ki imajo dostop do širokopasovnih povezav, se je v celotni EU povečal z 48 % leta 2011 na 80 % junija 2017. Malta je takrat tudi že dosegla ciljno vrednost. Vendar pa še vedno obstajajo pomembne razlike med državami članicami: Grčija in Francija sta dosegli približno 50-odstotno pokritost, nadaljnjih sedem držav članic pa je še vedno pod 80 % (glej sliko 2).

19

V petih revidiranih državah članicah je bil opažen tudi trend vse večje pokritosti med letoma 2011 in 2017 (glej sliko 3). Madžarska, Irska in Italija so s kombinacijo zasebnih in javnih naložb od leta 2011 bistveno povečevale pokritost s hitrimi širokopasovnimi povezavami. Poleg tega nameravajo te države pokritost še dodatno povečati na podeželskih in primestnih območjih.

20

Toda za Irsko in Italijo je Sodišče ugotovilo, da glede na njun dosedanji napredek in trenutne načrte ni verjetno, da bodo povezave hitrosti 30 Mb/s na voljo vsem državljanom do leta 2020. Dve državi članici, tj. Madžarska in Nemčija, pa bi glede na svoje načrte za uvedbo lahko dosegli 100-odstotno pokritost prebivalstva s povezavami hitrosti 30 Mb/s do leta 2020. Poljski načrti za uvedbo konec leta 2017 niso vključevali pokritosti 13 % gospodinjstev do leta 2020, in sicer predvsem v primestnih in podeželskih območjih (glej odstavek 57).

21

To splošno povečanje pokritosti s hitrimi širokopasovnimi povezavami skriva precejšnje razlike med pokritostjo v mestnih in podeželskih območjih. V celotni EU je v letu 2016 pokritost na podeželskih območjih zajemala 47 % gospodinjstev, medtem ko je bilo splošno povprečje 80 %¹⁵. Samo v treh, sorazmerno majhnih ali urbaniziranih državah članicah – na Malti, v Luksemburgu in na Nizozemskem – je bila pokritost na podeželskih območjih enaka pokritosti v mestnih območjih (glej sliko 4). V številnih državah članicah je pokritost v podeželskih območij bistveno nižja od skupne pokritosti, v 14 državah članicah pa je pokritost s širokopasovnimi povezavami visoke hitrosti v podeželskih območjih manj kot 50-odstotna. Brez dobre pokritosti s širokopasovnimi povezavami v podeželskih območjih obstaja tveganje, da bodo ta območja prikrajšana za gospodarske in socialne koristi, ki jih tovrstne povezave prinašajo (glej odstavek 1).

22

Cilj posodobljenega nacionalnega načrta Francije za širokopasovne povezave iz leta 2013 je bila pokritost celotnega prebivalstva s povezavami hitrosti 30 Mb/s do leta 2022 in pokritost 80 % prebivalstva s povezavami prek optičnih kablov. Vendar je v poročilu iz januarja 2017 francosko računsko sodišče izrazilo pomisleke glede primernosti uporabe optičnih kablov v nekaterih območjih, ker so njihovi stroški visoki, časovnica izvajanja pa predolga. Francija zdaj za nekatera območja preučuje uporabo drugih tehnologij, kot so fiksne brezžične povezave 4G.

Večina preučenih držav članic verjetno ne bo dosegla ciljne vrednosti glede naročnine na ultra hitre širokopasovne povezave do leta 2020 …

Ciljna vrednost 3: do leta 2020 zagotoviti, da se vsaj 50 % ali več evropskih gospodinjstev naroči na ultra hitre širokopasovne povezave (> 100 Mb/s).

23

Razpoložljivost ultra hitrih širokopasovnih povezav je predpogoj za to, da se gospodinjstva naročajo na storitve hitrosti 100 Mb/s. Vendar pa so naročnine odvisne tudi od povpraševanja in številnih spremenljivk, kot so starost in izobrazba populacije, cena naročnine in kupna moč. Ciljna vrednost 3 je še vedno velik izziv za vse države članice. Čeprav se je število naročnin od leta 2013 povečalo, pa je bilo leta 2017 še vedno pod 20 % v 19 državah članicah, kar je daleč pod 50-odstotno ciljno vrednostjo. V celotni EU je bilo sredi leta 2017 le 15 % evropskih gospodinjstev naročenih na povezave hitrosti najmanj 100 Mb/s (glej sliko 5). Sodišče ugotavlja, da ciljne vrednosti gigabitne družbe za leto 2025 (odstavek 8) ne vključujejo ciljne vrednosti za naročanje na ultra hitre širokopasovne povezave.

24

V petih preučenih državah članicah se je odstotek naročnin na ultra hitre širokopasovne povezave v letu 2017 gibal od 5 % do skoraj 30 %. V teh petih državah članicah (razen Madžarske) stopnja povečanja naročnin, opažena po letu 2013, ne bo zadostovala za dosego 50-odstotne ciljne vrednosti glede naročnin do leta 2020 (glej sliko 6).

… tri od preučenih držav članic pa bi glede na svoje sedanje načrte lahko bile na dobri poti, da dosežejo ciljne vrednosti za leto 2025

25

V sporočilu Komisije iz leta 2016 o gigabitni družbi so bili določeni trije strateški cilji za leto 2025. Ti dopolnjujejo cilje, določene v digitalni agendi za leto 2020, in zahtevajo hitrosti 100 Mb/s do 1 Gb/s.

26

Kot je pojasnjeno zgoraj (glej odstavek 20), Irska in Italija verjetno ne bosta dosegli 100-odstotne pokritosti s povezavami hitrosti 30 Mb/s do leta 2020. Toda če bodo njuni sedanji načrti izvedeni po pričakovanjih, bosta državi skupaj z Madžarsko na dobri poti, da dosežeta ciljne vrednosti za leto 2025. V teh državah članicah tehnologije, ki se uporabljajo za povečanje pokritosti, predvsem koaksialni in optični kabli, omogočajo hitrosti nad 100 Mb/s, ki se v nekaterih primerih lahko nadgradijo v 1 Gb/s. Drugi dve državi članici bosta morali svoje načrte prilagoditi tako, da bodo odražali ciljne vrednosti za leto 2025.

Države članice so podporo Komisije pozitivno ocenile, toda njeno spremljanje ni usklajeno med generalnimi direktorati

27

Sodišče je preučilo, ali je Komisija državam članicam zagotovila navodila o širokopasovnih povezavah in jih podpirala pri praktičnem izvajanju njihovih načrtov. Ocenilo je, ali je Komisija podprla države članice pri spremljanju njihovih dosežkov, vključno s tem, ali je spodbujala države članice k obravnavanju pomanjkljivosti glede doseganja ciljev za širokopasovne povezave.

Navodila in podpora Komisije so zajemali več različnih vprašanj in so se neprekinjeno uporabljali za izboljšanje izvajanja

28

Komisija je pripravila vrsto navodil, ki se nanašajo na različne teme. To je vključevalo sporočila (kot so Smernice Evropske unije za uporabo pravil o državni pomoči v zvezi s hitro postavitvijo širokopasovnih omrežij¹⁶), obrazložitvena navodila na več področjih, ki so jih za Komisijo pripravile tretje strani (kot sta Guide to High-Speed Broadband Investment¹⁷ in The broadband State aid rules explained, An eGuide for Decision Makers¹⁸), pa tudi razširjanje dobre prakse. Primer koristnih navodil, ki jih je pripravila Komisija, je v okviru 4.

29

Komisija poleg pisnih navodil zagotavlja tudi praktično tehnično podporo (npr. JASPERS²⁰), strokovno znanje in navodila za države članice v različnih okvirih (npr. izpolnjevanje predhodnih pogojenosti, vključno s kartiranjem, kakor je navedeno zgoraj²¹, in izvajanje operativnih programov). Komisija je ustanovila tudi evropsko mrežo kompetenčnih uradov za širokopasovne povezave (glej okvir 5).

30

Pet preučenih držav članic je Sodišču poročalo, da so formalno in neformalno podporo Komisije ocenile kot pozitivno.

Komisija razvoj širokopasovnih povezav sicer redno spremlja, a ne dovolj usklajeno

31

Komisija redno spremlja stanje na področju širokopasovnih povezav v državah članicah in informacije o tem združuje na ravni EU. Vendar pa med generalnimi direktorati Komisije ni skupnega spremljanja, ki bi podpiralo dosego ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami iz strategije Evropa 2020.

32

Uslužbenci GD CNECT letno obiskujejo države članice ter pripravljajo tržna in regulativna poročila, kot sta indeks za digitalno gospodarstvo in družbo (DESI) in poročilo o digitalnem napredku v Evropi (EDPR). Na podlagi teh dokumentov države članice primerjajo svoje dosežke v določenem času in z drugimi državami članicami. Komisija sicer zbira ustrezne podatke ter je o njih poročala v poročilu o digitalnem napredku v Evropi (EDPR) in v poročilih, ki so se objavljala pred njim, vendar pa kazalniki povezljivosti, o katerih poroča DESI, ne zajemajo ciljne vrednosti 3 (50 % gospodinjstev z naročninami na povezave nad 100 Mb/s).

33

Spremljanje GD REGIO temelji na kazalnikih, določenih za posamezne operativne programe, in se izvaja v okviru odborov za spremljanje, v katerih ima Komisija svetovalno vlogo, in v okviru letnih poročil o izvajanju. Skupni kazalnik izložkov, ki ga je Komisija opredelila za porabo iz ESRR, ne omogoča spremljanja napredka pri doseganju vseh treh ciljnih vrednosti digitalne agende 2020, saj je opredeljen kot „dodatna gospodinjstva z dostopom do širokopasovnih povezav hitrosti najmanj 30 Mb/s“ in ni razdeljen na hitre (nad 30 Mb/s) in ultra hitre širokopasovne povezave (nad 100 Mb/s). To velja tudi za EKSRP, za katerega je GD AGRI opredelil kazalnik izložkov kot „prebivalci, deležni izboljšanih storitev/infrastrukture (informacijska tehnologija ali drugo)“. Niti skupni kazalnik za ESRR niti za EKSRP ne razlikujeta med hitrimi in ultra hitrimi širokopasovnimi povezavami.

34

Pri preučitvi izbranih držav članic so se pokazale številne zamude, ki vplivajo na doseganje ciljnih vrednosti strategije Evropa 2020. Irska ima od leta 2015 zamude pri izvajanju nacionalnega načrta za širokopasovne povezave. V Nemčiji so bila pogajanja o produktu za lokalni razvezani virtualni dostop (VULA) (odstavek 48) zamudna, kar bi lahko imelo škodljive učinke na konkurenco. V primeru Poljske pa pri spremljanju operativnih programov ni bilo izpostavljeno vprašanje premajhne uporabe hrbtenične infrastrukture (odstavki 76 do 78). V času revizije nobena od teh treh pomanjkljivosti ni bila izrecno ugotovljena med spremljanjem, ki ga je opravila Komisija, zadevni pristojni organi držav članic pa niso sprejeli nobenih popravljalnih ukrepov.

Strategije za širokopasovne povezave so pripravile vse države članice, toda pri tistih, ki jih je Sodišče preučilo, so obstajale slabosti

35

Sodišče je preučilo, ali so države članice izdelale strategije in določile cilje, zasnovane na širokopasovnih ciljih strategije Evropa 2020, ter ali so bili ti popolni v smislu opredelitve razpoložljivih sredstev, virov financiranja in odgovornosti za njihovo izvajanje. Preučilo je tudi, ali so države članice zagotovile analizo, ki utemeljuje izbiro tehnologije (optična vlakna, bakrene parice, koaksialni kabli, antena, satelit) za različne dele širokopasovnega dostopovnega omrežja (glej odstavek 3).

Vse države članice so pripravile strategije, toda z zamudami, njihove ciljne vrednosti pa niso bile vedno usklajene s tistimi iz strategije Evropa 2020

Časovni okvir strategij

36

Države članice so morale v okviru vodilne pobude EU iz Evropske digitalne agende (odstavek 6) „do leta 2012 […] razviti in vzpostaviti nacionalne načrte za širokopasovne povezave, ki izpolnjujejo cilje pokritosti, hitrosti in uporabe, kot so določeni v strategiji Evropa 2020“.

37

Sodišče je ugotovilo, da so vse preučene države članice razvile strategije za širokopasovne povezave, toda samo Irska je svojo strategijo objavila v predpisanem roku, ki je bil leta 2012 (glej tabelo 3). Preostale štiri države članice so svoje strategije objavile v letih 2014 in 2015. Irska je zaradi ugotovljenega nedelovanja trga svojo strategijo konec leta 2015 spremenila. Zaradi zamud pri sprejetju strategij držav članic se je skrajšal čas, ki je bil na voljo za njihovo izvajanje, in sicer z osmih na pet ali šest let, zaradi česar bo lahko dosega ciljnih vrednosti glede večje pokritosti s širokopasovnimi povezavami do leta 2020 za zadevne države članice še večji izziv.

Tabela 3

Datumi objave strategij

Država članica	Datum objave strategije
Irska	avgust 2012: nacionalni načrt za širokopasovne povezave, naknadno spremenjen decembra 2015
Poljska	januar 2014: nacionalni načrt za širokopasovne povezave
Nemčija	avgust 2014: digitalna agenda 2014–2020
Madžarska	december 2014: nacionalna strategija za infokomunikacije
Italija	marec 2015: nacionalna strategija za ultra hitre širokopasovne povezave

Skladnost s cilji strategije Evropa 2020

38

Sodišče je preučilo, ali so države članice določile cilje na podlagi ciljev strategije Evropa 2020 za širokopasovne povezave. Ugotovilo je, kot je poudarjeno v tabeli 4, da so vse preučene države članice v svoje strategije vključile ciljni vrednosti 1 in 2, torej za pokritost z osnovnimi oziroma hitrimi širokopasovnimi povezavami. Štiri od preučenih petih držav članic so ciljno vrednost 1 dosegle že pred objavo svojih strategij. V nekaterih primerih so bile ciljne vrednosti držav članic zastavljene ambicioznejše od ciljnih vrednosti iz strategije Evropa 2020:

• v Nemčiji je bila v zvezi s ciljno vrednostjo 2, ki zahteva pokritosti s hitrostjo 30 Mb/s do leta 2020, določena ciljna vrednost 100-odstotne pokritosti prebivalstva s hitrostjo 50 Mb/s do leta 2018,
• na Madžarskem je bila v zvezi s ciljno vrednostjo 2 določena ciljna vrednost za medmrežne povezave hitrosti najmanj 30 Mb/s, dostopne vsem gospodinjstvom, do leta 2018 in ne do leta 2020.

Tabela 4

Primerjava ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami, ki so si jih zastavile preučene države članice, in tistih iz strategije Evropa 2020

Ciljne vrednosti	Nemčija	Madžarska	Irska	Italija	Poljska
Ciljna vrednost 1: osnovne širokopasovne povezave za vse prebivalstvo do leta 2013	✓✓	✓	✓	✓	✓
Ciljna vrednost 2: pokritost s širokopasovnimi povezavami hitrosti 30 Mb/s za vse prebivalce do leta 2020	✓✓	✓✓	✓	✓	✓
Ciljna vrednost 3: več kot 50 % gospodinjstev naročenih na širokopasovne povezave hitrosti 100 Mb/s do leta 2020	✘	~	✘	~	~

(Legenda: ✓ : enaka ciljna vrednost; ✓✓ : višje zastavljena ciljna vrednost; ~ določena ciljna vrednost glede pokritosti, ne pa tudi glede naročnin; ✘ ciljna vrednost ni določena)

39

V strategijah nekaterih držav članic je bilo navedenih več podrobnosti o njihovih ciljnih vrednostih kot pri ciljnih vrednostih na visoki ravni, določenih v okviru strategije Evropa 2020. V strategiji Madžarske so bile določene dodatne ciljne vrednosti za najmanjše hitrosti prenosa podatkov s strežnika in na strežnik, in sicer 7,5 oziroma 1,7 Mb/s. V strateškem dokumentu Irske je bila določena najmanjša hitrost prenosa podatkov s strežnika 30 Mb/s, vključene pa so bile tudi dodatne ciljne vrednosti, ki so se nanašale na primer na najmanjšo hitrost prenosa podatkov na strežnik in razpoložljivost storitev.

40

Nobena od pregledanih držav članic v svojo strategijo ni vključila nacionalne ciljne vrednosti v zvezi s ciljno vrednostjo 3, tj. da se 50 % gospodinjstev naroči na ultra hitre širokopasovne povezave s hitrostjo najmanj 100 Mb/s. Madžarska, Poljska in Italija so vključile ciljne vrednosti za pokritost gospodinjstev s povezavami hitrosti 100 Mb/s (pokritost je pogoj, potreben za dosego ciljne vrednosti v zvezi z naročninami, ki pa sam ni dovolj). V Italiji je cilj zagotoviti širokopasovne povezave hitrosti vsaj 100 Mb/s za 85 % prebivalstva, vse javne stavbe ter industrijska območja, logistična vozlišča in območja velikega gospodarskega pomena. Čeprav italijanska strategija ne vključuje ciljne vrednosti za naročnine, pa njen naložbeni načrt, v katerem je določeno, kako država namerava izvajati svojo strategijo, vsebuje ciljno vrednost glede naročnin. Ciljni vrednosti Madžarske in Poljske sta, da bo imelo 50 % gospodinjstev dostop do storitev hitrosti najmanj 100 Mb/s do leta 2020.

Strategije preučenih držav članic, predložene Komisiji, niso bile vedno popolne

41

Za zagotovitev uvedbe potrebnih pogojev za uspešno in učinkovito uporabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov je Komisija pripravila predhodne pogojenosti za programsko obdobje 2014–2020. Države članice so morale, kot pogoj za financiranje, ugotoviti, ali so bili izpolnjene ustrezne predhodne pogojenosti, in to dokumentirati v svojih partnerskih sporazumih²² ali operativnih programih (ali to načrtovati do konca leta 2016).²³

42

Predhodne pogojenosti, povezane s širokopasovno infrastrukturo, so se uporabljale za države članice, ki so zaprosile za sofinanciranje iz ESRR. Države članice so tako morale vzpostaviti nacionalne ali regionalne širokopasovne načrte, ki vsebujejo:

• načrt za naložbe v infrastrukturo na podlagi ekonomske analize, ki upošteva obstoječe zasebne in javne infrastrukture in načrtovane naložbe,
• modele trajnostnih naložb, s katerimi se krepi konkurenca ter zagotavlja dostop do odprte, cenovno sprejemljive in kakovostne infrastrukture in storitev, ki bodo primerne tudi v prihodnosti, skladno s pravili o konkurenci in državni pomoči,
• ukrepe za spodbujanje zasebnih naložb.²⁴

43

Vseh pet preučenih držav članic je predhodne pogojenosti glede širokopasovnih povezav opredelilo kot izpolnjene. V okviru preučitve sporazumov o partnerstvu in operativnih programov je ta pogoj za te države članice tudi Komisija ocenila kot izpolnjen. Vendar pa je Sodišče odkrilo slabosti pri načrtih držav članic za naložbe v infrastrukturo. Prvič, kot je bilo navedeno v odstavku 40, nobena od preučenih držav članic v svoji strategiji ni določila ciljnih vrednosti za naročnine na širokopasovne povezave hitrosti 100 Mb/s, ki je tretja ciljna vrednost v zvezi s širokopasovnimi povezavami iz strategije Evropa 2020. Drugič, načrt Nemčije za širokopasovne povezave je bil nepopoln.

44

V Nemčiji je bil pomemben element širokopasovne strategije proces kartiranja širokopasovnih povezav, ki se je začel leta 2010. Brez kakovostnih podatkov iz tega postopka in naknadne opredelitve, v kaj bo zasebni sektor verjetno vlagal in kje je potrebnega več javnega posredovanja, organi ne morejo razviti celovitega načrta za naložbe v infrastrukturo, ki ga zahtevajo predhodne pogojenosti. Kakovost podatkov o kartiranju širokopasovnih povezav se je od njegovega začetka leta 2010 bistveno izboljšala, vendar ni vedno zadovoljiva, saj večji širokopasovni operaterji ne posodabljajo zemljevida tako hitro, kot širijo omrežje.

Vse preučene države članice niso obravnavale izzivov, povezanih z njihovo obstoječo infrastrukturo

45

Vsaka preučena država članica deluje v svojem tehnološkem, konkurenčnem in pravnem okviru. To vpliva na način, kako si država prizadeva za dosego ciljnih vrednosti strategije Evropa 2020. Poljska in Madžarska imata za svoja telefonska sistema razmeroma manj razviti obstoječi infrastrukturi z bakrenimi vodi. Kadar so javni organi za javne razpise za širokopasovno infrastrukturo uporabljali model financiranja vrzeli (glej okvir 6), je bil rezultat običajno uporaba kabelskih in optičnih rešitev.

46

Nemčija, Italija in Irska imajo dobro razvite obstoječe infrastrukture z bakrenimi vodi. Kadar se je v Nemčiji in Italiji pri javnih naročilih za širokopasovno infrastrukturo uporabljal model financiranja vrzeli, se je večinoma uporabljala infrastruktura z bakrenimi vodi v lasti prvotnega operaterja (starega nacionalnega telekomunikacijskega operaterja). Na Irskem se je model financiranja vrzeli uporabljal za javne razpise v zvezi z nacionalnim načrtom za širokopasovne povezave, toda postopek javnega razpisa je zasnovan tako, da se zaradi zahtev v zvezi s hitrostjo uporaba bakrenih vodov ni spodbujala. Italijanski organi so se leta 2016 odločili za javne razpise za uporabo širokopasovnih povezav prek grosističnega odprtega dostopovnega omrežja uporabljati model neposrednih naložb. Zaradi tega sta se povečala uporaba rešitev z optičnimi kabli in dostop do infrastrukture in storitev po dostopnih cenah.

47

V Nemčiji prvotni operater za izboljšanje pokritosti s širokopasovnimi povezavami na široko uporablja tehnologijo vektorizacije. Ta tehnologija omogoča večje hitrosti prek bakrenih vodov. Z vektorizacijo se trenutno lahko dosežejo hitrosti med 60 in 100 Mb/s, v prihodnosti pa bi lahko bile mogoče hitrosti prenosa podatkov s strežnika nad 100 Mb/s.

48

Prednost vektorizacije je v tem, da je cenejša od postavitve nove infrastrukture. Vendar pa ima tudi vektorizacija svoje omejitve. Prvič, oglaševane hitrosti so za omejeno število uporabnikov; več uporabnikov kot je priključenih na omrežje, manjša je hitrost. Drugič, vektorizacija je srednjeročna rešitev; ni primerna tudi za prihodnost tako kot optični ali koaksialni kabli. Lahko je sicer dovolj dobra za doseganje ciljnih vrednosti strategije Evropa 2020, vendar pa verjetno ne bo zadostovala za dosego ambicioznih ciljev v okviru gigabitne družbe za leto 2025, ki zahteva hitrosti 1 Gb/s (odstavek 8). Tretjič, predpogoj za vektorizacijo je, da ima le en ponudnik izključni fizični dostop do dostopovnih povezav (slika 1), kar lahko omejuje konkurenco. Za rešitev tega vprašanja je Nemčija septembra 2016 po obsežnih razpravah s Komisijo sporočila, da namerava v zvezi z uvedbo javno financirane širokopasovne infrastrukture uporabiti produkt za lokalni razvezani virtualni dostop (VULA) (glej okvir 7).

Napredek držav članic pri doseganju ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami so omejevali različni dejavniki

49

Sodišče je preučilo izvajanje načrtov za širokopasovne povezave v državah članicah, da bi opredelilo dejavnike, ki omejujejo napredek držav članic pri doseganju ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami. Osredotočilo se je na financiranje na podeželskih območjih, uvedeno regulativno in konkurenčno okolje, usklajevanje med različnimi programskimi obdobji ter vire financiranja.

Financiranje na podeželskih in primestnih območjih v nekaterih državah članicah ni ustrezno obravnavano

50

Sodišče je ocenilo, ali so države članice in EIB analizirale potrebe po širokopasovnih povezavah na različnih območjih (mestnih, primestnih in podeželskih)²⁶. Poleg tega je preverilo, ali so opredelile in dodelile ustrezne viri financiranja za obravnavanje posameznih območij glede na njegove značilnosti, pri tem pa zagotovile dopolnjevanje in se izognile prekrivanju.

51

Kot je pojasnjeno v odstavku 9, je bil znesek, potreben za uresničitev ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami za leto 2020, leta 2013 ocenjen na 250 milijard EUR. Poleg tega je EIB ocenila, da je polovica stroškov namenjena podeželskim območjem, kjer živi 20 % prebivalcev.

Preučene države članice

52

Večino naložb v širokopasovne povezave zagotavljajo zasebni operaterji. O preostalih finančnih sredstvih – „vrzeli v financiranju” – se odloča na nacionalni ravni. Štiri od preučenih držav članic (Madžarska, Irska, Italija in Poljska) so ugotovile vrzel v financiranju. Čeprav so vse preučene države članice uporabljale sredstva EU, pa razen v primeru Poljske in Madžarske večina javne podpore za širokopasovne povezave izvira iz nacionalnega proračuna.²⁷ Tri od petih preučenih držav članic so opredelile območja z nezadostno hitrostjo širokopasovnih povezav ter za to rezervirale sredstva evropskih strukturnih in investicijskih skladov in javno financiranje.

53

Sodišče je ugotovilo, da sta od držav članic, ki so ugotovile vrzel v financiranju, le Madžarska in Italija dodelili dovolj sredstev za zagotovitev pokritosti s hitrimi širokopasovnimi povezavami za vsa gospodinjstva. Madžarski organi so kartiranje širokopasovnih povezav opravili v obdobju 2014–2015 in ugotovili, da je treba pokriti 883 000 objektov. Zasebni operaterji so se zavezali, da bodo zagotovili pokritost za 384 000 objektov, kar pomeni, da bi za javno posredovanje ostalo le 500 000 objektov. Organi so pripravili več razpisov za zbiranje predlogov ter dodelili 164 milijonov EUR iz ESRR in 29 milijonov EUR iz državnega proračuna kot subvencijo operaterjem v okviru modela financiranja vrzeli, kar bi pomenilo skupno subvencijo v višini 193 milijonov EUR za celotno naložbo, vključno z zasebnim financiranjem v višini 240 milijonov EUR.

54

Italijanski organi so kartiranje širokopasovnih povezav opravili v letih 2016 in 2017 ter namenili 3 milijarde EUR za financiranje širokopasovnih povezav na vseh območjih, ki niso poslovno donosna. Odločili so se, da bodo za vzpostavitev grosističnega odprtega dostopovnega omrežja uporabili model neposrednih naložb (okvir 6). V času revizije dodelitev javnih virov še ni bila zaključena, vendar je bilo ocenjeno, da bosta 1,4 milijarde EUR zagotovila ESRR in EKSRP (vključno z nacionalnim sofinanciranjem), 1,6 milijarde EUR pa drugi nacionalni viri.

55

Na Irskem je bilo na podlagi postopka kartiranja, ki se je začel leta 2013, opredeljeno območje posredovanja, ki naj bi ga zajemal nacionalni načrt za širokopasovne povezave, in sicer je bilo to prvotno 757 000 objektov. Kartiranje je bil zaključeno aprila 2017 s 540 000 objekti v območju javnega ukrepanja, ker se je prvotni operater odločil za pokritje 300 000 objektov in ker so bili dodani dodatni objekti. Znesek, ki ga je irska vlada dodelila za uvedbo širokopasovnih povezav, je znašal 275 milijonov EUR za obdobje 2016–2021, vključno s 75 milijoni EUR iz ESRR. Čeprav razpisni postopek v času revizije še ni bil končan, pa znesek najverjetneje ne bo zadostoval za premostitev vrzeli v financiranju. Poleg tega sta se med septembrom 2017 in januarjem 2018 dva od treh preostalih ponudnikov odločila za odstop od projekta. Ker je tako v razpisnem postopku sodeloval le še en ponudnik, učinek na stroške in časovni okvir uvedbe širokopasovnih povezav marca 2018 še vedno ni bil jasen.

56

V Nemčiji organi niso opredelili skupnih stroškov za pokritje vseh gospodinjstev s povezavami hitrosti 30 Mb/s, zato niso centralno obravnavati naložbene vrzeli.²⁸ Nemška vlada je v okviru zveznega programa za širokopasovne povezave rezervirala več kot 4 milijarde EUR za obdobje 2014–2017 za financiranje širokopasovnih projektov občin. 16 zveznih dežel in zvezna investicijska banka²⁹ imajo lastne programe financiranja.³⁰ Poleg tega sredstva EU za širokopasovne povezave znašajo 362 milijonov EUR: 225 milijonov EUR iz EKSRP in 137 milijonov EUR iz ESRR. EIB je poleg tega od leta 2014 odobrila še 2,2 milijarde EUR v okviru šestih posojil. Toda ker nemški organi niso opravili analize vrzeli v financiranju, ni jasno, ali bo ta raven javne podpore zadostovala za dosego 100-odstotne pokritosti s povezavami hitrosti 30 Mb/s.

57

Na Poljskem je bilo v nacionalnem načrtu za širokopasovna omrežja, objavljenem januarja 2014, ocenjeno, da je še 5,7 milijona gospodinjstev, ki jih je treba pokriti s hitrimi širokopasovnimi povezavami, kar naj bi skupaj znašalo 4,3 milijarde EUR. Zasebni operaterji bi pokrili 3,1 milijona gospodinjstev v tržno donosnih območjih s stroški v višini 2 do 3 milijard EUR. Sredstva ESRR, ki so bila dodeljena za operativni program Digitalna Poljska, so v nacionalnem načrtu za širokopasovne povezave ocenjeni na 1,3 do 2,2 milijarde EUR. Vendar pa v času revizije dva od nacionalnih instrumentov financiranja, navedenih v nacionalnem načrtu za širokopasovne povezave³¹, še nista bila vzpostavljena, potencialni novi viri za financiranje razvoja širokopasovnih povezav pa niso bili opredeljeni. Do januarja 2018 so bili objavljeni trije razpisi za zbiranje predlogov za operativni program Digitalna Poljska in izveden je bil finančni instrument. Sodišče je ugotovilo, da so bile za večino sredstev ESRR že prevzete obveznosti, zato bi lahko po ocenah 1,3 milijona gospodinjstev – od tistih, ki jim je najtežje zagotoviti širokopasovne povezave – ostalo brez povezav, če se ne bodo našli dodatni viri financiranja.

Financiranje EIB

58

V operativnih načrtih strategije EIB za obdobji 2014–2016 in 2017–2019 so upoštevane tri ciljne vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami iz Evropske digitalne agende. Za financiranje širokopasovne infrastrukture lahko EIB uporabi vrsto posojil in finančnih instrumentov, odvisno od velikost projektov in stopenj tveganja. Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) je namenjen financiranju bolj tveganih srednjih in velikih projektov (15–50 milijonov EUR oziroma več kot 50 milijonov EUR). Sklad za širokopasovno povezovanje Evrope (CEBF), ki konec decembra 2017 ni deloval, je prvotno namenjen zagotavljanju finančnih sredstev za manjše projekte v vrednosti do 30 milijonov EUR.

59

Med letoma 2015 in 2017 je EIB za financiranje projektov, povezanih s širokopasovnimi povezavami, zagotovila 2,0 milijarde EUR iz EFSI. Sodišče je preučilo projekt, financiran v okviru EFSI, ki predstavlja približno četrtino tega zneska – posojilo EFSI je znašalo 500 milijonov EUR, skupni stroški projekta pa 1,8 milijarde EUR. Namen projekta je bil povečati pokritost s širokopasovnimi povezavami z uporabo optičnih kablov.

60

Sodišče je v zvezi s projektom ugotovilo tri velike pomanjkljivosti. Prvič, projekt ni bil osredotočen na slabo pokrita območja, temveč je okrepil pokritost s širokopasovnimi povezavami visokih hitrosti predvsem na območjih, ki so že poslovno donosna, na primer mesta. Drugič, Sodišče ni našlo dokazov, da je bil EFSI najboljši instrument za financiranje. Projekt bi se zaradi svojega obsega in območij, na katerih so bile v njegovem okviru uvedene širokopasovne povezave, dejansko lahko financiral s posojilom EIB. Tretjič, za nekatera območja je projekt že prejel skoraj 400 milijonov EUR nepovratnih sredstev iz ESRR, s čimer se je zmanjšalo tveganje za EIB.

61

Načrtovana velikost CEBF je približno 500 milijonov EUR: 100 milijonov EUR zagotovi Komisija v okviru instrumenta za povezovanje Evrope³², 140 milijonov EUR EIB (lastna sredstva in EFSI), 150 milijonov EUR druge mednarodne finančne institucije in nacionalne promocijske banke³³, najmanj 100 milijonov EUR pa je ciljna vrednost za zasebne vlagatelje. V času revizije je bilo načrtovano, da bo CEBF začel delovati v začetku leta 2018. CEBF je namenjen financiranju manjših, bolj tveganjih projektov na področju širokopasovnih povezav na slabo pokritih območjih v okviru lastniškega kapitala in navideznega lastniškega kapitala. Manjši projekti bi se lahko združili, da bi dosegli kritično velikost in izpolnjevali pogoje za podporo CEBF.

62

CEBF namerava investirati v približno 7–12 projektov na področju širokopasovnih povezav, in sicer vsako leto od leta 2017 do leta 2021 in v 20 državah. Podpirati bi moral uvedbo širokopasovnih povezav za dodatnih 3 do 6 milijonov gospodinjstev. CEBF je zasnovan tako, da dopolnjuje druge instrumente financiranja, ki jih ima na voljo EIB, pri čemer se osredotoča na manjše projekte. Vendar pa njegova ciljna velikost – približno 500 milijonov EUR – pomeni, da lahko le deloma prispeva k potrebnim naložbam v območja z nizko pokritostjo s širokopasovnimi povezavami.

V nekaterih državah članicah težave povzročata pravno in konkurenčno okolje

63

Sodišče je preučilo, ali so države članice vzpostavile ustrezno pravno in regulativno okolje, namenjeno spodbujanju konkurence na področju širokopasovnih storitev, v skladu z ustrezno zakonodajo EU. V ta namen je analiziralo vse preučene države članice glede na:

• priporočilo Komisije v zvezi z reguliranim dostopom do dostopovnih omrežij naslednje generacije³⁴,
• direktivo o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami³⁵ ter
• priporočilo Komisije o doslednih obveznostih nediskriminacije ter metodologijah za izračun stroškov za spodbujanje konkurence in izboljšanje okolja za naložbe v širokopasovne povezave³⁶.

64

Sodišče je ugotovilo, da so Madžarska, Italija in Poljska uvedle ustrezno regulativno in konkurenčno okolje za širokopasovne povezave. V primeru Irske in Nemčije je ugotovilo slabosti, ki povzročajo težave na področju konkurence.

65

Na Irskem je ComReg, nacionalni regulativni organ, leta 2015 in 2016 zabeležil več pritožb operaterjev, ki so se nanašale na dostop do omrežij in določanje cen, za primere od leta 2010 naprej. Proces analiziranja pritožb je bil dolgotrajen in je v nekaterih primerih vodil do pravnih ukrepov (katerih rezultati v času revizije še niso bili znani), ker prvotni operater ni upošteval pravne odločitve ali popravljalnega ukrepa. Sposobnost Irske, da izvršuje svoje regulativne pravne odločitve in popravljalne ukrepe, je bila zato omejena. Sodišče pri tem dodaja, da ComReg skuša okrepiti svoje pristojnosti.

66

V Nemčiji je Sodišče ugotovilo tri slabosti, ki vplivajo na konkurenčno okolje:

• kljub zakonski obveznosti, ki je obstajala že več kot štiri leta in na podlagi katere je bilo treba zagotoviti enostavno zameno operatorja, število pritožb, ki jih je prejel nacionalni regulativni organ, kaže, da je zamenjava operaterja za stranke še vedno problematična, saj je dolgotrajna in pogosto odvračajoča,
• neodvisni preskus, opravljen v letih 2015 in 2016, je pokazal, da je samo 12 % uporabnikov dejansko imelo takšno najvišjo hitrost prenosa podatkov, kot je bilo navedeno v njihovi pogodbi,³⁷
• alternativni operaterji so se pritoževali zaradi vrste storitev, ki jih lahko ponudijo z uporabo produkta VULA, in načina regulativne ureditve tehnologije vektorizacije (odstavki 47 do 48). Zaradi tega so se nekateri operaterji odločili za izgradnjo lastnega optičnega omrežja.

Državna pomoč za naložbe v širokopasovne povezave

67

Tako kot za druge oblike naložb veljajo tudi za javne naložbe držav članic v širokopasovne povezave pravila o državni pomoči, katerih namen je omejiti izkrivljanje konkurence s podporo javnega sektorja.³⁸ Smernice o državni pomoči za širokopasovne povezave so bile sprejete leta 2009 in revidirane januarja 2013. V njih je določen obseg morebitnega državnega posredovanja na področju širokopasovnih povezav v zvezi s hitrostjo 30 Mb/s, in sicer z opredelitvijo črnih, sivih in belih lis, ki so odvisne od obsega konkurence za zagotovitev pokritosti.³⁹ Bele lise so načeloma upravičene do državne pomoči. Na sivih lisah mora Komisija opraviti podrobnejšo analizo in tako preveriti, ali je posredovanje države potrebno. Na črnih lisah se širokopasovne storitve zagotavljajo pod konkurenčnimi pogoji in državna pomoč je dovoljena samo pod določenimi pogoji, vključno s tem, ali bo pomoč pomenila „korenito spremembo” za zagotavljanje storitev.

68

Stališče Komisije je, da ker se te smernice nanašajo na digitalno agendo, v kateri je izrecno navedena hitrost 30 Mb/s, veljajo tudi za hitrost 100 Mb/s in ciljne vrednosti gigabitne družbe. Vendar pa si nekatere države članice smernice o državni pomoči razlagajo drugače: menijo namreč, da je javno financiranje prepovedano, če se s posredovanjem poveča hitrost nad 30 Mb/s na črnih in sivih lisah. Zaradi te razlike v razlagi so se države članice odločale, da za podporo operaterjev na črnih in sivih lisah ne bodo uporabljale javnih naložb.

Izrivanje javnih naložb

69

Pravna določba, na podlagi katere bi morali operaterji izvesti izvedbene načrte, pripravljene med procesom kartiranja, trenutno ne obstaja. Operater se lahko odloči, da na območju, na katerem je prej nameraval vlagati, ne bo uvedel širokopasovnih povezav. Nasprotno se lahko odloči tudi, da bo širokopasovne povezave uvedel na območju, na katerem prej ni nameraval vlagati, s čimer lahko izrinja javne naložbe (glej okvir 8). Posledica obeh primerov je zamuda pri pokritosti s širokopasovnimi povezavami na območjih, za katera je značilno nedelovanje trga.

Nekatere države članice so izboljšale proces usklajevanja naložb v širokopasovne povezave, toda v eni preučeni državi članici je Sodišče ugotovilo pomanjkanje usklajevanja med programskimi obdobji

70

Sodišče je preverilo, ali so države članice projekte na področju širokopasovnih povezav vodile in usklajevale na ustrezni ravni ter ali so zagotovile ekonomijo obsega, skupaj z ustreznimi tehničnimi in upravnimi zmogljivostmi. Pregledalo je tudi, ali so države članice usklajevale svoje ukrepe med programskimi obdobji, da bi tako kar najbolje prispevale k svojim strategijam.

Usklajevanje procesa naložb v širokopasovne povezave

71

Sodišče je v treh od preučenih držav članic, na Irskem, v Italiji in na Madžarskem, ugotovilo, da je bila uvedba širokopasovnih povezav podprta z usklajevanjem, ki je bilo na ustrezni ravni in je zagotavljalo ekonomijo obsega. Na Irskem na primer izvajanje nacionalnega načrta za širokopasovne povezave nadzoruje ministrstvo za komunikacije, podnebne ukrepe in okolje (DCCAE), ki zagotavlja, da se strategija za širokopasovne povezave izvaja z javnimi subvencijami (iz ESRR in nacionalnega proračuna), ter upravlja s tem povezane razpisne postopke na nacionalni ravni.

72

V Italiji viri financiranja za širokopasovne povezave v prvih letih programskega obdobja 2007–2013 niso bili usklajeni med ESRR, EKSRP in nacionalnimi skladi. V programskem obdobju 2014–2020 je izvajanje nacionalnega načrta za širokopasovne povezave v pristojnosti enega samega subjekta, in sicer podjetja Infratel, ki je v celoti v lasti ministrstva za gospodarski razvoj. Podjetje je odgovorno za izvajanje in spremljanje nacionalnega načrta za širokopasovne povezave, to pa vključuje tudi upravljanje razpisnega postopka. Poleg tega usklajuje financiranje iz nacionalnih in regionalnih virov ter iz ESRR in EKSRP. Različni viri finančne podpore tako na usklajen način prispevajo k doseganju ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami.

73

Na Madžarskem je vlada leta 2014 objavila nacionalni načrt za širokopasovne povezave (nacionalna strategija za infokomunikacije), leta 2015 pa se je začel izvajati program za super hitri internet (SZIP), ki naj bi zagotovil uvedbo hitrih širokopasovnih povezav. Za uvedbo širokopasovne infrastrukture se financiranje iz ESRR in nacionalno financiranje za programsko obdobje 2014–2020 upravljata centralno.

74

Na Poljskem je Sodišče ugotovilo, da se je usklajevanje virov financiranja izboljšalo. V programskem obdobju 2007–2013 so se sredstva ESRR uporabljala skupaj z nacionalnim financiranjem. Med nacionalnimi in regionalnimi operativnimi programi so bile sicer razmejitve jasno določene, vendar so bile sheme pomoči za hrbtenično infrastrukturo in posamezne regionalne operativne programe priglašene z zamudami, kar je upočasnilo tudi izvedbo „dostopne povezave”. V obdobju 2014–2020 se je podpora zagotavljala v okviru enotnega operativnega programa ESRR, zato Sodišče ni ugotovilo težav s prekrivanjem.

75

V Nemčiji je Sodišče ugotovilo pomanjkanje usklajevanja pri uporabi različnih virov financiranja. Odgovornost za izvajanje uvedbe širokopasovnih povezav je na regionalni (zvezne dežele) in občinski ravni, medtem ko je odgovornost za finančno podporo na nacionalni in regionalni ravni, kar vodi v razdrobljenost širokopasovne infrastrukture. Poleg finančnih sredstev EU, ki so na voljo v okviru dveh programov EKSRP in osmih programov ESRR, in zveznega financiranja iz nacionalnega načrta digitalne agende za obdobje 2014–2017 ima 16 zveznih dežel in zvezna investicijska banka⁴⁰ na voljo tudi lastne programe financiranja (odstavek 56). Konec decembra 2017 je bilo regionalnim vladam že dodeljenih več kot 3 milijarde EUR, kljub temu pa noben projekt še ni bil zaključen.

Usklajevanje med različnimi programskimi obdobji na Poljskem

76

Na Poljskem je Sodišče ugotovilo, da organom v predhodnem in tekočem programskem obdobju ni uspelo zagotoviti usklajene uporabe sredstev.

77

V programskem obdobju 2007–2013 je bilo porabljenih 240 milijonov EUR v okviru financiranja EU za izgradnjo širokopasovne infrastrukture na slabo pokritih območjih v petih različnih regijah na vzhodu Poljske, pri čemer so skupni stroški projekta znašali 347 milijonov EUR. Projekti so bili obravnavani kot veliki projekti, ki jih je odobrila neposredno Komisija. Bili so tudi predmet sklepa Komisije o državni pomoči. Nacionalni in regionalni organi so pričakovali, da bo dostopovne povezave uvedel zasebni operater neposredno ali da bo zasebnim operaterjem zagotovljena podpora iz financiranja v okviru operativnega programa Digitalna Poljska v programskem obdobju 2014–2020.

78

Vendar pa razpisi za zbiranje predlogov v okviru operativnega programa Digitalna Poljska niso spodbudili ponudnikov k priključitvi na hrbtenično infrastrukturo, ki je bila financirana v obdobju 2007–2013. V času revizije junija 2017 se je uporabljal manj kot 1 % zmogljivosti hrbtenične infrastrukture. Dokazi o uspešnem akcijskem načrtu, ki bi ga Poljska sprejela za odpravo te premajhne izkoriščenosti, Sodišču niso bili predloženi.

Zaključek in priporočila

79

Sodišče ugotavlja, da do leta 2020 vse ciljne vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami kljub napredku ne bodo dosežene. Vse države članice so do leta 2016 dosegle ciljno vrednost glede pokritosti z osnovnimi širokopasovnimi povezavami. Dve od petih preučenih držav članic bi lahko do leta 2020 dosegli ciljno vrednost glede pokritosti s povezavami hitrosti najmanj 30 Mb/s, toda podeželska območja ostajajo problematična v večini držav članic. Do leta 2020 verjetno nobena od pregledanih držav članic ne bo dosegla ciljne vrednosti glede naročnin, vendar pa bi tri od preučenih držav članic glede na svoje sedanje načrte lahko bile na dobri poti, da dosežejo ciljne vrednosti za leto 2025. Države članice so podporo Komisije pozitivno ocenile, toda njeno spremljanje ni usklajeno med generalnimi direktorati (odstavki 16 do 34).

80

Strategije za širokopasovne povezave so sicer pripravile vse države članice, toda nekatere so jih objavile po roku, ki je bil leta 2012, poleg tega pa so bile pri strategijah držav članic, ki jih je Sodišče preučilo, ugotovljene slabosti. Strategije niso bile vedno skladne s ciljnimi vrednostmi EU za leto 2020: nekatere ciljne vrednosti držav članic so bile sicer zahtevnejše od tistih v strategiji EU za leto 2020, vendar pa nobena od držav članic, ki smo jih preučili, v svojo strategijo ni vključila nacionalnih ciljnih vrednosti v zvezi s ciljno vrednostjo 3, tj. da se 50 % gospodinjstev naroči na ultra hitre širokopasovne povezave (odstavki 36 do 40). Na podlagi ureditve predhodnih pogojenosti, ki veljajo za sklade ESI za obdobje 2014–2020, morajo države članice pripraviti nacionalne ali regionalne načrte s podrobnostmi o načrtovanih naložbah. Komisija je za vse preučene države članice ocenila, da so bili ti pogoji izpolnjeni, toda Sodišče je odkrilo primer, v katerem je manjkal eden ključnih elementov: Nemčija ni pripravila dovolj kakovostnih podatkov, na katerih bi lahko temeljil celovit naložbeni načrt, čeprav se je kakovost podatkov o kartiranju v zadnjih letih izboljšala (odstavek 41).

81

Na odločitve držav članic o naložbah v širokopasovne povezave vplivajo njihove že obstoječe infrastrukture. Za razliko od Poljske in Madžarske imajo Italija, Irska in Nemčija dobro zapuščino telefonskih sistemov, kar pomeni, da imajo dobro razvito infrastrukturo z bakrenimi vodi. Italija in Irska so svoje naložbe zasnovale tako, da te spodbujajo ponudnike k prehodu z bakrenih vodov na optične kable, ki lahko zagotavljajo veliko večje hitrosti, medtem ko Nemčija široko uporablja tehnologijo vektorizacije. Prednost te rešitve je povečanje hitrosti prek bakrenih vodov, vendar ta ne ponuja hitrosti, kakršne zagotavljajo optični kabli in bodo primerne tudi v prihodnosti, lahko pa tudi omejuje možnosti za konkurenco (odstavki 45 do 48).

82

Napredek držav članic pri doseganju ciljnih vrednosti v zvezi s širokopasovnimi povezavami so omejevali različni okoljski dejavniki. Ti so bili povezani s financiranjem ter konkurenčnim in pravnim okoljem.

83

Kar zadeva financiranje, od preučenih držav članic le Nemčija ni opredelila finančne podpore, ki naj bi jo zagotovil javni sektor, torej „vrzeli v financiranju”. Nemčija je sicer temu namenila več kot 8 milijard EUR iz mešanice virov, vendar ni jasno, ali bo to zadostovalo. Od preostalih štirih držav članic sta le Madžarska in Italija zagotovili dovolj javnih sredstev za dosego ciljne vrednosti 2, torej hitrih širokopasovnih povezav za vsa gospodinjstva. Na Poljskem na primer dva od finančnih instrumentov, določenih v nacionalnem načrtu, nista bila vzpostavljena, potencialni novi viri financiranja pa niso bili opredeljeni (odstavki 52 do 57).

84

EIB ima na voljo vrsto posojil in finančnih instrumentov, ki so odvisni od velikosti projekta in stopnje tveganja. Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) je namenjen za financiranje bolj tveganih, večjih projektov. Sodišče je preučilo posojilo v višini 500 milijonov EUR, ki ga je EIB dodelila iz tega sklada za širokopasovni projekt. Projekt ni bil osredotočen na uvedbo širokopasovnih povezav na belih in sivih lisah in je že pred tem prejel podporo ESRR v višini skoraj 400 milijonov EUR. Posojilo zato ni bilo skladno s ciljem financiranja bolj tveganih širokopasovnih projektov (odstavki 58 do 60).

85

Pravno in konkurenčno okolje, ki so ga uvedle Madžarska, Italija in Poljska, je bilo ustrezno. Na Irskem bi lahko omejitve pristojnosti nacionalnega regulativnega organa za uveljavljanje njegovih odločitev zmanjšale možnosti za uspešno konkurenco, v Nemčiji pa je na konkurenčno okolje vplivala vrsta problemov, med drugim tudi to, da zaveze v zvezi z naložbenimi načrti, ki so jih operaterji prej dali, zanje niso bile pravno zavezujoče, kar bi lahko privedlo do nadaljnjih zamud pri zagotavljanju širokopasovnih povezav na območjih z omejeno konkurenco. Komisija je leta 2013 posodobila svoje smernice o državni pomoči za širokopasovne povezave. Toda Sodišče je ugotovilo, da si nekatere države članice te smernice razlagajo na način, ki bi lahko omejeval javno financiranje, ki ga dajejo na voljo za širokopasovne povezave na območjih, na katerih je že zdaj zagotovljena pokritost s hitrostjo 30 Mb/s (odstavki 63 do 69).

86

Glede na raznolikost virov financiranja, ki so na voljo državam članicam, in na dolge časovne okvire, ki so potrebni, je za uspešnost naložb v širokopasovne povezave ključnega pomena uspešno usklajevanje. Sodišče je na Irskem, v Italiji in na Madžarskem ugotovilo, da je bila uvedba širokopasovnih povezav podprta z usklajevanjem, ki je bilo na ustrezni ravni in je zagotavljalo ekonomijo obsega. To pa ne velja za Nemčijo. Poljska je v programskem obdobju 2007–2013 porabila približno 240 milijonov EUR za širokopasovno infrastrukturo na vzhodu države. Vendar ni bilo pozneje nobene spodbude za operaterje za uporabo te infrastrukture, od katere se je v času naše revizije junija 2017 uporabljal manj kot 1 %. Poleg tega ni bilo tudi dokazov o tem, da so poljski organi sprejeli ukrepe za obravnavo tega vprašanja (odstavki 76 do 78).

87

Priporočila, ki jih Sodišče izreka, so razdeljena na tri področja, in sicer strateško načrtovanje, regulativno okolje in spodbujanje konkurence.

Strateško načrtovanje

1. Komisija naj od vseh držav članic zahteva, naj na podlagi doslej doseženega napredka v zvezi s ciljnimi vrednostmi EU 2020 poudarijo tista področja, na katerih te ciljne vrednosti morda ne bodo dosežene do leta 2020, ter, kadar je to mogoče, vključijo tudi popravljalne ukrepe.

   Ciljni rok za izvedbo: september 2018.

2. Vse države članice naj v okviru priprav na programsko obdobje po letu 2020 pripravijo revidirane načrte, v katerih bo ponazorjeno, kako nameravajo doseči te ustrezne ciljne vrednosti na visoki ravni za širokopasovne povezave po letu 2020 – bodisi ciljne vrednosti gigabitne družbe za leto 2025 ali druge.

   Ciljni rok za izvedbo: december 2019.

3. Komisija naj za programsko obdobje po letu 2020 oblikuje skupne in skladne kazalnike izložkov in rezultatov, ki se bodo uporabljali v operativnih programih držav članic in omogočali napredek glede na ustrezne cilje na visoki ravni, ki jih je treba uresničiti, pri čemer naj upošteva to, da je treba omejiti število kazalnikov.

   Ciljni rok za izvedbo: december 2019.

Regulativni okvir

1. Vse države članice naj pregledajo pooblastila nacionalnih regulativnih organov skladno z spremenjenim regulativnim okvirjem EU za telekomunikacijska podjetja, da se zagotovi, da ti organi lahko operaterjem naložijo obveznost izvrševanja svojih priporočil in popravljalnih ukrepov (vključno s kaznimi za neizpolnjevanje obveznosti) v zvezi z operaterji.

   Ciljni rok za izvedbo: december 2019.

2. Komisija naj državam članicam pojasni uporabo smernic o državni pomoči v zvezi s hitrostjo 100 Mb/s in ciljnimi vrednostmi gigabitne družbe.

   Ciljni rok za izvedbo: december 2018.

Spodbujanje konkurence s financiranjem

1. Komisija naj podpira države članice pri spodbujanju vzpostavitve grosističnega odprtega dostopovnega omrežja na belih in sivih lisah, in sicer z razvojem ustreznega pravnega okvira, navodil in smernic. Ta vrsta omrežja bi morala olajšati ustrezno konkurenčno okolje in s tem zagotoviti boljše storitve za uporabnike.

   Ciljni rok za izvedbo: junij 2020.

2. Komisija naj razširja najboljše prakse ter objavi navodila in smernice za spodbujanje organov držav članic k združevanju manjših projektov, kadar je to primerno, da se doseže ekonomija obsega. Tako bi bili ti projekti tržno donosnejši, kar bi olajšalo dostop do financiranja.

   Ciljni rok za izvedbo: december 2018.

3. EIB naj svojo podporo v okviru EFSI in CEBF osredotoči na majhne in srednje projekte na belih in sivih lisah skladno s ciljem podpirati bolj tvegane projekte. Poleg tega naj kazalniki izložkov in rezultatov ob zaključku projektov, kadar je to ustrezno, zajemajo število objektov na belih in sivih lisah, katerim so bile zagotovljene pokritost in povezave, ter navedbo hitrosti širokopasovne povezave, kadar je to mogoče.

   Ciljni rok za izvedbo: december 2018.

To poročilo je sprejel senat II, ki ga vodi članica Evropskega Računskega sodišča Iliana IVANOVA, v Luxembourgu na zasedanju 21. marca 2018.

Glosar in kratice

CEF: Instrument za povezovanje Evrope

Cilji evropske gigabitne družbe 2025: Septembra 2016 je Komisija v sporočilu, splošno znanem kot gigabitna družba za leto 2025, opredelila tri strateške cilje za leto 2025, ki dopolnjujejo tiste, določene v digitalni agendi za leto 2020.

Cilji strategije Evropa 2020 za širokopasovne povezave: Cilji v zvezi s širokopasovnimi povezavami, ki so določeni v Evropski digitalni agendi, eni od sedmih vodilnih pobud strategije Evropa 2020, ki jo je Komisija sprejela leta 2010. Ti cilji so: (i) do leta 2013 vsem Evropejcem zagotoviti dostop do osnovnih širokopasovnih povezav (od 144 Kb/s do 30 Mb/s); (ii) do leta 2020 vsem Evropejcem zagotoviti pokritost s hitrimi širokopasovnimi povezavami (> 30 Mb/s); in (iii) do leta 2020 zagotoviti, da se vsaj 50 % ali več evropskih gospodinjstev naroči na ultra hitre širokopasovne povezave (> 100 Mb/s).

EFSI: Evropski sklad za strateške naložbe

ESRR: Evropski sklad za regionalni razvoj

EU: Evropska unija

Gb/s: Enota za prenos podatkov, ki pomeni 1 000 000 000 bitov na sekundo.

GD: generalni direktorat

GD AGRI: GD za kmetijstvo in razvoj podeželja

GD CNECT: GD za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo

GD COMP: GD za konkurenco

GD ECFIN: GD za gospodarske in finančne zadeve

GD REGIO: GD za regionalno in mestno politiko

Hrbtenično omrežje: osnovna strojna oprema za visoke hitrosti in prenosni vodi telekomunikacijskega omrežja (npr. medmrežja)

Kb/s: Enota za prenos podatkov, ki pomeni 1 000 bitov na sekundo.

Mb/s: Enota za prenos podatkov, ki pomeni 1 000 000 bitov na sekundo.

Naročnina na ultra hitre širokopasovne povezave: V okviru tega poročila je naročnina na ultra hitre širokopasovne povezave kazalnik, ki ga je izbrala Evropska komisija. Opredeljen je kot delež gospodinjstev, ki so naročena na širokopasovno povezavo, glede na skupno število gospodinjstev.

Predhodne pogojenosti: Pogoji, ki na podlagi vnaprej določenih meril veljajo kot nujni za uspešno in učinkovito uporabo podpore Unije. Pri pripravi operativnih programov Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada in Evropskega socialnega sklada za programsko obdobje 2014–2020 so morale države članice oceniti, ali so ti pogoji izpolnjeni. Če niso bili izpolnjeni, je bilo treba pripraviti akcijske načrte, da se je zagotovila njihova izpolnitev do 31. decembra 2016.

Skladi ESI: evropski strukturni in investicijski skladi

Uveljavljeno podjetje: Podjetje, ki je včasih delovalo kot monopol, vendar zdaj zagotavlja storitve konkurenčno. Številna uveljavljena podjetja so podedovala prednosti svojega nekdanjega monopolnega statusa (npr. omrežja in stranke).

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti poslovanja je opravil revizijski senat II – Naložbe v kohezijo, rast in vključevanje, ki ga vodi dekanja Iliana Ivanova, ki je pristojna za poročilo. Pri pripravi poročila so sodelovali vodja njenega kabineta Mihail Stefanov in ataše v njenem kabinetu James Verity, vodilni upravni uslužbenec Niels-Erik Brokopp, vodja naloge Romuald Kayibanda ter revizorji Przemyslaw Dowgialo, Alessandra Falcinelli, Anna Fiteni, Agota Marczinko, Ana Popescu, Michael Spang, Lutz Venske in Angelika Zych.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2018

PDF	ISBN 978-92-872-9801-0	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/43050	QJ-AB-18-008-SL-N
HTML	ISBN 978-92-872-9847-8	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/68785	QJ-AB-18-008-SL-Q

© Evropska unija, 2018

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (https://publications.europa.eu/sl/publications) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.